Dedinja grajskih zakladov.

Dedinja grajskih zakladov Povest iz davnine Soteščan

Izdano:	Amerikanski Slovenec 19. marec 1941, 20. marec 1941, 21. marec 1941, 22. marec 1941, 25. marec 1941, 26. marec 1941 (50/54-), 4, 4, 4, 4, 4, 6
Viri:	dLib 54, dLib 55, dLib 56, dLib 57, dLib 58, dLib 59
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.

Robovje, grad na prijaznem holmcu, je odevala tiha žalost. Stari graščak Robert se je poslovil od življenja. Žalni sprevod z dragoceno mrtvaško krsto se je pomikal proti kapelici svetega Jurija pred odprto grobnico.

Graščak Robert ni imel zakonitih potomcev. Ogromno premoženje je podedovala njegova nečakinja, ki je dospela iz tujine. Stric je bil takrat še toliko pri moči, da ji je pravilno izročil vse imetje. Sam je podpisal oporoko, katero je sestavil grajski pisar po tedanjih predpisih. Gizela, tako je bilo ime nečakinji, je postala dedinja grajskih zakladov.

Ljudstvo, nad katerim je zagospodovala, je ni natančno poznalo. Nečakinja je živela v tujini, odkoder ni hodila na Robovje. Prispela je šele, ko so jo pozvali, pa se je prikrivala celo grajskemu osebju. Javno se je pokazala šele pri pogrebu.

Pogrebci so jo pozorno opazovali. Podali sta se ji dragocena žalna oprava in koprena, ki je zakrivala njeno lice. Njena žalost pa ni izvirala iz potrte duše. To je pričalo njeno vedenje, ko so polagali krsto v grajsko grobnico.

Nekam hladna in molčeča je bila celo do plemstva, ki ji je izrekalo sožalje. Opravičevalo jo je nepoznanje ljudi in kraja. Nekaj je bilo morda tudi v njenem značaju, zakaj vsi njeni predniki na Robovju so bili čudaki.

Mladenka je bila lepe postave, kakor bi jo ulil iz mavca. Obraz ji je bil cvetoč ko majnik; iz oči sta ji sevali zvijačnost in zapeljivost. Odlikovala se je po gladkem vedenju, vendar ni bilo nikjer tiste nežnosti in privlačne prikupljivosti, ki sta svojstvo nežnega spola.

Grajski oskrbnik Bunc je bil med tistimi, ki so mlado graščakinjo najbolj opazovali. Bival je na pristavi v prostornem poslopju spodaj ob vznožju holmca. Z Robovja do pristave ni bilo več kakor pol ure.

Žalujočo dedinjo je spremljal grajski pisar Bistan. Mož je imel na Robovju precej veljave. Spretno je opravljal vse pisarniške posle. Njegovo zvijačnost so poznali daleč naokoli. Dolžili so ga raznih sleparstev, mogli pa mu niso ničesar dokazati.

Pogrebne svečanosti niso trajale dolgo časa. Ljudstvo je moralo ostati zunaj kapele. V grobnico so smeli stopiti le ožji sorodniki in pa oni, ki so bili zaposleni s polaganjem krste. Po končanem opravilu je grobar zaklenil vrata. Ljudje so odhajali v gručah, nejevoljno mrmrajoči.

Dedinja grajskih zakladov in zvijačni pisar Bistan sta se sestala kmalu po pogrebu v posebni sobi. Graščakinja je sedla na divan in odgrnila kopreno.

»Igra je končana,« se je oddahnila v zavesti zmage.

»Še ni,« jo je zavrnil Bistan. »Prav za prav se je šele začela.«

»Kako pa? Ali nisem dedinja vsega, kar spada na Robovje?«

»Seveda je zapisano, toda ...«

»No, kaj?« je vprašala porogljivo.

»Nevarnosti je še mnogo ... Pozornosti je treba ... Predvsem moramo odstraniti pravo dedinjo ...« »To sem zdaj jaz,« je izrekla z vražjim ponosom.

»O tem ni dvoma. Vendar pa bodo njeni privrženci še nadalje ribarili po kalnih vodah ...«

»Pa se bodo pogreznili v blato. Vsakdo bo poginil, kdor se mi bo drznil škodovati ...«

Pisar je važno razlagal: »Zatreti moramo vsako nasprotstvo ... Prizanašanja ne poznamo ... Gorje mu, kdor bi se postavil proti nama ...«

»Dajte mi jamstvo za sodelovanje,« je zahtevala Gizela. »S krvjo mora biti podpisana taka izjava.«

»Dam vam vse, kar hočete, milostiva. Vse svoje zmožnosti in tudi svoje življenje. Za vas sem pripravljen hoditi po najtemnejših potih do popolne zmage ...«

»In plačilo?« Pogled ošabne dedinje se je zapičil globoko v pisarjevo obličje.

»Izprevideli boste, koliko bom zaslužil. O tem je še prezgodaj govoriti.«

»Vaše plačilo bo obilno, ga je pogledala zapeljivo.

»Čaka nas še obilo truda, milostiva. O tem se vam niti ne sanja ...«

»Vse naj ostane tajno. Tako bo manj nasprotstva in več uspeha ...«

»Ali je oskrbnik Bunc vreden zaupanja?« jo je vprašal važno.

»To veste vi bolje kakor jaz,« ga je trpko zavrnila. »Vi ste ga izbrali kot zaupnika. Njegove sposobnosti mi niso znane ...«

»Ako sem pogrešil, bom tudi popravil.« Pisar so je popraskal za ušesi. Prav nič ni bil užaljen zaradi teh očitkov. Kdo bi se razburjal zaradi takih malenkosti.

Lažna dedinja je načela novo vprašanje: »Ali veste, kje jo zdaj Gizela, moja nasprotnica?«

»Menda je na pristavi. Ali če je ni tam, bo vedel Bunc, kam jo je odpravil.«

»Spraviti jo moramo s poti... Čim prej, tem bolje ...« Zlobnici so se svetile oči kakor zveri, kadar zalezuje svojo žrtev.

»Treba je nekoliko previdnosti,« je svetoval premetenec. »Zaradi njenega zaročenca se ne smemo preveč zaleteti. Milan se krepko poganja za njene pravice.«

»Ali se ga bojite?« se je posmehnila.

»Močni smo kakor hrast,« se je potrkal na prsi. »Toda nepotrebne sitnosti motijo mirno življenje ...«

»Z oskrbnikom moram nemudno govoriti,« je sklenila Gizela, kateri je bilo ime tako, kakor pravi nečakinji. Bistanu je zdaj zaupala, ni pa še preizkusila oskrbnika.

»Pošljite po Bunca,« je zahtevala oblastno. »Zadevo je treba naglo urediti.«

Pisar se je priklonil in odšel na pristavo. Z oskrbnikom je hotel osebno govoriti. Vrnil se je navidezno zadovoljen. Bunca sicer ni našel, ker je odšel po opravkih. Izvedel pa je, da prave nečakinje ni več na pristavi.

»Kje pa je?« Ošabnica je bila silno radovedna.

»Najbrž je v gozdu pri oglarjih ...«

»Vidite, Bunc je nama vsekakor nasproten. In prav tako tudi nevaren ...«

»Predrznik!« se mu je zastudil. »Vedeti bi moral, da je v naši roki njegova usoda ...«

»Tega se ne zaveda. Opira se nase, a mu bo spodletelo…«

»Ako bi vedel, da so oblastva z nami, bi ravnal drugače. Pridobili smo jih ob pravem času.«

»Ali meniš, da bo držalo?« jo je vendarle. skrbelo.

»Mazati bo treba, milostiva.«

»Samo da bi kaj zaleglo. Zveza z oblastvi se ne sme tako hitro zrušiti.«

»Pripravljena sem mnogo žrtvovati ... Kdor bo sitnaril, naj pripravi glavo. Najprej je treba odstraniti pravo dedinjo, edino nečakinjo graščaka Roberta, potem pa vsakogar, ki bi jo ščitil in podpiral.«

»Tako se bo zgodilo, milostiva. Toda skrivaj, da ne bo nihče vedel. Vsako dejanje moramo zaviti v krilo noči in teme.«

»Bunčevo vedenje mi ne ugaja. Možak ima nepoštene namene. Drznil se mi je celo groziti ...«

»Izročimo ga biričem ... Takoj naj odidejo k oglarjem in poiščejo Gizelo. Privedejo naj jo na Robovje, kjer jo bomo skrbno zavarovali. Oskrbnik nima do nje nobene pravice ...«

»Nastopijo naj brez usmiljenja,« mu je strogo naročila, »in hitijo naj, da ne bo prepozno.«

Grajski pisar je izvedel točno njeno povelje. Dva najboljša biriča sta odšla še tisto uro poizvedovat.

2.

V gozdu nedaleč od Robovja je ležala ozka dolinica, kjer so životarili grajski oglarji. Lenča, oglarjeva žena, je sedela pred ognjiščem in kuhala kosilo. Njen mož Pavle pa je pripravljal drva za novo ogelnico.

Lenči je padla iz roke kuhalnica, tako se je ustrašila biričev. Tudi Pavle je odložil sekiro. Taki obiski ne pomenijo nič kaj dobrega.

Biriča nista kazala preveč osornih obrazov. Začela sta prijazno govoriti. Zanimalo ju je življenje ubogih samotarjev.

»Kje pa je deklica, ki je bila nedavno tukaj?« je vprašal birič nenadno.

Oglarja sta se spogledala. »Odšla je,« je povedala Lenča čez nekaj časa.

»Kam?« se je glasilo biričevo vprašanje.

»Izginila je,« je potrdil Pavle. »Več vama ne moreva povedati.«

»Torej je ni več tukaj,« sta se čudila biriča.

»Prišla sta prepozno. Od včeraj jo pogrešamo ...«

»Morda se bo še vrnila,« sta ga izkušala.

»Nikdar več je ne bomo videli!« je vzdihnila Lenča.

»Pa kdo je bila ona deklica? Odkod je prišla in kam je odpotovala?«

»Tega ne vemo,« je odgovoril oglar. Ime ji je menda Gizela.«

Birič se je vznejevoljil: »Ako je bila tukaj, je vama nedvomno kaj omenila ...«

»Nikar ne tajite!« je hitro dostavil njegov tovariš.

Oglar je zastokal: »Ne vem, čeprav me ubijeta na mestu ...«

»Kako je prišla k vama?« je poizvedoval mehkeje.

»Privedel jo je neznanec in prosil, naj jo skrijeva, ker jo nekdo zalezuje ...«

»Koliko vam je dal za uslugo?«

»Nekaj malega v denarju.«

»In kakšen je bil oni neznanec?« sta ju prijemala biriča.

»Prišel je ob mraku,« je odgovoril Pavle.

»Ali poznate Bunca, grajskega oskrbnika?«

»Bunc ni bil; dobro ga poznava.«

»Povejte odkrito,« ga je birič opozoril.

»Kakor pri spovedi. Neznanec ni bil oskrbniku prav nič podoben.«

»Kaj vama je rekel, ko je izročil deklico?«

»Ničesar drugega nego to, naj jo skrijeva in molčiva ...«

»Povejte, kakšna je bila tista deklica?«

»Zelo prepadena in slabotna. Menda je prebolela hudo bolezen. Tukaj se je nekoliko popravila ter bi bila kmalu okrevala.«

»Ali je poznala svojega spremljevalca?«

»O tem je nismo vpraševali.«

»Kako se je vedla pred odhodom?«

»Kakor po navadi. Kajne, Lenča!«

Žena je pritrdila.

»Čudni ljudje, da nič ne veste,« je mrmral birič in stopil v kolibo. Napovedal je hišno preiskavo.

Lenča je jokala: »Nikjer je ni sirote. Ljubila sem jo kakor svojega otroka.«

Birič je hotel izvedeti, kakšne postave je bila in kako sodita o njenem odhodu.

Pavle je točno izpovedal: »Deklica je bila vitke rasti, lepega obraza in zelo prikupljiva. Njeni lasje so bili rumeni ko zlato, oči pa modre in čiste. Stavim, da ni pobegnila sama od sebe ...«

»Kako pa?« je zanimalo biriča.

»Nekdo jo je moral odvesti. Odšla je, ne da se je poslovila. In to je sumljivo ...«

Biriča sta odšla iz gozda. Krenila sta proti grajski pristavi. Oskrbnika sta hotela iznenaditi; slutila sta, da je on odvedel mladenko.

Načrti pa se jima niso obnesli. Bunca ni bilo doma in vratar Simon ni vedel, kam je odrinil. Prav tako ni mogel povedati, kdaj se bo vrnil.

Biriča nista mogla ničesar dognati. Zaman sta se trudila. Kdaj bosta zasačila Bunca ter ga prijela? Kje bosta našla ono deklino, da jo povedeta na Robovje?

Bunc jo je ubral po svojih skrivnih potih. Osedlal je konja in odjezdil v bližnje mesto. Ustavil se je pred starinskim poslopjem, kjer je bilo nastanjeno deželno sodišče.

Stopil je v prostorno dvorano pred resnega sodnika. »Prihajam s kratko ovadbo,« je naglasil važno. »Gre za sleparstvo na Robovju ...«

»O tem smo že nekaj čuli.« Sodnik je poiskal zapisnik ter ga razgrnil na mizo.

»Nekdo me je že prehitel,« je iznenadilo oskrbnika. Potem je nadaljeval zgovorno: »Tista Gizela, ki se šopiri na Robovju, ni prava dedinja ... Graščak Robert je bil kruto prevaran ...«

Sodnik je potrdil: »Prav tako je zapisano ... Ujema se do pičice s prejšnjim naznanilom ...«

»Ali vas smem vprašati, kdo vam je to sporočil?«

»Tega vam danes še ne smem izdati. Pač pa je zanimivo, da se dolgi odstavki v tem zapisniku tičejo vaše osebe ...«

»Mene?« Bunc se je namišljeno začudil.

»Vi ste, kakor je razvidno iz zapisnika, na odločilnih mestih trdili, da je sedanja graščakinja Gizela prava nečakinja graščaka Roberta ... Deklici, ki se je pojavila pozneje, pa ste odrekli dedno pravico.«

»Tako sem izpovedal, ker sem bil primoran. Res pa je nasprotno: dedinja grajskih zakladov je nesramna sleparica. Deklica, katero odganja, je prava nečakinja ...«

Izkušeni sodnik se ni mogel dovolj načuditi, zakaj ni prišla deklica do svoje pravice. »Kako je nastala ta zmešnjava? Stric bi bil moral svojo nečakinjo vendar poznati.«

»Seveda bi jo bil poznal. Toda nesramnica je premotila služabnike, ki so skrbeli, da mladenka ni prišla k bolniku. Grajski pisar Bistan je kriv sleparstva. On je pisal oporoko.«

»Vi se menda z lažno dedinjo dobro poznate?« se je sodnik porogljivo namuznil.

»Toliko, kolikor zahteva moja služba. Kot oskrbnik se ji moram pokoriti ...«

»Pa ste ji celo grozili ...« je sodnik že vedel.

»Nikdar!« se je branil. »Očital sem ji le, da je prišla po krivici do grajskih zakladov.«

»Ali niste zahtevali denarja?«

»Nisem. To je grdo obrekovanje.«

Sodnik ga je meril od nog do glave.

»Obtoženi ste izsiljevanja in nevarne grožnje.«

Oskrbnik je porasel. »Kdo se drzne tako nesramno lagati? Res sem le rekel, da bom razkril sleparstvo in pomagal pravi dedinji do njene pravice. Vse drugo je izmišljeno.«

»Zakaj niste tega storili poprej? Nedavno ste še držali z graščakinjo in očitali oni deklici sleparstvo ...«

»Seveda, zaradi obrambe. S tem sem jo hotel varovati.«

»Čudno varstvo ...« Sodnik se je hladno posmehnil.

»Vi me ne razumete. Bal sem se za siroto, vedoč, da ji lažna dedinja streže po življenju. Rešitev pa je bila mogoča le po taki poti, da sem izpodbijal njeno trditev, to je sorodstvo z graščakom. Sleparica je uporabila moje besede kot mastne ocvirke.«

»In zato ste zahtevali plačilo?«

»Zaslužil bi ga bil, ako bi ne bilo prišlo drugače ...«

»Do razdora, kajneda. Graščakinji ste se zamerili. Deklica pa tudi ni marala vaše ponudbe.«

»Odkod pa veste?« je strmel v sodnika.

»Tako je nekdo zapisal.«

»Ni mi, seveda, zaupala kot pristašu lažne dedinje. V resnici pa sem bil njen prijatelj.«

Sodnik je dvomil: »To, kar pripovedujete, se ne zlaga s pismom, ki so ga našli pri deklici, katero ste varovali.«

»Tisto pismo sem jaz pisal,« je priznal oskrbnik brez oklevanja in bojazni.

»Tudi to je bilo v njeno obrambo?«

»Seveda. Prav gotovo!«

»Torej ste pismo ponaredili ...«

»Zamenjal,« je ponovil priznanje. »Tukaj je namreč pravo pismo, katero je hranila mladenka v svoji torbici. To je pisava njenega pokojnega strica Roberta z Robovja …«

Sodnik je gledal pismo in rekel: »Tudi to pisanje je lahko ponarejeno. Prav nič vam ne zaupam.«

»Primerjajte pisavo,« je silil oskrbnik. »Graščakov podpis poznam kot njegov služabnik. Znana mi je tudi deklica, katero sem videl pred leti, ko je bila na obisku pri svojem stricu. To je njegova prava nečakinja. Gizela pa je nasilnica in sleparica.«

»Bunc, pazite na besede!« Sodnik ga je resno posvaril. »Ali ne veste, da je graščak Robert oporoko svojeročno podpisal?«

»Prevaral ga je pisar Bistan. Preiščite podpise. Mislim, da ne bo težavno dokazati.«

»Torej deklica, ki se je skrivala pri oglarjih, s katero ste pretili dedinji grajskih zakladov!«

»Tista deklica je prava nečakinja graščaka Roberta in njegova edina dedinja. Vse drugo je laž in krivica.«

»Deklica je vendar mrtva!« se je spomnil sodnik ter se potrkal s kazalcem na čelo. »Tako se glasi najnovejše poročilo.«

Sodnik je nadaljeval, kakor bi čital: »Oglasile so se priče, ki so jo videle mrtvo ... V mrtvašnici je ležala v krsti ... Grobar ji je izkopal jamo ...«

»Kdo vam je vse to natvezel?« ga je Bunc zavrnil popolnoma mirno.

»Kje pa je zdaj ona deklica, ki je bila pri oglarju?«

»Skrili smo jo.« Oskrbnik se je navidezno šalil, čeprav je govoril resnico.

»Kam?« Sodnik je hotel izvedeti.

»Ali menite, da bi povedal, ako bi vedel? Skrili smo jo, ker ji strežejo po življenju. Pokazali pa jo bomo, kadar zašije dan pravice ...«

»Vaše besede so prazne,« ga je zavrnil. »Ker se vam izžemanje ni posrečilo, zato se hočete maščevati in preklicujete, kar ste že izpovedali. Drznete se celo trditi, da ona deklica še živi, ko je dokazano, da je mrtva in pokopana.«

»Živa je, tako kakor sva jaz in vi,« je trdil kljubujoče. »Sicer pa storite z menoj, kar hočete zaradi tega ...«

»Podpisali ste svojo obsodbo.« Sodnik je pozvonil.

Vstopil je sodni ječar in odvedel oskrbnika v preiskovalni zapor.

Bunc se je ujel v zanko. Pokorno je sledil biriču z zaničevalnim posmehom, ki je veljal neupravičeni dedinji grajskih zakladov.

3.

Lažna graščakinja je prejela skrivno poročilo. Ko se je stemnilo, se je zavila v plašč in pokrila obraz s kopreno. Tiho kakor tat je odšla iz graščine.

Zunaj je bilo prijetno in mirno. Samo večerne sapice so šepetale z drevesnimi vrhovi.

Tiho kakor prikazen se je pomikala ošabnica v dolino proti grajski pristavi. Prišla je do stranskega vhoda in odprla oprezno vrata. Zavila je po stopnicah na hodnik, kjer se je ustavila in poslušala. Nobenega glasu ni bilo čuti, nobene stopinje, nikakega premikanja. Povsod sta gospodovali tema in grobna tišina.

Prispela je do stopnic, ki so držale v podstrešje. Podstrešna sobica je bila brez oken. Postala je pred skritimi vrati. Ali ni čula nekega bolestnega ječanja?

Ključ, ki ga je vzela iz žepa, je odklenil vsaka vrata. Ko je zaškrtal v ključavnici, so utihnili glasovi.

Lažna nečakinja je stopila v skromno sobico s preprosto opravo. Na postelji ob zidu se je nekaj premaknilo. Prešinilo jo je vražje zadovoljstvo.

Na postelji je ležala deklica, odeta s čedno odejo. Zraven na mizici je zapazila vrč in nekaj kruha.

»To je ona, ki je nečakinja graščaka Roberta in prava dedinja,« je škripalo v nesramni sleparici. Njena najhujša nasprotnica je v oblasti zvijačnega oskrbnika, ki se je ujel v past kakor lisica. Padel je v jamo, katero si je sam izkopal.

Ko se ji je polegla jeza, jo je pričela ogledovati. Obrnila je svetilko tako, da je svetila na posteljo. Zrla je v tisti trpeči obraz, ki ga je videla povsod, kamor se je genila. Tej ubogi deklici je stregla po življenju.

In vendar, ali ni bila ta deklica že mrtva? Tako je odredila lažna graščakinja in njeni pristaši so ji pomagali. Bistan jo je srečal in omotil. Našli so jo navidezno mrtvo in jo položili v krsto. Ali je vstala iz groba? Kdo jo je obudil iz smrtnega spanja? Morda jo straši njen duh zaradi morilnega dejanja ...

S strahom se je morilka približala postelji. Ne, to ni prikazen — deklica leži pred njo bleda kakor mrlič. Njen obraz je živ izraz bridkosti in trpljenja. Gledala jo je sovražno brez sočutja. Vest se ji ni oglasila.

Kladivo hudobnega srca je kovalo strašne naklepe. Dozdaj jo je preganjala po svojih pajdaših, ki so delali površno kot tlačani. Tega mora biti konec. Sama mora izvesti, kar je potrebno, da ostane na prestolu v sijaju grajskih zakladov.

Dozdaj je imela čudovito srečo. Prevarala je graščaka Roberta, da je spoznal v sleparici svojo nečakinjo ter ji izročil vse imetje. Povzpela se je na višek bogastva, in veljave. In zdaj naj bi propadla zaradi te dekline?

Tega ne sme dopustiti za nobeno ceno. Zdaj je priložnost, da se znebi nadležnice za vedno. Poginiti mora, ker ji je v napotje. Sama je, nihče je ne vidi ... Oskrbniku je odprla ječo ... Kdo ji bo dokazal, da je bila na pristavi ...

Ugasila je svetilko in stopila k postelji. »Spi,« je dahnila neslišno in zavihnila rokave. Že je iztegnila roke, da bi jo zadavila. Prsti so se ji skrčili kakor kremplji krvoločne zverine; njeno oko je iskalo mesta, kam bi jih zasadila.

»Toda!« Morilka se je ustrašila groznega dejanja. »Ako jo zadavim, ali bo potem pri kraju? Ali ne bo ponovno oživela? Vstala je celo iz groba ... Niti strup ji ne škoduje ...«

Zlobnici je omahnila roka. Globoko v njenem srcu je tičala še vedno neka ovira, ki je preprečila morilno dejanje. Ni imela dovolj poguma, da bi umorila nedolžno žrtev.

Morilka se je ponovno odločila. »Umreti mora!« Zmagala je njena hudobnost. Tedaj je spodaj na hodniku nekaj zaropotalo. Zločinka je vztrepetala. »Nekdo me zalezuje ... Ako me najdejo tukaj, sem izgubljena ...«

Plaho se je ozrla okrog sebe. Morilne misli so se nenadno razpršile. Pogledala je siroto z mrliškim obrazom. »Saj bo že tako kmalu izdihnila,« se je veselila njene smrti. »Bunc se ne bo vrnil tako kmalu iz ječe ... Poginila bo od lakote in žeje ...«

Ropot na hodniku se je zopet ponovil. Zlobnica je prevrnila vrč in vrgla kruh za omaro. Potem je odšla in zaklenila vrata. Tiho kakor duh se je plazila po temnem hodniku.

Zunaj se je zavila v plašč in izginila v temo.

4.

Krivica je podobna kričaču, ki tuli na vse grlo, a pravica se pohlevno umakne v zatišje, kjer se milo joče.

Tako je bilo tudi na Robovju. Gizela, ki je prišla do bogastva z zvijačo in s sleparstvom, je dvigala čedalje bolj ponosno svojo glavo. Pridobila si je naklonjenost pri oblastvih in veljavo med plemstvom. S svojim zapeljivim pogledom je pritegnila nase mnogo tedanjih veljakov. Ujel se je skoro vsak, pred komer je razgrnila svojo mrežo.

Častili so jo celo na dvoru velikega kneza, najvišjega oblastnika v deželi. Knez Julijan ji je podelil visoko odlikovanje. Uvrstil jo je med plemstvo, ki je imelo pravico ukazovati. Storil je še več, sprejel jo je med člane knežjega dvora.

Na dvoru je nastalo zaradi tega mnogo nezadovoljstva. Dvorniki so zamerili knezu, češ, da se je prenaglil, a se mu niso upali oporekati. Knez je imel neomejeno pravico dajati naslove.

Vest o nepričakovanem imenovanju nove dvorne članice je med vsemi najbolj potrto gospo Matildo, ki je bila kneginji najzvestejša spremljevalka. Nekaj ji je reklo, da se bo na dvoru marsikaj spremenilo.

Kneginja je njeno nejevoljo hitro zapazila. Vprašala jo je kar naravnost: »Gospa grofica, povejte mi, kaj vam leži na srcu. Odkod izvira vaša nenavadna otožnost?«

Grofica Matilda in kneginja Ana sta bili skoro enake starosti. Vendar je bila kneginja videti mnogo starejša zaradi svoje bolehnosti. Sledovi njene nekdanje lepote so že silno obledeli. Lasje so ji že siveli. Njena zvesta družabnica pa je ostala v isti starosti izredno mlada in cvetoča.

Gospa ji na vprašanje ni odgovorila.

»Slutim, da mi nekaj prikrivate,« je nadaljevala kneginja Ana. »Vem, da niste srečni v zakonu, pa o tem nobene besedice. Vse bolj me zanima vaša nenavadna pobitost.«

»Potrla me je nepričakovana novica,« je priznala v zadregi.

»Kakšna?« Kneginja je bila nestrpno radovedna.

Grofico so oblile solze.

»Zahtevam, da mi takoj odkrijete svojo bolečino ...«

»Mojemu bivanju na dvoru bije zadnja ura . Petrinje bom morala zapustiti ...«

Kneginja se je vzravnala: »Kaj vas je privedlo do tega sklepa? Zakaj se hočete posloviti?«

»Bolje je, da grem.«

»Pa brez povoda?« Kneginji se je tresla beseda. »Zakaj se hočete odstraniti?«

»Vaša milost, tega vam še ne morem razodeti.«

»Kdo vam brani, milosiva? Kaj vas ovira, da ne marate izdati svoje skrivnosti?«

»Zamera na najvišjem mestu ...«

»Knez vam ne bo storil nobene krivice. Jamčim vam s častno besedo.«

»Ako zahtevate, se vam moram pokoriti.« Grofica je povedala plaho: »Nova dvornica pride na Petrinje ...«

»In zaradi tega hočete oditi? Ali menite, da vas bo spodrinila na vašem mestu? Vaš strah je neupravičen.«

Matilda je molčala.

»Pa kdo je ona gospa, katero je doletelo takšno odlikovanje?« je zanimalo kneginjo. »O tem me še niso obvestili.«

»Slišali ste že o Gizeli, nečakinji graščaka Roberta, ki je nedavno podedovala ogromno premoženje ...«

»Oho, zdaj vas razumem.« Kneginja se je očitajoče nasmehnila. »Vi je ne marate, novinke, ki je bila šele povišana v plemstvo! Take pomisleke morate zatreti. Moja želja je, da ostanete na dvoru. Čemu se razburjate zaradi takih malenkosti? Zakaj obupujete, ako vam mlada plemkinja ne ugaja?«

Obraz grofice je še vedno odevala senca. »Vaša milost ne ve, kaj še lahko nastane ... Zato bom morala oditi ...«

»Potrpite vsaj še nekaj časa,« jo je zadrževala. »Saj veste, da vam zaupam.«

»Vašega zaupanja, pač nisem vredna. Hudo mi bo oditi.«

»Nikar se ne ponižajte. Vaše zasluge so velike in jih znam ceniti. Počakajte, kaj nam prinese bodočnost. Prebiranja se vam ni treba bati. Stari graščak Robert je bil sicer čudak, a ni silil v ospredje. Niti plemskega naslova ni maral, češ, da ga ni zaslužil. To čast je zdaj prejela njegova dedinja, zaradi česar je ne smemo zavidati.«

Grofici se je dozdevalo nekaj drugega, o čemer še ni smela govoriti. Plemenitost blage kneginje, ki ni nikogar brez povoda obsodila, ji je zapirala besedo.

Vstopila je služabnica in sporočila kneginji, da prihaja dvorni pribočnik. In že je stal na pragu grof Jerman, soprog gospe Matilde. Naznanil jima je nepričakovane obiske.

Grof Jerman, dvorni pribočnik, je bil visok in raven ko sveča — dvornik v pravem pomenu besede. Ves, kakršen je bil, je zrasel na dvoru v svoji službi. Zato mu je bilo tuje vse, kar je bilo zunaj dvora. Poznal je le svoje dolžnosti; vse drugo zanj ni imelo pomena.

»Knez vaju pričakuje,« ju je obvestil kratko s službenim naglasom in odšel po običajnem poklonu. Sledili sta mu v sprejemno dvorano.

Knez Julijan je privedel Gizelo, novoimenovano plemkinjo, članico knežjega dvora in dedinjo grajskih zakladov. Okrog usten se mu je zibal nasmeh in ves se je tajal v blaženi sreči, ko je predstavil odlikovano krasotico kneginji, svoji soprogi. Kneginja ji je pokazala vse vrline svoje plemenite duše. Najprej jo je vprašala po Robertu, njenem umrlem stricu.

»Sladka mi je zavest, da sem stregla blagemu bolniku, ki je umrl v mojem naročju,« je govorila z namišljenim občutkom. »Nikdar ne bom pozabila njegovih poslednjih trenutkov.«

»Stric vas je silno ljubil,« je nadaljevala kneginja. »Obilna dediščina to spričuje ...«

»Kot edinemu otroku svojega brata mi je posvetil vso ljubezen.« Zvijačnica je umolknila. Njen pogled se je srečal z grofico Matildo, ki je stala zadaj za kneginjo. V njem se je temnilo preziranje.

»Zdaj ste najbogatejša graščakinja v kneževini,« jo je slavila prijazna kneginja. »Sprejmite moje čestitke in želje, da bi bili popolnoma srečni v svojem neprecenljivem bogastvu.«

To je izrekla ter ji stisnila desnico.

Knez jo je koval v zvezde: »Nova članica našega dvora vsebuje tri žlahtne bisere: mladost, bogastvo in lepoto. Robovje je slavno v domači zgodovini; odpira se vam zlata bodočnost.«

Prevzetnica se mu je hvaležno priklonila. Iz oči ji je šinila preudarna zapeljivost. Skrivaj je opazovala grofico, katero je zadela njena pohvala kakor puščica. Nesramnica se je bližala novi zmagi.

Nato se je priklonila kneginji z besedami: »Potrudila se bom, da bom vaši knežji milosti vedno zvesta služabnica.«

»Vaše opravilo ne bo preveč naporno,« je omenila kneginja. »Grofica Matilda vas bo natančno poučila.«

Grofica je stopila pred kneza in rekla: »Vaši visokosti javim, da bom izstopila iz dvorne službe. Prosim, sprejmite mojo odpoved.«

»Kadar boste svoj izstop zadostno utemeljili, tedaj vas bom razrešil dolžnosti,« je knez zavrnil njeno željo.

Grofinja je morala ostati na dvoru. Knezu se ni smela upreti, čeprav je vedela, da imenovanje nove članice dvora ne pomeni nič dobrega. Ogrela se bo prepovedana ljubezen ... Blaga kneginja bo morala zaradi tega mnogo trpeti ... Ošabnici bo zrasel greben; povsod bo hotela imeti prvo besedo.

Med grofico Matildo in plemkinjo Gizelo se je vnelo tiho nasprotstvo. Prva se je oklenila kneginje, zvijačnica pa je motila kneza ter mu nastavljala zanke. Vse je kazalo, da bo skoro prišlo do razdora.

5.

V podstrešni sobiti na grajski pristavi je vladala neprodirna tema. Deklica, kateri je srečno naključje rešilo mlado življenje, je še vedno počivala v nemirnem spanju.

Ropotanje spodaj na hodniku se je zopet ponovilo. Nekdo se je oprezno priplazil do sobice, kjer je obstal in poslušal. Nato je odprl vrata. Neslišno se je pomikal proti postelji, kjer je ležala mladenka.

Neznanec ni imel luči, sobica mu je morala biti dobro znana. Z rokami je otipal mizico in vrč, katerega je napolnil s čisto studenčnico. Zraven vrča je postavil košaro z jedili.

Tiho, kakor je prišel, tako se je zopet odstranil. Samo ključ je nekoliko zaškrtal, ko je zaklepal vrata.

Mladenka se je prebudila. Bolesten vzdih se je izvil iz njenih prsi. Popravila si je dolge lase, ki so ji zakrivale oči, in sedla na postelji. Začutila je, da je lačna in žejna. Napila se je hladne vode in nasitila z jedili, katere je našla v košari.

Nato je pričela milo ihteti. »Kje sem? Kdaj se bo zdanilo?« Hotela je vstati, a je spet omahnila.

»Milan!« je klicala svojega zaročenca. »Ali si me ti skril tukaj pred pošastjo, ki me neprestano zalezuje? Ali pred njo, ki je oslepila strica, da ji je zapustil ogromno premoženje? Stric Robert, zakaj si me zavrgel? Kdo te je tako hudobno varal?«

Ob misli na svojega blagega zaročenca se je čudovito pomirila. »Milan!« S kolikim zaupanjem je izgovorila njegovo ime in kako jo je potolažilo! »Ali te res ni tukaj? Kdaj si odšel v tujino, da razčistiš temno zadevo? Jaz sem edino prava nečakinja pokojnega graščaka. Ona, ki se je polastila njegovega imetja, je nesramna sleparica. Izposluj mi listino, ki bo dokazala moje sorodstvo. Ali boš dosegel, kar si mi častno obljubil?«

Zdajci je utihnila. Zunaj na stopnicah so se pojavile rahle stopinje. »Milan!« Mladenka se je vzradostila. »Ali si res ti, Milan?« 

Nekdo je odprl vrata ter se je sočutno bližal. V svitu drobne lučce se ji je smehljal obraz, ki ga sirota ni poznala. »Ali ste vi tista nesrečna deklica?« je izpregovoril neznanec.

»Kdo pa ste?« je pričakovala rešitve.

»Vaš zaročenec Milan mi je poveril pred odhodom vašo zadevo. Nikar se me ne bojte!«

»Da, jaz sem tista nesrečna — povsod preganjana sirota,« mu je odvrnila s polnim zaupanjem, ko je začula ime svojega zaročenca.

»Iskal sem vas že v gozdu pri oglarjih. Pa so mi povedali, da ste nenadno izginili ...«

»Usmilite se me!« je vzdihnila proseče. »Pomagajte mi iz te strašne ječe!«

»Prišel sem da vam pomagam.« Neznanec jo je prijel za roko. »Povejte mi, kako ste prišli semkaj ... Zaupajte mi, gre za vašo srečo ...«

»Govorila bom odkrito. Morda vas je že Milan seznanil z mojo usodo ...«

»Ali ne veste, kje ste?« se je začudil.

»Ne vem,« mu je odgovorila.

»Zares mi ni znano ... Tukaj je vedno tema ... Ne vem, ali se motim ali je resnica. Morda sem že oslepela ... Jokam in kličem, pa se nihče ne oglasi ...«

»Pripovedujejo celo, da ste umrli,« je rekel neznanec.

»Tega se ne spominjam,« mu je odgovorila. »Jaz sem prava nečakinja graščaka Roberta ... Ime mi je Gizela ... Prišla sem iz tujine ... Pri stricu na Robovju sem našla neko drugo osebo, ki se izdaja za njegovo nečakinjo Potem so me omotili z neko sladko tekočino ... Prebudila sem se na pristavi ... Oskrbnik me je nagovarjal, naj bi se poročila ...«

»Zakaj vas proglašajo za mrtvo? Celo vedeti hočejo, kdaj so vas pokopali ... Pa vas najdem spet tukaj na pristavi ...«

»Na pristavi?« se je prestrašila. »Pri nesramnem vsiljivcu ...«

»Da, pri oskrbniku Buncu,« ji je povedal s pravim imenom.

Sirota je sklenila roke in prosila: »Ne pustite me v njegovi oblasti ... Bodite moj rešilec!«

»Nič se ne bojte!« jo je tolažil. »Bunca so zaprli ... Pred sodnikom je izjavil, da niste njegova nečakinja ...«

»Seveda nisem,« je potrdila. »Moj stric je bil pokojni graščak Robert z Robovja ... Tista ženska, ki je postavljena za dedinjo, je tujka in nima pravice do njegove zapuščine.«

»Našli pa so tudi neko pismo,« je namignil.

»Kakšno pismo?« se je začudila.

»Tisto, ki vam ga vzeli iz torbice ...«

»Potem je dokazano, da sem prava nečakinja,« se je vzradostila. »V pismu je bilo natanko pojasnjeno ...«

»Tedaj se vam godi v nebo kričeča krivica. Tista Gizela je torej lažna dedinja ... Stric je bil kruto varan ...«

»Premotili so ga ali celo primorali, da je podpisal oporoko ...«

»Čudno!« Neznanec je zmajeval z rameni. »Razložite mi, kako ste ostali pri življenju.«

Mladenka se ni mogla ničesar domisliti.

»Povejte vsaj nekaj, kar se vam dozdeva ...«

Gizela je molčala.

Potem se ji je pričelo svitati: Zavedla se je v tesni sobici, kjer jo je iznenadil Milan, njen zaročenec. Prišel je skozi okno. Povedal ji je, da odhaja v tujino po listino, s katero bo dokazal njene pravice ...

»Ali vas ni omamil z nekim strupenim vonjem?« ji je pretrgal besedo.

»Take laži razširjajo moji nasprotniki. Nikar jim ne verjemite!«

»Bog obvaruj! Milan je poštenjak, o tem ni treba dvomiti.«

»Odkar ga poznam, si prizadeva, kako bi mi pomagal ...«

»Tudi jaz sem odločno na vaši strani. Boril se bom z vami za pravico. Zato je potrebno, da se seznanim z vašo usodo ...«

»Povedala sem vam vse, kar mi je znano ...«

»Zanimalo bi me, kako ste prišli iz tiste sobe ...«

»Kakor v sanjah se mi dozdeva, da me je nekdo posadil na konja ...«

»Ali niste čutili, da bi vas bili polagali v krsto?«

»Ležala sem v omedlevici. Zavedla sem se šele v gozdu pri oglarjih ...«

»Kako ste prišli semkaj na pristavo?«

»Tudi tega ne vem natanko. Tistega večera sem sedela sama pred kočo. Tam sem menda zaspala. Zazdelo se mi je, da voham prijetne dišave. Ko sem se prebudila, je bila tema, kakor je še danes ...«

Neznanec se je domislil: »Omamil vas je oskrbnik z nekim posebnim namenom.«

»Pravite, da sem spet v njegovi oblasti … Nikar me ne pustite tukaj!«

»Njega ni več tukaj, ker je pod ključem ... Nič več vam ne more škodovati ...«

»A če bi ga izpustili ...«