Dekletu z gora
| Dekletu z gora (Urednikovo pismo.) Fran S. Finžgar |
Priskrbel France Malešič
| |||||||||||
Vašega pisma sem bil zares vesel, in sicer zato – čudili se boste – ker Vas zavidam. Zaradi tega Vam odgovarjam kar na tem mestu, ker bom s tem pismom odgovoril še mnogim drugim.
Vi pišete: »'Mladike' sem vesela, kadar pride. Potlej pa sem je zelo žalostna, ko se vrne. Popotuje namreč po naši vasi od hiše do hiše in ko pride nazaj, je tako umazana in ima vsa zvihana ušesa, kakor moj predpasnik, v katerem plevem, ker si pri nas ne utegnejo umiti rok in kar s kravjimi, konjskimi in prašičjimi brskajo po listu. Na 9. številko je pa prekucnil Puhlinov Anžek svoj lonček kofedre, je pa že taka, da je ne morem dati vezat med druge. Ali bi dobila novo številko?«
Glejte, kako sva različna! Vi ste »Mladike«, take, razcefrane, žalostni, jaz pa vesel. Toda Vi ste predobri in premalo gospodarski. Naj Vam vsak sosed plača od branja nekaj par, pa si boste za vezavo lahko novih številk nabavili. Še bolje pa bi bilo, če si vsa vas ali nekaj družin naroči skupno »Mladiko«. Koncem leta pa si jo izžrebajte. Kdor zadene, ta jo potem obdrži. Ono razcefrano številko sem Vam pa že poslal, in sicer brezplačno.
Toda ta del pisma ni tak, da bi odgovarjal kar takole – tiskano nanj. Konec pisma je zanimiv, nič se ga ne sramujte, če ga semle postavim: »Vi, urednik, preden končam to pisanje, Vam moram še nekaj povedati. Jaz delam pesmi, pa tudi vižo koj zraven denem. Eno mojo že pojemo dekleta, ko smo listje grabile, za pri lanu pa skladam drugo. Ona se takole začne:
Cvete, cvete ajdica,
mene boli glavica,
pa še bolj me boli srce
in te grenke solze.
Ali je zanič? Ali Vam smem poslati celo? – Jaz mislim, da lepšega življenja ni na svetu, kakor za urednika biti. Jaz ves denar izdajam za knjige; oče godrnjajo časih in pravijo: Tam v svinjaku in v hlevu so tvoje bukve! – pa se le hitro potolažijo. Ko sem jim brala 'Carskega sla', so rekli: Pri tej priči bi dal enega 'kovača', ko bi vedel, kako je naprej. Pri čarovnici ('Zadnja na grmadi') so pa tako jokali, da so iz hiše ušli, ker jih je bilo sram. Vi, uredniki, imate tako lepo na svetu. Pesniki, pisatelji, učenjaki hodijo k vam pa nosijo povesti in se pogovarjate in menite same učene reči …«
Na ta košček Vašega pisma Vam hočem vseeno bolj na široko odgovoriti. Pesmico mi kar pošljite. Začetek ni slab. Koliko slabših dobim! Toda urednikovanje, za katero me tako zavidate, Vam pa kar nič ni znano. Kajkrat bi šel rajši v Vaše hribe listje grabit, kot da sedim pri pisalniku in urejam. O tem bi Vas rad prepričal.
Vi mislite, da kar dreve pisatelji v uredništvo in da ima vsak pod pazduho sveženj rokopisov! Ni tako. Slovenci smo majhen narod, ki se pa tako živahno razvija, da ga menda noben drug narod ne prekaša glede števila listov, časnikov in knjig. Sorazmerno seveda: na en dober milijon ljudi ne pride pod milim Bogom nikjer toliko tiska kakor pri nas – in tako raznovrstnega. Tuji učenjaki, ki prihajajo od vseh vetrov k nam, zlasti odkar imamo v Ljubljani vseučilišče, strme nad Slovenci in občudujejo naš narod, ki plačuje toliko kulturnega davka za knjige in časnike s tem, da jih naroča in tako vzdržuje. Toda če hočemo tiskati, je treba tudi ljudi, ki pišejo. In ker mi pisateljev ne moremo tako plačevati za njihov trud kot veliki narodi, zato tudi pisateljev po poklicu pravzaprav nič ni in vsi pišejo le poleg svojega vsakdanjega dela, iz gole notranje, srčne potrebe in – le kar priznajmo – tudi iz ljubezni do naroda in iz ljubezni do znanosti. Kdor ne nosi tega perečega ognja v svojih prsih, kdor ne čuti te žive potrebe, da bi k izobrazbi svojega naroda pridodajal vsaj en kamenček, ta ne piše ne povesti ne učenosti; če pa piše, piše slabo, ker dela samo za revno plačo – kot najemnik. Ljudi s tem perečim ognjem v prsih, ki nosijo v sebi »al pekel al nebo«, pa v majhnem narodu ni mnogo, ker to pač ni dano mnogim. Zato se pa uredniki ob našem bogatem tisku kar spopadamo za dobre spise. Že pokojni France Lampe, ta neutrudljiva čebelica na prosvetnem polju, je trdil: Lepa povest je pravi dar božji in zelo redek. O kako se motijo oni, ki mislijo, da se lepa povest in dobra pesem ali znanstven spis kar iz rokava strese!
Koliko je dela, razmišljanja, iskanja, duševnega trpljenja in vrtanja po lastnem srcu, preden se rodi knjiga, o kateri pravimo, da je res lepa, dobra.
In zdaj že veste, kaj se pravi biti urednik. Išči, pisari, prosi, tekaj in lovi, da dobiš kaj primernega. Strani lista gledajo z lačnimi očmi nate in te preganjajo dan na dan: one hočejo biti popisane in kriče vate ko lačni otročaji za kruhom. Ponoči te zalezujejo, na poti gredo s teboj in kriče – kriče. Mesec beži jadrno, komaj si utolažil te kričaje, že zevajo novi, lačni v urednika.
Pa to še ni vse. Ko list izide, kdo se zmeni za urednikove težave. Naročniki plačajo in imajo pravico, da robo, ki so jo pošteno plačali, tudi pretehtajo in presodijo. In tako ti prihajajo sodbe in obsodbe. Prvi se loti kar platnic: Zakaj ima ta mož, ki tukaj seje, tako krive noge? – Kaj pa pomeni ta figura na platnicah? – Ali je to kakšna roža? Še nikoli je nisem videl take. – Drugi pride: Zakaj prinašate tako dolge povesti? Nobenega konca ni. – Tretji: Kdo bo bral ta drobiž. Dolge povesti hočemo. – Četrti: Najbolj so mi všeč »Roparji«. – Peti: Kaj pišete o roparjih, ko jih imamo dandanes vse polno med sabo. – Šesti: Ugank je premalo, vsaj dve strani jih mora biti. – Sedmi: Mene uganke ne zanimajo; napišite tam kaj veselega, burkastega. – Osmi: Čemu prinašate recepte za kuhinjo. Pisali bi, kako se izračunijo kubiki. – Deveti (s Kitajskega): Še več receptov v »Mladiko«. Mi kuhamo po Vaših. Izvrstni so! – Deseti (to so ženske): Zakaj ne prinašate m o d e ? Krojne pole morajo biti pri »Mladiki«, če je družinski list. (Letos skušamo tem ustreči, toda bojim se, da se oglasijo drugi sodniki zoper to.) – Enajsti piše: Samo zaradi Steskove Zgodovine naše umetnosti imam Vaš list. Naj le zve vsak cerkovnik, ključar, duhovnik in vsi drugi, kaj vse imamo po cerkvah. Bodo vedeli ceniti našo staro umetnijo. – Dvanajsti se jezi: Pišite bolj učeno! To je vse preveč po domače. – Trinajsti odklanja list: Preveč učenosti! To je za profesorje. In tako dalje – Bog se usmili!
Za naročniki te zgrabijo sotrudniki. Najbolj hude kremplje imajo listi, ki pišejo najslabše. Komaj prinese, že hoče videti tiskano. Ker ne pride na vrsto – spis je romal v koš, na tisto mesto, kjer so »mrliči", pride spisovatelj in dokazuje, da je njegova stvar prvovrstna, da naj drugo izpustim, n. pr. ... In tu navede povestico, pesem ali kaj drugega, ki je baš najboljša stvar v listu. Sedaj se urednik vije in izvija v nadi, da bo drugič le kaj zrelega prišlo od možakarja, in ga z vso ljubeznivostjo graja in hvali. Za temi jo primahajo oni, katerih knjige niso bile zadostno pohvaljene v oceni. Pošiljajo kar popravke, strele lete na kritika in urednika; grožnje, robate besede, sodbe z viška – kar mrgole v pismu.
Za temi jo primahajo moralni sodniki. Eni trdijo, da je berilo premalo krščansko, drugi da je premalo posvetno. Prvi očitajo uredniku, da je ves svobodnjaški, drugi trdijo, da je tesnosrčno zapet kot kak menih.
Ko vse to preboliš, ti pride droben listek iz tiskarne. Nič ni naslova, nič podpisa, samo dve besedi: » Takoj rokopis!« Urednik rokopisa še sam ni dobil. Pisatelju so zboleli otroci, ne utegne; kaj sedaj? Hitro pripravi drugi rokopis in se opravičuj, zakaj ni tistega, ki si ga obljubil. Ko si ustregel tiskarni, pride kmalu zopet listič in pravi: Deset vrstic na tej in tej strani premalo – ali preveč. Sedaj strizi ali razvlekuj, da dobiš potrebnih deset vrstic, ali poišči tako dolgo pesmico, največkrat pa moraš sam nekaj napisati, četudi izza nohtov izsesaš, da zamašiš zevajočo vrzel.
Razen teh težav preudarite še to: Ali veste, da ima vsaka številka »Mladike« okroglo 200.000 črk? Vse te črke mora urednik vsaj trikrat prebrskati in ogledati. Prvič, ko dobi rokopis in ga gladko prebere. Drugič, ko začne rokopis pripravljati za tiskarne.(Marsikak sotrudnik je sprt s slovnico, se ne briga za vejice, piše nečitljivo, da kako besedo desetkrat obrneš, preden iztisneš iz nje pravi pomen.) In še tretjič, ko dobi postavljen spis iz tiskarne, da opravi korekturo, kjer je treba črko za črko prebirati in ti kljub vsemu uide napaka, ki ti jo potem spet tišče pod nos, kjer in kadar morejo. Dekle z gora, ali še zavidaš urednike za to bridko rokodelstvo?