Dedek naš, ki za pečjó
dim iz pipe prédse puha,
na večer, ko luč prižgó
in že mama žgance kuha,
nam povestico pové,
včasih eno, včasih dve.
Ko je bil še trdnih nog,
se po svetu je odpravil,
kolovratil naokrog,
dokler zdravja ni zapravil:
pravi, da je šel po srečo
v samo Afriko gorečo.
Srečal leva je v puščavi,
ki se valjal je po travi,
rešil iz žrela krokodila
je zamorčka sredi Nila,
če se mu je zahotelo,
je zajahal še kamelo.
Splezal je na njeno grbo
kakor mi na staro vrbo.
Ko bi takrat vedel ded,
da nas je pri hiši pet¬[1]
meni bi iz reke Nila
živega dal krokodila,
lamo bi izbral za mamo,[2]
slona bi dobila Tona,
nosoroga bratec Groga,
a za našo teto Jelo
bi prignal domov kamelo ...
Ko pa smo vprašali Jelo,
kaj počela bi s kamelo,
če bi jo zares dobila,
jezna je odgovorila:[3]
»Dedka bi na grbo dala
in oba nazaj nagnala.«[4]