Debata
| Debata I. Zupančič |
| |||||||||||||
Za mizo sede gospodje: Škrta, Šumi, Šepetalec, gospa Škrta in gospodična Zora, Avrora in Dora. Gospodična Zora naliva turško kavo po vrsti gospodu Škrti, Šepetalcu, gospe Škrti, gospodičnama Avrori, Dori in sebi. Gospod Šumi pije čisto vodo, ker je sklenil s finančnim ministrom pogodbo, da ne bo pil opojnih pijač do Novega leta. Prihodnje leto dobi od države brezobrestno posojilo.
Turška kava in makedonski tobak sta razburila živce, oči navzočih so postale nemirne, pogovor o dežju, ki trka monotono na okna, je izčrpan, začenja se debata.
Gospod Škrta: »Torej, če že govorimo o stvareh, ki razburjajo danes celo Evropo, lezejo celo onkraj oceana, če govorimo o socialnem življenju, ki ga je zmešala evropska vojna, smatram, da je prvo in glavno vprašanje, v katerem si moremo biti na jasnem, razlika med manuelnim in duševnim delom. Evropski narodi se polagoma dele v dva tabora, ki sta si vsak dan bolj v laseh. Prvi tabor trdi, da je delo rudarja, ki koplje iz zemlje rudo, več vredno, kot delo recimo sodnika, ki študira paragrafe in sodi ljudi; drugi trdi nasprotno, in preklata se ta dva tabora po časopisih, na shodih, na stavkah, pri volitvah, kratkomalo povsod. Jaz pa mislim, da je delo delo in da je vsako delo vredno plačila. Plačilo pa mora biti odvisno od kvantitativnosti in kvalitativnosti dela. Ker pa imata manuelno in duševno delo vsako svojo kvantitativnost in kvalitativnost, ta kvantitativnost pa je lahko večja ali manjša, kvalitativnost pa je zopet lahko konkretna ali abstraktna, imamo kar na enkrat osem pojmov, ki so tesno zvezani med seboj, pa nimajo ničesar skupnega. Jaz bi ta Gordijev vozel presekal, razpisal bi konkurz za iznajdbo delometra in stvar bi bila končana. Kakšen bi naj bil ta delometer, prepuščam ljudem, ki se pečajo s fiziko in kemijo, glavno je, da imamo tu idejo, če že živimo v dobi idej«.
Gospod Škrta pije turško kavo. Čaka kdaj in odkod pride efekt. Gospod Šumi postaja nemiren, pije čisto vodo.
Gospodična Zora trdi, da je delometer nepotreben, da je manuelno delo več vredno kot duševno, ker se rudar pri delu poti, sodnik pa ne. Gospodična Dora oponira. Gospodična Avrora konštatira, da je iznajdba delometra nemogoča, ker današnja kemija še ne pozna tekočine, na katero bi uplival efekt dela.
Gospod Šumi izpije kozarec čiste vode. »Ideja gospoda Škrte mi je všeč. Všeč mi je sploh vsaka ideja, naj bo kakršnakoli. Ideja rodi eksperiment, to je korak naprej v napredku. Če se človek zmoti, če se eksperiment ne posreči, nič ne de. Zmota uči človeka, kaj in kako naj dela. To je vedno trdil in še danes trdi največji genij 20. stoletja Ljenin, ki so ga zmote že marsičesa naučile«.
Gospod Škrta kima z glavo in zadovoljno gleda gospoda Šumija. Ta izpije še kozarec čiste vode in nadaljuje:
»Ideja, kot sem že rekel, mi je všeč, samo stvarno bi nekaj pripomnil. Delometer gospoda Škrte bi bil neupravičen, kot so neupravičeni vsi aparati, ki danes funkcijonirajo na svetu. Ni dvoma, da bi bil delometer iznajdba fizika ali kemika, torej človeka, ki z rudarjem, tesarjem, krznarjem itd. nima ničesar skupnega. Tudi ni dvoma, da bi ta fizik ali kemik ne položil v osnovo svoje iznajdbe principa, ki a priori podcenjuje manuelno delo, tako da bi, če vzamemo konkreten slučaj, delometer, ki bi ga postavili pod pazduho rudarja, kazal recimo 10° C, isti delometer pa bi kazal pod pazduho sodnika 30° C. Pred nami stoji drugo vprašanje: buržoazna in proletarska nauka. Če pretresamo to vprašanje . . .
»Uaaaah ... uaaah«. Gospa Škrta gleda v strop. »Dora, kdaj pa si se zadnjič peljala s kočijo?« Gospod Škrta, ki je napeto poslušal gospoda Šumija, je ogorčen. Kaj takega! S kočijo se pripeljati v debato o socijalnem življenju!
Gospod Šumi zadovoljno kima z glavo, ker je s kočijo srečno odkuril pred polomom, ki bi ga bil brez dvoma doživel. Gospodične se skrivaj smejejo.
Gospod Škrta: »Danes sem bil na zgodovinski umetniški razstavi v obrtni šoli. Ampak povem vam, gospodje, to je nekaj fenomenalnega! Metzinger je imeniten, tudi Wergant ni slab, samo škoda, da imajo njegovi junaki tako rdeča usta in pa nosovi, nosovi! Kot da so sami vinski bratje. Obleke pa, kot da so se tri dni namakale v jesihu. Sicer sta ga pa rešila »Mož s presto« in »Ptičar«. Ne vem, zakaj so postavili Kavko v šesti oddelek. Njegov Krist, ki ga polagajo v grob, bi moral po mojem mnenju stati v prvem oddelku. Sicer pa je kriva menda zgodovina, ki gre svojo pot, in pa slovenska javnost, ki se tako malo zanima za umetnost, da ji je moral šele dihur pokazati, kje leži Cebejevo »Vnebovzetje Marije« na kozolcu. To je pa res škandal. Cebej z dihurjem na kozolcu!
Samo škoda je, da mi Slovenci nimamo svoje Narodne galerije, svojega Ermitaža, kot ga imajo Rusi. Res škoda! Zato pa vlačimo slike naših umetnikov, kot Čič svoj meh, iz vseh krajev Slovenije in plačujemo pri današnjih razmerah 200.000 K za stojala, ker obrtna šola noče žebljev v steni, ter gledamo, kako caplja umetnost za kramarijo«.
Gospodična Avrora se ne strinja z gospodom Škrto. Kavka spada s svojim Kristom v deveti oddelek, ker imajo Kristusovi grobarji predebele glave.
Gospod Šumi molči, ker je prišel v špansko vas.
»Uaaah ... uaaah ...« Gospa Škrta ogleduje steno za seboj.
»Dora, zakaj pa nismo uvrstili v umetniško razstavo naše omare?«
Gospod Škrta, ki je pil turško kavo, je polil nekaj kapelj črne tekočine na prt. Gospod Šumi se je vščipnil v koleno. Gospodične duši smeh.
Gospod Škrta: »Vprašanje, ki je danes tudi zelo akutno, je smrtna kazen. Jaz sem se držal in se še držim principa, da človek sploh nima pravice ubijati. Pa tudi država nima te pravice. Recimo, da je palec ubil kazalec, kazalec išče svojo pravico pri sredincu, ter je poklical na pomoč prstanec, vsi trije so odšli k mezincu, to je v tem slučaju država. Ta je obsodila palec na smrt in ga je ugonobila. Jaz smatram, da je treba v tem slučaju ugonobiti mezinec, prstanec in sredinec, ker so oni ugonobili palec«.
Gospod Šepetalec konštatira, da je v idejo gospoda Škrte zlezel logičen škrat. Če je palce ubil kazalec, je kazalec mrtev, torej ne more iskati pravice pri sredincu, ta ne more klicati na pomoč prstanca, torej mezinec ne sme biti ugonobljen. Gospod Šepetalec trdi, da je državotvoren.
Gospod Šumi izpije še kozarec čiste vode. »Vsaka ideja, kot sem že rekel, mi je všeč. Če se držimo principa zob za zob, pridemo do perpetum mobile. Palec je ubil kazalec, sredinec je ubil palec zato, ker je ta ubil kazalec, prstanec je ubil sredinec itd. Če pa stojimo na stališču, da človek sploh nima pravice ubijati, potem si pa lahko pomagamo samo na ta način, kot so si pomagali v Rusiji. Ljudje umirajo sami od sebe.
Tam je palec ubil kazalec, kazalec sredinec, sredinec je ubil prstanec, ta mezinec, nazadnje so umrli vsi«.
»Uaaah ... uaaah ...« Gospa Škrta gleda v tla.
»Dora, kaj bomo pa jutri kuhali za kosilo?«
Gospod Škrta je polil ostanke turške kave na prt. Gospod Šumi je izpil še kozarec čiste vode, poslovil se je in želel pri odhodu gospodu Škrti, da srečno konča debato.