Deček s piščalko
| Tri pravljice-Deček s piščalko Marko Kravos |
Tinčkov beli nagelj → |
| |||||||||
Bilo je v krajih, kjer čas ne teče, ampak še spi: v globoki dolini je rasla jablana, ob njej pa se je odpiral vhod v veliko podzemsko jamo s kapniki in jezercem. Tam je čas čakal na svojo uro. Zato v dolini še ni bilo ne dneva ne noči, ne sončne pripeke, ne teme in zelen mrak se je nenehno razlival po varnem in toplem zavetju.
Tu je živel fantek… fantek brez imena. Ime dobi namreč vsakdo šele, ko se okrog njega premakne čas. V jezercu sredi jame je imel fantek rdečo ribo, na drevesu črnega kosa in v skalni razpoki martinčka. To je bila kar lepa druščina. Kos je pel in klatil zrela jabolka za fantka, riba ga je veselo škropila, ko se je hodil kopat ali odžejat k njej, martinček pa mu je pripovedoval zgodbe in razne modrosti.
Nekoč je nastal velik prepir: črni kos je hotel učiti fantka leteti, ker je pač to najbolj prav na svetu, rdeča riba pa je na vsak način hotela, da se mora navaditi na vodo in plavanje, ker da je voda najvažnejša stvar. Tako sta se prerekala, da ju je od jeze kar razganjalo: in kos je čavsnil ribo za rep in jo potresel v zraku, ona pa mu je od besa pljunila v oko. Kako sta se fantek in martinček smejala.
»Ne ne«, je rekel martinček, «biti ves čas v vodi ali neprestano letati visoko po zraku, to sploh ni udobno. Najlepše je se držati zemlje, hoditi ali ležati na njej, ko je obsijana od sonca.« »Kako pa prideš do sonca?« ga je vprašal fantek. »Samo vila te lahko potegne iz te doline na sončno plan. Potem se boš lahko sprehajal po širnem svetu in občudoval, kako se vse premika. Čez svetli dan se od časa do časa razgrne modra noč, dokler spet ne vstane jutro. Veliko zemeljskih bitij ti bo delalo družbo.« »Kako pa prikličem vilo, saj je ne poznam? Pomagaj mi, ljubi martinček, da pridem na svet.« »Bom,« je rekel martinček in stekel v svojo špranjo. Iz nje je prinesel srebrno piščalko in jo dal fantku: »Zapiskaj. Ta piščalka ima zven človeškega srca. Zapiskaj nanjo, pa bo vila prišla. Ko pride jo obdaruj z najlepšim jabolkom in tako te bo vzljubila in te odnesla na sončni svet.« Fantek je pobral rumeno jabolko, ki ga je kos sklatil in zapiskal. Prikazala se je čudovito lepa žena z dolgimi črnimi lasmi. Stisnila ga je v svoje naročje tako tesno, da se še zavedal ni, kdaj in kako sta prišla iz njegove globoke doline.
Tam zunaj je bilo vse šumeče in glasno, vse pisanih barv. Vse je hitelo in vsepovsod je žarelo od neštetih ljudi. Tudi fantek je stekel po široki sončni trati in zavriskal, saj je od tega hipa tudi zanj začel teči zlati mlinček časa.
Vila mu je seveda zdaj lahko dala ime, skupaj sta ga izbrala. Zaradi prijatelja iz zelene doline, ki mu je dal srebrno piščalko, je fantek postal Martinček. Saj je tako lepo in prav, a ne?