Dediščina (Domoljub)
| Dediščina. Anonimno |
| |||||||||||||
Na kolodvoru v nekem gorenjskem mesteca vstavil se je vlak za nekaj minut. Mnogi popotniki so izstopili in na njihova mesta hiteli so v vozove drugi. Vlak je kmalu zopet oddrdral in kolodvor se je polagoma zopet izpraznil. Popotniki razšli so se na različne kraje. Le dve osebi sta hodili še semtertja. Mlajši, kacih 25 let star, bil je bolj gosposko oblečen in se je mogočno oziral semtertja. Ali vendar ni zapazil v kotu stoječega starega moža. Ta pa, čeravno je bil že star, je opazil mladeniča. Šel je k njemu in ga ogovoril: »Prosim, gospod, ali ste vi morebiti Anton Kočak.« »Da, jaz sem,« odgovori mogočno mladenič, »in vi ste, kakor se mi zdi, Andrej?« »Da, tako je, gospod!« odvrne mu ta.
»Všeč mi je, da ste pršli, mislil sem te, da vas ne bode, s tem bi se se bili meni prav nič prikupili,« reče samozavestno mladenič.
Andrej je molčal na te besede in pokazal gospodiču voz, na katerem bi se peljala na Korenovo.
»Ali je tak moj voz?« reče jezno gospodič, »na tem vozu bom kakor kak romar, pa ne kot bogat posestnik.«
Mladenič, katerega imamo pred seboj, bil je pred malo dnevi reven pisar pri nekem odvetniku v Trstu. Vsi, ki so ga poznali, trdili so o njem, da je pohleven in pameten mladenič. A zakaj je sedaj tak? Vzrok je tale: Is nekega mesta na Gorenjskem došlo mu je od notarja pismo, da je njegov stric, katerega on sicer ni poznal, pa vendar vedel, da je jako bogat in da živi nekje na Gorenjskem, umrl in njemu vse svoje premoženje volil. Koncem pisma dostavil je notar, naj kmalu pride tja in si ogleda Korenovo, katero mu je bil stric zapustil. Seveda je zaradi tega postal popreje pohlevni mladenič ošaben in samosvesten. Zidal je zlate gradove v bodočnost in premišljeval, kako bode upravljal svoje premoženje. Takoj se je odpeljal in prišel na kolodvor v K..., kjer je našel Andreja.
Po dveurni težavni vožnji pripeljala sto se na Korenovo, kjer je bil njegov rajni stric gospodaril.
Andrej peljal je novega gospodarja v sobo, ki je bila sicer čedno, pa bolj starinsko opravljena. »Tukaj, v tej sobi prebival je vaš rajnki stric in tudi umrl.« S temi besedami pokazal je Andrej novemu posestniku sobo. »No, čuden okus je moral imeti stari možiček, jaz slabejše sobe še nisem videl v svojem življenju!« reče prevzetno gospodič. »Vendar,« reče Andrej, »ni nobene boljši sobe hiši, in če vam to ne bode všeč, pač ne vem, kje da se bodete nastanili?« »Kaj jaz da bi tukaj stanoval; no, za tako neumnega me menda pač ne bodete imeli? bom ta jazbečev brlog takoj prodal in šel v Trst; to je kraj, ki mi je všeč, tam bodem jaz svoje premoženje užival.«
»Kaj, to posestvo bodete prodali, kjer je vaš stric najrajši bival? Ko bi vaš stric to zvedel, gotovo bi se še v grobu preobrnil! In kam pojdemo mi stari posli?« govori globoko užaljeni Andrej.
Zloben smeh in krohot mogočnega mladeniča odzval se je temu svarilu. »Le pustite me z vašim tarnanjem pri miru,« reče, »kaj je meni vse to mar, le pripravite brž kosilo in voz, da se bodem odpeljal k notarju. Čim preje sem iz tega brloga, tem boljše je!«
Vsi posli so godrnjali in nevoljni stregli nehvaležnemu dediču. Kosilo je bilo sicer, kakor je gospodič trdil, neprebavljivo in vino kislo, vendar je vse snedel in spil, ker je bil precej lačen.
Po kosilu sta se vsedla z Andrejem v voz in se odpeljala k notarju. Ko sta se že precej časa peljala, zazdelo se je gospodiču Antonu, da se peljeta po isti cesti nazaj, kakor zjutraj sèm. In kmalu zagleda pred sabo kolodvor. »Kaj se bodemo sedaj še po železnici morali voziti?« vpraša Anton.
»Da, in sicer vi sami!« reče Andrej s takim glasom, da se je gospodič nehote stresel. »Vi sami se bodete sedaj vozili, pa ne k notarju, ampak k vašemu odvetniku v Trst, če vas bode še hotel! Vedite, jaz sem vas stric, ki pa še nisem umrl! Slišal sem večkrat o vas, da ste pohleven in vzgleden mladenič, zato sem vas sklenil za dediča postaviti. Vendar sem vas hotel o vaših lastnostih poprej poskusiti, ker ste pa svojo skušnjo tako slabo prestali, ušla vam je sreča, kakoršna vam morebiti nikdar več zasijala ne bode!« S temi besedami dal mu je stric nekaj denarja, s katerim so bili stroški za vožnjo poplačani, nato se je obrnil in odpeljal sam nazaj proti domu.
S kakšnim srcem se je vozil Anton v Trst, ne vem; menda ni bil tako vesel, kakor poprej, ko se je peljal iz Trsta. In v pisarno menda tudi ni tako prevzetno zopet stopil, kakor jo je bil zapustil. Prišel je v Trst s praznim žepom in − dolgim nosom. Skušnja ga je izučila, da se ne sme šopiriti s tem, kar še nima v rokah.