Dedek naš
Dedek naš Vera Albreht |
|
Dedek naš, ki za pečjó
dim iz pipe prédse puha,
na večer, ko luč prižgó
in že mama žgance kuha,
nam povestico pové,
včasih eno, včasih dve.
Ko je bil še trdnih nog,
se po svetu je odpravil,
kolovratil naokrog,
dokler zdravja ni zapravil:
pravi, da je šel po srečo
v samo Afriko gorečo.
Srečal leva je v puščavi,
ki se valjal je po travi,
rešil iz žrela krokodila
je zamorčka sredi Nila,
če se mu je zahotelo,
je zajahal še kamelo.
Splezal je na njeno grbo
kakor mi na staro vrbo.
Ko bi takrat vedel ded,
da nas je pri hiši pet¬[1]
meni bi iz reke Nila
živega dal krokodila,
lamo bi izbral za mamo,[2]
slona bi dobila Tona,
nosoroga bratec Groga,
a za našo teto Jelo
bi prignal domov kamelo ...
Ko pa smo vprašali Jelo,
kaj počela bi s kamelo,
če bi jo zares dobila,
jezna je odgovorila:[3]
»Dedka bi na grbo dala
in oba nazaj nagnala.«[4]
Opombe urednice
uredi- Vera Albreht, Dedek naš, Slovenski poročevalec, 17. 1. 1954, let. 15, št. 13, str. 6, priloga Najdihojca, št. 2. Brez naglasov. Razlika med to objavo in objavo v zbirki Pustov god je v ločilih nekaterih verzov.
- Vera Albreht Kesler, Dedek naš, str. 76-77, v: Živojin D. Karić, Zvonovi, Jugoslovanska poezija za otroke, ur. Risto Vasilevski, Književni klub Smederevo, biblioteka "Zlatna struna", 1975. Poleg te pesmi je Karić objavil tudi do tedaj neobjavljeno pesem Putka toži putko (opombo glej tam). V Zvonovih je nekaj razlik v naglasih in ločilih.