Deček Lovro gre v šolo
| Deček Lovro gre v šolo Albin Prepeluh |
| |||||||||||||
Mali Lovro je bil bled, toda krepak deček. Ko se je zjutraj prebudil, je bil še ves zaspan in njegova črna očka sta bila še motna od dolgega, trdnega spanca. Skozi okno je že sijala nebeška luč; solnce je razlilo polno perišče blestečih žarkov na malega zaspanca. Klicalo ga je iz mehke postelje, spomnilo ga je na pot v šolo in na prijetno šetanje po ulici med brzo bodečimi ljudmi ... Zato jo mali Lovro naglo vstal, zakaj resnično bi se sramoval, ako bi mu kdorkoli – četudi le v šoli – očital zaspanca. Poleg postelje so že stali osnaženi črevlji; naglo se je obul in opravil.
Tedaj pa je že vstopila v sobo mati. Poln dobrote in ljubezni je bil njen obraz in tudi njene oči so se smehljale od velike radosti.
»Tako zgoden si, Lovro?« je vprašala in se nalašč čudila. Vedela je, da mali dečki ne vstajajo radi prezgodaj.
Lovro pa ji je hitel nasproti, dvignil se na prstih k nji, ki je bila višja od njega, in jo nežno poljubil. Ko je ta prvi svoj vsakdanji posel opravil, jo je lepo pozdravil:
»Dobro jutro mati!«
»Lačen si, kajneda? Kmalu dobiš zajtrk. Do tedaj pa so skrbno umij, počesaj, preglej si obleko, pa tudi na knjige ne pozabi!« ga je opomnila skrbna mati.
»Nič ne pozabim!« ji je hitel zatrjevati. Takoj se je skrbno umil, se počesal, pripravil si knjige in zvezek ter se tako popolnoma pripravil za odhod. Potem je zajtrkoval in četrt pred osmo uro je bila tudi že mati pripravljena, da ga spremi do šole.
Ulice so bile polne živahnega življenja. Po sredini so vozili vozovi, ob krajeh pa so hiteli ljudje. Hiše so bile svetle, ker jih je oblivalo belo solnce. Polno dečkov je hitelo v šolo. Tudi deklice so šle v šolo. Eni so bili že veliki, skoraj odrasli, ko so s kupom knjig v roki naglo hiteli v šolo, tupatam se kratko ustavljajoč pred izložbami, ki so bile polne lepih stvari.
Pred šolo je bilo zbranih že polno dečkov. Nekateri so se lepo pozdravili z malim Lovretom. Na pragu je stal gospod učitelj. Prijazno je pozdravljal dečke, ki so se mimo njega vspenjali v šolsko poslopje po kamenih stopnicah.
Lovro se je poslovil od matere in stopil v šolo. Na pragu je pozdravil še gospoda učitelja, nato pa se naglo podal v svoj razred.
V razredu je bilo živahno. Dečki so zasedali svoje sedeže, se pripravljali na poduk in si toinono šepetali na ušesa.
Kmalo je zazvonilo in že je vstopil gospod učitelj.
Pouk se je pričel.
Učitelj je razlagal in izpraševal. Učenci so mu pazno sledili in ponavljali sami zase, kar so ravnokar slišali. Poleg Lovreta je sedel Filip. Bil je revno oblečen in bos. Njegova obleka je bila sicer zakrpana, toda snažna. Njegova mati je bila šivilja in je imela tri sinove. Filipov oče se je nedavno ubil. Bil je tesar in je po nesreči padel z visokega odra. Tudi Filip je bil med podukom miren, pazno je poslušal in se učil. Zato ga je imel učitelj prav rad.
Ko ste minuli dve uri, je zopet zazvonilo. Četrt ure je bilo namenjeno odmoru. Dečki so se oddahnili; nekateri so jedli kruh, ki so ga prinesli seboj, drugi so se razgovarjali o tem, kar so ravnokar slišali. Tretji so zopet menjavali med seboj peresa in držala. Tudi Lovro je bil zamenjal svoje držalo z drugim, ki mu je bolj prijalo in ugajalo.
Tedaj je prišel k Filipu Ivan. Njegov oče je bil bogat trgovec. Lepo je bil Ivan opravljen in zavedal se je svoje lepe obleke. Imel je v roki velik kos kruha in rdečelično jabolko.
»Ali bi jedel?« je zlobno vprašal Filipa. Filip je iztegnil roko. Tedaj pa je že zakričal Ivan:
»Poglejte, vzeti mi hoče kruh, ta berač!«
Potem pa je še nadaljeval:
»Ali te ni nič sram, ko imaš zakrpan suknjič? In bos hodiš v šolo? Sedaj bi pa še rad pojedel mojo malico!«
Zasmejal se je nato hudobno in pristavil:
»Ampak ne boš jedel belega kruha. Saj si berač!«
Polno dečkov se je nabralo okolo klopi, kjer je sedel Filip. Sram ga je bilo; zakril si je lice z rokama in solze osramotenega so mu zmočile oči in se polagoma udirale po licih.
Mali Lovro pa ga je tolažil:
»Nič ne daj na besede Ivanove. To je grdo od njega. Videl boš, da se bo še kesal.«
Ko je zopet vstopil v razred gospod učitelj, je Lovro vstal in povedal gospodu učitelju, kaj se je zgodilo.
Ivan je bil poklican pred učitelja. Glavo je nosil pokonci in so prezirljivo oziral okolo sebe. Gospod učitelj pa je izpregovoril:
»Ivan, tvoje besede so bile grde. Oe pa deček, kakršen si ti, izgovarja grde besede, ni več lep. Zakaj svoje lepote ne nosimo na oblekah in sploh na zunaj, temveč v svoji notranjosti; v svojem srcu jo nosimo. Če si ti Ivan lepo opravljen in imaš belega kruha v obilici, to ni tvoja zasluga. In če mora Filip hoditi bos, ker ima revne roditelje, to ni njegova sramota, siromaštvo sploh ni sramota. Uboštvo mnogokrat človeka povišuje. Ubožen človek največkrat hrepeni po lepoti, umeva jo popolnejše, in srčno ljubi. Lepota pa je najvišja dobrota, ki nam je dodeljena. Ta lepota pa je doma samo v človekovi notranjosti, v njegovi duši, ki ni umrjoča. Kdor pa govori tako grde besede, kakor jih je govoril Ivan, nima lepote in ni lep deček. Zakaj zunanjost in bogastvo ste postranski reči; lepa zunanjost in bogastvo ste mnogokrat le navidezno lepi stvari.
Poleg tega ste vsi dečki sinovi lepe domovine. Najlepše domovine sinovi ste, dečki. Naša domovina ima prekrasno polje, strme, visoke gore, ki ne izgine sneg z njih nikoli; ona ima veličastno morje. Četudi so nekateri bogati, drugi revnejši in tretji zelo revni, tedaj dragi dečki, je naloga naše lepote in njene harmonije, da to ublažimo. Kras in njegovo bogastvo naše domovine nam nalagata, da se ljubimo, da z blagim srcem in sočutjem pomagamo njim, ki nimajo vsega v obilici. Drug drugemu morate pomagati; ošabnost in zaničevanje mora izginiti iz vaših mladih src – potem šele boste vredni svoje lepe domovine. Potem boste lepi dečki. Zakaj domovini služiti morete šele potem, ako se medsebojno ljubite in zavlada vzajemnost med vami.
Ti, Filip pa, ne bodi užalosten. Bil si priden deček doslej in takšen tudi ostani! Če se boš pridno učil, si boš s svojim znanjem, ki si ga pridobiš v mladosti, lahko slušil sebi in svojcem pošteni kruh, beli kruh.«
Ivan je osramočen pobesil glavo. Nemo je gledal v tla.
»Dečki, sedaj pa vprašam: Ali je Ivan ravnal prav, ko je sramotil Filipa?«
Dečki celega razreda so vstali namah in zaklicali:
»Ne, ni storil prav!«
Dalje je vprašal gospod učitelj:
»Ali je deček lep in dober, ki je ošaben in s svojo ošabnostjo žali svoje tovariše?«
Zopet so rekli dečki:
»Tak deček ni lep in dober!«
»Sedaj Ivan,« je nadaljeval gosp. učitelj »si slišal, kako so razsodili vsi tvoji tovariši. Sramuj se svojih besedi in prosi Filipa, da ti odpusti!«
Opoldne pri kosilu je Lovro povedal očetu, kar je slišal v šoli. Oče je rekel:
»Pohvaliti te moram, zakaj pametno si storil, da si povedal učitelju, kar se je zgodilo Filipu. Resnične so bile besede gospoda učitelja, da moramo lepoto in njeno dobroto nositi v svojem srcu. Zmisel za lepoto in čut dobrote dvigate človeka na stopinjo, ki je bogu najbližja. Srečni in zadovoljni smo lahko tudi že zaradi tega, ker smo otroci domovine, ki nas vsled svojo velike lepote tudi k temu cilju dviga. Velik je svet – to bos nekoč še spoznal in videl – mnogo, mnogo krasot in lepote hrani, toda vedno zopet nam srce zahrepeni po domovini, ki jo moramo ljubiti, zakaj krasnejse zemlje ni nikjer več.«
»Jutri opoldne, Lovro, privedi ubogega Filipa k nam na kosilo.«