Davča
| Davča Janez Vipotnik |
| |||||||||
V strmem brcgu je stala hiša. Ena Sama. Obkrožale so jo njive, okrog in okrog. Ene so bile bolj položne, druge manj, vse pa so se zdele kakor prilepljene v breg. Kakor bi nastale po nekakšnem nesporazumu. Kakor da bi grozile, da se bodo vsak hip skotalile v globel. Dclo na tistih njivah je bilo hudičevo: nenehoma je bilo treba paziti, da se kaj ne skotrlja v dolino: gruda zemlje, ki jo je osušil veter, krompir, ko so ga jeseni izkopavali, kopice sena na travniku, snopje rži, preden so jih odnesli v kozolec, debela repa, rahlo zasajena v zemljo, zajeten koš, v katerega je gospodar nalagal pokošeno travo. Spodaj, na oni strani hriba, v vasici, so za Mohorjevo domačijo šegavo pripovedovali, da tako visi v bregu, da morajo imeti Mohorji žlice privezane, sicer bi se skolentale v grapo. Toda zaradi tega in zaradi vsega drugega So se Mohorji požvižgali na vaščane. Bili so za sebe svet imeli so svoj mir, svoje delo in toliko sreče, da so bili zadovoljni. V vas so morali po sol in sladkor, v nedeljo k maši, otroci so hodili tja v Šolo, sicer pa jim je vas doli visela. Tudi zveze z njo niso bile prida. Po dolini In skozi gozd je do kmetije peljala peš pot. Z vozom ni bilo misliti, da bi prišel v tiste strmine. Zato so morali Mohorji vse, kar je bilo treba v hišo in iz nje, znositi na ramenih. Brez koša, nahrbtnika alí oprtnika ni nobeden sto pil skozi vrata. In te nošnje ni bilo tako malo. Zemlja
je bila nenasitna, potrebovala je njihove roke. Če je že morala dajati kruh, je zanj zahtevala veliko truda in veliko ljubezni. In Mohorji so ju dajali, trud in ljubezen, z eno nogo zravnano, z drugo uprto v breg in z motiko ali srpom ali koso ali grabljami v roki. Dajali mnogo več kot oni v dolini. Kako so se dolinci hahljali, ko so slišali, da so šli Mohorji o polni luni ob enih ponoči žeti rž, pomislite, ob enih ponoči! Toda zakaj ne, če jih je bilo strah, da jim žetev propade. Ne, tisti v dolini Mohorjev niso razumeli. To tudi važno ni bilo. Mohorji se imeli svoj mir, brez sosedskih zdrah, zjutraj in zvečer najdalj sonce, imeli so spomladi prvo kopno in spredaj in zadaj in desno in levo so se dvigali hribi, prijateljski in zvesti in dobri, zaraščeni s hosto, iz katere se vlekle sape, zavijali lisjaki, skovikale sove, trepetalo mehko šumenje jelovih igel, lile omamne vonjave ciklam.
Mohorjeva domačija je stala na takšni ravnici, kakor da bi si strmina privoščila sedež, pravšen za štirioglato hišo, pokrito s slamo, v katero si prišel po stopnicah na obeh straneh v obliki trikotnika, za hlev s tremi prašiči in kravo, za gumno, nabasano s senom, za kozolec, ovešen s snopi, za kokoši, ki so nenehoma brskale po dvorišču, in za psa Sultana, ki je ob vsakem tujem vonju zavijal, kazal neznansko dolge čekane in drgetal s trebuhom.
Tisti dan po prvem maju že navsezgodaj ni obetal nič dobrega. Vetrovi, čez planine jadrajoči, so nenadoma dobili leden zadah, da je drgetala koža, čeprav so se jablane na travniku že penilie v bleščečem cvetju. Po nebu se se visoko podile štrenaste meglice, da je sonce nekaj časa nažigalo svoje gorkoto, jo umaknilo in spet sesulo skozi belo kopreno. Mohorca je dopoldne razbila skledo v izbi, Mohor je pri sekanju drv zlomil toporišče sekire in Sultan se je ven in ven zaganjal v prazno in nepotešeno že debelo uro lajal v gluhe gozdove, da ga je Mohor nazadnje priklenil. Nekaj je viselo v zraku.
Pozno popoldne je Mohorca stala pred hišo, iz katere je puhtela vročina, z rokavi zavihanimi do komolcev, in z burklami premikata lončene piskre. Iz peči se je kadilo: od drv, ki so gorela v ozadju, in od sopare kuhajoče se jedi in piče za prašiče. V potratnem siju večerne zarje se se ustavljali zadnji trenutki svežega dne.
Iznenada je po stopnicah prištorklial Mohor in dejail ženi:
»Ti, vojaki gredo!« In čudno hripav je bil njegov glas.
Mohorca se je obrnila in ga začudeno pogledala. »K nam?« je vprašala.
Pokimal je. So že v bregu. Čez deset minut bodo tukaj.«
»Ježeš, ali jih je veliko?« jo je zaskrbelo za kravo, za prašiče za kure, za streho nad glavo.
»Kar usipajo se iz hoste,« je zamomjal In grbančil Čelo. »Sultana sem zaprl v hlev!«.
»Ali je vse.. .?« je ustavila misel in stresla jo je skrb za one tam zgoraj v jami, visoko prav pod vrhom, kjer nenehoma nekaj tiskajo: brošure, časopise, plakate, knjižice. In še bolj jo je stresla dvojna skrb za sinova, za Petra in za Pavla, za njena fanta, visoka, sloka kakor jele, junaka, močna, težaka teh strmin, potomca njene krvi, ki sta nekje v partizanih in čakata, da se bosta vrni1a domov ob koncu vojne, ki je že pred vrati, domov v svoje drage rebri. Da le ne bi danes, je zadrgetala, da ju ne bi danes zaneslo domov, ježeš, samo danes ne, če bo okrog hiše tuja moč. Ježeš ježeš, če ju dobijo, je zatrepetala v vsem svojem bistvu. Toda kaj bi se bala: kje sta ona dva, na drugem koncu, in ves čas, vsak dan, vsako uro, vsako minuto je verovala se bosta srečno vrnila, ko bo konec ta vojne nesreče.
»Vse je pospravljeno!« je pokimal Mohor in všeč mu je bila natančnost, da je vedno, vsakič, ko so ga obiskali oni iz votline in prinesli polne nahrbtnike papirja – joj koliko papirja so vsakič nesli v dolino – da je za njimi temeljito vse pospravil.
»Hej, kje ste?« se je zadrl reskav glas, da je Sultan že ves hripav od lajanja v hlevu zatulil, kakor bi ga dajali iz kože. Ubili ga bodo, se je prestrašila Mohorica in se prijela za usta. »Utišati ga moraš,« je zašepetala, ko je Mohor odšel skozi vrata. Obstal je na vrhu stopnic in gledal, koliko jih je na dvorišči, preznojenih, s puškami in mitraljezi preobloženih vojakov, s čeladami postrani na glavi. In po potki so še in še rinili novi. Prekleto, koliko jih je, ga je prijela nemočna jeza, in iskal tistega, ki je znal njegov jezik.
Nemška komanda je sikala, odrezavo, gospodujoče, oblastno, in vojaki so se pognali po stopnicah v hišo, odrinila Mohorja, se razleteli okrog hiše, na gumno, h kozolcu, v hlev, da se je sultan davil od laježa in je Mohor skočil po stopnicah, ves v strahu, da ga ne bodo pokončali.
»Počakaj!« je siknil glas po domače, da je obrnil glavo, pokimal tistemu, ki je govoril in vzkliknil: »Psa bom privezal, da ne bo koga oklal,« in stekel v hlev, kjer so se trije vojaki pripravljali, da bi potolkli psa s kopiti.
»Jaz bom,« je zavpil Moohr in se zaletel k Sultanu, penastemu od laježa. »Naj te ne ubijeje,« je mrmral. Zvestega čuvarja, malone člana družine, dobrega prijateljskega. In zagrabil ga je, mu ovil verigo okrog vratu, pograbil cunjo, s katero je Mohorica brisala vime kravi, preden jo je pomolzla, ovil z njo psu glavo, kakor da bi ga boleli zobje, in pobezal cunjo z vrvico.
»Samo da jih ne boš razdražil,« mu je dopovedoval, »če jih boš razjezil, te bodo pokončali.« Kakšna nepopisna škoda bi bila to! Kaj jih briga, kaj jim mar, kaj pomeni Sultan kmetiji! Kaj pomeni dvema starejšima človekoma v samoti!
Sultan se je otepaval, se hotel znebiti zoprnega povoja, stresal z glavo, se upiral s tačkami, toda Mohor je bil temeljit. Povezal mu je glavo kakor punkelj, de je glasno piskajoč lovil sapo skozi nos, povezal pa tudi noge, prednje in zadnje, tako da je obležal na slami ob liski kakor prašič, pripravljen na zakol.
Potem se je hitro pobral in odšel na plano k tistemu, ki ga je klical.
Stal je pred človečkom, majhnim, okroglim, s poveznjeno čelado, ki ga je delala smešnega v podoficirski uniformi, s pištolo za pasom, toda važnim kot le kaj.
»Kje so partizani?« se je zadrl navzgor na Mohorja in dal roke na bok kakor kakšen vojskovodja.
»Kakšni partizani?« se je začudil Mohor. Človeček mu ni bil všeč. Na prvi pogled je bil zoprn. Dobro, so na svetu ljudje, prijatelji in sovražniki. Vse vrste. Toda tudi nasprotniki ne morejo zatajiti svojega lica, svoje osebnosti, svojega jaza, svojega nasprotstva, sovraštva, toda vse ima svojo mejo. Tudi nasprotnika lahko spoštuješ, če je na oni strani, če je viteški, če ni pokvarjen. Tale možic pa je bil čuden. Prvo, šopiri se s tujim perjem. Eden belih mora biti. Eden tistih iškarjotov, ki so ga preoblekli, da ji je za tolmača. Brez Nemcev bi bil nihče in nobeden. Sploh ga ne bi bilo. Drugo, njegov obraz je bil zoprn. Okrogel nos sredi lic, debel kakor brsekva, toda ne dobrodušen kakor včasih pri pijancih , marveč nekako ne gre zraven, kakor da bi ga vzeli nekomu drugemu in ga nasadili temu zoprniku, skratka nos se ne ujema z obrazom. Tretje, oči. Te so nekam nesorazmerno postavljene, eno oko višje na licu kakor drugo, obe pa majčkeni in se skrivata v gostih gubicah. Hudiča, človek ni kriv če se takšen rodi, toda te vrste zoprnije se dajo nadomestiti, izravnati z značajem, če si seveda za to in če ti je le kaj do tega. Tale zmene pa seveda ni iz te vrste testa. In kako se oblači! K jahalnim hlačam si je dal narediti škornje z nesorazmerno velikimi petami. Uniformo je neusmiljeno krtačil, da se je svetila. Če bi bilo mogoče, bi jo leščil vsak dan, mazal s sidolom, da bi zbujala čimveč pozornosti. Le kako so ga prenašali gospodarji? Prav gotovo se jim je slinil na vsakem koraku. Tale človeček je moral biti velika mrha, ga je z neim samim pogledom precenil Mohor.
»Povej, kje so. Če ne poveš, težko tebi!« mu je zažugal kakor šolarčku. Nemški oficir ga je nekaj spraševal in hlapček mu je hitel odgovarjati, se nagnil naprej in držal roke ob šivu, kakor se lakaju spodobi.
Mohor si je počasi brisal roke v modri delavni predpasnik, ki si ga je zjutraj obesil okrog ramen in ga na večer zmerom snel.
Vojaki so pritekli iz hiše, iz hleva, z gumna, od kozolca in kratko raportirali komandantu: nikjer ničesar sumljivega!
»Kdaj so bili nazadnje tukaj?« je spet silil podoficir v Mohorja.
»Kaj vem,« je ta zmajal z glavo in gledal ob tla, kakor da vneto razmišlja.
»Če bi te kresnil po glavi, se boš spomnil!« je zagrozil človeček.
»Morda je kakšne tri tedne,« je počasi dejal.
»Kdo je bil pri tebi?« je sili vanj.
»Nekakšna patrulja, pet fantov.«
»Kaj so hoteli?«
»Nič, spili so kozarec vode, posedli, se spočili in spet odšli.«
»Kam?«
»Ne vem. Tja dol,« je zamahnil z roko nekam neznano po poti, ke se je izgubljala v grapi.
»Koliko vas živi tukaj,« je tečnaril kakor brencelj na prepoteni koži.
»Sama z ženo.«
»Nimata otrok?«
»Tri sva imela. Eden je umrl.«
»Tri hčere?«
»Eno hčer, ta je umrla.«
»Kje sta ona dva. Sinova?« je zategnil.
»Sinova! Kaj vem, kje sta. Noč ju je vzela,« se je branil. Kaj še ne bo konca? Še ne bo nehal, žvirca mala. Z užitkom bi spustil Sultana nadenj, da bi ga kar po zraku neslo v dolino, da mu hlače ne bi dohajale riti. Prej bi ga še focnil okrog ušes, smrkavca pritlikavega, kako se usti, koliko si upa, zdaj ko ima tolikšno moč za hrbtom.
»Noč ju je vzela. Noč ju je vzela,« je oponašal njegov glas in široko zevnil pri tem, da bi mu sapa dobila čim nižji zven. »Vemo, kako ju je noč jemala. Pri partizanih sta,« je naenkrat sunil z roko proti njemu in iztegnil prst kakor kakšen sodnik, ko dokončno reče: obtožujem!
»Lahko sta tudi pri partizanih,« je skomignil z rameni, češ meni je vseeno. Tisto, kar boli, je, da ju ni doma, pri delu, na strminah, ki tako vpijejo po rokah.
»Ne boš meni pripovedoval, da ne veš, kje sta,« se je razbohotil in mahal z roko ter dvigal glas kakor učiteljica v prvem razredu, ko uči šolarje: pedenj možic-laket brada. Tu zdaj ne bilo kaj. Mohor je čutil, da nekako ni ugledno če še dalj časa posveča pozornost temu smešnemu človečku. Toda Nemci so stali v trumi okrog njiju. Čeprav ju niso razumeli, so vedeli, za kaj gre, česa njihov tolmač spoveduje tega tršatega dedca. In stvar se je začenjala zapletati, ko se je Mohor obrnil, hoteč s tem pokazati, da pač nima kaj, da je povedal, kar je imel. Tedaj se je petelinček izprsil, sunkovito je potegnil pištolo izza pasu in zavpil z visokim glasom: »Stoj! Sem, k meni! Ti bom že pokazal,« je mahal s pištolo, toda preblizu si ni upal, da ne bi bil preveč smešen ob velikem Mohorju, ki ga je mirno in nekam pomilovalno gledal tam spodaj.
Tedaj se je vmešal nemški oficir. Siknil je besedo podoficirju in ta mu je hitel dopovedovati, kako kmet noče priznati stvari, ki so jasne. No, čutiti je bilo, da je imela skupina druge načrte. Kajti oficir je spet revsnil nekaj stavkov in podoficir je spravil pištolo.
Mohor se je počasi napotil v hišo. Oficir je spet nekaj zapovedal in ni minilo pet minut, ko je vse naokrog zavladala tišina.
Mrak je neutrudno plezal iz host. Svet se je zmanjšal V trlečo grozo okrog domačije, ognjeno moč, ki je potuhnjeno čemela v senci, in v kvader svetlobe v hiši, ki jo je dajala leščerba.
Mohorca je zagrnila okna. Na mizo je postavila krompirjevo juho v globoki skledi, iz katere se je kadilo, in tlačila jo je skrb, kaj hočejo tujci.
Mohor je zamišljeno sedel za mizo. Nobene lakote ni čutil. Upirala se mu je vroča jed.
Vrtel je žlico, jo pomakal v juho, toda ko jo je pri nesel do ust, je bila prazna. Kaj hočejo? Nekaj imajo za bregom. Tičali so zunaj v temi in naklepali kdove kaj. Nikogar ni bilo v hišo. Nihče ni stopil vanjo, Čeprav so bili oficirji med njimi in jim je pritikalo, da si poiščejo boljše prenočišče od tega, ki jim ga je lahko dalo vedro nebo in vojaški koc na travniku. Toda nič. Nikogar ni bilo. Nihče ni ničesar zahteval, ničesar iskal v hiši. Nihče ni zakuril ognja. Vse je bilo zavito v mrtvaško tišino. Le kaj nameravajo, je pestilo Mohorja. Ni si upal ziniti besede, se pogovoriti z ženo; kdo ve, če ne prisluškujejo pod oknom. Zato je dal prst na usta, da se Mohorca ne bi pregrešila; čudno ga je pogledala, da jo ima za tako neumno!
Da bi le Sultan . . . Da ga ta ne bi kaj polomil, ga je skrbelo. Zvezal ga je in pes je bil zaradi tega globoko užaljen. Kaj takega se še ni zgodilo. Če se razveže, bo planil na vojaka, ki mu bo najbližji, in ga bo oklal in potem ga bodo ubili.
»Jutri bom peljal kravo k biku,« je dejal, zato da bi nekaj rekel in da oni pod oknom ne bi mislili, da kuje zaroto. Kakšen je, tista podgana. To je belogardistični podoficir. Hlapček. Služi za vse, kar si poželijo gospodarji. Pfej, pa takšna služba, slinasta. Le kaj pleteničijo? Nekoga Čakajo. Koga? Če ne bi imeli takšnih načrtov, bi prav gotovo prišli v hišo, se razčeperili po njej, silili v gospodinjo, naj jim postreže s tem, naj postreže z onim. Da bi zdaj odšli, ni misliti. Kje pa, saj nimajo kam. Tema je. Nič se ne vidi. Ne, počakali bodo do jutra ali pa ponoči nekaj nameravajo. Toda kaj? Oni v hribu nikoli ne gredo ponoči iz bunkerja. Tistih ne morejo pričakovati. Če bi kdo drug? Vrag jih vzemi. Čisto tiho so. Če bi jim človek videl v dušo. Vlekel je na ušesa, gledal ženo, kako strmi v strop, v kroge, ki jih dela leščerba Kaj misli? Tako kakor vedno, na svoja sinova. Da bi le srečno, je Mohor stiskal roke, da bi le dočakala konec. Saj ta je blizu, saj so jih že povsod iztisnili. Hudič, če bi zvedel, kaj nameravajo nocoj. Čudno, da so tako mirni, saj vedo, da je tudi zanje konec vojne. Eh, takšni so, švabi, disciplini rani, Če bi bil že mir in bi oficir zavpil: streljaj, bi kar nadaljevali. Da bi le pes ne delal neumnosti, ga je skrbelo.
»Pogledat bi šel, kaj je s Sultanom!«
»Nikamor ne hodi. Kaj ni že dovolj hudega?« ga je ustavila in neumno se ji je videlo, da bi zdaj rinil med vojake in njihove puške. Človek ne ve nič, ne kje so, ne kaj delajo, ne kaj nameravajo. Sultan bo že počakal. Da bi le ne prišlo do nesreče. Čudno, kako so tiho. Ponavadi so vpili, kadar so prišli, komande so se vrstile druga za drugo, ognji so goreli, iz kotlov se je kadilo, menažo so delili, vojaki so se smejali, se umivali, zahtevali žganje, pili, kradli kokoši, jajca, terjali klobase iz shrambe. Joj, če bi se danes kdo zmislil in jih zahteval. Zadnjih pet je skrila za omaro. Za sina, ko bosta prišla. Zanju jih hrani, zanju jih je skrila. Moja sinova, jo je toplo zalilo okrog srca in oči so se ji zalesketale, da jih je prekrila z vekami, In videla ju je, kako oprtav nosita koše, zbirata krompir, hitita s čebričkom vode v roki, da pljuska vse naokrog, se brijeta pred vodnjakom, se mažeta z milnico v nedeljo zjutraj, preden gresta v vas k maši hi bolj kot k maši gledat dekleta. Hm! Kadar je pomislila na to, da bi Iahko Peter ali celo Pavel, pri peljal tujo žensko k hiši, se je zgrozila. Stresla se je. Pa ne zaradi tujega človeka, ki bi prišel v hišo. Ne zaradi strahu, da se ne bi razumeli. Tudi ne, ker bi prinesla nove navade v hišo. Marveč zato, ker bi izgubila sina. No, ne izgubila povsem, drugi bi posvetil svoje srce, svojo pozornost, se je oklenil in ona bi ostala sama, praznih rok. Tega se je bala. Tale Mohor, saj mu ni kaj reči, a tako se ga je že navadila, ne navadila, skoraj že naveličala. Trideset let in čez ga ima ob sebi. Pozna ga, do zadnje dlake. Malone ve že, kaj in kako bo odgovoril, kadar ga bo kaj vprašala. In ta njegov nemirni duh. Ko bi bil vsaj dve minuti na miru. Pa ne, kar naprej se premika, hodi, žuli tisto smrdljivo pipo in nekaj govori in modruje, kakor da bi lahko po petdesetih letih enoličnega življenja na teh strminah še kaj novega potuhtal. Sinova sta nekaj drugega. Vedra sta bila, iskriva, nabita z življenjem, včasih šegava. Preden sta odšla v hosto, sta jo vrtela po kamri kakor mlado dekle, da se ji je resnično v glavi vrtelo. Eh, ta fanta draga!
»Ali ne boš legel?« ga je vprašala, ko se je ob mizi majal sem in tja, kakor bi imel mevlje v riti.
»Kaj bi legel, saj bom moral spet vstati!«
»Zakaj?«
»Kaj vem, bo že kaj treba,« je zamomljal. Jasno je, Nemci niso prišli samo zato, da bi tu prespali. Če bi to hoteli, ne bi mirovali. Kaj kujejo? Če je še tako vlekel na ušesa, ni mogel ničesar zaznati. Tu in tam je zaslišal tihotapski korak, kako se pomika mimo okna, in nič drugega. Če bi mogel pogledati, kaj delajo. Neznansko ga je imelo, da bi zvedel za njihove načrte. Toda bodi previden. Tile so razdraženi. Konec se bliža. Radi bi Čim prej domov, pa jih drži nazaj ta prekleta komanda. Če bi šel čisto nedolžno v hlev pogledat, kako je s Sultanom, h kravi, Če se še goni? Saj nima smisla! Karkoli bo poskušal, mu jih bo napela, da mu bo štirinajst dni brenčalo po ušesih. Kakšen užitek bi bil, če bi tisti človeček sam prišel na kmetijo. Ali pa, da bi jutri na čude žen način ostal tukaj. To bi si ga privoščil. Pištolo ima! Dobro, pištolo ima, toda tudi pištolo se da ukrotiti, če že hočeš. In pustil bi, da bi se Sultan poigral z njim. Da bi ga tako prestrašil, da bi od samega strahu po tihem scal v gate. Ta hudič je moral že veliko hudega storiti to se mu pozna na obrazu. Kakšne hudobne oči, piškavi zobje, zaničljiv izraz okrog usten, saj je takšen, kakor bi ga bila krava rodila. Ko pa ga oficir kaj vpraša, samo vpraša, kar počene od ponižnosti. Prekleta duša izprijena!
»Pozno je že,« je spet dejal, da bi tako dal hrane ušesom, če poslušajo pod oknom.
Mohorca ni rekla nobene. Vsevdilj je gledala v strop in misli so ji brodile za sinovoma, ki sta kdove kje in mislita nanjo in se bosta kmalu vrnila.
Toda sinova nista bila kdove kje. Peter je bil v brigadi, Pavel pa komaj kilometer stran od domačije in je skupaj s partizanom Borkom in Jožetom nesel pod goro cele skladovnice papirja, da bi oni pod vrhom na hitrico natiskali veliko plakatov in razglasov za konec vojne, ki se je bližala z velikanskimi koraki. Počivali so.
Najprej so imeli v načrtu, da bi šla na pot vsa četa. Ko bi opravili s papirjem, bi se četa pomaknila na drugo stran hribov, da bi bila ob koncu bliže stari meji. Potem so v bataljonu zadnji trenutek spremenili načrt in k tehniki poslali samo tri partizane. In ti so bili zdaj pred ciljem. Počivali so.
Držali so breje nahrbtnike, da se ne bi skotalili po bregu, pestovali puške na kole in klepetali.
»Koliko, praviš, je še do tiste vaše domaČije?« je vprašal Borko. Tema je bila taka, da so se slišali samo glasovi. Slutili so drug drugega, ne da bi se videli.
»Deset minut, nič več!«
»Če je deset minut, tedaj bi jo morali že videti!«
»Kako jo boš videl, če je tema kot v riti.«
»Misliš, da oče in mati že spita?«
»Ne. V kamri ležita pri leščerbi in se pogovarjata.«
»Kaj pri luči spita?«
»Ko nameravata zaspati, jo ugasneta.«
»Potem bi se morala svetloba videti skozi okno.«
»Kot povsod tudi moja mama spoštuje zatemnitev.
Čez okna obesi debele koce, da noben pramen ne prodre skoznje.«
»Ti, Pavle, tamle pri vas je prav idealno, da bi se zadrževala partizanska enota. Daleč stran od vasi. Hiša zraven. Oče bi pomagal partizanom s hrano in ti bi mu pomagali obdelovati zemljo, kositi, molsti kravo, rediti prašiče.«
»To je res, toda pozabljaš, da je vrh hriba bunker za tehniko. Če tega ne bi bilo, sem prepričan, da bi pogosto prihajali partizani. Zaradi konspiracije tega ne delajo.«
»Točno. Vidiš, na to sem pozabil. Prav imaš. Blizu tehnike In blizu partizanske bolnice naj se bataljoni čimmani kažejo. Dobro, ali gremo naprej?«
Oprtali so si nahrbtnike, da jih je upognilo, vzeli puške v roke in zagrizli v breg. Molče so sopihali. Toda niso storili sto korakov, ko se je Pavle ustavil. »Čudno,« je dejal zadihano, »da Sultan molči.«
»Kakšen Sultan?«
»Naš pes. Ponavadi me je na tem mestu začutil, vsa kič, kadar sem prihajal ponoči domov. Zdaj je vse tiho. Čudno, čudno!«
Obstali so in zadrževali sapo. Strmeli so navzgor po temnem pobočju, ki je peljalo naravnost v nebo z redkimi lučkami in vijoličastimi krpami oblakov. Nič se ni premaknilo. Vse stvarstvo je molčalo: zemlja, nebo, nočne ptice, divjad v gozdu, jež v grmovju. Vse je bilo sumljivo tiho. Slišali so le lastno sopenje in bitje srca v vratu.
»Kaj, če ga ni več, če ga nimate več, psa?« je vprašal Borko.
»Bodi no. Naša dva brez Sultana. V tej samoti brez Sultana. Bodi no,« je vroče šepetal. »Kvečjemu, če ga je kaj položilo. Če je pogoltnil ostro kost, da se je zadrla v goltanec, in ga ima mama v kamri in mu vliva arniko v gobec. Vesta kaj, počakajta tukaj! Hiša je koj na vrhu,« je zamahnil navzgor, »pogledat grem, kaj je. Če bo vse v redu, vaju bom poklical.«
»Nahrbtnik pusti tukaj.«
»Zakaj ?« se je začudil.
»Boš lažje tekel, če bo treba.«
»Bodi no, potem bom moral nazaj ponj .«
Nekaj hipov sta ga videla, kako je lezel po strmini kakor gosenica. Potem sta videla nahrbtnik, kako izginja v nebo, nato je tudi ta mrknil v gosti črnini. Usedla sta se in poslušala. Mir je bil kakor prej. Tišina, da je bolelo. Sumljiva tišina. Sultan bi se moral že davno ogla siti, četudi bi imel grlo prebodeno. Vlekla sta na ušesa in vlekla. Nobena vrata niso zaječala. Zdaj bi že moral biti pri hiši. Bržkone je tudi njemu kaj sumljivo. Toda kdo bo rinil zdaj, pred koncem vojne, v te hribe.
»Hej!« je nenadoma odjeknilo nad njima, da so zatrepetali bobenčki v ušesih. Glas se je odbil, poletel v dolino in na drugo stran med hribe in odmeval nazaj : hej, hej, hej, hej.
»Pridita,« je spet prihajalo z vrha. Tisti hip se je zasvetilo. Nekdo je prižgal baterijo. Pet, deset baterij je zasvetilo okrog hiše in snopi svetlobe so se prepletali, sunkovito iskali eno točko, tistega, ki je klical. Skoraj hkrati so zaropotali streli. Pet, deset strelov in brzostrelka je naredila frrrrr. Slišala sta Pavletov krik, nečloveško je zatulil, da je napolnilo grapo, dolino, hribe in nebo nad njimi. Odmevalo je kakor grom, se odbijalo od zemlje in od neba, pojenjavalo, odtekalo kakor kri in utihnilo. Spet je bil mir. Popolna tišina.
Partizana sta z odprtimi usti strmela v višavo. Trepetaje sta čakala, ali bo zabobnela zemlja pod bežečimi Pavlovimi koraki. Nič. Nič! Do bolečine sta napenjala oči. Potem sta na meji med zemljo in nebom zaznala silhuete postav, ki so silile po pobočju navzdol.
»Nemci! Preklete barabe! Beživa!« je dejal Borko in pobasala sta nahrbtnike in jo pocedila nazaj v dolino in v hosto in v naslednji breg, čimdalj proč od nevarnega kraja.
Mohorja še nista spala, ko se je sin bližal domačiji. Težke misli so ju pritiskale k tlom. Kaj nameravajo čudni mrtvaški .svatje okrog hiše. Ko sta tuhtala in skušala prodreti v skrivnostne misli razbojnikov tam zunaj, ju je dvignil tisti »Hej«. Vrglo ju je pokonci. Sedela sta na postelji in napeto poslušala. Potem sta videla skozi špranjo pri oknu, kako so zasijale baterije, dohiteli so ju streli pušk, krik nesrečnika, ki so ga pokosili, in zatem mrtvaška tišina. Vodovje groze ju je zalivalo. Torej so vedeli!Vedeli so, da bo nekdo prišel k hiši. Zato so potuhnjeno čakali. Kdo je bil, nesrečnik? Koga je zaneslo v noči proti njihovi hiši. Oni fantje iz bunkerja niso, zanje sta vedela, vedela za vsak korak. Nekdo drug je moral biti! Terenci? Ti bi prišli pod mrak. Patrulja? Da bi le ne bilo najinih . . . sta trepetala od iste misli, istega strahu, iste groze. Ne, saj ni mogoče. Naša dva sta kdove kje na koncu teh hribov.
Mohor je spustil noge s postelje. »Vstal bom!« je za momljal.
»Nikar!« ga je vlekla nazaj.
»Pogledati moram, kaj se dogaja zunaj!« se je je otresel.
»Prosim te, ne hodi,« je zastokala in solze so se ji pocedile po licu. »Kaj veš, kaj imajo.«
»Kaj, če zažgejo,« se je prestrašil najhujšega.
»Zakaj bi zažgali?« mu je odgovorila kar tako, odgovorila, da bi nekaj rekla, da bi slišala svoj glas, da bi ga zadržala. Da ne bi odšel iz kamre.
Zunaj je bilo zaznati tekanje sem in tja. Zamolklo šepetanje, kakor da bi potoček zažuborel mimo hiše, in spet mir in tišina. Potem je nekdo odprl vrata. V hiši sta zvečer pustila privito petrolejko, če bi kdo ponoči kaj hotel, da se ne bi zaletel v mizo in klopi. Tudi vrat nista zaklenila. Kaj veš, kaj bi jim padlo v glavo. Razbili bi jih s sekiro, če ne bi mogli vstopiti.
»Kje si?« sta zaslišala rezek glas. To je tisti prekleti belogardistični nebodigatreba. Mohor si je hitro nataknil hlače, grabil suknjič ...
»Kje si, sem vprašal,« se je drugič zapovedujoče ogla silo iz hiše.
»Že grem,« je Mohor sunkovito zapenjal pas, iskal pod posteljo copate, sešite iz starih cunj. Žena je sedela na postelji, sklenila roke in čudna zona strahu jo je zali vala. Kaj je zunaj ? Koga so ustrelili? Kaj se dogaja. Da le ne bi ...
Mohor je stopil v hišo. Pri vratih je stal tisti pritlikavec in držal nekakšne škornje v roki.
Mohor je mehanično stopil k leščerbi in privil stenj, da je močnejša svetloba zalila hišo. Potem se je obrnil in se zazrl v škornje.
»Enega smo dobili, bandita,« je počasi dejal pocloficir.
»Druge še bomo. Vedeli srno, da bodo nocoj prišli k tebi. Zato srno jih čakali. Toda prišel je en sam. Drugi bodo prišli kasneje, prav gotovo bodo prišli, brez skrbi, da bodo prišli. Moja obvestila niso od muh. Nimam zaman svojih vohunov pri partizanih. Cela četa bo prišla. Ali veš, katera?« za trenutek je počakal, kakor da bi hotel stopnjevati Mohorjevo radovednost. »Tista, v kateri je tvoj sin, si slišal,« se mu je zarežal z gnilimi zobmi. »Se vedno se je vse zgodilo tako, kakor sem napovedal. Napovedal zaradi tehtnih podatkov, ki mi jih dajejo pošteni ljudje, ki ne marajo brezbožnega komunizma,« je hitelo iz njega, kakor da bi se hvalil in opravičeval. Oboje hkrati. Hvalil in opravičeval. Bržkone je tako govoril nemški komandi in mu je prišlo v meso in kri. Vesel, da so enega dobili, in prestrašen, ker jih niso dobili toliko, kolikor je obljubljal gospodarjem. Toliko, kolikor so mu obljubljali njegovi evnuhi, ko so mu pripovedovali, da bo šla to noč velika partizanska patrulja čez Mohorjevino v gozdove. Morda še bodo, pravzaprav morajo priti. Ti morajo še priti! Prekleto, da morajo. Saj se je noč šele začela. Do polnoči je še daleč, do svitanja še veliko dlje. Morajo priti. Ni vrag. In tole streljanje se ni slišalo daleč, saj so med samimi priostrenimi hribi kakor v kakšnih prekletih luknjah.
»Ali poznaš te škornje?« jih je porinil Mohorju v roke.
»Kako naj jih poznam?« se je začudil. Odkod naj pozna škornje. Saj ni čevljar, da bi jih spoznal, komu je takšne ali drugačne napravil. Saj pozna samo svoje. Kaj bo druge.
»Zvedeli srno, kot sem ti že rekel, da bo danes tu prišel domov tvoj Sin, ki je pri banditih. Zato te vprašam, ali poznaš te škornje?«
Mohor jih je počasi prijel in ponesel k svetilki. Takrat ga je prebodlo. Kakor nož oster spomin ga je prebodel, spomin, ko je Pavle, njegov najmlajši sekal drva in mu je sekira spodletela, da je udaril ob škorenj, ga presekal, k sreči presekal samo usnje nad nartjo, presekal za kakšnih osem centimetrov in je potem nastalo režo zašil s smolasto dreto in pomazal s kolomazom, da je začepil odprtino. To se je zgodilo natančno mesec prej, preden je odšel v partizane. Ježeš, in ta škorenj je zdaj držal v rokah! Natančno Pavletov škorenj. To je Pavletov škorenj. Zareza na škornju je bila tako očitna, bela lisa se je tako odbijala od temno rjavega usnja, da je morala vsakomur pasti v oči. Menda ni tisti zunaj, tisti, ki so ga ustrelili . . . Menda ne. Joj, nikar, prosim, nikar, je stiskal in sapa mu je podrhtavala, kakor bi ure in ure ihtel. Brzica je vrela iz skrinje spominov. Ne, saj ni mogoče!
»Ali so to škornji tvojega sina?« je spet vprašal pritlikavec in napravil korak, da bi od blizu opazoval prsteni obraz gospodarja, trzaje na licu, gib, skremžljenost, stresljaj, kar bi izdalo, da je njegov sum upravičen.
Mohor je težkal škornje, še tople od nošnje, jih počasi obračal, videl, da je nekdo nekaj brisal z njih, kri, ga je stisnilo. Obračal jih je in ni maral dvigniti oči. Počasi je odkimal. »To niso škornji mojega sina.«
»Si prepričan o tem?« je silil vanj in zloba mu je sijala iz obraza.
»To niso škornji mojega Sitna,« je Mohor mukoma ponovil.
»Veš, če ne bi čakali še drugih, ki bodo prišli, bi te peljali ven, na potko, tja, kjer srno ga pokosili, bandita, da bi ga videl v obraz in povedal, ali ga poznaš ali ne. Toda na preži smo. Čakamo še druge. Več jih mora priti. Morajo priti,« je sikal skozi zobe. »Dobro. Torej niso sinovi škornji,« je ponovil in od blizu bolščal v Mohorja, hoteč v njegovih očeh odkriti izdajalski blesk bolečine.
»To niso škornji mojega sina,« je ponavljal Mohor in potisnil škornje vsiljivcu v naročje, se obrnil in s težkimi koraki odšel v kamro.
»Kaj so ti hoteli?« Mohorca je sedela na postelji s spod- vitimi nogami in čakala. Čakala, kaj ji bo povedal njen Mohor. Videla je, kako se je opotekel skozi vrata. Videla njegov upadli obraz, oči, ki jih je skrival pod košatimi vekami, žilaste roke, kako so mrtvo visele ob trupu.
»Marta,« je dejal s počenim glasom, sedel trudno k njej na posteljo, počasi, kakor da bi jih imel že osemdeset, S tresoČo se roko je lovil njene roke, ki so zatiskale usta, s majal kakor da bi bil brez misli, kakor da so se mu vse niti pretrgale, kakor da nima veČ stika z možgani, kakor slaboumen. »Marta,« je debelo požrl in si z jezikom ovlažil suhe ustnice. »Marta, zdaj moraš biti močna,« in pohrkal je inakost, ki se mu je nabirala v grlu, stiskal njene roke in zbiral moči, iz celega telesa je zbiral sile, da bi ji povedal, da bi ji razkril strašno resnico, ki je ležala tam zunaj, na travniku, iznakažena, še topla, tiha in nema. »Močna moraš biti tako, kakor si bila močna takrat, ko nama je umrla Martica,« je izbiral besede, da bi bile čimbolj pravšnje, čimbolj takšne, da ne bodo prizadele.
Marta ga je gledala. Gledala ga je s suhimi očmi, kri ji je odtekala z lic, vsa njena osebnost se je v trenutku izsušila.
»Katerega so ubili?« je nenadoma dejala s strtim glasom. »Katerega?« je ponovila. In visela je na Mohonju, na njegovih ustnicah, kaj bodo rekle. Katero ime bodo izoblikovale. Petra ali Pavla. Starejšega ali mlajšega.
»Katerega?« ga je stresla, da jo je moral pogledati v oči.
»Pavla!« je izdahnil iz sebe in čudno olajšanje ga je spreletelo. Olajšanje, da je za njim razkritje.
»Kako veš?« je zabrlelo upanje, drobno, usihajoče.
»Njegove škornje je prinesel tisti podoficir v hišo in me vprašal, ali jih poznam. Na Pavlovih škornjih, saj veš, je tisti rez s sekiro, od takrat, ko se je, ko mu je spodletelo in bi si bil skoraj odsekal nogo,« je hitel, kakor da je dogodek s sekiro in tnalom in drvmi glavna zadeva, ki bo vse drugo potisnila v pozabo.
Mohorca je tiho sedela na postelji. Tiho je sedela in si pokrila obraz z rokami. Tiho je sedela in med prsti so ji polzeli spomini, spomini na najmlajšega, spomini na njenega Pavla, na najmlajšega in najljubšega. Najboljšega, najbolj predanega, najbolj ljubečega, na tistega, na katerega je bila najbolj ponosna. Tisoč spominov ji je drvelo skozi možgane. Vse hkrati je podoživljala, od fantka, šegavega in veselega otročička, do otroka, fanta, mladeniča, težaka na teh strminah, sina najmlajšega. Kako neskončno ponosen ji je prinesel židano ruto, takrat, ko je prvič zaslužil svoj denar, zaslužil z gobami, ki jih je nabiral po teh hostah okrog in okrog in jih sušil, nabiral v nedeljo popoldne, ko je bil dan počitka, in sušil na gumnu, na steljniku in odnesel trgovcu v vas in za ta denar kupil židano ruto. Kako je sijočega obraza prinesel spričevalo iz šole, od vseh treh njenih otrok je bil Pavle najboljši. Kako ji je stal ob strani takrat, ko je umrla Martica, starejša sestra, ki se je na dolgi poti iz šole v snežni jugovini prehladila, dobila pljučnico in lepega jutra ugasnila. Kako je odšel k partizanom, ji mahal v slovo in vpil nazaj : »Ne joči, mama, vrnil se bom, zagotovo se bom vrnil. Še sita me boš,« se je zahohotal na vsa usta, zamahnil z roko in se zapodil po strmini, vesel in zadovoljen, kakor da bi šel v svate. Na, ves čas je verovala, ves čas je verovala,. da ga bo luč nje nega srca pripeljala nazaj. Med prsti so ji tekle solze, nezadržno so ji tekle, usipale so se v neustavljivem potočku, da je imela mokre prste, roke, tekle so do komolcev, na hodnično rjuho, in na njej, na hodnični rjuhi,bolj in bolj širile moker madež.
»Kje pa je?« je vprašala z ubitim glasom in obrazom, sesedenim od groze.
»Nekje zunaj ga imajo, ne vem, kje.«
»Kaj so mu škornje . .
»Bržkone so mu jih sezuli, da bi videli, da bi jih meni pokazali in videli, kako bi se izdal.«
»Zakaj te niso peljali k njemu?« Mohor se je prestrašil njenega glasu. Poznal jo je. Dobro! Vedel je, da je zdaj s svojimi čustvi na meji, da je sposobna narediti največjo neumnost, se brezglavo pognati v obrambo svojega materinstva, se izpostavi do brezumja kot ranjena levinja.
»Nekoga čakajo. Čakajo na neko skupino, ki naj bi‚ prišla nocoj k nam. Neko večjo skupino partizanov. Čakajo na preži kakor lovci na divjačino.«
Stresala se je od notranjega ihtenja in držal jo je za komolec in pestovala sta strašno bolečino, ki je bila kakor žareča gora. Zasula ju je kakor plaz, ju dušila, da jima je sape zmanjkovalo.
»Močna moraš biti,« je tiho mrmral. »Jaz se mu nisem podal. Zatajil sem ga, Pavla. Če priznava, če bova povedala, da je to najin sin, nama bodo zažgali domačijo in še naju dva pokončali.«
»Saj je vseeno.«
»Ni vseeno. Petra še imava. In midva sva tudi še tukaj .«
»Vseeno je. Kaj veš, kaj je s Petrom. Kaj, če tudi Peter že kje ne gnije. Sama sva ostala. Dve suhi veji. Ničesar več ne more biti iz naju. Vse je odšlo. Vsa kri najne krvi je odtekla. Vse meso najinega mesa je odmrlo. Konec je,« je drgetala v krčeviti ihti, da se je tresla postelja.
»Ni res! Peter še živi. Lej, tukaj čutim,« se je z obema rokama kakor s šapami zagrabil za prsi. <
»Še živi in midva še živiva. Morava živeti, zaradi Petra in zaradi naju,« je bil nenadoma ves močan in ji vlival poguma, ki ga v njem skorajda ni bilo več.
»Poglej ‚« je hitel, ko je začutil, da ga posluša, »vse slike, na katerih je Pavel, morava skriti. Ena visi na steni v hiši, snel jo bom. Ti poglej po skrinji, če so kje njegove slike, da ga pesjani ne bodo odkrili, če bodo brskali, in brskali bodo zagotovo!« jo je stresal za roke. »Daj, prosim te, poglej v skrinjo!« se je dvignil in odšel hišo ter snel sliko, na kateri so bili vsi, vseh pet, za stoli so stali otroci, ona dva sta sedela in narejeno važno so se držali.
Odnesel jo je v kamro in videl, kako Mohorca brska po skrinji. Našla je dve sliki. Potem sta razparala žimnico in pri nogah skrila slike med ličkanje.
Ko je bilo to končano, je Mohorca spet legla na posteljo in Mohor se je kar oblečen zleknil poleg nje.
Stiskal jo je k sebi in jo bodril s svojo toploto in z grčaStimi rokami, zaraslimi s kocinami.
Vse do jutra, ko se je zoril dan, se ni nič zgodilo. Zgodilo se ni nič, le Mohorja sta se v teh urah postarala. Obraz se jima je sesedel od groze, ugasnila je žerjavica njunega srca.
Ko je posijalo sonce s čistega neba, je pritlikavec spet prišel.
»Kje si?« se je zadrl jezno, razdraženo. Kazno je bilo, da se mu načrt ni posrečil. Tistih, ki so jih čakali, ni bilo. Kdove zakaj se je spremenil pohod, o katerem je bil tako prekleto trden. Toda stvar ga ni potrla, le jezila. Bil je pač takšne vrste. Če ne danes, pa jutri, se je tolažil.
Mohor je prišel skozi vrata.
»Vzemi kramp in lopato, pokopal boš tistega bandita,« mu je zapovedal. »In žena naj gre s teboj.«
»Zakaj?« se je začudil.
»Pomagala ti bo!«
»Sam bom!«
»Sem rekel z ženo,« je zarenčal.
Mohor se je obrnil in stopil v karnro.
»Zapovedali so, da ga morava pokopati. Oba.«
Mohorka je dvignila glavo. »Ne grem!«
»Zažgali nama bodo,« ji je prigovarjal.
»Naj, kar naj. Zdaj je tako konec.«
»Mene bodo ubili, če ne greš,« ji je šepetal.
Že je odprla usta, da bi mu odbrusila, a se je zadnji trenutek ugriznila v jezik. Navsezadnje, kaj bi, Mohor je pri vsej stvari prav tako prizadet, kakor je ona. Zakaj bi še drug drugemu grenila te strašne trenutke.
Počasi se je oblekla in skupaj sta odšla iz hiše na dvorišče. Mohor je stopil po kramp in lopato. Vojaki so radovedno zijaii vanju.
»Tamle,« je pokazal pritlikavec na trato pod orehom ob potki v dolino.
Mohor je zasadil kramp v mehko zemljo in kopal In Mohorka je odmetavala zemljo kakor avtomat.
Sonce se je dvigalo nad hribi, krava je žejna mukala v hlevu, prašiči so kruhu, kdaj pa kdaj je zabevskal Sultan s povitim glasom, lahen vetrc je kodral cvetje na jablanah, življenje je na vso sapo živelo.
Jama je bila že dovolj globoka, toda Mohorja sta kar naprej metala prst, kakor bi jo hotela skopati do druge strani zemeljske oble.
»Dosti!« je zavpil podoficir.
Zlezla sta iz jame, najprej Mohor, nato je pomagal Mohorci.
»Pojdita zdaj po njega!« je dejal podoficir. Vojaki so stali okrog In neprizadeto gledali.
»Tamle je,« je pokazal na travnik poleg kozolca. Mohor je stopil naprej. Mohorca za njim in povešena ramena so drgetala v tihem joku. Ko sta prišla do kozolca, sta ga zagledala. Čudno majhnega in vsega belega. Vsa kri mu je odtekla. Razmesarjene prsi so pričale, kam so ga zadeli. In na sencih je imel luknjico. Ta je bila od tistega rahlega strela na koncu, ko so hoteli zagotoviti, da je končano z njim. Mohor je globoko vzdihnil pogledal je Mohorco, ki je trepetala kakor šiba na vodi. Toda vse je bilo le trenutek.
»Dajmo,« je vpil podoficir.
Mohor je Pavla prijel za ramena in Mohorca za noge, gole noge, onuče so mu odvrgli, ko so ga vlekli h kozolcu. Noge so bile čudno bele in drobne kakor pri otroku. Bile so mrzle kakor kamen in Mohorca se jih je oprijela nežno in mehko, oprijela kakor takrat, ko je Pavla še dete kopala v škafu. Vso svojo toploto je dala v roke, da bi jo prelila v sina, da bi ga samo za trenutek oživila, najmlajšega.
Nesla sta ga in se opotekala od silnega bremena. Stiskala sta zobe, da notranji viharji ne bi prodrli Čez ustnice, zapirala oči, da ne bi bilo treba gledati strašne resnice, ki sta jo držala v rokah, in ljudje naokrog, vojaki, ki so se drenjali po dvorišču, in zemlja pod njima in nebo nad glavo in sonce na širnem nebu, nihče, nihče ni kazal usmiljenja do silne reve obeh Mohorjev. Ko sta ga pri nesla do jame, sta ga položila na tla.
»Vrzita ga v jamo,« je vpil podoficir. Takrat se je storilo v trenutku več stvari. Mohorca se je vrgla na sina, ga objela in zarjula: »Moj Pavle, moj Pavle!«
Podoficir je zavpil. »Aha, saj sem vedel,« in potegnil pištolo ter jo nameril na Mohorco. Mohor, to videč, je dvignil kramp in ga z vso močjo zadegal v podoficirja, da mu je železo prebodlo prsni koš, in vojaki so takoj zatem prerešetali Mohorja lin Mohorco. Čez pet minut je zagorelo. Zagorelo na strehi hiše, v kozolcu, na gumnu in v hlevu.