Dežman - uskok
| Dežman - Uskok Fran Drenik |
| |||||||||||||
Štirinajst dni pred svojo smrtjo me je ustavil A. Aškerc na Bleivesovi cesti blizu svojega stanovanja in me nagovovoril:
— Vaše spominske črtice o razvoju Sokola, o Jurčiču i. d. sem bral z zanimanjem. Pišite še kaj o Dežmanu! Mi ne vemo, zakaj je ta mož presedlal; narod naj zve okoliščine, ki so rodile odpad moža, rodoljuba - pesnitelja »Prokletih grabelj«! Vi morate o tej zadevi kaj vedeti. Povejte torej kar veste, da se ne izgubi izredni, rekel bi, katastrofalni dogodek!
— Storil bom, kar Vi želite. Le z Luko Svetcem hočem še popreje govoriti. Morda bo kot starejši od mene lehko moj spomin spopolnil.
— Storite, kar se Vam zdi potrebno in podajte nam čimpreje razjasnilno sliko.
Že štirinajst dni po tem razgovoru pa je pesnik nanagloma preminil.
Da se oddolžim dani obljubi, sem iskal podatkov pri Luki Svetcu; toda zvedel nisem ničesar novega. Ne preostaja mi torej drugega, nego da povem, kar vem: kar se je govorilo o presenetljivem preobratu Dežmanovem leta 1862, ko sta se vrnila iz I. državnega zbora slovenska poslanca Karol Dežman in dr. Lovro Toman, katerima na čast je priredila visokošolska mladina na Dunaju komerz.
Dežman, ki je prišel prvi, je bil navdušeno pozdravljen in odveden na častni sedež. Komerznega odbora načelnik je slavil rojaka, zastopnika slovenskega naroda, učenjaka, političnega prvaka in narodnega pesnika. Dijaški zbor pa je zapel neko slavnostno himno. Dežman, vidno zadovoljen s sprejemom, je izrekel zahvalo, se čutil srečnega sredi mladih rojakov, katere pričakuje 'domovina kot naslednike onih, ki so sedaj poklicani, stati na braniku narodnih pravic trdno verujoč, da v prihodnje ne bo dana snov za druge »Proklete grablje!« —
Še ni potihnila radost nad lepimi vzpodbudnimi besedami slavljenca, ko je vstopil Lovro Toman. Mož z orlovskimi očmi in dolgo črno brado obstoji pri vratih in govori, pesniško navdahnjen, zbranim tako navduševalno, da govornika dvignejo krepke roke, ga nosijo po dvorani, prepevajo »Lepo našo domovino«, pozabivši Dežmana.
Ko prineso drugega slavljenca k mizi, je bil prvi naslanjač — prazen. — Med veselim hrupnim sprevodom s Tomanom je odšel Dežman neopažen, užaljen in prepričan, da je uklenil srca mladine nasé Lovro, da on (Dežman) ne more biti — prvi, obenem odločen, da noče biti — drugi ...
Za dogodek je zvedela nemška stranka, ki je pogrešala med seboj talentiranega, delavnega, energičnega načelnika. Ponudila mu je vodstvo in Dežman je ponudbo sprejel!
To se je zgodilo že prve dni po prihodu Dežmana z Dunaja v Ljubljano.
Postal je, kar je hotel biti, prvi, če tudi pri narodnim težnjam nasprotni stranki! Častihlepnost njegova je bila silnejša kakor rodoljubnost. Za dvomljivo čast prvenstva si je natovoril težko butaro kesa, ki mu je grenila življenje do konca dni.
Tako je sodil stolar Kurnik, s katerim je Dežman rad kramljal, če sta se pozno v noči v kavarni pri »Slonu« našla. — Bajeslovec Kurnik je semtertje pokrokal in tudi Dežman se je včasih kje zamudil in pogledal za prijateljem iz prejšnje dobe.
Razgovarjala sta se slovensko. Kurnik je Dežmana s prislovicami, v katerih je rad govoril, na rahlo ščipal in mu očital, da je grešnik. Dežman pa je pariral: »Greh se odpusti; ti si čist, a zadnji; jaz pa, čeprav po tvojem mnenju črn, prvi!«
Pri teh sestankih in zbadljivih zabavah je Kurnik spoznaval, da staro čustvo v Dežmanu ni zamrlo, da ga le ponos veže na dano obljubo in da ga boli ta dolžnost biti in delati proti svojemu prepričanju.
Morda ve kdo starejših od mene kaj bistvenega glede Dežmanovega presedlanja? Naj se oglasi in pomore, da se zadeva razjasni in se tako izpolni vsaj post festum želja rajnega A. Aškerca!