Debele laži - debele buče...

Okameneli graščak Debele laži - debele buče...
Lojze Zupanc
Grajska predica
Spisano: Marta Čebulj
Viri: Zupanc, Lojze (1959). Palček v čedri. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Kadar ženske v Zadrečki dolini sade buče, se vsakemu, ki jih med delom ogovori, debelo zlažejo — da bi na njivi zrasle buče, debele ko brente ...
Nekega dopoldneva je Bočanka sadila buče. Mimo je pri jezdil gorogranski knez in jo vprašal:
»Kaj delaš, ženska?«
»Miši lovim!« se je debelo zlagala.
»Miši loviš?« se je zavzel knez. »Saj vendar nisi mačka!«
»Mačka nisem, a miši lovim, ker so se jih mačke že zdavnaj preobjedle,« se je zasmejala ženska.
»Pa kako jih loviš ?«
»Pred mišjimi luknjami čakam nanjo in jih pobijam z motiko, hahaha!«
»Hahaha!« se je zasmejal še knez in odjezdil dalje. Ko pa je prijezdil v gorogranski grad ob Dreti, je med smehom povedal svojemu slugu, kako Bočanka miši lovi.
»Kadar se bodo miši v našem gradu le preveč namnožile, da jim mačke ne bodo kos, pa pošlji po Bočanko, da jih bo polovila in pobila, ker je boljša lovka ko vsaka mačka!« se je smejal.
Sluga se je priklonil in odšel v grajsko kuhinjo obedovat. Jedel je močnik in se smejal in smejal, kuharica pa je zaradovedila:
»Kaj pa je tako smešnega?«
A sluga, ki se je pred grajskimi posli rad postavljal z izmišljotinami, se je brž zlagal:
»Kaj bi se ne smejal, ko pa mi je knez pravkar povedal, da imajo v Bočni miši, ki so večje kakor mačke. In ker se mačke boje miši jih ljudje sami love in pobijajo z motikami.«
»Jojhata, jojhata!« je kuharica zazijala od začudenja.
Komaj je knezov sluga odšel iz kuhinje, je prišel h kosilu grajski hlapec. Kuharica je bila pač ženska, pa ker ženske rade lažejo, se je zlagala tudi ona, ko je hlapcu rekla:
»Knezov sluga mi je pravkar povedal, da Bočani love mačke, ki so večje ko največje psi. In ker se psi takšnih mačk boje, jih pobijajo kar ljudje. Jej, jej, rada bi jih videla, kako se z motikami pode za mačkami! To ti je mijavkanja, eh!«
Po obedu je hlapec odšel v kravji hlev, kjer je grajska dekla molzla krave. In ker je deklo rad pital z lažmi, se je tudi tokrat debelo zlagal, ko je dejal:
»Kuharica mi je pravkar povedala, da je v Bočni takšna hajka, kakršne še ni bilo nikdar in nikoli nikjer.
Vsi Bočani love pse, ki so večji ko volkovi. Z motikami se pode za njimi in jih pobijajo, kajti ti psi so divji in napadajo živino in ljudi.«
Kravarica je kar zazijala od začudenja. Ko pa je pomolzla, je pred hlevom srečala pastirja in se mu zlagala:
»Ali že veš, da so se v Bočno natepli volkovi? Ponoči so vlomili v ovčnjake in podavili vse ovce. Ljudje pa jih zdaj love in kar z motikami pobijajo. Sedem so jih že pobili, devet pa se jih še vedno klati po vasi. Tolikšni so ko medvedi!«
Pastir je bil počasne pameti, vendar je na vrat na nos oddirjal na grajsko pristavo, kjer je stanoval grajski lovec, ter zakričal:
»V Bočni so volkovi in medvedje! Vse ovce so že podavili, vaščani pa se jih ne morejo ubraniti, ker nimajo streljač!«
Hej, to je bila novica za grajskega lovca! Brž je pograbil puško' ter pohitel k samemu knezu.
Presvetli knez,« je dejal, »pravkar sem zvedel, da se po Bočni klatijo volkovi in medvedi. Pojdiva jih streljat!«
To pa, to!« se je razveselil knez, ki mu je bil lov na divjačino v največje veselje in zabavo. Velel je hlapcu, naj brž osedla dva konja jahanca, potlej pa sta z lovcem oddirjala proti Bočni. Ko sta pri jezdila do Bočanke, ki je na njivi še vodno sadila buče, sta jo vprašala:
»Kje so volkovi in medvedje?«
»Tamkajle!« je ženska iztegnila roko in pokazala na Menino planino.
»Tamkaj so že, to je res,« sta se zasmejala knez in lovec »A slišala sva, da se klatijo tudi po vasi.«
  »To je debela laž!« je vrisnila Bočanka in prasnila v takšen smeh, da sta knez in lovec z dolgima nosovoma odpeketala nazaj v Gornji grad. Spotoma pa je knez vprašal lovca:
»Si videl, kaj je ženska delala?«
»Saj nisem slep!« je odvrnil lovec. »Buče je sadila.«
»A meni se je dopoldne zlagala, da pobija miši!« mu je pomežiknil knez.
»No, potlej pa si lahko mislim, kako so iz zlaganih miši nastali volkovi in medvedje!« se je lovec krohotal, da se mu je kar kolcalo.
Četudi je bila njuna ježa zaman, sta se dobre volje vrnila v grad.
Bočanki pa so tisto jesen na njivi zares zrasle buče, debele ko brente.