Dedščina (Cvetko Golar)

Dedščina Cvetko Golar

Izdano:	Gruda 1/1 (1924), 4–9
Viri:	dLib
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Gospodar je poklical svojo ženo ter ji naročil:

»Slišiš, Reza, vse se mi zdi, da teta Polona ne bo dolgo. Skuhaj ji, skuhaj kaj boljšega! Zakolji kuro, saj jih je tako preveč pri hiši, pa ji napravi malo dobre juhice. Videla boš, da nam ne bo škodovalo!«

»Eh, beži, beži, Tone, saj je že tako vse razdala, kar je imela! Šmonovi so tako požrešni in so vso zimo tiščali za njo. Tista Mica micasta je kar naprej silila vanjo: ,Oh, tetka, ali niste rekli, da bom jaz največ po­ dedovala za vami? Oh, oh, sicer Bog daj in mamka božja, da bi še dolgo živeli, ampak ka ar nas zapustite, ne pozabite name.!«

»Že vem tisto, pa teta Polona ni tako neumna, da bi dala ta­koj iz rok, kar ima. Le meni verjemi, da je še vse lepo spravljeno v njeni skrinji. Zakaj pa je tako težka?«

»Skočiva no pogledat na izbo! Le škoda, da ima skrinjo za­prto in ključ pri sebi.«

»A, pri sebi ima ključ?«

»Zadnjič ga je imela pod vzglavjem.«

Šla sta iz veže po ozkih, kamenitih stopnicah in obstala pod streho v kotu, kjer je stala velika, z modrimi rožami in z rdečimi srci popisana skrinja.

»Le poskusi jo vzdigniti,« je dejal ženi gospodar Tone. »Ko­maj se da premakniti. Polno preje in platna je v njej in tudi srebra. Lani sem jo zalotil, ko je preštevala denar; bili so sami tolarji.

Reza, ki je bila drobna in majhna ženska, je morala napeti vse sile, da je vzdignila skrinjo na enem koncu. A z velikim vese­ljem jo je težkala, da so ji izstopile na rokah grčaste m odre žile in ji je kri zalila rjavo čelo in lica.

»Saj je res težka,“ je pritrjevala in se nato globoko oddahnila. »Rjavko bom zaklala. Že od jeseni nič ne nese. Gotovo je prestara.«

Vrnila sta se v vežo. Gospodar je stopil v hišo, kjer je ležala bolna teta. Pri zadnjem oknu, zastrtem z rdečim zagrinjalčkom, je stala široka postelja in na njej je pod oguljeno odejo ležala bolna teta Polona. Njeni prijateljici, Majda in Lucija, sta stali pri vznožju, a ob vzglavju njena sorodnica, tista micasta Mica. Videlo se je vsem trem, da so še prav kar migljale z jezički, zakaj poznala se jim je na obrazih trenotna zadrega. Bolnica je imela zaprte oči in je včasi bolno vzdihnila. Njen obraz je bil rjavkasto siv in preprežen na gosto z drobnimi gubami, kita potnih las ji je zaslanjala levo uho in na čelu je bila zavezana z belo ruto.

Gospodar je stopil k sorodnici in vprašal:

»Ali spi teta Polona?«

»Mislim, da spi,« je hitela odgovoriti s tenkim pobožnim gla­som. Bila je devica kakih trideset let, dolgih rok, s katerimi si je podpirala ostro brado, in odprtih prsi.

V tem se je zopet zaslišalo lahno ječanje bolnice, in odprla je drobne, sive oči. Vse tri ženske so se sklonile k njej in začele tiščati vanjo z vprašanji.

»Ali vam je bolje?« je pohitela Mica. »Kaj pa naj vam pri­nesem?«

»Ali bi malo prav dobre kave? Čakaj, jo bom pa skuhala,« je dejala prijateljica Majda.

»O, ti jo bom pa jaz,« je zapela z milim, hitrim glasom Lucija. »Saj imam doma cikorijo in sladkorček tudi.«

Gospodar je stal nekaj časa neodločen pri postelji, stopil nato k uri, viseči zraven okna, ter jo navil. Zakašljal je ter se obrnil k otrokom, ki so se drenjali za mizo.

»Le tiho bodite! Ti, Tonče, skoči v štacuno po štruce za teto! Kaj boste vsi hodili! Ti, Janezek, pojdi z njim! Vidva pa pojdita v kuhinjo k materi!«

Počasi so se otroci zmuzali skozi vrata, za njimi je odšel oča. Komaj so se zaprle duri za njim, so začele ženske:

»Ali ste ga videle? Kako gleda? Ta bi najraje vse sam pograbil!« je rekla prva sorodnica Mica. »Teta, le nikar mu nič ne zapišite!«

„In pa res! Iz oči mu gleda lakomnost!« je zapiskala Lucija. — »Polonica, tako ti pravim, le name nikar ne pozabi! Noč in dan bom molila zate.«

»Samo Tonetu nič nikar ne! Ali še veš, kako te je gonil na njivo!« je brzo opomnila prijateljica Majda. — »Tako je deževalo,kakor bi se utrgal oblak, pa te je napodil od hiše. Kaj bi bilo teboj, da te nisem jaz vzela v kajžo. Hov, hov!«

Teta je zopet uprla oči in žalostno vzdihnila. Pogledala je po vseh treh in sklenila roke nad odejo. Odpirala je usta in gibala s čeljusti, kakor bi hotela nekaj povedati.

»Kaj bi radi?«je vprašala sorodnica Mica in približala uho k njenim ustnim.

»Jedla bi,« je zašepnila bolnica. »Pojdi kaj iskat!«

»Precej grem, precej,« je pokimala Mica. »Ali naj prinesem očrta jajčka?«

Teta Polona je pokimala z glavo, nakar je ona odšla.

»Oh, kakšni ljudje so to,« sta isti mah zavriščali obe pri­jateljici.

»Lakote jim bo umrla. Oh, oh!«

»Če bi še naju ne imela! Uboga Polonica! Oh, oh!«

»Nič, pa tale Mica micasta ni nič boljša! Ali misliš, da je kaj drugačna, Polonica? Samo za denar ji je. Le verjemi, samo za de­narje!«

»Kako pa gleda strupeno! In le na to misli, kako bi sama vse pograbila!«

Bolnica je zopet vzdihnila in zaprla oči.

»Polonica, le to ti pravim, nič ni prida tale Mica. Najboljše bo zate, če ji nič ne zapišeš. Jaz bom pa zmolila vsak dan cel rožnivenec zate.«

»Oh, jaz pa vse tri dele! Polonica, kar precej začnimo moliti!«

Majda je pokleknila in se pokrižala. Začele so moliti. Molijo in molijo, kar se zaslišijo nad njimi koraki. Nekdo je hodil po izbi, kjer je imela teta svojo skrinjo.

»A slišiš,« je zašepetala Lucija in nehala moliti. Že zopet hodi po izbi in išče tvojega ključa. A slišiš, Polonica? Ali ga imaš pri sebi?«

Bolnica je pokimala. Zaslišalo se je, kakor bi nekdo vzdigoval težko stvar.

»Že spet! Skrinjo vzdiguje! O, hvala Bogu, da imaš ključ pri sebi!«

»Ti razbojniki! Gotovo te bodo še oropali.«

Nehale so moliti, obe prijateljici sta skočili pokonci, in tudi bolnica se je vzpela v postelji in plašno strmela proti stropu. Slišali so se vnovič težki koraki in nato je močno udarilo, da se je hiša potresla.

»Prav res, Tone je! Skrinjo bi rad odprl. Ta lump!« Koraki so se izgubili, in vse je utihnilo. Ženske so se pomirile.

»Polonica, ti revica ti! Še malo kave ji ne privoščijo. Čakaj,ti jo pa jaz grem skuhat,« je dejala Majda.

»O, bom pa šla jaz!« je menila Lucija.

»Ali nisi rekla, da moraš k svojemu bratu? K tistemu, ki je ono leto povozil Polonico?« je dejala Majda hudobno.

»Kajpak! Ali niso otroci tvojega brata vseh hrušek otresli Polonici tisto leto?« ji je vrnila Lucija.

»Kaj boš opravljala? Ti hinavka lažnjiva! Kdo je pri Ahcu ukradel butaro drv?«

»Ti grda plašarka ti! Kje imaš pa svojega fanta? Ali je res zaprt, ker je zažgal tam za Savo?«

»Ti ciganka, čakaj,« je zakričala Majda in se zaprašila Luciji v lase.

»Le poskusi, na, na!« Babi sta se ruvali in nato stekli kriče skozi vrata.

Bolnica je plašnih oči obležala. Majala je z glavo in vzdihovala. V tem so se odprla vrata, in stopila je Beza z lončkom v roki.

»Teta, rjavko sem zaklala in vam skuhala malo gorke juhice. Prav dobra je in zelo se vam bo prilegla. Le zajmite!«

Pomagala je teti, ki se je vzdihovaje in počasi sklonila v po­stelji pokonci.

»O—o—o—, slaba sem, slaba,« je tožila bolnica. »Beza, tega ti pa res ne bom pozabila. O—o!«

Začela je zajemati. Troje otrok je stalo ob postelji, ki so gle­dali teto v usta in šteli žlice, dokler jih ni mati zapodila.

»Ali vam je hudo?« je vprašala gospodinja Beza s sočutnim glasom bolnico. »Ali vas bode?«

Teta ni odgovorila, temveč le zmajala z glavo in nosila žlico v usta s tresočo roko.

»Ali bi poslali po Šmončkovo Agato? Lani je našemu hlapcu dala prav dobra zdravila.«

»Bomo že, bomo že, pa bo koj veljalo. O—oj!« Težko je di­hala in zopet legla.

»Ali bi poslali po gospoda?" je dalje vprašala gospodinja.

Bolna teta je pokimala z glavo.

»Po gospoda pa že, po gospoda!«

»Kaj pa, ali boste kaj testamenta naredili?«

Teta je imela zaprte oči in ni nič slišala.

»Slišite, ali boste kaj testamenta naredili? Saj boste nam za­pisali, ali ne?«

Teta ni nič slišala. Gospodinja jo je tresla za roko.

»Kaj ne, saj bo vse naše? Ker vas imamo zmeraj pri hiši.«

»O—o—oj,« je vzdihnila teta. »Pustite me,« je zašepetala, »pustite me! Po gospoda!«

V hišo je stopila micasta Mica in pod predpasnikom je nosila lepo dišeče stvari.

»Teta, zdaj sem vam pa že prinesla dve ocvrti jajčki, ali slišite?«

»I, zakaj pa nosiš,« se je zatogotila gospodinja. »Saj jih imamo sami dovolj. Teta sedaj spi. Pravkar je jedla kurjo juho.«

Teta je zopet vzdihnila in spregledala.

»Mica, ti si! Kaj si pa prinesla? Reza, le pojdi, pa po gospoda pošlji!«

»Teta, ali boste jajčka?«

»A, da bi? Čakaj no, bom pa malo pozneje. Kako sem slaba.«

Spet so se duri odprle, in prisopla je prijateljica Majda z lončkom kave, takoj za njo pa prijateljica Lucija, tudi z lončkom kave.

»Ovbe, ovbe, tukaj je kava! Prav sladka je. Pet koščkov slad­korja sem dala, pa še smetanice!« je sladko govorila Majda.

»Ti, pa mojo vzemi, Polonica! Jajček sem ubila v kavo, da je bolj močna in okusna.«

Vse tri ženske so stale okoli bolne tete in ji ponujale svoje dobrote. Bolnica pa je gledala v strop in stokala. »Oh, oh!«

Proti večeru, ko je opravil gospod svoje opravilo in spravil bolno teto z Bogom — z ljudmi še ni sklenila računa — sta se mu­dila gospodar in gospodinja sama pri bolnici! Utrujena je dremala in težko smrčala.

»Ali ti veš, da ima ključ pri sebi? je vprašal gospodar svojo ženo. »Najboljše bi bilo, da ga ji zmakneva.«

»Ima ga, ima. Še snoči je bil pod zglavjem. Danes zjutraj ga nisem videla.«

»Ali misliš, da spi?«

»Seveda spi. V skrinjo morava, drugače bodo drugi vse odnesli. Micasta Mica je pri nas že kuhana in pečena, in Majda in Lucija se že tepeta za denar.«

»Tiho ji sezi pod blazino!«

Stala sta ob postelji in si komaj upala dihati. Ne da bi trenila, sta strmela bolnici v utrujeni in potni obraz. Gospodinja je začela polagoma vzdigavati blazino in jo tipati za roko, a ključa ni mogla zaslediti.

»Ni ga, tu ga nima! Morda ga je spustila za rob.«

Začela sta oba iskati, a brez uspeha. V slami ga ni bilo in ob vznožju ni mogla gospodinja dotipati drugega, kakor mrzle noge tete Polone.

Reza je vzdignila odejo bolnici, da se je pokazal njen žilavi vrat in prsa, ovita z volneno ruto. In tedaj sta oba zagledala ključ. Teta Polona ga je imela z vrvico privezanega okoli vratu.

V tem trenotku odpre bolnica oči in se ozre najprej v Rezo, a nato v njenega moža. Ustrašila sta se, in obšel ju je stid, a teta ni hotela odvrniti pogleda od njiju. Gledala ju je z jeznim očita­njem — in ko je zaprla oči, se je zdelo, da so se njene ustne za­krožile v zloben smeh.

In tako se je godilo ves teden, dan za dnem. Teta ni hotela napraviti testamenta, a čakali so vsak dan njene smrti. Zjutraj ji je ostajala kurja juha, in opoldne in zvečer je pila kavo in jedla ocvrtje.

Gospodar in gospodinja sta postajala nestrpna, pravtako micasta Mica in prijateljici tete Polone sta začeli vzdihovati in obraza sta se jim a daljšala. Vsi so pričakovali testamenta in smrti.

A teta Polona se je začela vedno bolj smehljati. Ko je minil teden, je zapustila posteljo in je bila zdrava in vesela.