Deževnica in cajzelc

Deževnica in cajzelc

Deževnica je ptica, ki vpije ob suši: piv, piv, piv! Zato ji tudi pravijo pivka. Po vesoljnem potopu je voda le počasi odtekala. Ljudi ni bilo, da bi izkopali jarke za odtok. Zato je Bog ukazal pticam, naj pridno grebejo in kopljejo jarke, da bo voda odtekla. Vse ptice so šle takoj na delo. Odkopa¬vale so zemljo, da so naredile struge, preostalo vodo pa so zajezile s ka¬menčki, ki so jih prenašale s kljunčki. Le deževnica je stala ob strani in se ni pritaknila dela. Dobro je vedela, da je ukazano delo potrebno in da bo tudi njej koristilo. Zanašala se je, da bodo ostale ptice opravile brez nje in da je nihče ne bo opazil. Bog pa je videl zaplotnico in jo je kaznoval. Zavil ji je kljun navzgor in ji dejal, da bo odslej pila samo deževnico. Zaradi tega še zdaj ob suši vpije: piv, piv, piv! in prosi tako Boga za dež. Nihče ne ve, kje ima cajzelc, ta drobni ptiček, svoje gnezdeče. On namreč znese jajčece v dupline starih dreves sredi najhujše zime. Ker ima tako mehak kljun, da svojih jajčk ne more razkljuvati, jih mora mraz razgnati. Le malokdo naleti na gnezdo tega ptička. Kdor pa ga ima pri sebi, pod klobukom ali pod kapo, je za druge ljudi neviden. 1 cajzeljc = čižck. Neki Selan blizu Borovelj je trdil, da je našel tako gnezdeče in ga je brž skril pod klobuk. Bil pa je nepreviden in je svojo skrivnost izdal sosedom. Gnezdeče sicer ni bilo pravo, a on je bil prepričan, da je. Ko je prišel zvečer v družbo in ni odložil klobuka, so vsi takoj vedeli, da ima gnezdo pod klobukom. Delali so se, da Selana ne vidijo in so začeli govoriti o njem. Pravili so najgrše izmišljotine in se smejali na njegov račun. Ko je bilo Selanu tega dovolj, je vzel gnezdo izpod klobuka. Tedaj so vzkliknili: »Lej ga, lej ga! Odkod si se pa ti vzel? Pa menda nisi slišal, kaj smo marnjevali ?«