Deček in slon
| Deček in slon Viktorija Zmaga Glogovec |
| |||||||||||
Viktorija Zmaga Glogovec(1943)
Ilustracije: Barbara Stupica
Moji babici, Mariji Teran,
ki mi je dala v roke prve knjige
in mi z njimi tudi zbudila željo
po potovanjih v oddaljene dežele.
Zgodilo se je v Južni Indiji, v mestu Tiruvannamalaiju pod sveto goro Arunachalo.
Mesto
urediMesto je veliko. Sredi mesta so štirje templji. Templji so visoke kamnite stavbe, kamor hodijo ljudje k obredom. So veliki, z okraski, izklesanimi iz kamna. Obzidani so z visokim obzidjem. Pred obzidjem je mesto z zidanimi hišami, ki imajo ravne strehe. Na ulicah je ves dan in pozno v noč živahno in hrupno. Tovornjaki, kolesarji in rikše vozijo po levi strani, se prehitevajo, trobijo drugim vozilom in pešcem, ki hodijo in tekajo čez ceste brez vsakega reda. Rikše so motorji na treh kolesih s pločevinasto streho. Spredaj sedi voznik, na dveh sedežih zadaj pa ljudje, ki so najeli rikšo. Na tržnici sredi mesta so stojnice, kjer trgovci prodajajo sadje, zelenjavo, spominke, posodo, vrvi, spletene iz kokosovih laskov, in še druge reči. Pred hišami posedajo Indijci in modrujejo. V restavracijah na ulicah jedo in posedajo beli ljudje, ljudje s črnimi poševnimi očmi in le malo Indijcev. V predmestju so hišice, katerih stene in strehe so narejene iz prepletenih posušenih palminih vej. Okrog hiš se igrajo otroci, koze in svete krave pa smukajo skromno grmičje.
Santos
urediV predmestju Tiruvannamalaija je živel deček Santos. Bil je srečen v svoji družini. Njegov oče Shankar in njegova mati Jonagy sta bila ljubeča starša njemu in njegovi mlajši sestrici Rani. Živeli so skupaj z babico Sanmogaprijo v hiši, kjer sta živela še dva strica s svojima družinama. Ko je bilo Santosu pet in Rani tri leta, sta njuna oče in mati zbolela za isto boleznijo in umrla. Sanmogaprija je zelo žalovala za svojo hčerko, ki jo je srčno ljubila. Z bolečino v srcu je skrbela za vnuka Santosa in Rani. Hiša, kjer je živel Santos, je bila zelo majhna. Santos, Rani in babica Sanmogaprija so spali na skupni postelji, na grobi laneni rjuhi. Kadar je bila noč bolj hladna, je babica stisnila otroka k sebi in ju grela. Bili so revni in so imeli le tanko odejo, ki je bila premajhna, da bi pokrila vse tri. Sanmogaprija je bila že stara žena. Nosila je bombažno bluzo s kratkimi rokavi in dolg kos potiskanega blaga, ki ga je nagubala, ovila okoli bokov in si ga vrgla čez rame. To je bil njen sari, ki je bil vedno čist. Tudi Ranina oblekica in Santosove hlače in majica so bili vedno čisti, pokrpani in polikani. Prala jih je v reki, sušila na travi, kamor je sijalo vroče sonce, in polikala z likalnikom, v katerega je natresla vroče oglje. Ko je bila majhna, še niso poznali zobne ščetke in tudi zobne kreme ne. Ni si umivala zob. Več njenih zob je že izpadlo, ostali so bili rjavi, obloženi z oblogami in tudi boleči. Santosov učitelj ji je povedal, da se z umivanjem zob ohranijo zobje močni in zdravi. Zato sta dobila Santos in Rani vsak svojo zobno ščetko, skupno zobno kremo, umivanje zob pa je bilo redno jutranje in večerno opravilo. Bila sta čista in urejena otroka, ki sta živela v hiši iz posušenih palminih vej, z blatnimi tlemi in umazanimi stoli. Na mizi je bila enkrat dnevno skleda riža z začinjeno zelenjavno omako. Babica je vsakemu naložila zajemalko riža na svež palmin list in riž prelila z zelenjavno omako. Jedli so tako, da so s prsti desne roke oblikovali kroglico riža in jo nesli v usta. Babica Sanmogaprija je vstala že ob štirih zjutraj. V jutranjem svitu je pometla tla okoli hiše. Pred pragom je z belo kredo narisala velik vzorec lepo prepletenih črt, ki varujejo hišo pred zlimi duhovi. Potem je šla bosa, oblečena v sari, s košaro v roki, daleč iz mesta. Na robu riževe njive je rastel jasmin in cvetel regrat. Natrgala je dišeče bele jasminove cvetove in rumene cvetove regrata, jih z iglo nanizala na sukanec v več kit ter jih rahlo zložila v košaro. V kito svojih sivih las je vpletla cvetje in se vrnila v mesto. Na tržnici je postavila košaro na tla med dvema stojnicama in prodajala dišeče jasminove nize. V vsako dlan je prijela niz cvetja in ju ponujala mimoidočim. Lepo je dišalo in možje, ki so kupovali sadje in zelenjavo za družine, so kupili še jasminovo okrasje za lepe pričeske svojih žena in hčera. Ko je ostal v košari en niz cvetja, je šla v trgovino. Kupila je zobno kremo, zobni ščetki, zvezek, svinčnik in tri bele krede. Doma je izpod postelje potegnila lesen zabojček, v katerem so bila zložena Santosova in Ranina skromna oblačila, in tja priložila zobno kremo, ščetki, zvezek, svinčnik in dve kredi, da bi Santos lahko pisal na šolsko tablico. Tretjo kredo je skrila v špranjo pri vhodnih vratih, da bi bila pri roki, ko bo spet risala vzorček po tleh. Iz košare je vzela preostali niz jasmina in šla na pokopališče. Sedla je v travo pred nizko gomilo in položila cvetje na zemljo. Solze so kapljale na hčerkin grob. Vsak dan je sedela tam, vsak dan jo je bolelo pri srcu. Potem je globoko vdihnila, težko vstala in se počasi solznih oči vrnila domov. Santos je hodil v šolo, Rani se je igrala z otroki na dvorišču. Otroka sta rastla, babica Sanmogaprija pa je žalovala in se starala. Nekega dne, ko se je Santos vrnil iz šole, babice Sanmogaprije ni bilo doma. Pogledal je na posteljo, ali morda počiva. Ni je bilo tam. Pogledal je okoli hiše in okoli sosednjih hiš. Rega, mala sosedova deklica mu je povedala, da je šla njegova babica z jasminom od doma, a se še ni vrnila. Santos je tekel na pokopališče. Tam je ležala babica Sanmogaprija. Oči je imela mirne in uprte v modro nebo. Santos je vedel, da ji je od žalosti počilo srce. Umrla je. Sposodili so si sosedovega vola in voz, ter odpeljali babico domov. Santos je vse popoldne nabiral jasmin in cvetje, ki ga je našel med plantažami riža, sladkornega trsa, bananinih in kokosovih palm. Zvečer sta Rani in Santos obložila voz s cvetjem. Le babičine sklenjene roke in obraz so ostali nepokriti. Ko se je znočilo, so prišli možje z bobni in piščalmi. Pogrebci so vzeli bakle in sprevod je krenil po predmestnih ulicah Tiruvannamalija na pokopališče. Santos in Rani sta se držala za roke, hodila za vozom in solze so jima tekle po licih. Njun jok je pretresljivo odmeval med zvoki piščali in bobnov. Ljudje na ulicah so tiho opazovali sprevod. Jok otrok je vznemiril njihova srca in vsem je bilo zelo hudo. Poleg groba očeta Shankarja in matere Jonaagy je zevala nova jama. Tja so položili babico. Otroci so cvetje z voza potresli na babico v jami, žene so pele žalostinke, žalostni ritem bobnov se je širil v noč. Santosa je premagala bolečina. Želel si je k babici. Stopil je na rob jame, da bi zlezel vanjo, se vlegel k babici in se pokril s cvetjem. Toda tega ni več zmogel. Nezavesten se je zgrudil. Santos in Rani sta bila osamljena. Teta Vanita jima je dala jesti, drugi strici in tete se niso menili zanju. Živela sta v hiši in spala na postelji, kjer so spali skupaj z babico Sanmogaprijo. Prati, sušiti in likati sta si morala sama. Santos je hodil v šolo, toda bil je tako žalosten, da ni mogel poslušati učitelja. Ko jima je prvič zmanjkalo zobne kreme in sta se zobni ščetki obrabili, je Santos vstal ob sončnem vzhodu, vzel košaro in šel daleč iz mesta, na rob riževega polja, kjer sta rastla jasmin in regrat. Natrgal je cvetje, ga nanizal na sukanec in odnesel na tržnico. Koro je postavil na tla med dvema stojnicama, zajel z vsako dlanjo kito cvetja in ga ponudil mimoidočim. Žene, ki so kupovale sadje in zelenjavo, so kupile k niz jasmina in si ga v pletle v lase. Bile so lepe in lepo so diale. Potem je šel Santos v trgovino, kjer je kupil zobno kremo, zobni ščetki, zvezek, svinčnik in tri krede. Ko je prišel domov je potegnil izpod postelje lesen zabojček in spravil vanj zobno kremo, zobni ščetki, zvezek, svinčnik in dve kredi. Tretjo kredo je dal teti Vaniti. Pometanje in risanje vzorcev, ki odganjajo zlobne duhove, je žensko opravilo. Vsak dan je šel na pokopališče. Do večera je sedel pri grobu staršev in babice. Globoko je sklonil glavo, solze so mu polzele po licih. Bil je zelo žalosten in sam. Spraševal se je, zakaj so ga oče, mati in babica zapustili, ko pa jih je imel tako rad? Kaj je storil narobe, da je ostal sam? Pozabil je na Rani, na šolo, na strice in tete. Pozabil je na vse in se utapljal v žalosti. Tema in hladni večerni vetrc so ga zdramili iz otopele žalosti. Vrnil se je domov, brez večerje legel v posteljo, obrnil hrbet Rani in utonil v nemirni spanec.
Slon
urediKo je bil Santos še dojenček, so s kmetije daleč od mesta, odpeljali slončka. Mama slonica je obupano trobila in klicala svojega slončka. Tudi slonček je dvigal rilec in glasno trobil ter se močno upiral možem, ki so ga po deskah zrinili na mali tovornjak. Tovornjak je odpeljal z dvorišča kmetije na dolgo ravno prašno cesto. Slonček je slišal mamine klice in ji trobil nazaj. Razločeval je klice poslavljanja svoje mame od klicev drugih slonov s kmetije. S trobljenjem je klical nazaj, obračal je rilec v smeri kmetije, ki je ostajala daleč, daleč za nasadi bananinih palm in sladkornega trsa. Klici so se vse bolj oddaljevali in ko so zavili na široko asfaltno cesto, je slonček poslušal ropotanje tovornjaka in trobljenje vozil, s katerimi so se srečevali. Vozili so se dolgo. Od lakote in žeje je bil slonček tako šibak, da ni mogel dvigniti rilca in opozoriti mož, da mu je zelo slabo. Ko so se pripeljali v svetišče v Tiruvannamalaiju, so ga možje postavili na noge, ga zrinili s tovornjaka ter mu dali vodo in slamo. Desno nogo so mu obvili z verigo, ki so jo privezali na kol. Slonček je hotel k materi, zato je vlekel verigo, kolikor je le mogel, toda kol je bil močno zabit v zemljo in ni popustil. Slonček se je ure in ure trudil, da bi izpulil kol in zbežal nazaj na kmetijo. Kol je bil močno zabit v zemljo in veriga je bila debela. Opazoval je življenje v templju in z žalostjo ugotovil, da se ne bo mogel več igrati s slončki, saj ni bilo živih slonov. Bili so le kamniti sloni, tihi, nepremični. Naprezal in naprezal se je, da bi izpulil kol in odšel. Sonce je zahajalo, spominjal se je klicev. Obrnil se je proti soncu, kajti vedel je, da je tam nekje daleč kmetija, in žalostno trobil. Potem je dolgo mirno stal in poslušal, da bi slišal mamin klic. Toda le v svojem srcu, je sliš al odmev maminega trobljenja. Sklonil je glavo in otrpel od žalosti čakal in čakal, da bo slišal mamin klic. Potem je vlekel verigo, privezano na nogo, in poskušal izpuliti kol na drugi strani verige. Nekega dne je uvidel, da je klicanje mame in vlečenje verige zaman. Predal se je življenju v templju. Minila so leta in slonček je zrastel v velikega slona. Bil je dovolj močan, da bi izpulil kol in odšel. Toda bil je že tako navajen na svoj kol in verigo, da še pomislil ni več, da bi ga izpulil in odšel. Bil je prijazen in pameten velik slon. Imel je vodnika, Indijca, ki je skrbel zanj. Ker je bil vodnik zelo reven, mu je odžagal okle in jih prodal. Prodal je tudi majhno hišo, v kateri je živel. Z denarjem od prodaje oklov in stare hiše je za svojo družino kupil večjo in boljšo hišo. Vodnik je slona naučil blagoslavljati ljudi. Ljudje, ki so prišli v svetišče, so dali slonu v rilec kovanec za eno rupijo. Slon je dal rupijo vodniku in rilec nežno položil na človekovo glavo.
Tempelj
urediSantos je šel s sošolci na potep po mestu. Zašli so med templje za obzidjem. Po smrti babice Sanmogaprije z Rani nista več hodila v tempelj. Za obzidjem so stali štirje veliki templji, med katerimi je bilo več stopnišč, ki so vodila v manjša svetišča. Tam je bilo tudi več kamnitih slonov. Otroci so tekali sem in tja, jahali kamnite slone in posedali v njihovi senci. Santos je s sklonjeno glavo sedel pod trebuhom kamnitega slona in mislil na očeta, mamo in babico, ki jih ni bilo več. Sošolci so že zdavnaj odšli, ko se je zdramil iz žalosti in tudi sam odšel domov. Naslednji dan se je Santos vrnil v tempelj. Videl je moža, ki je prodajal košarice s kokosom, banano in jasminom. V templju je bilo veliko ljudi, ki so mirno hodili sem in tja. To so bili obiskovalci z vsega sveta; belci, temnopolti, rumenopolti. Bili so Angleži, Švedi, Slovenci, Američani, Indijci, Japonci in še veliko drugih. Ljudje so stali v skupinah in se tiho pogovarjali. Nekateri so posedali na stopnicah v senci templjev in prebirali knjige ali sedeli prav mirno in razmišljali. Svečeniki so sprejemali ljudi, jih vodili v notranji tempelj, kjer so jih v Šivinem templju z obredom razbijanja kokosa blagoslovili. Santos se je postavil k stojnici in opazoval prodajalca košaric, v katerih so bili kokos, banana in kita cvetja. Nenadoma so se ljudje vznemirili in obrnili glave proti notranjemu dvorišču. Zadržali so dih, potem so se sproščeno nasmejali. »Prihajata!« »Kako je velik!« »Kako je mogočen!«
Slon je močno prhnil in zatrobil v oznanilo vsem, da je prišel med obiskovalce templja. Slonov vodnik, zelo temnopolti Indijec, je nosil rumeno svi leno ruto in rdeč longi. Longi je kos blaga, ki si ga Indijci ovijejo okoli pasu in jim sega do tal. Vodnik je bil bosonog, tako kot vsi ljudje v templju. V rokah je držal verigo, ki je bila ovita okoli gležnja slonove prednje desne noge. Slon je bil visok za dve višini vodnika, imel je velika ušesa in bil je brez oklov. Debelo trdo temnosivo kožo je imel med očmi poslikano s tremi belimi črtami. Sredi srednje črte je imel rdečo piko. Pod črtami je imel naslikan bel krogec z rdečo piko v sredini. Enak krogec z rdečo piko je imel slon naslikan na obeh uhljih. Ljudje so se umikali, da sta imela slon in njegov vodnik prosto pot. Prišla sta v pokriti del z mnogimi stebri, kjer je stala tudi stojnica s košaricami. Slon se je ustavil na sredini med stebri in vodnik mu je z verigo ovil tudi drugo nogo. Santos je očaran gledal slona. Tako velik in tako močan. Veriga okoli nog! To mu ni bilo všeč. Slona veriga očitno ni motila! Približala se je skupina belih ljudi. V torbicah, pripetih okoli pasu, so poiskali kovanec za eno rupijo. Ženska v oranžni obleki je dala kovanec slonu v rilec. Ta ga je predal vodniku. Položil je rilec na njeno glavo. Tudi visok moški kratko pristriženih las je dal rupijo v slonov rilec. Slon jo je dal vodniku. Položil je rilec na glavo belca. Bel moški, ki je nosil bradico, je dolgo nestrpno iskal kovanec. Ko ga je izbrskal iz torbice, je plašno stopil k slonu. Slon mu je sam vzel z dlani rupijo, jo dal vodniku in se priklonil moškemu. Dvignil je rilec in počakal, da je moški stopil bliže. Nežno mu je položil rilec na glavo. Moški je globoko vdihnil, zaprl oči in se umiril. Tudi slon je stal negibno, dokler se ni moški umaknil in se mu priklonil. Potem je položila kovanec v slonov rilec belka v zeleni indijski bombažni obleki. Tudi njej je slon položil rilec na glavo. Ko je spet povesil rilec k nogam, je bela gospa v zeleni obleki stopila pred njegov rilec, ga objela in se stisnila k njemu. Dvignila je glavo. Dolgo ga je gledala v oči in z obema rokama božala gor in dol po rilcu. Komaj je zadrževala solze, ko je pomislila na nekega drugega slona. Tempeljski slon je bil čisto miren, gledal je v belkine modre mokre oči in se ji pustil božati. Vsi so gledali, kaj se bo zgodilo. Tudi vodnik se ni zganil. »Ti si tak kot moj mavrični slon, o katerem sem napisala pravljico za otroke. Bil je moj slon, zrasel je v mojem srcu. Bil je tako drugačen; mavričen, lahek, prosojen, ljubil je ples v mavričnih nočeh. Zdaj, ko gledam tebe, tempeljski slon, vidim tudi v tvojem srcu mojega mavričnega slončka. Hvala ti, da ga imaš v sebi!« Potem je še dolgo zrla v slonove oči. Ko se je slon zganil, je stisnila glavo k njegovemu rilcu in ga še enkrat objela. Slon je bil miren in zadovoljen. Tudi bela ženska je bila mirna, nasmehnila se je in njene modre oči so se bleščale. Prišli so drugi ljudje in slon je opravljal naprej svoje blagoslovitveno delo. Santos ni povsem razumel, kaj se je zgodilo med belo gospo in slonom. Zdela se mu je zelo pogumna. Slon bi jo lahko z rilcem dvignil in vrgel proč. Tako pa jo je le gledal, poslušal, se ji pustil božati in ob tem užival. Skupina ljudi, s katerimi je bila gospa v zeleni obleki, je odhajala, gospa pa je prislonjena k stebru še vedno gledala slona. Santos je stopil k njej. »Gospa, se ne bojite slona?« jo je pogumno vprašal. »Ne, le zakaj naj bi se ga bala?« »Lahko bi vam kaj storil.« »Slon? Le kaj naj bi mi storil? Pritegnil me je s svojim pogledom. Všeč mi je njegova debela koža in to, da je tako nežen. Si opazil, da ima žalostne oči?« Santos je zamajal z glavo in bela gospa ni vedela, ali je opazil slonove žalostne oči. Tako kot vsi Indijci je imel tudi Santos navado, da je zanihal z glavo sem in tja in to je pomenilo: da, ne, lahko, prosim, hvala. Bela gospa je stopila pred slona. Sklenila je roki pred srcem, se priklonila in rekla: »Om, Sai Ram!« Tako Indijci pozdravijo pri prihodu, pri odhodu ali kadar želijo pokazati prijaznost. Besede pomenijo: »Razmišljanje, ljubezen, ustvarjanje!« Slon je gledal gospo, rahlo upognil prednjo desno nogo in sklonil glavo. Tako sta se zahvalila drug drugemu za skupni občutek žalosti, tolažbe, pomiritve in se poslovila. Bela gospa se je obrnila še k Santosu, spet sklenila roki pred srcem, se mu priklonila in rekla »Om, Sai Ram!« Tudi Santos je sklenil roki pred srcem, se priklonil in rekel: »Om, Sai Rani!« Bela gospa je stekla za prijatelji. Na poti proti domu so v Santosovem srcu odmevale besede - žalostne oči, žalostne oči, žalostne oči.« »Si opazil, da ima žalostne oči? Si opazil, da ima žalostne oči? Si opazil, da ima žalostne oči?« je mrmral Santos sam pri sebi, ponavljajoč besede bele gospe. Ponoči ni mogel spati. Tudi njegove oči so bile žalostne in vroče solze so zalivale njegove črne kodraste lase. Pogrešal je očeta, pogrešal je mamo in babico. Zelo jih je pogrešal in hudo mu je bilo živeti brez njih. Tiho je ihtel. Potem je začutil Ranino ročico, ki ga je božala po licu. Obrnil se je k njej, jo stisnil k sebi in ji šepetal. »V templju je slon, ki ima žalostne oči. Jutri popoldan te bom peljal v tempelj.« Čutil je počasno Ranino dihanje. Deklica je spala in tudi njegovo srce se je umirilo.
Svečenik
urediVsako popoldne je Santos hodil v tempelj. Včasih je vzel s seboj Rani, največkrat pa je šel tja sam. Postopal je okoli stojnice s košaricami, opazoval slona, kako blagoslavlja ljudi, in vodnika, kako pobira kovance. Nekega dne je tam blizu stal mlad svečenik. Nosil je bel svilen longi, prek ramen mu je visel moder svilen šal, obrobljen z belo in izvezen s srebrnimi zvezdicami. Belo vrvico je imel vrženo prek ramena in ujeto za pas longija. Bela vrvica je znak Brahminov, ljudi ki so izobraženi, bogati in pripadajo najvišji kasti. Dolge črne kodraste lase je imel vrh glave povezane s srebrno nitjo v svitek. Obraz so krasili brki in kratka bradica. Čelo je bilo posuto z belini prahom. Med obrvima je bila zarisana rdeča pika. Svečenik je stal tam negiben in opazoval ljudi. Bil je lep, vitek, ponosne vzravnane drže, pameten in bogat. Santos ga je občudujoče gledal. Spomnil se je očeta. Tudi njegov oče je bil za Indijca velik. Imel je lepe, dolge, kodraste, črne lase. Bilje ponosen, zravnane drže, pameten, a reven. K svečeniku sta stopila fant in dekle, ki je držalo v rokah košarico s kokosovim orehom, jasminom in banano. Odpeljal ju je v tempelj. Santos se je počutil sam, vse manj je bilo ljudi, sonce je počasi drselo k streham templjev. Tudi vodnik in slon sta odšla. Prodajalec je pospravljal stojnico. »Ali vam lahko jutri prinesem jasmin za košarice? Vem, kje raste, lahko ga naberem.« »Kako ti je ime?« - »Santos.« »Jaz sem Ganeš. Prinesi jasmin. Plačal ti ga bom.« Santos je v zahvalo sklenil roki pred srcem in se priklonil prodajalcu. Tudi Ganeš je storil enako, do konca pospravil stojnico in odšel. Svečenik je stal ob stebru. Opazoval je dečka. Santos se je zagledal v slona. Zdaj je tudi on videl, da ima slon žalostne oči. Stopil je k njemu, ga objel okoli rilca, tako kol ga ji objela bela gospa, se dvignil na prste, ga pogledal v oči in mu rekel: »Zakaj imaš žalostne oči?« »Tvoje žalostne oči se zrcalijo v mojih očeh! Zato so tudi moje oči videti žalostne.« »Bela gospa v zeleni obleki; ali je imela tudi ona žalostne oči?« »Zelo žalostna je bila. Ko je svoj pogled potopila v moje oči, sem ga sprejel. Čutila je, da čutim njeno žalost. Bil sem njeno zrcalo. Globoko sem jo pogledal v oči in razumel, da je žalostna. Pomirila se je. Skozi solze njene žalosti sem videl kako so se njene oči umirile. Takrat se mi je nasmehnila. »Bila je srečna, vem, da se te bo vedno spominjala.« »Tudi jaz seje bom spomnil, ker sem bil tudi jaz srečen.« Toda ona je odšla. Mogoče se bo vrnila čez leto, dve ali pa sploh ne. Vsak dan, ko začne sonce drseti k streham templjev, pridi k meni. Ko ne bo več ljudi, me objemi in dahni vame. Kako ti je ime?« Deček je dahnil v slona in šepnil: »Santos!« »Zdaj vem tvoje ime za vedno. Tudi tvoj glas dobro poznam, Vedno ga bom ločil od glasov drugih ljudi. Jutri te bom čakal, pridi!« Vodnik je odvil verigo s slonove noge in ga odpeljal med tem peljske stavbe, kjer je imel slon počivališče. Svečenik je stal ob stebru. Santos je srečal njegov mirni, topli pogled. Sonce je zdrselo za strehe templja, le večerna zarja je še žarela.
Ganeš
urediSantos je tekel domov. V rokah je čutil slonovo kožo in v nosu njegov dih. V sebi je shranil miren, globok pogled svečenika. Ganeš, prodajalec košaric, mu je naročil jasmin! Zdaj se ni počutil tako sam. Slon ga je sprejel in mu nekaj pomeni. Svečenik mu je namenil odprt pogled v oči. Prodajalec košaric potrebuje jasmin, ki ga lahko nabere on, Santos! Ko je bil blizu doma, je v glavi naredil načrt: ko bo teta Vanita v jutranjem svitu pometala okoli hiše bom vstal, si v vodi iz vodnjaka umil zobe in šel po jasmin. Odnesel ga bom prodajalcu v tempelj. V šoli bom tako poslušal učitelja, da bom res vse slišal in si zapomnil. Po pouku bom naredil vse domače naloge, se vse naučil in se igral z Rani. Proti večeru bom šel v tempelj. Tam imam prijatelje: slona, prodajalca košaric in svečenika. Vsako jutro bom v tempelj nosil jasmin, da bo Ganeš prodajal košarice, s katerimi bo svečenik vodil obred v templju. Slon bo blagoslavljal ljudi. Učil se bom od njih in postal bom tak, kot so oni. Skrbel bom zase in za Rani. Ko se je odpravil spat, je pogrešal očeta, mamo in babico. Želel si je, da bi se vrnili. Bil je žalosten, toda srce ga ni več tako bolelo. Zgodaj zjutraj je Santos prišel v tempelj s polno košaro jasmina. Ganeš mu je dal toliko rupij, da je lahko kupil zobno kremo in zobni ščetki, zvezek in kredi. V šoli je bil bolj prijazen. Pogovarjal se je s sošolci in tudi s sošolkami. Teti Vaniti je pomagal pri kuhanju in ona je oprala njegovo srajco in Ranino obleko. Hitro je napisal vse naloge. Prečesal je Ranine lase in jih spletel v dve kiti. Med kiti je vpletel niz jasmina. Sonce se je nagnilo na zahodno stran templja. Vse je bilo tako kot vsako popoldne. Ljudje so kupovali košarice, svečenik jih je z mirnim glasom vodil po templju, slon je blagoslavljal ljudi. Santos je stopil k slonu in ga mimogrede pobožal v pozdrav. »Santos!« ga je poklical Ganeš. »Danes imamo obred čiščenja hiše. Mudi se mi domov. Bi prodajal namesto mene?« »Mislite, da znam prodajati košarice?« »Prav tako dobro kot jaz!« je rekel Ganeš in se že izgubil proti vratom v obzidju templja. Santos se je postavil za stojnico. Tako kot Ganeš je tudi on polnil, urejal košarice in pogledoval mimoidoče. Mimo je prišel svečenik, ga spodbudno pogledal in mu rekel: »Tvoj jasmin tako lepo diši! Daj ga na kokos. Tako se cvetovi bolj razprejo in še lepše dišijo.« Santos je zažarel, pohvala mu je veliko pomenila.
Šivin tempelj
urediNa stojnici je ostala le ena košarica, ko je pol sončne oranžne krogle že izginilo za strehami templja. Santos je pospravil stojnico in šel k slonu. Objel je njegov rilec, dahnil vanj, ga pogledal navzgor v oči. Slonove oči so bile žalostne. Torej so tudi njegove oči žalostne. »Ne smeš si tako želeti, da bi se oče, mati in babica vrnili. To ni mogoče. Če misliš, da se bo to uresničilo, boš vsak dan znova zelo žalosten. Zaradi žalosti boš težko delal, težko se boš učil, težko boš imel rad druge ljudi!« mu je rekel slon. Santos je zaihtel: »Zelo rad jih imam, ne morem živeti brez njih. Zakaj so morali umreti?« »Je že moralo biti tako. Ti tega nisi kriv! Nič ne moreš storiti, da bi se vrnili. Ne bodo se vrnili! Bog Šiva ti bo pomagal, da boš živel naprej in da bo dobro s teboj in Rani. Vzemi košarico s stojnice in poišči svečenika, ki naj te odpelje v notranji tempelj. Pojdi, pojdi zdaj!« Santos je našel svečenika pred vhodom v Šivin tempelj. Izročil mu je košarico. Svečenik jo je prijel z obema rokama, nežno, kot da je vzel v naročje dojenčka. Santos je sledil svečeniku v tempelj, med stebre, v manjši notranji tempelj, pa spet med stebre v še manjši notranji tempelj in spet med stebre v najmanjši notranji. Šivin tempelj. Tam je stal drug svečenik, ki je držal v roki posodo s svetim ognjem. Santosov svečenik je sedel na tla, spodvil nogi in položil predse košarico. Tudi Santos je storil enako. Svečenik je šepetaje pel pesem. Potem sta vstala. Svečenik je stopil h kipu boga Šive, prijel kokos in ga vrgel ob skalo, ki je stala ob kipu. Kokos se je raztreščil. Santos se je zdrznil; čutil je, kot da se nekaj lomi in poka okoli njegovega srca. Globoko je dihal, da je sprejel to bolečino, ki je počasi popuščala. Ko je svečenik pospravil vse lupine kokosa v košarico, jo je izročil Santosu. S prstom je podrsal siv prah s pladnja in naredil z njim črto po Santosovem čelu. Potem je prst pomočil v rdeč prah na pladnju in z njim naredil piko med Santosovima obrvima. »Blagoslavljam te, Santos!« Pristopil je svečenik z ognjem. »Santos, daj roki nad ogenj in si ogrej dlani.« Santos je čutil, kako toplota prodira v njegove roke. »Z dlanema pojdi rahlo po laseh in pred obrazom.« Toplota z dlani je prehajala v glavo in na obraz. »Ogenj! Čista moč!« je rekel svečenik. »To ti bo dalo moči, da boš premagal žalost zaradi izgube staršev in babice.« Odšla sta iz najmanjšega templja. Večerna zarja je žarela. Svečenik je peljal Santosa za tempelj k velikemu stebru. Tam sta sedla na tla. Svečenik je glasno zapel pesem. Potem sta zaprla oči in svečenik je naročil Santosu, naj si predstavlja v svojih mislih Šivin kip. Na notranji strani Santosovega čela se je pojavila jasna, lepa slika Šivinega kipa. Dolgo jo je gledal v sebi, na notranji strani čela, postajala je vse bolj razločna, svetla in žareča. Zmračilo se je. Opice so divjale po strehah templja in se kriče spuščale na tla. Santos in svečenik sta zapustila tempelj. Santos je prinesel domov košarico z razbitim kokosom, banano in jasminom. Skupaj z Rani sta iz razbitih koščkov kokosa ostrgala koščke belega okusnega sadeža in ga pojedla. Tudi banano sta si razdelila. Kito jasmina sta obesila na vhodna vrata. To noč Santos ni mogel spati. Za zaprtimi očmi si je predstavljal Šivo. Čutil je, kako se mu trga okoli srca obroč žalosti. Ta občutek se je počasi spreminjal v lahko dihanje in v občutek topline. Obrnil se je k Rani in jo dolgo božal po laseh. Čutil je, da jo ima zelo rad. »Zdaj je Šiva z menoj! Vedno boš imela dovolj zobne kreme, kupil ti bom novo obleko, da boš lahko hodila v šolo. Ko boš velika, ti bom kupil svilen šari. Nič se ne boj, saj imaš mene! Zdaj moram misliti na naju. Pri tem nama bo pomagal bog Šiva. Tako nama bo dobro.« S temi mislimi je zaspal.
Opice
urediBila je nedelja. Večer v templju je bil prelit s prav posebno nežno rožnato svetlobo. Santos je prodajal košarice. Neka belka mu je dala pest bombonov. Potresel jih je med košaricami, da bi si jih lahko vzeli tudi drugi otroci. Ganeš mu je pogosto prepustil to delo in mu zanj tudi plačal. Doma je v škatlici v lesenem kovčku hranil rupije. Za Ranino novo obleko. Nenadoma so se ljudje vznemirili, veliko jih je teklo k vratom v obzidju, za katerimi je bilo mesto. Slišali so se kriki ljudi in vrišč opic. Slonov vodnik je vzkliknil: »Opice napadajo, opice kradejo!« Kradle so torbice in spretno jemale vse, kar so imeli ljudje v rokah. Čuvaji svetišča so z gorjačami tekali za opicami in jih odganjali od ljudi. Razburjenje je bilo veliko. Ljudje so se otepali opic, se jezili nanje in jim hoteli pobegniti. Nekaj opic se je pripodilo na Santosovo stojnico. Pograbile so bombone in jih hitele odvijati. Brskale in prevračale so košarice, banane so tlačile v usta, kite cvetja so cefrale, si jih obešale okrog vratu in počele še druge vragolije. Santos jih je odganjal z vpitjem in branil cvetje z rokami. Slon je dvignil rilec in zatrobil, da bi prepodil opice. Opičjak, očitno vodja tropa, je bil hiter in grob. Zagrabil je Santosovo roko, jo potegnil k sebi in zagrizel vanjo. Santosa je spreletela ostra bolečina, padel je na tla, opičjak se je vrgel za njim. Santos je videl, kako je slon z rilcem prijel opičjaka in ga vrgel daleč stran. Vodnik je stekel k opičjaku in z gorjačo mahal po njem tako dolgo, da se je opičjak in ves trop opic odpodil naprej. Deček je ležal na tleh nezavesten. Okoli Santosa so se zbirali ljudje in se pogovarjali, kaj naj storijo. Mednje je stopil svečenik. Sklonil se je k dečku. Poljubil ga je na lice in mu šepnil v uho. »Odnesel te bom v bolnico!« Dvignil je dečka v naročje, tekel po vročih tleh templja in spretno iskal prostor med ljudmi. Za obzidnjem je sedel v rikšo. Voznik rikše je z vso hitrostjo odpeljal proti bolnišnici. Več ur zatem se je Santos prebudil. Ni vedel, kje je, vrata so bila priprta in od nekod je prihajalo le malo svetlobe. V mraku je videl še več postelj in slišal smrčanje. Zaprl je oči in se čutil v svečenikovem naročju. Odprl je oči, nad njim se je sklanjal svečenik in mu božal lice. Čutil je, kot da ga svečenik jemlje vase, v svoje srce, v svojo ljubezen. Svečenik je čutil, da ga Santos jemlje vase, v svoje srce, v svojo ljubezen. Za svečenikom je stala teta Vanita in se mu smehljala. »Očistili in zašili so ti roko, dali so ti tudi inekcije.« Santos je pogledal svojo roko. Od zapestja do komolca je bila povita. Zdaj se je spomnil napada opic in opičjakovega ugriza. Spomnil se je ostre bolečine in padca na tla. »Kje je Rani?« je vprašal. »Rani je doma, spi,« je rekla teta Vanita. »Rad bi šel domov!« »Zdaj mirno spi, zjutraj te bodo pregledali zdravniki. Če bo vse dobro, te bom odnesel domov.« mu je naročil svečenik. Santosu so se oči počasi zapirale. Popoldan naslednjega dne je svečenik odnesel Santosa najprej v tempelj. Postavil ga je pred slona. Santos se je naslonil na slonov rilec in ga objel. »Hvala, rešil si me!« Slon je z rilcem objel dečka, ga nežno dvignil in si ga posadil na hrbet. Ni ga spustil, varoval ga je z rilcem, da ne bi padel. Sanntos je bil srečen. Še nikoli ni sedel na slonu. Bil je visoko, nedosegljiv opicam. Bil je varen, kajti opice so se slona bale. Čutil je slonovo ljubezen in čutil je svojo ljubezen do slona, do svečenika, do Ganeša, do vodnika. Ganeš je tam spodaj popravljal stojnico. Opice so s svojim divjanjem polomile dve nogi stojnice in potrgale nekaj desk. Slon je z rilcem objel dečka in ga postavil na tla. Potem je blagoslavljal ljudi tako kot vse dni. Santos je čutil bolečine v poviti desni roki, ki je počivala v ruti, obešeni okoli vratu. Šel je h Ganešu in z levo roko je urejal košarice. Prvo košarico z banano, kokosom in kito cvetja je kupil očka petih deklic. Majcena deklica se je z desnico držala njegovih hlač, njene levice se je držala malo večja deklica, ki je prav tako držala še večjo deklico, ki je držala še eno deklico in ta še eno. Deklice so stale v vrsti po velikosti. Očka je izročil košarico največji deklici. Stopila je k svečeniku, rekla »Om Sai Ram!« in mu predala košarico. »Santos, počakaj me, po obredu se vrnem in te odnesem domov!« je svečenik naročil dečku. Santos je urejal košarice in Ganeš jih je prodajal. Opice so bile mirne, zdele so na strehah svetišč in življenje je potekalo mirno naprej. Santos je razmišljal, zakaj so opice napadle stojnico. Običajno so napadale le ljudi, če so videle da imajo bombone! Seveda, včeraj je imel na stojnici podarjene bombone. Tudi banane so opicam všeč! To je bila njegova napaka! Z bomboni in bananami jih je razdražil! To je izkušnja, v kateri je spoznal, da opic ne sme izzivati in jim nastavljati dobrot! Hitro je vzel iz košaric banane, jih dal v vrečko in jo skril. Ko so ljudje kupili košarico, je segel v vrečko in h kokosu dodal banano ter jo pokril z jasminom; da je ne bi videle opice. Nikoli več ne bo imel bombonov med košaricami!
Rani
urediOb šestih zvečer je sonce zašlo. Hitro se je stemnilo. Svečenik je v srebrni svetlobi lune in zvezd nesel utrujenega dečka. Asfalt pod njegovimi bosimi nogami je bil topel, lahen večerni vetrc ju je božal, ljudje so se jima umikali. Z dečkom v naročju je sedel v rikšo. Voznik je počasi zapeljal na cesto, v predmestje do skromne hiše iz palminih vej, v kateri je živel Santos. Rani je čepela v temačnem dvorišču na tleh in čakala bratca. Skočila je k rikši in pobožala dolge Santosove noge, ki so bingljale iz svečenikovega naročja. Zrinila se je na sedež, milo pogledala svečenika in ga prosila: »Prosim, naj se tudi jaz malo peljem. Še nikoli se nisem peljala z rikšo!« Voznik rikše je zavil s temnega dvorišča na ulico, ki so jo osvetljevale le luči vozil. Vozil je počasi, da ne bi s preveliko hitrostjo prestrašil drobne deklice. Rani je čutila hitrost vrtenja koles pod seboj, veter, ki ji je mršil lase, gledala je hiteče in izginjajoče lučke, videla je prižgane sveče v restavracijah in temne postave pešcev, ki so se sprehajali. Bila je vznemirjena in ponosna, ker je sedela poleg svečenika in brata v rikši, okrašeni z dolgo kito jasmina. Santos jo je prijel za roko in držala sta se vso vožnjo do doma. Tam ju je svečenik odložil na dvorišču in se z rikšarjem vrnil v tempelj. Santos je kljub boleči in poviti roki hodil v šolo. Težko je pisal s kredo po tablici. Računi so bili pravilni in oba z učiteljem sta bila zadovoljna. Medtem ko so drugi učenci še pisali račune po svojih tablicah, je Santos obrnil tablico in na drugo stran narisal slona. Narisal je slona z dvignjenim rilcem, jeznega, ker so opice napadle Ganešovo in Santosovo stojnico. Učitelj je opazil risbo. »Nisem vedel, da tako lepo rišeš!« »Jaz tudi ne!« je odvrnil Santos, tudi sam presenečen. Učiteljeve in Santosove oči so se srečale, imela sta občutek, da vidita drug v drugega. Santos je videl odličnega učitelja in učitelj je videl odličnega učenca, ki odlično riše! Odlično riše z roko v povoju! Santos je doma hotel pokazati narisanega slona Rani in teti Vaniti, a na poti domov se je tablica drgnila ob njegove hlače in zbrisal se je velik del slona. To je pokazal Rani. »Vidiš slona? Malo je zbrisan. Še vedno je lep slon.« »To je slon? To so čačke! Se jaz lepše rišem kot ti.« »Ti nisi še nikoli nič narisala. Saj nimaš tablice!« »Po tleh rišem s paličko ali s kredo, ki ostane teti Vaniti. Včasih si sposodim tvojo tablico.« »Mojo tablico?« »Da, popoldan, ko si ti v templju, rišem po njej. Moje risbe so lepše kot tvoje čačke.« »Niso čačke.« »Pa so! Čačke so! Nariši novega slona če znaš!« Santos je narisal novega slona. Še lepšega. Tega slona so si ogledali vsi: tete, strici, sestrična in bratranci, Rani, sosedova deklica Rega in sosedov pes. Ko je bila Santosova roka spet zdrava, je še bolj pridno nabiral jasmin in prodajal košarice. Včasih so prišle opice. Obešale so se na streho, visele na eni taci in radovedno pogledovale v košaricee. V košaricah ni bilo bombonov, ni bilo banan, ničesar, kar bi z užitkom pojedle. Mirno so se sprehodile mimo.
Mahabalipuram
urediVsak dan, ko so ljudje odhajali iz svetišča, je šel Santos k slonu, mu objel rilec in ga božal. Gledala sta si v oči, ki so bile jasne, čiste in vesele. Vsak dan je govoril s svečenikom. Pogledala sta si globoko v oči in si s tem povedala največ. Nekega popoldneva je svečenik dolgo tiho in mirno stal pri stojnici, kjer je Santos urejal in prodajal košarice. Ljudi, ki so želeli njegov blagoslov, je napotil k drugemu svečeniku. Sonce se je spustilo do streh templjev, ko je rekel Santosu: »Jutri potujem v Mahabalipuram. To je vas ob Bengalskem morju. Če želiš lahko greš z menoj.« »Šolo bi zamudil. Tudi Rani težko pustim samo.« »Vem. Govoril sem s tvojim učiteljem. Strinja se, da greš z menoj. Teta Vanita mi je obljubila, da bo pazila na Rani. V Mahabalipuramu bova nekaj dni.« »Nimam denarja za vožnjo. Denarja, ki ga hranim za Ranino obleko, ne smem porabiti za kaj drugega.« »Ne skrbi. S seboj vzemi samo malo slamnato preprogo. Pred svitom pridem pote!« Ko je avto zavil pred hišo, je Santos že čakal. Pod pazduho je stiskal malo slamnato preprogo, v kateri je bila zobna ščetka. Vožnja je bila dolga in počasna. Pogosto so se ustavljali. Čreda ovac je hodila po cesti. Pastir je potreboval veliko časa, da je ovce zgnal na rob ceste. In so se peljali naprej. Dve kravi sta ležali na cesti. Ustavili so se. Kolona tovornjakov, avtomobilov, motorjev, volovskih in konjskih vpreg ter otovorjenih pešcev se je daljšala. Kravi pa nikamor. Dvigovali sta svoje ostre rogove in se v vročeni opoldanskem soncu greli na razbeljenem asfaltu. Po polurnem posedanju sta se počasi preselili v senco drevesa ob cesti. In so se peljali naprej. V neki vasi so imeli semenj. Ob cesti so bile stojnice, ovce in krave, ki so jih prodajali. Indijci so vpili drug čez drugega, cesta je bila polna vozil in ljudi. Avto je vozil počasi. Ustavili so se pred skladovnico zelenih kokosov. Svečenik je kupil tri kokose. Prodajalec je z mačeto odsekal vrh sadeža. S konico mačete je zvrtal luknjico in vanjo vtaknil slamico. Prijeli so vsak svoj kokos in pili hladno kokosovo vodo. In so se peljali naprej. Le nekaj kilometrov iz vasi so spet stali. Vaščani so na treh čertrtinah asfaltne ceste sušili kokosove laske, iz katerih delajo močne vrvi. Dolga kolona vozil je počasi ob robu ceste vozila v nasprotni smeri. Vsi so trobili, toda nihče se ni jezil, nikomur se ni mudilo. Vse je potekalo hrupno, a umirjeno in počasi. In so se peljali naprej. Ustavili so se v umazani obcestni restavraciji. Naročili so nekaj jedi, ki so jim jih prinesli na pločevinastih krožnikih. Bili so lačni, zato so z rokami vzeli okusne koščke ocvrte zelenjave in jih pojedli z velikim tekom. Voda je bila v tako umazanih kozarcih, da je niso mogli piti. Niso se jezili, Indija je umazana, le v najboljših restavracijah in hotelih ni tako umazano. Ni pa čisto! In so se peljali naprej. Ustavili so se v trgovini, kjer je svečenik vsakemu kupil plastenko vode. Pili so in se peljali naprej. V Mahabalipuram so se pripeljali zvečer. Na robu vasi je razsvetljevala sveča skromno trgovinico. Kupili so čapati, indijski kruh in nove plastenke z vodo. Z avtom so se zapeljali na obalo. Na mivko so razprostrli male slamnate preproge, pojedli čapati in se napili vode. Dolgo so opazovali nebo. Zvezde so nizko visele nad morjem, luna je bila skoraj polna. Visoki valovi so butali proti obali in se spenjeni podili po mivki. Santos je tekal sem in tja za malimi penečimi se ostanki visokih valov. Tekel je za njimi v vodo do kolen in potem pred njimi nazaj na obalo do suhe mivke. Slekli so se, sedli v mivko in pustili valovom, da so jih oblili. Tekali in skakali so po valovih. V morju so si umili zobe. Oblekli so se, legli na male slamnate preproge in zaspali. Zbudili so se pred šesto uro, tik pred sončnim vzhodom. Valovi so bili nizki, počasni, komaj slišno so se kotalili po mivki. Daleč nad morskim obzorjem se je svetlilo oranžno nebo. Vstali so in strmeli v obzorje, kjer je čarobna oranžna svetloba vstajala iz morja. Zagledali so rdeč polkrogec, ki je počasi lezel iz vode. Polkrogec je bil vse večji in zdelo se je, da ta trenutek obstoja le sonce, vzhajajoče iz morja. Sonce, ki ga občuduje vse; ljudje, ptice, drevesa, bleščeča se mivka na obali. Dih je zastajal v občudovanju rojstva novega dne. Tišina je bila popolna. Žareč, rdeč polkrog se je dvigoval iz vode. Večal se je in se spreminjal v žarečo sončevo kroglo. Ko se je sonce dvignilo nad vodo, je po valovitem morju poslalo na obalo sto oranžnih odsevov. Svečenik je dvignil roki, obrnil dlani k soncu in kot darilo sprejel vase sončevo svetlobo. »Pozdravljam te, sonce. Hvala za dan, ki nam ga poklanjaš.« Santos je očaran strmel v sonce, poslušal tišino, čutil jutranji vetrič. Tudi on je dvignil roki v pozdrav soncu. Enako je storil voznik. Sonce se je dvigalo v modro nebo pod bele oblačke. Čarovnija sončnega vzhoda je izginila. V vasi je bilo več templjev vklesanih v živo skalo. Santos je spremljal svečenika do velikega templja z vrstami stebrov. Desno od templja je bila ogromna skala z izklesanimi podobami živali, ljudi in rastlin. »Eno uro bom v templju. Greš z menoj v tempelj ali me boš počakal tukaj?« je vprašal svečenik Santosa. »Ostal bom tukaj in si ogledal izklesane umetnine,« mu je odvrnil deček. Sklenila sta roki pred srcem, se priklonila drug drugemu in rekla: »Om, Sai, Ram!« Santos je stopil k skali. V treh vrstah so bile izklesane figure s prizori iz življenja boga Šive. Bili so moški, ženske, otroci, drevesa, okoli katerih so se ovijale kače, dva slona in nekaj slončkov. Santos je spretno stopil na vznožje reliefa. Oprijel se je slonovega okla in zaprl oči. Z desnico je počasi, tipajoče drsel po slonu. Čutil je kamen. Čutil je, kako dotik potuje po roki do srca. V predelu srca in trebuha je čutil slona, ki se kopa v njegovem sončnem pletežu. Potem je čutil, kako dotik potuje naprej, ob hrbtenici navzgor do notranje točke med obrvema. Tudi tam, na notranji strani čela, je videl slona. Čutil in videl je hrapavo površino toplega kamna, vsako izboklino, vsako udrtino, vsako sled kamnoseškega dleta. Čutil je, kako je umetnik izklesal slonovo uho, trdo čelo, rilec. Počepnil je in z zaprtimi očmi ter z enakimi gibi pretipal še slončke, drevo in kačo. Spet je začutil, kako dotik potuje do srca in od tam naprej do čela, kjer na notranji strani vidi vse, kar otipa. To je bil občutek velikega užitka. Vse v njem se je napelo in postalo občutljivo za drobce kamna, ki ga je čutil v toliko oblikah. Užival je ob občutku, da je vse to, kar je zunaj v kamnu, tudi v njem: v srcu, trebuhu, možganih. Užitek je bil močan in vabeč, naslajal se je v vznesenosti trenutka. Dopoldansko sonce mu je močno grelo hrbet, ko ga je prešinilo: »To moram takoj narisati!« Umaknil se je v palmino senco. Sedel je na tla in dolgo občudoval umetnino pred seboj. Vse, kar je prej potipal s prsti in dlanmi, si je zdaj podrobno in natančno ogledal. Ljudje v koraku, plesu, sede, nagnjeni drug k drugemu, bežeči in mirno sedeči so se jasno odražali iz kamnite gmote. Oba slona sta bila mogočna, videti je bilo, kot da mirno korakata nekam daleč. Poiskal je paličko in v prašna tla risal to, kar je videl na izklesani skali. Delal je hitro, točno, poteze so bile odločne, v pesku jasno razvidne. Zanj svetokoli njega ni več obstojal, tudi telesa ni več čutil. Bil je le misel, roka s paličko, poteze in sledi v pesku. Ni pogledal na relief, vse, kar je risal, je imel v sebi hip pred tem, ko je roka samodejno potegnila s paličko po pesku. Čutil je, da riše in ustvarja enkratno, novo in neponovljivo risbo. To ni bilo več le to, kar je doživljal ob reliefu, bilo je močno, vrhunsko doživetje ob izražanju tega, kar je doživljal v sebi. Risal je v vzvišeni zamaknjenosti. Njegova risba je bila le na prvi pogled podobna reliefu. Svečenik, ki je že nekaj časa stal za njim in ga opazoval, je videl novo, drugačno risbo, ki pa je bila prav tako lepa kot relief.
Santos je izčrpan sedel v pesek, položil paličko na tla, skrčil noge in položil glavo na kolena. Mirno je opazoval svojo risbo. Čutil je opoldansko žarečo vročino in vedel, da v senci ni več sam. Ozrl se je in se nasmehnil svečeniku, ki je strmel v umetnino v pesku. »Prosim, sedite k menil« Svečenik je prisedel k dečku. Gledal je risbo. Najprej mu je bilo žal, da jo bodo ljudje pohodili in zbrisali. Ko je razmislil je vedel, da je ta risba najpomembnejša za Santosa, saj je z njo doživel globoko izkušnjo. Pomembna je tudi zanj, saj je odkril Santosov dar za risanje. Zdaj ve, v čem je Santos najmočnejši, njegov dar bo lahko podprl. »Že dolgo rišeš?« »Ne, prvič sem risal po nesreči v templju. Na tablico sem narisal našega tempeljskega slona." »Te sloni močno privlačijo?" »Da. Risanje, to me privlači." »Pridi, ogledala si bova, kako umetnine nastajajo.« Šla sta skozi vas. Kjer ni bilo templjev, so stale skromne hiše iz palminih vej. Kjer ni bilo templjev, so bile dolge ulice prodajaln dragih kamnov, oblačil, školjk, obutve, kipcev, izklesanih iz granita. Kjer ni bilo templjev, je bila ulica kamnoseških delavnic. Pred delavnicami so stali izklesani kipi slonov, bogov, ljudi in okrasnih predmetov. Kipi so bili veliki, večji kot odrasli ljudje, manjši in majceni. Santosu je bil najbolj všeč kipcc boga Ganeša, ki predstavlja modrost, uspeh, premagovanje ovir. Ganeš ima moško telo in slonjo glavo. Prodajalec košaric ima ime po bogu Ganešu. Svečenik in Santos sta šla mimo vse te izklesane lepote v prodajalno in naprej v delavnico. Kamnosek je sedel na pručici. Na tleh je ležal kos granita, ki ga je s kladivom in dletom klesal. Izpod dleta so se že kazali obrisi plešočega boga Šive. Svečenik in Santos sta stala ob kamnoseku in opazovala nastajajočega Šivo. Kamnosek je bil umetnik. Pod hitrimi udarci kladiva ob dleto se je krušil odvečni granit. Ostajalo je to, kar bo nekaj pomenilo. Kamnosek je klesal več ur. Svečenik in Santos sta stala tam tako dolgo, da je bil kipec izklesan. Kamnosek je s težavo vstal, dvignil kipec pred oči in ga nesel ven, na svetlobo. Bil je gladek, z mnogimi izklesanimi podrobnostmi. Dal ga je v roke svečeniku, ki ga je nežno prijel in si ga z ljubeznijo v očeh ogledoval. Svečenik ga je dal Santosu. Deček je bil presenečen nad težo granitnega kipca, natančnostjo izdelave in občutkom, da mu pleše v rokah. Dopoldne drugega dne sta si deček in svečenik ogledala več templjev. Vsi so bili bogato okrašeni s kipi in reliefi. Vsaka umetnina je predstavljala zgodbo o bogovih, kraljih, njihovih ženah in princih. Še posebej jima je bil všeč tempelj petih bratov, kraljev iz rodbine Pandavi. Vsak brat je imel svoj manjši tempelj in simbolično žival, ki ja bila njegovo vozilo. Santosa je najbolj očaral tempelj, pred katerim je stal mogočen slon. Hodil je okoli slona in ga božal, kjer ga je le dosegel. Svečenik mu je podstavil »lojtrico«, da je lahko zlezel na slona. Počutil se je velikega in mogočnega, veselil se je tega dne in dni, ki so prihajali. Tudi to noč so prespali na obali. Ležali so na malih slamnatih preprogah in strmeli v nebo, posuto z zvezdami. Bleščeč zvezdni prah se je vlekel v traku rimske ceste prek neba. Zvezde so svetile, utripale, migljale. V bljižnem borovem gozdičku je prhnila ptica. Valovi so enakomerno hrumeče kotalili vodo in premikali drobno mivko. Zjutraj so pozdravili vzhajajoče sonce, zvili male slamnate preproge, si v morju umili zobe in se okopali. V Tiruvannamalai so prispeli z nočjo. Vsi so še spali. Santos je v temi našel posteljo in utrujen legel k Rani.
Moč prijateljstva
urediTeta Vanita je pometala okoli hiše, ko je Santos odšel po jasmin. Odnesel ga je Ganešu v tempelj in mu obljubil, da pride popoldan prodajat košarice. Med sošolci se je dobro počutil in ta dan se je veliko naučil. Ko je naredil naloge, je peljal Rani in teto Vanito v trgovino z blagom. Rani in Vanita sta izbrali modro blago za krilo in nahrbtniček in belo blago za bluzico. Taka oblačila nosijo v Tiruvannamalaiju vse šolarke. Teta Vanita bo vse to sešila in Rani bo lahko šla v šolo. Santos je bil ponosen, ko je plačal blago s svojim, zasluženim denarjem. Popoldne v templju je bilo mirno, običajno. Do večera je prodal vse košarice. Ko so obiskovalci templja odšli, je stopil k slonu. Roki mu je položil na rilec, dvignil glavo in ga sijoče pogledal. Tudi slonu so se bleščale oči. Dolgo sta se gledala, ko je slon objel Santosa in ga dvignil na svoj hrbet. Deček se je ulegel na trebuh in glavo prislonil k slonovemu ušesu. »Hvala ti, slon, za vse! Če ne bi bilo tebe, ne bi narisal slona in ne bi vedel, da znam risati. Zdaj se bolj razumem in vem, da znam risati in tudi kipariti. No, ne znam še dobro, ampak vem, da se bom naučil. Pridno bom risal in kiparil, postal bom mojster in umetnik. Ljudje se bodo veselili mojih kipov in ponosen bom, da jih bodo občudovali v svojih domovih. Delal bom enega samega slona: tebe. Toda vsak slon bo malo drugačen. Vesel, žalosten, zamišljen, plešoč, mirujoč, z bleščečimi očmi in s solzo v očesu. Naredil bom največjega boga Ganeša in ga postavil na ulico pred tempelj.« Slon je poslušal in zibal z glavo sem in tja. »Kdo ti bo pomagal, da se boš tako izmojstril?« »V sedmi in osmi razred bom šel v šolo v Mahabalipuram. Tam bom poleg šole obiskoval tudi kamnoseško delavnico. Potem pa še v New Delhi na umetniško šolo.« »Oho, kam pa potem?« »Potem pa še v Evropo in Ameriko, da bom videl najlepše umetnine na svetu.« »Ali umetnin ni tukaj, doma? Ali jih ne vidiš?« »Ta tempelj je umetnina, toda jaz hočem videti umetnine po vsem svetu,« je dodal Santos. Mar ga slon ne razume? »Doma bom ustvarjal. In povsod, kjer bom živel.« Zdaj je bil slon zadovoljen. Santos bo odšel, toda vračal se bo nazaj, v ta tempelj. V svojih dlaneh bo prinašal lepote sveta in obogatil z njimi to mesto. Nežno je prijel Santosa in ga postavil predse na tla. Deček je sklenil roki pred srcem, se priklonil in rekel: »Om, Sai Ram!« Slon in deček sta se spomnila bele gospe, ki je sklenila roki pred srcem, se prikonila in ju pozdravila: »Om, Sai Ram!« Videla sta drug drugega, videla sta belo gospo, čutila sta ljubezen in prijateljstvo. Prijateljstvo za vse življenje, če bosta skupaj v Tiruvannamalaiju ali če bosta narazen. Slon tukaj doma, Santos pa daleč po svetu. Vedno bosta čutila enako prijateljstvo, enako spoštovanje, enako globoko medsebojno vez. Slon je upognil desno nogo in se priklonil Santosu. Visoko je dvignil rilec in glasno zatrobil: »Razmišljaj, ljubi, ustvarjaj!« Slonov klic je plaval nad strehami templja in tonil na ulice večernega mesta. Ljudje so slišali dobro znani klic. Zvoke, ki jim jih je pošiljal, jih vzeli vase in se z njimi pomirili. Sedli so na hišni prag. Predse so postavili svečo in se zahvalili za dan, ki so ga preživeli. Kramljali so še dolgo v noč.
Vse to se je zgodilo v Južni Indiji,
v mestu Tiruvannamalaiju
pod sveto goro Arunachalo.