Prebil si, starček, žitja dneve,
Duh nad oblaci Tvoj bedi,
Okó zrè prošlosti odseve;
Radosti dní in dni bolíj. –
Čarobno sije jutranja zarja,
Ljubko ne bliža solnca žar;
Ptic spev krasan v uho udarja,
Na delo stopa oratar.
Krepkó se roka oprijema,
Veselo hodi mu korak,
Obličje zorno skrb objema,
Srcé obdaja up sladak.
Kaj njemu pač so trudni udi?
Kaj njemu je obraz potán?
Brezdelje, mlačnost se mu studi:
Pri delu urno mine dan!
Poslavlja solnce se rumeno,
Bledí že zarje zlati žár;
Vro v gnjezda ptice zaželeno,
Domu se vraća oratar.
Prijazno se jasni okó mu,
Veselo plodno zrè polje,
Stotero povrnilo bó mu
Radost za marno skrb, gorje. –
Ti delal si na polji Slave
Ko drug nikdo vès žitja dan,
Z modrosti svitom zlatim prave
Si znoja trudil se rosan.
Iz rose slednje vsklila cvetka.
Iz cvetek vsklil je venec drag,
Ž njim krasi naj Te slava redka,
O, krasi vedno, mož preblag!
Prebil si, starček žitja dneve,
Duh nad oblaci Ti bedi,
In sluša naroda odmeve,
Ki Tvoj spomin solzeč slavi!
