Deklica

Deklica Evica

Izdano:	Vigred 11/2–9 (1934)
Viri:	dLib 2, 3, 4, 5, 6, 7–8, 9
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

NA CESTI.

Grem po cesti in prisluškujem ritmu svoje hoje. Iz mesta v predmestje hodim. Tlakovana cesta sredi mesta mi ustavlja korak. Počasi, svečano hodim, zavestno udarjam ob tlak. Vsak udarec mora biti tako močan, da začutim sebe sredi množice, da zaobseže višino palač in širino ceste. Menda vsi tako hodijo sredi mest ... Pa vendar se mi zdi, da drugi beže, da se ne zapazijo, da ne zapazijo drugih, da se ne zmenijo za nič. Jaz po hočem sebe vriniti v celoto doživetja hrupne ulice in prisiliti ritem hoje, da se ne prilagodi vrvenju.

Po stranski tlakovani ulici krenem proti predmestju. Še so ljudje in še hitijo, toda manj jih je in bolj pozorni postajajo. Pospešim korak, da se ujamem z njimi. Kako lepo in mirno mi drsi korak po tlaku! Nagonsko se ogibam ljudi, gladko in mirno hitim proti predmestju, ulica se odpira, tlak prenehava. Ljudi ni na cesti, samo posamezniki pridejo, pozorni in ocenjevalni, srečavamo se kot znanci in neznanci. Korak se mi razživi, razigra, razvedri mi čelo, smehljaj zvabi z mojih ust in oči, vidim vrtove in rože na njih, rože se smehljajo mojemu koraku, moji zavesti, moji naivni sreči ... Sama sem — človek, deklica. Kdor hiti mimo, sreča mene — človeka, mene — deklico, je pozoren name — človeka, name — deklico in korak mi podrhteva ob veličini doživetja. Imam lepe lase in na njih klobuček in imam nežen dekličji obrazek, imam prijetno telesce in ritmično hojo in smejati se znam v nedogled in mojim očem ni najti dna. O, česa se zavedam ob nizkih hišah in razdrapanih trotoarjih predmestja! Ko srečam človeka, se hipno zavem vsega, vsaka posebnost zase mi pride na misel in jaz spreminjam korak, da ga prilagodim pestrosti doživetja.

Potem zmanjka hiš in ljudi, sem med polji in travniki, med nemimi bitji, jih pozdravljam, se veselim — nihče se ne oglasi. Ponujam svoj korak, svojo lepoto in svojo zavest — ničesar ne sprejmejo. Polasti se me domotožje, hotela bi srečati človeka, ki bi postal ob meni, človeka z ulice, s predmestja, z mesta ...

V presunljivem doživetju samote poromam nazaj do tlakovanih ulic, kjer so ljudje, ki so pozorni name — človeka, name — deklico.

Hodim po ulicah in ljudje vtikajo vame roke in oči in nosove in ušesa in moram se jim umikati in primikati, moram za njimi, z njimi in nikjer ne dobim prostora, kjer bi obstala, globoko zadihala in zaživela lepoto svoje edinosti, svoje človečnosti ... Nikogar ni, ki bi šel mimo mene in bi postal pozoren name kot na človeka, ki je sam v sebi enota, ki ima svoje bogato, neodvisno življenje, ki ima dušo in telo. Klanjajo se mojemu obrazu, čudijo mojemu pogledu, strme nad okusno izbrano obleko, prisluhnejo ritmiki moje hoje, valovanju mojega telesa, drhtenju ustnic, čitajo modrost v gubah mojega čela — nobeden se ne ustavi ob meni — človeku, ki ima moč življenja in hotenja ...

Na cesti sem. Srečavam znance in neznance. Danes sem se srečala z njimi že tretjič. Nerodno mi je. Rada bi se skrila pred ljudmi. Zdi se mi, da so preveč posegli vame, da so me odkrili, da morda drugič ne bodo več pozorni name. Hitim domov in nikjer ne postajam. Bežim izpred trotoarjev, kjer postajajo ljudje, kjer ugibljejo. Grem mimo in se ne ozrem vanje. Čutim, da se ozirajo za menoj in mi je toplo in prijetno in nič se mi ni treba ozreti, nič se prepričati.

Doma sem. Sprostim se in mislim na lepoto doživetij. Veselim se jih, veselim se sama sebe, veselim se skritega doma, veselim se ceste. Čez nekaj dni morda bom zopet mogočno zaobjela ulico.

Moram na ulico ... Težko mi je sami hoditi po ulici. Mislim si: Bogve kaj pravijo ljudje, ko blodim sama po cesti. Pozorna sem na svojo hojo, na svoj stas, na svojo obleko, motrim ljudi, ki hite mimo, želim videti vsakogar, hočem, da me vidi vsak. Kdor drvi brezbrižno mimo mene, me žali. Nič ne zahtevam od ljudi, samo malo malo pozornosti. Kaj pa jim dam za to pozornost? O, kako smešno vprašanje! Kaj naj da ljudem zavestna, ponosna deklica, ki gre mimo njih in vzbuja v njih pozornost s svojo milino in preprostostjo ...

Zrcalce mi baja moj obrazek. Zazdim se lepa. Imam visoko belo čelo, imam droben raven nos, usta zaokrožena, oči modre, le včasih se spreminjajo zelenomodro. Ko hodim po cesti, se obenem vidim v zrcalu in moj korak je prevdaren in zavesten. Zahoče se mi, da bi kdo izrekel vsaj besedico in bi podkrepil mojo zavest. Nikoli se noče nobeden, ki verujem vanj, zmotiti in reči: »Kako prijeten in mil je tvoj obraz!« Samo pogledajo me in molče ali pa pravijo: »Kako si domišljava!« Poparjena sem in vzdihujem: »Saj vem, da sem grda!« Nobeden se ne zmoti, da bi me potolažil, rekoč: »Nisi grda.«

Samo doma vladam sama sebe. Ničesar se ne bojim in ne ustrašim. Toda, kadar moram na ulico in v visoke hiše, mi je tesno in težko, ker grem med tuje stene in k hladnim ljudem, jaz — deklica, ki hrepenim po milih, prijaznih ljudeh, po obzirnih in uslužnih.

Grem v urade. Nobeden se ne zgane ob mizah, zamaknjeni so v listine in knjige. Jaz deklica čakam nevednica, čakam prijaznosti, namesto da bi z odločno ostrim glasom zahtevala. Ob moji boječnosti me drugi udarijo po obrazu s svojim glasom. Mojster sem, kadar mi je težko v življenju, toda ob neprijaznosti sem nevedna kot pastirica. Umaknem se s svojo bolestjo in zasovražim ljudi teh uradov in ne mogla bi si misliti svojega moža, sedečega ob takile mizi.

Srečavam znanke, ki hodijo z mladimi prijatelji in se smehljajo in mnogo govore in beže iz šumnih ulic. Zahoče se mi nekoga, ki bi zagovarjal pred svetom moj nastop, ki bi mi dal oslono, kadar moram med ljudi, jaz sama — deklica.

Nočem srečati tovarišic, ki hodijo s svojimi prijatelji. Čutim se poraženo in zapostavljeno in nesrečno.

Nekatere tovarišice pa so vedno na cesti in se drže rokavov svojih znancev. Meni so take zelo neprijetne. Zdijo se mi vsakdanje. Ko bi bila duhovnik, bi jih kar poročila na cesti ...

Počasi in zavestno pride mimo moj znanec s ceste. Nekoč sva se za hip spoznala in tisti hip naju zdaj suženjsko druži in nagonsko se srečava s pogledi. Grem dalje in ves čas razrešujem ta pogled. Popravim malo klobuček, kot bi ga hotela pokarati kot nemirnega otroka, pogledam svoj šal in plašč, potem se ozrem v izložbeno okno in se vidim, kot sem, stasito in mlado in nič mi ni uganka njegova pozornost. Potem pa se v duhu postavim poleg njega in zdi se mi, da sem zanj premajhna in prehitra in ne bi mogla oviti njegove desnice, še manj pa bi se hotela dvigniti k njegovemu hladnemu licu.

NAKIT.

V meni je hrepenenje po nakitu. Hotela bi imeti korale okoli vratu, da bi mi ljubko ovile belino. Če bi hodila hitro, bi drsale koralce in se druga k drugi sklanjale in poljubljale in šepetale, šumljale ... Hotela bi zlato zapestnico, da bi ob gibu roke drsela po belini in me božala in bi toplo zavalovilo v meni. Hotela bi imeti uhane v ušesih, da bi me laskavo božali, kadar bi si poravnavala lase preko ušes. O, koliko zlatnine bi ugajalo mojemu telesu ... Vsak ud bi jo hotel, vsa koža bi žejala po njej, jaz bi zatisnila oči in ne bi videla strašne maske, ampak bi samo uživala ob zvenečih utripih kože, ki bi drhtela ob zlatu ...

OBLEKA.

Zima je. Prijetno me ogreva moj športni plašč, kadar sem na cesti. Na nogah imam snežke. O, kako nerada jih nosim! Rada bi imela okovanke. Mislim, da bi se bolj prilagodili mojemu nastopu. Na glavi imam čepico. Malo postrani si jo uredim, da mi lasje silijo izpod nje na levi strani. Okoli vratu imam lepo modro ruto. Ta me najbolj razveseljuje, ker zelo pristoja mojemu licu in pravijo, da sem vedrejšega obraza. Malo nagajivo verižim ustnice in nevedno gledam v sneg in v ljudi v kožuhih in se veselim zime in sebe. Če bi pa imela denar, bi si kupila kučmo, dolgo rujavo krilo in jopico. Kako so vedno mučene moje želje! O, kako bi si želela lepo ukrojen kostumček!

Pomlad je. Vse se pomlaja in oblači v novino, mene pa se nobeden ne spomni. Za poletje pa se mi zahoče opank in svetle obleke z raglan-rokavci. O, kako uživam ob njej! Če sklenem roke spredaj, se mi rokavci lepo vzbočijo, kadar jih držim ob sebi, pa se gubajo kot za kiparjevo dleto. Tudi dolgo svileno obleko imam. V nji se zdim sama sebi preveč resna. Pravim, da je to pač poročna obleka in je ne vem dobro porabiti.

Za jesen pa se mi zahoče spet nekaj novega, nekaj najlepšega, morda nekaj kakor za zadnje slovo.

Če bi se zdajle poročila, bi morala imeti bogatega moža. Toda, kako si drznem imeti tako misel ob njem, ki je praznih rok pa lepega srca in dobre volje? Zabodla bi si trn v prst ob nelepoti svoje misli.

BOJAZEN.

Nikamor ne morem, da se ne bi moje srce stisnilo v nejasni bojazni. Če moram, mi je tesno. Če hočem, mi je tesno. Če želim, mi je tesno. S svojim srcem ne morem nikamor brez bojazni. Tlakovati bi morala svoje srce, kot tlakujejo ceste. Tedaj bi znabiti drsela v življenje, kot se hodi po tlakovanih cestah ...

SILE ŽIVLJENJA.

V meni je sila novega življenja. Ne enkrat, petkrat, desetkrat bi hotelo bruhniti iz mene novo življenje ...

Hočem dete, ki bo moje ...

Hočem dete, ki bo brez moči in volje, ki bo živelo v meni, iz mene in ob meni ...

Hočem dete, ki bo v mojem naročju zaspalo ...

Hočem dete, ki bo lačno zajokalo in se utešilo ob meni ...

Hočem dete, ki me bo zagledalo ...

Hočem dete, ki me bo pričakovalo ...

Dete, ki bo vame verovalo ...

Dete, ki bo pritisnilo svoja usteca k meni ...

Dete, ki bo pribežalo k meni ...

Dete, ki se bo stisnilo k meni v tesnem objemu ...

Dete, ki me bo poslušalo ...

Dete, ki bo molilo z menoj ...

Dete, ki bo vse božje ...

Dete, ki mi bo dalo srček in dušico, da ju dvignem k Bogu ...

Hočem dete, ki bo uresničenje vseh mojih stremljenj.

Hočem dete, da ga popeljem k sreči, časni in večni.

Hočem dete, da dam svetu vrednega človeka.

Hočem dete, ki bo moje ideje uresničilo.

Hočem dete, ki me bo k Bogu peljalo.

Hočem ... ah!

Naj bi bilo dete s čutečim srcem ...

Naj bi bilo dete, ki bi mu dala ljubezni ...

Naj bi bilo dete, ki bi mi dalo trpljenja ...

Naj bi bilo dete, ki bi bilo njemu v ponos in srečo ...

Naj bi bilo dete, ki bi bilo veliko ...

Naj bi bilo dete, ki bi bilo dobro ...

Naj bi bilo ...

Ali ni staršem mnogo dano? Glejte, dobijo dete v dar! Pravico imajo, vzgojiti ga po svojih idejah.

DEKLICA V SVOJI ROMANTIKI.

Gre mimo znanca, ki jo ogleduje. Misli si: Išče pota v moje srce. Ne ve, kako bi začel.

Gre mimo okna in se zave svoje lepote. Nekdo jo je opazil. Moral bi vzklikniti: Tako je ljubka, da bi jo kar poljubil.

Gre po cesti. Ozirajo se za njo. Misli si: Občudujejo moje telo. Zardi in korak ji podrhteva.

Gre mimo gruče znancev. Vnaprej zardeva in misli: Zdajle me bodo ogledovali. Iskali bodo mojih oči in moje rdečice. Potem se bodo obrnili in ogledovali mojo postavico, mojo hojo, mojo nerodno zadrego. Ob tej zadregi jim bo dobro ... Židek pa bo zažvižgal in bo urejeval moj korak in ga bo še bolj zmešal. Znabiti se bom spotaknila. Ljudje bodo videli mojo zadrego.

Ali: Šla bom mimo tega in tega znanca. Zardela bom. Mislil si bo, da si kaj domišljam. Naredila bom resen, brezbrižen obraz.

Ali: Grem v novi obleki v mesto. O, to je pohod! Svetla obleka z modernimi raglan rokavci. Kako lepo mi pristoja! Grem mimo zadnjih hiš in čutim, da gledajo za menoj. Zavedajoč se sebe, stresem glavico, stegnem ali skrčim roko, drobim korak. Potem sem v mestu. Tudi se ozirajo za menoj. Ugibam njih misli. Tej in oni se zahoče take obleke. Mnogi gledajo na moje držanje in na moj korak, na mojo resnost in brezbrižnost v obrazu ... Zganem ustnice kot v zadregi in grem mimo. Stopim spretno preko ceste, denem roko tik ob boku v zadregi in hitim dalje.

Ob gorskem jezeru: Deklica, jezeru vidim dno, tvojim očem pa ne vidim dna. Povej! Povej!

CIGANKA.

Zatekla sem se v samoto gozda. V drhtenju prirode sem zaslutila sebe. Zahotelo se mi je, da bi prišla ciganka in bi mi razodela skrivnosti življenja. Dala bi ji zlato verižico.

PRIJATELJICA.

Nič ne bom tiho, kar vse bom povedala tebi, prijateljica, saj veš, kako prijetno je kramljati takole obraz ob obrazu in vse z imeni in kar jaz povem, ti izpopolniš in kar ti poveš, še jaz dovršim. Potem obe mnogo veva, pa vendar nobena ne ve to, kar ve druga. Vsaka s svojimi skritimi čuvstvi obarva sliko. Božanska nezaupnost! Vendar je prav v tej nezaupnosti lepota in sladkost takega kramljanja, takega opravljanja. Kaj bi bilo, da bi ti meni povedala gola dejstva in jaz tebi prav tako gola in ne bi bilo v nas prav nič več drugega. Kje bi bil potem magnet, ki bi naju privlačeval?

DEKLICA V SVOJI LJUBEZNI.

Ljubiti bi mogla Marjana, ker leži v njem tiha usoda ...

Ljubiti bi mogla Bogdana, ker je duhovno bogat. Drugi ga ne vidijo in mu je dobro. Skrivaj bi me pustil stopiti v tempelj svojega duha.

Mogla bi ljubiti Marka, ker je brezdomec. Hotela bi mu zbližati njegov pogled v daljavo.

Mogla bi ljubiti Petra, ker je v njem moč in nastop in povelje. Mogla bi se čutiti srečno ob njegovem ukazu in pogledu.

Mogla bi ljubiti Milana, ker je čudna boječnost v njem pa mnogo skritih globin.

Mogla bi ljubiti Uroša, ker je v njem zdržnost in odločnost. V njegovem hladu bi upokojila svoje vroče strasti.

Mogla bi ljubiti Igorja, ker je v njem lepota.

Mogla bi ljubiti Vojka, ker je v njem nesreča in neutešenost in brezdomje.

Mogla bi ljubiti Frančka, ker je v njem hrepenenje in nima nikogar in ni zanj nikogar.

Mogla bi ljubiti tistega, ki se ozira za menoj in je plašen in vodi s svojimi očmi moje korake.

Mogla bi ljubiti tistega, ki me z okna svoje sobe spremlja s pogledi.

Mogla bi ljubiti tistega, ki me s pozdravi razveseljuje.

Danes sem še kakor od vsakogar. Jutri bom znabiti še prav tako in potem še in še. Potem pa se bo eden sklonil k meni in bo združil v sebi bogastvo vseh, ljubezen do vseh, simbol vseh.

Pomislite, kakšno življenje hočem! Da bi bili vsi pozorni name, da bi me ljubili in oboževali. Potem bi izvolila enega izmed mnogih in pozabila na druge, bi me zato zaničevali? In vendar bi bil samo ta izvoljen. Če bi ne bilo nikogar in bi morda nekoč prišel samo eden, bi ne bil izvoljen. Kakor hočete!

PRVI POIZKUSI.

Nič se še ne poznava. Samo to veva, da se srečava kot znanca, da je nekaj med nama. Nagajivo povesi oči, potem se zasmeje, potegne kučmo z glave in se prikloni. Potem se pozabiva. Ko se vrneva domov, se spomniva srečanja in nama je toplo. Vprašuje se, kdo sem. Jaz pa nič ne vprašam, samo mislim si, da name misli, da se bova srečala še in še, da bova iskala srečanj, da se bova našla nekoč ob besedi. V moje ude se razlije ljubezen.

V naši ulici se je naselil N. N. Ne poznam ga še. Ljudje pravijo, da je še mlad in neoženjen, da je dober. Našla ga bom sama. Srečala se bova pred hišo in se drug drugemu izognila. Potem se bo ozrl za menoj ... Vsak dan me bo zapazil s svojega okna in me spremljal do vogala. Morda bo lahno zažvižgal ali pa ničesar. Potem bo ob srečanju nagajivo pogledal, kot bi ne upal pozdraviti. In potem ...

Strašno! Pomislile, da ima že ljubico!

Nekoč sva se srečala ob solzah. Neslišno je stopil skozi vrata in je prisluhnil mojemu ihtenju. Videl me je. Kadar se srečava, naju spomin na to združi. Čutim se vezano, zakaj nekdo je odkril del moje notranjosti.

To je človek, ki me je srečal ob cesti. Ni vprašal po mojem življenju in ne po imetju — kar takole me je zagledal: svetlo krilo in jopič, rujavi čeveljci, rujav klobuček, zameglene oči, šobico, otožen izraz — pa se mu je zahotelo mene same, mene brez bogastva in slave, mene deklice, ki ima hrepenenje v očeh in nežnost v obrazu.

Velik je in skoraj neprikupljiv moj znanec s ceste. Malo ga vidim na cesti, ne vem, kam se žariva ob popoldnevih, ko brzijo ljudje mimo hiš. Samo kadar pridem jaz mimo, prihiti iz prvega nadstropja in se mi smehlja in ne vidi nikogar in ne misli ničesar. Iz mojih globin se dvigne ljubezen in razsvetli mračno, neprikupljivo lice. Dvignem se ob hišnem portalu tesno ob njegovi rami k njegovemu licu ...

S stopnic naju premoti sostanovalec.

S svojimi živimi rujavimi, zamišljenimi očmi je zmedel moj korak. Grem mimo, oklevam in zardim in grem počasi, ker čutim na sebi njegov pogled, ki me ljubeče in proseče gladi in mi vzbuja sladke mehke občutke ... Potem mislim nanj, oziroma gledam vanj, v tiste oči, med dnevom ... Če sem vesela, postanem ob misli nanj še veselejša. Če sem žalostna, iščem njegovih oči. Če trpim, se zakopljem vanje in iščem dna z vso silo, da prevpijem bolečino. Če delam, čutim njegov pogled na sebi in polasti se me čudna marljivost. Ob moji duši se ustavi dvoje oči. Slaba beseda mi zamre v kali, slaba misel se obupno zvije in išče usmiljenja in pomoči ob njegovih očeh. V meni ni nič slabih navad. Tiste oči me tirajo k točnosti, redu, uslužnosti, prijaznosti, neutrudljivosti ...

To si ti, prijatelj? Glej, kako čudno! Čakala sem te ob jutrih in ob večerih, nemega in brez besed, pa si me presenetil sredi dela in si me ogovoril. Tak si, prijatelj?

PISMO.

Želela bi pisati svojemu fantku. Pisala bi si teden za tednom. Živela bi ob njegovih besedah. Kaj bi mu pisala? Nič o vremenu in o drugih ljudeh, samo o njem in o sebi. Z milimi vprašanji bi ga objela, potem pa bi se kakor oslonila obenj in bi mu govorila o sebi, kot bi hotela spojiti najini duši. Potem bi se kot za pozdrav dvignila k njegovemu licu in potem bi oddala pismo ...

SLOVO.

Moj fantek odhaja. Spremljam ga na vlak. Tako sva si čudovito blizu, vedno bliže — ob vlaku bova že kakor eno. Tedaj bo zažvižgalo in nekaj se bo utrgalo z ogromno silo.

Hodiva po peronu. Imela bi si toliko povedati, pa naju motijo ljudje in ura ... Preplašena si šepečeva: »Zdaj bo, zdaj ... Še pet minut ... Povej mi kaj, ljubica! Kaj lepega mi povej! ... Še tri minute. In piši, vsak dan mi piši ... Še dve minuti ... Zdajle, ljubica!« ... Roko v roki, oči v očeh, obraz ob obrazu ... Zapiskalo je. Roka v roki, oči se blazno širijo, v grlu je tesnoba, sunek ... Roka se sprosti, oči se objemajo do ovinka in potem se je vse kakor spraznilo. Na peronu strmim za vlakom in vidim njega, kako me išče v pokrajini, preko katere beži vlak ... Vidim njegov obraz, čutim ga, nekaj se je spet sklenilo med nama. Vračam se domov.

SAMA.

Moj fantek je odšel. Kar tako so mi ga iztrgali iz rok in je moral daleč od mene. Komaj sem ga srečala, komaj sem zadihala ob njem, komaj sem se za hip naslonila obenj — nič se še nisva približala lice k licu, kar tako so naju ločili, s silo, da nisva mogla izreči besedice, niti si podati rok. Samo začudeno sva se pogledala in odšla ... Jaz sem odšla na njegovo mesto, on pa je ostal na mojem. Tako divje sama sem tam, trpim ob neusmiljenosti usode, iščem izhodov, glava mi omahuje v brezupu. On pa hodi po moji sobi in išče mene in vse se mu zdi majhno in samotno in prazno. Nikjer me ne najde. Pozabil je pobožati moj obrazek, zdaj pa ga ne najde. Tudi jaz hodim po njegovi sobici in ga iščem. Nikjer ga ni videti. Kam naj se obrnem? Kam naj hitiva, da bi se vsaj srečala na pol poti? Roka usode naju ne pusti nikamor. Zmedla bo najino iskanje in bova sprejela težo življenja. Vijem se v bolečinah ob misli na silne dalje in mojim solzam ne morem zabraniti. Drugi pa se vozijo po železnicah in v aeroplanih, nikoli niso tako divje ločeni, kot sva midva z najino neizgovorjenostjo ...

Kadar se srečam s tvojimi in svojimi znanci, vedno iščem med njimi tvoj obraz in vedno se razočarana vračam. Nikjer te ni in nikjer si te ne morem misliti. Niti ob tvojem prijatelju te ne najdem. Najrajši se jim umaknem, ker me mučijo s spomini. Nekateri pa še vedno hodijo za menoj in ne morem se jim umakniti. Namesto tebe hočejo biti. Tedaj se vrineš ti kakor prikazen med nas in včasih pozabim govoriti in sem morda tudi neprijazna ... Čudno se mi izmika življenje. Nič več ga ne poznam. Ob tebi pa sem videla vse naokoli, listje in drevje, ljudi in trotoarje, smeh in jok. Čudno sem se sprostila. Hodim po cestah in v rokah nosim tvojo podobo in jo razkazujem in mislim, da se vsi ozirajo vanjo. Pred obrazom držim tvojo podobo in nikamor ne vidim. Nekateri bi mislili, da sem blazna.

Kaj sva zagrešila, da naju je kaznovala usoda? Hodim po svoji sobici kot kaznovan otrok in iščem razmotati krivico nad nama. Iščem ljudi, ki so naju ločili, jih zasovražim ali pa si mislim, da ne bi bili taki, če bi naju poznali. Tedaj se mi zahoče poromati k njim in jim povedati, da nama je hudo ... Potem pa zagledam tvoj resni moški obraz in se prestrašim svoje otroške pripravljenosti, vgriznem ustnico in preneham misliti ...

Včasih pa se mi solze ne ustavijo in ustnice mi nemirno drhtijo. Vidim tvoj nemi obraz in se mi zdiš okruten in hladen ob moji bedi in nerazrešenosti. Nikamor ne vidim preko svoje sobice, in če bi zgorele stene ob njej, bi ne videla ognja. Ti pa vidiš in si nem in čakaš. Ubodem se s šivanko, da preženem krivično misel.

Niti na misel nama ne pride, da bi si pisala. Tako čudno naju je prevzela usoda! Hodim po njegovi sobi in iščem naslova, kam naj bi mu pisala. On pa hodi po moji sobici in išče naslova, kaj bi mi pisal. Oba pa čakava, kdaj bo konec tega beganja in se bova umirila ob belem listu.

Kako naj zaživim mimo tebe? Danes sem skušala, da bi držala tvojo podobo ob strani in bi videla trotoar in ljudi pred sabo. O, kako strašno dolgočasno je bilo! Zdi se mi, da še ne bo konec tega jesenskega deževja. Nekateri se mi smejejo in pravijo, da je lep dan in sonce. Zadevam se ob ljudi in stopam s trotoarjev, ker skrivaj še vedno pogledujem tvoj obraz ob strani.

Na križiščih cest pa me je ustavil čuvaj javnega reda. Rekel mi je, naj pazim. Avto je zdrsnil mimo mene.

Kaj bi bilo s tvojo podobo? Bojim se zanjo. Dala jo bom na mizico v svoji sobici, da bom jutra in večere ob njej preživela. Tu se ne bo zaprašila in ne umazala in tudi ne zameglila. O, zunaj pa bi ljudje dihali vanjo in jaz bi je znabiti več ne spoznala. Kako sem bila nespametna, da sem begala z njo po ulicah, kot bi iskala usmiljenja. Samo pljunili bi lahko ljudje nanjo ...

Sneži. Zebe me v zakurjeni sobi. Ti pa si daleč v nezakurjenih sobah in okoli tebe so snežni zameti in nič ti ne morem pomagati, da bi jih ne bilo ... Strašno me težijo zameti in zdi se mi, kot da bi sanjala, kako se vsipajo name plazovi in kako ne morem bežati pred njimi. Kaj sva jim storila, da so nama zavrli srečo s snežnimi plazovi?

Ti si bil tako močan, odločen in neomajen. Nobeden ni mogel preko tvojih grudi ... Zdaj pa so te poslali med plazove, da kljubuješ vetrovom in ostrinam ledenega mraza in nikogar ni, ki bi ti tesno zapel rujavi telovnik, prav tesno ob telesu, da ne bi mogel mraz skozi. Nikogar ni, da bi te varoval. Veter se bo zagrizel vate in potem ti bo zamajalo grudi in boš zaječal ... O, ko bi mogla biti pri tebi, da bi s svojim telesom zaslonila tvoje grudi! Kdo bi nama mogel kljubovati?

Kadar se vračam domov, se spominjam tebe in ne vidim več ceste. Zdi se mi, da moram hoditi in hoditi, da se ne smem ustaviti, da se bova tako nekoč srečala daleč v tvoji deželici, kamor so te poslali, da bi nama pripravili veliki petek ...

Pridi! Nocoj te zahtevam. Moje oči so žejne tvoje luči, moje roke iščejo tvoje desnice, moja glavica išče tvojih ramen ... Pa pridejo mimo drugi in mi ponujaja vsega: tople luči, močne desnice in močnih grudi in silno me teži opoj. Zaprem oči, da morem mimo in iščem tvoje podobe. Nikjer te ni, moja glava pa omahuje od teže dneva in tako čudno trde so moje blazine, da se ne morem na njih umiriti.

Muči me bednost najine usode. Šel si in si pozabil pobožati moj obrazek. Zdaj te iščem in žejna sem tvojega božanja in mehkih rok ... Koliko se jih stegne ob vsaki misli! Jaz pa čakam tvoje roke in jo iščem in si jo predstavljam: mehko in nežno in trdno — hočem prijeti pa me udari v obraz usoda s svojo črno roko.

Zahtevam od vas, ljudje, da mi vrnete mehko in nežno in trdno roko, da mi ne bo uvelo lice ob silni žeji in boli. Zvijam se v bolesti in kličem. Solze mi pridejo v pomoč in preko njih vidim v mavričnih barvah snežne zamete in tebe ob njih z odpetim telovnikom in z golimi rokami in z mračnim obrazom. Moja roka se stegne v temo kot bela prikazen in išče tik ob tvojem telesu do ramen in do obraza in do čela ... Mraz. Zadrhtim in gledam kot otrok, ki so ga vsi zapustili.

O, ko bi izginili ljudje, ki so te poslali tako divje daleč! Tedaj bi se ti vrnil ... Resen tvoj pogled me udari v lice. Kako prostaško sem mislila! To ni bila moja misel, to je bil le demon moje prirode. Tako sem s srcem in razumom zakopana vate, da ne morem s svojo močjo preko svoje prirode. Kot brez moči sem in samo ustnice mi podrhtevajo: Odpusti! Ne tako, drugače! Saj trpim, trpim ...

KRIK OSAMELE DEKLICE.

Prijateljica ima ženina. Pomislite! Ni ga iskala in ne čakala, pa je prišel. Druge pa si ga žele in hrepene, borijo se s strastmi, obupavajo v svoji samoti in nerodovitnosti in nič ne pride, kar bi dalo smisla njih življenju. O, kako divje nepravična je naklonjenost usode!

Zdajle bi se oklenila močnega debla in bi se dvignila ob njem v novo jutro.

Ko se zjutraj zavem na postelji, kriknem v belo jutro. Pozovem dan, naj se umakne moji bedi, moji nerodovitnosti, mojemu odmiranju. Dan pa mi zareže oči in moram gledati. Gledati moram svojo sobico brez življenja, svojo ozko posteljo, stvari, razmetane po mizi in stolih, kot bi jih sinoči v obupu razmetala. Ne vem, čemu naj vstanem. Če vstanem, moram na ulico, kjer so živi, bogati, zadovoljni ljudje. Morala bi mimo in bi povesila oči od sramu od bednosti mojega življenja. Zatemnila bi sobo in bi ležala, dušila solze z rjuho in zaustavila krike z odejo. Zahotelo bi se mi po miru, po silnem miru ... Prenehala bi misliti, želeti, drhteti, umirila bi se, razkrilila roke in zatajevala udarce srca. Morda bi potem prenehalo biti. Ali pa bi se sprožilo v meni vse zatajevano in bi počila prenapeta struna ...

Tako sem sama! Ne vem, komu živim, komu se razcvitam, za koga mislim in čutim. Pripravljajo mi lepo obleko. Ne vem, za koga naj jo oblečem in vendar hrepenim po lepi obleki, hrepenim pokazati se nekomu kot zala, sveža, moderna. Tako sem sama! Nikamor se nimam osloniti in potopiti svoj žejajoči cvet. Oklenila bi se dreves, visokega, trdega debla, da bi zaječala, da bi se ranila in raztrgala ob ranjeni skorji, da bi ostala samotna kot ranjeno drevo ...

Legla sem vznak na posteljo, v velikem loku sem prekrižala roke na čelu in si zakrila oči in silila bolečino, naj bi prodrla ... Kakor se trn spravlja iz prsta ... Potem mi je prišlo na misel, za koga ovijam svoje lepe bele roke okoli mirnega čela, za koga zakrivam svoje oči, ki so se ob belem dnevu navzele modrine in se poglabljajo v mraku, za koga brišem svetle solze. Vsa ta znamenja so lepota mladosti, lepota človeka. Kakor bodeče zelenje in cvetje so, če jih nobeden ne sprejema, ne uživa nad njimi, jih ne obožuje, ne ljubi ... Samo ob sebi se bo osulo tako cvetje. O, groza samotne smrti!

Čemu mi bo moje kipeče telo? Hočem, da bi vzcvetelo in odcvetelo, da bi rodilo sadove. Drevo je krasno v cvetju, kadar pa je polno sadu, nas uteši in osrečuje in vsi se bojimo zanj, se bojimo neviht in viharjev. Ali naj ostanem sama v tej divji samoti, kjer me je strah? Kdo bo dal mojemu življenju smisel, kdo bo uresničil moje ideje, kdo me bo zastopal v svetu kot svojo mater, kdo bo zaživel iz moje smrti in mi jo olajšal? Strašna samota je v meni. Prišlo bo vanjo nekaj, kar mora priti, mora priti!

V meni gre val čudnega življenja preko vsega in terja svojo strugo. To je val materinstva. Prebudim se in se ugledam v svoji lepoti, belini in bujnosti in začutim nesmisel vsega tega in me je groza svoje lepote, ki bo poteptana ob neuresničenju želja ... Oklenila bi se debla in se privila k ranjeni skorji, da bi zaječala in bi mi skorja ranila grudi, da bi se odprla rana. Spojila bi se z deblom v bedno senco.

Da bi zdajle umrla v divji lepoti svojega polnega življenja! O, to bi bil boj s polnim življenjem! Ničemur se še ni odpovedalo moje življenje. Vsa ogromna bol je v neuresničenju. Neuresničenje je lepota, polnost in bol mojega življenja. Kako bi mogla umreti pred ljudmi? O, zanesite me ven v bogato življenje med ponosna drevesa, da se bo moj krik, moja bol odbijala ob silnih deblih in se vila ob njih kvišku v vrhove — ali pa k tihim vodam, da bi moj krik nagubal njih gladino ...

DEKLICA NA TRGU.

Poslali so me, naj kupim za kuhinjo. Hodim po trgu in kupujem in nič lepega, nič posebnega, nič radostnega ni v meni. Nič ne mislim, kaj bi kupila in za koga. To in to so mi naročili in nič drugega. Hodim samotno mimo stojnic in ogledujem gospodinje in si mislim: kupujejo tako, da ustrezajo svojim možem. — V meni se dvigne nekaj močnega, silnega, nekaj, kar bi me dvignilo in bi tekala kot pastiričica mimo stojnic, ogledovala, prelehtavala. Moja tehtnica bi bila: to je všeč mojemu možu. Veselo bi se ustavila tam, kramljala z ljudmi, ki so tako dobri in srečni in uvidevni, da imajo nekaj za mojega moža. O, smejali bi se ljudje od dobre volje, če bi jaz kupovala za mojega moža.

Šla bi po vsem trgu. Oklenila bi s prsti lepo zelnato glavico, jo spravila v torbico ali košarico in začutila bi ob topli izbiri, kot bi me potrepljal po rami s smejočimi se očmi. Šla bi dalje: paradižnikov za moža. Meni niso všeč, toda njemu in jaz kupujem zanj. Oklenem se drobnih paradižnikov in zdijo se mi gladki, mili, ljubki, kot je mila mehka roka, ki mi poboža lice. O, tudi zame so paradižniki lepi in mili in drobni, kakor zanj ... Žabic ne je, ribic noče. O, meni pa se zahoče ribic! Gledam jih postrani, milo, zapeljivo. On pa jih ne mara. O, saj jih tudi jaz ne maram! In že bežim pred svojimi željami. Še nekaj sadja zanj. Tako hrepeni po sadju, da me bo poljubil, ko mu ga prinesem. In če bo še dobro, o, kar nastavila bi mu lice!

Zdrznem se ob zadnji stojnici, zavem se sama sebe in hitim nazaj, da nakupim, kar mi je naročenega. Hitro bo storjeno, samo par minut ... Nič ne bom mislila, kaj in kako in za koga ... Hitim med stojnicami in bežim pred svojimi mislimi.

PRELOM.

V meni je moč novega življenja. V meni je zbranih sil za prelom s svetom. Morem zavreči sebe, da prebudim novo življenje v sebi. Če se protivi ves svet, če me pahnejo na cesto in me zavržejo, v meni je moč novega življenja ... In če pozabim na vse zakone in na ves svet in nasitim sebe, kdo mi more pljuniti v obraz? Ali gre kdo preko svoje lakote in žeje k tuji? ... Mene pa je žejalo po novem življenju.

Potem sem prišla pred sodnika in sem sedela tam, kjer zločinci, kjer tatovi, kjer ubijalci, kjer tisti, ki jemljejo življenje. Tam sem sedela, jaz, ki sem dala svetu novega življenja, jaz, mati ... Sodnik je bil visok, stasit, strog. Lahko bi bil moj oče ... Ali pa bi bila jaz njegova mati. Zdaj, ko je v meni materinska ljubezen in moč, bi mogla biti vsemu svetu mati. Sivolasemu starčku, ki me ogleduje, bi mogla bili mati ... Poglejte, svojo mater bodo sodili, ker je dala življenje, ker je ljubila ...

Poglejte, čudo, na očeta pa pozabim. Tudi je prišel. Mlad fant smejočih se oči in poln lahkomiselnega življenja. Sodnik ga ljubeznivo sprejme in poravna njegovo mladeniško zadrego. To je tisti, ki naj bi bil oče mojemu detetu. Kar nič lepo me več ne pozna. Zdaj sem drugačna. V meni se je dvignil ponos. To je ponos matere. Sodnik ga izprašuje. Njemu je nerodno, toda zakon ga ščiti, zakon ščiti njegov mladeniški prestopek ... Ponudi mi nekako svoto ... Smešni so vsi ti možje. Neko vsoto silijo za otroka. Mislijo, da so sami zrasli ob taki svoti, da so zrasli ob denarju, da so samo jedli in pili in se zavijali v cunje ... Kaj meni vsota za otroka! Šla bom v službo in bo dete jedlo in pilo. Jaz terjam za otroka očetovske ljubezni, terjam njegove palice, njegove razsodnosti ... Sodnik se mi smeje. Njemu se zdi smešna moja zahteva. Kako naj mlad fant pusti zaradi neznatnega otroka svojo lepo bodočnost? ... Končali so ... roko mi ponuja tisti mladi oproščenec. Kako je smešen, kot da bi bilo kaj med nama, kot da ne ve, da sem vsa v otroku in ob njem, da sem brezčutna tudi zanj, da bi mogla le ob otrokovi podobnosti začutiti njega ... Kaj mi bo ta hladna roka, ta pogled ... Začutim samo, da je nekdo moje dete udaril. Udaril ga je zelo, tako da je zajokalo. V meni se je dvignilo maščevanje in sem hotela planiti za njim ali mu pljuniti v obraz ... Toda, dete ljubo, dete moje, vsa sem tvoja, samo jaz sem tvoja in ti si samo moje; nič ne bova delila ljubezni, sama vase se bova zaprla, srce v srce, oko v oko in bova vse pozabila ...

Prišla sem s sodišča, detece moje! Jaz, mati, sem bila sojena in poizkušali so me žaliti in zapisali so me na bele papirje in roko so mi ponujali ... Ko boš veliko, dete, se boš maščevalo. Povej, kako se boš! Ali boš sodilo očeta? Nikar! Pozabi, da imaš očeta! Bodi samo moje ...

Glej, če bo v tebi rast tvoje matere, boš poštenjak. Pomisli, dete neumno, zato, ker sem jim dala poštenjaka, ker sem dala ljudem človeka, so me klicali pred sodišče in so me prazno in osramočeno odslovili. Ti pa boš poštenjak in boš zrastel nad svojega očeta in bo majhen ob tebi in tudi drugi bodo majhni ob tebi, tudi tisti sodnik, ki me je ogovarjal, čeprav bi mu mogla biti mati.

Tvoja mati sem, detece in za vse ljudi sem mati. V meni je zamrlo drugo življenje ...

Ljudje me postrani gledajo. Povej, ali naj jih sovražim? Toda, dete, saj veš, da sem vsem mati. Morda boš ti moglo sovražiti. O, ne, kako bo to mogoče, če ti bom dala samo ljubezni, večne ljubezni, jaz, mati tvoja in mati pred vsem svetom.

PRODANA.

Zdaj sem prodana, sem zaigrala. Puste me v miru, v čudnem miru me puste, jaz pa bi zakričala, da bi me krik zadušil. Primite ga, tatu moje sreče!

Nobeden ne gane prsta, zaznamovali so me, on pa hodi po cestah in išče mladih deklic. Če bi tožila, bi se mi smejali.

Obsojajo tatove ... Bogat človek in lepa deklica. Tat pride in smukne v hišo in krade. Tudi on je prišel in me je omamil s svojimi strastmi in me okradel. Nobeden se ne bo zganil ...

Moje življenje je uničeno, je zaznamovano, je ubito ...

Pijanca sodijo, ker je ubil življenje ... Kmeta sodijo, ker je v divji jezi zabodel z vilami življenje ... Atentatorja sodijo, ker je v blaznem fanatizmu ubil življenje ... On pa je razsodno in prevdarno pretrgal nit mojega življenja in se je še naslajal ob meni — uničeni in ga ne bodo sodili ...

Strašna krivica tišči k tlom moje življenje. O, ljudje, zakaj niste vsaj iz usmiljenja pripravili smrtne kazni zame in me odrešili? Vsi me pustite v miru ...

IŠČEM ČLOVEKA.

Grem mimo šefov in ne najdem v njih človečnosti ...

Grem mimo denarnih ljudi in ne najdem v njih duše ...

Grem mimo avtomobilov, in ne najdem človeka ...

Vsem bi mogla pljuniti v obraz, ker bi ne našla v njih človeka.

Pustimo ljudi ob strani, naj iščejo modrost življenja in umetnosti ciljev, mi pa se ustavimo ob cesti in vrzimo luč z reflektorji, da bo lažje iskanje. Zakaj čujte, kaj se je prigodilo! Zgubil se je človek med množico. Bojimo se zanj, da ga niso v gneči poteptali. Pomislite, človeka so poteptali! Ali bo še čas, klicati rešilni auto?

MOČ ŽIVLJENJA.

Resnica življenja me bije v obraz. Meni ne bo dano živeti. Pomislite, ali ni to kruto! Kar vzamem v roko, mi smrt vzame iz rok in jaz nemo strmim za njo, kot bi ugibala njene korake ...

Kako naj odidem v senčne gaje, ko pa moje telo žeja po soncu kot dozorevajoče klasje? S srpom bo šel nekdo ponoči in bo porezal klasje. Mene žeja po vročem poletju, ki bo razpalilo moje telo, da se bo umirilo v jesenskem hladu, oblagodarjeno s tisočerimi sadovi. O, kako strašno bi bilo, zaživeti iz pomladi v mrzlo zimo! Ne vem, kaj sem se zamerila jeseni, da mi ni naklonjena. Znabiti za tole: drugi strme ob bogastvu sadov in njih sladkosti, jaz pa strmim nehvaležno v rumeno listje in trepečem z njim v jesenskem vetru. Tisti, ki uživajo plodove, pa ne vidijo rumenega listja.

Kako naj rodim sadov v pomladi? Da bi bila češnja za Vidov dan! Nekdo bi moral dati toplega sonca za zgodnjo žetev.

Gledam se v zrcalu in iščem smrti. Strašno je misliti, da umrjem znabiti še to jesen. Kaj nesem s seboj? Solze in obupavanje ... Nič mogočnih mladih načrtov, ki bi jih ponesla s seboj v uresničenje, nič vdanosti, ki bi mi vzela strah pred božjim obličjem, nič zaupanja, ki bi mi naklonilo odpuščanje ... Nekaj blazne upornosti je v meni, nekaj blaznega strahu in solz in ...

Strah smrti: človek odhaja Sam.

Človek se sprosti ljudi in stvari in vseh sredstev in življenja in postane Sam. Bog ga sodi v njegovi goloti. Mi pravimo, da umrje.

Umrl je Pep in Franci in Matis in Pavle, Majda in Eva in Hilda ... Nekaj ljudi se zgrinja k mrtvaškim odrom. Krope in gledajo in govore ter odhajajo. Strmim vanje. Kam greste, ljudje? Koga ste šli iskat, koga ste videli? Vrnite se in poglejte ta drobni izmozgani lepi obrazek, te plave oči, to bradico ... 22 let jih ima. Slišite, vi modri in resni ljudje, umrl je pred vami — ko še ni živel ... zakaj mu niste dali nekaj svojega življenja? Zakaj tako suho govorite, kje imate solze? — Umrl je, sprostiti se je moral na ukaz teže svojega življenja, teže svoje burne mladosti, teže svojih zablod, teže svojih bolesti — vi pa živite počasi, iz dneva v dan vam življenje samo jemlje težo z ramen, vam briše grehe in zablode, vam briše sijaj življenja, vam zagrinja lepoto in cilje ... Umrl je kot na ukaz. Nič se ni zagrnilo ob njem, umiral je ob lepoti življenja in odhajal v temo ...

ZMISEL ŽIVLJENJA.

Mislite na deklico, ki je prišla k zdravniku, da zve strašno resnico. To je bila Karmen. Zdravnik piše: malomarno jo povprašujem, preiščem, poizvedujem, kako živi, kako hoče živeli ... Potem ji rečem omalovažujoče, da je bolje, da se ne poroči, da se ne sme poročiti ...

Začudeno me je pogledala, pobledela in molčala. Z nama je bilo končano, nisem več slišal glasu iz njenih ust ...

Ko hoče oditi, se obrne ostro k meni in vrže v obraz besede: »Nekaj blaznega ste mi povedali ... Kaj naj bo zmisel življenja? Kaj naj bo zmisel žene? Povejte, vi, ki imate ženo in otroke!« Utihnila je. Začnem ji razlagati lahkoto in ugodnosti samskega življenja, bedo mater in žena, bedo časa. Gledala me je pomilovalno, neumno, blazno. Potem se je hipno zgrudila na stol in zaihtela krčevito. Naenkrat je bolestno kriknila, zgubila ravnotežje, zaječala ... To je bil strašen krik, krik po življenju, krik po novem življenju. Držal sem v rokah drgetajočo deklico in strmel vanjo kot v božanstvo. Odkrila se mi je žena v svoji pralepoti ... Prisluškoval sem razbijanju srca in čakal smrti ... Pomislite, da sem čakal smrti, da sem v kriku po življenju zaslutil pozauno smrti ...

Videl bom lepoto smrti. Videl bom ženo, ki jo davi smrt v njenem koprnjenju po dvojnem življenju, videl bom, kako se bo zrušila boginja ...

Srce je nehalo udarjati. Držal sem v rokah mrtvo telo.

Naenkrat je odprla deklica svoje modre oči in se blazno nasmejala ... Še nikoli se nisem zmotil o smrti, kaj šele, da bi veroval v čudež ... Karmen pa je oživela, oživela po smrtnem udarcu.

Vstala je, stopila k zrcalu in brisala obraz in solze.

Omočila je robec v vodo, ki sem ji jo ponudil ... Dolgo se je odpravljala in brez boječnosti, kot bi naju nekaj družilo, nekaj, kar nam daje pravico drugega nad drugim. Gledala me je, kot bi mi očitala, da sem odkril v njej pralepoto, da sem prisluškoval njenemu srcu, čakal njene smrti ...

Pobožal sem belo roko, ki mi jo je prijazno ponudila. Vzdrlitel sem: »Karmen, ostani, da ne boš šla jokajoč po cesti.« Široko se je nasmejala, mi iztrgala roko in je norčujoč se pristavila: »Ljudje ne jokajo po cesti ...«

Zaprla je vrata za seboj. Zaklenil sem jih in se pogreznil v premišljevanje bolesti.

MOJA DUŠA.

Kaj je tisto, kar imenujemo dušo, kar bo ostalo, ko odmrje telo? Npr. navdihi. Ne čuvstva in ne misli.

Spričo smrti me prevzame nemoč, bednost, nerazumevanje. To ni ne čuvstvo in ne misel, nek čuden odnos duše do Boga je to.

Pride vame nekaj kot doznavanje svoje globine, svoje osebe, doznanje sebe. Ni občut in ne spoznanje, ampak nekaj kot bistvenost duše, ki zna opredeliti svojo moč v sili božanstva.

Berač, revež, nebogljenec. Vame pride nekaj kot dojetje tega človeka. Ni socijalno čuvstvo in ne misel, to je odnos duše do duše, ki izenači enoto z množino.

MOŽ.

Nimam človeka, ki bi se mu dala vso in za vedno. Hodim po cestah in v prostorih, kjer se zbirajo ljudje. Mnogi se ozirajo za menoj. Toplo mi je, kadar grem mimo, potem pa se me polasti tiha otožnost. Hotela bi zatisniti oči in čutiti samo njega, ki bi bil vladar mojih korakov, mojega telesa, mojih misli. Tako silno hrepenim po razbremenitvi! Hotela bi zatisniti oči in hoditi ob močni roki ...

Saj nisem sama! Ljudje še vedno zidajo hiše. Eden me bo zasnubil s svojim bogastvom. Jaz ga bom odbila. Ali pa bi ga vzela, kakor bi bila pač razpoložena. Znabiti bi me ugrabil ob velikem petku ...

LEPOTA.

Kaj je lepota mojega življenja? ... Sem kakor roža, ki se bo razprla v ranem jutru, žejna rosne pijače. Moj obraz žeja po pijači, ustnice mi drhte, oko išče nejasno v daljavi. — Nekdo se skloni k roži in stegne roko. Hoče utrgati ... Roža se zave svoje lepote. Skrivaj mu zabode trn ... Jaz — roža vzdrhtim ob lepoti doživetja — njegovo oko zaplameni, zlomi moje steblo — jeknem ob bolesti doživetja.

Ob mojem pogledu drsi njegov pogled in nekod daleč se strneta najini podobi. Ugledava se kot v zrcalu.

SODBA.

Mojega moža so ljudje obsodili. Mojega moža so mi ljudje odkrili. Hodim po sobi in prisluškujem, kdaj se bodo odprla hišna vrata. Prišel bo s plazečimi se koraki, pozdravil in se zakopal vase. Stopila bom preden in mu pljunila v obraz. Umaknil bi se smehljaje in nič bi mu ne bilo, znabiti bi se ne vrnil celo noč.

Detece pa noče spati, prisluškuje hišnim vratom. Prišel bo očka s hitrimi, veselimi koraki, bo vstopil, zaklical ... Dete čuti: Stegnilo bo rokce, se zasmejalo in zaklicalo »Očka, očka!« Šel bo mimo, ga pobožal, mu dal bonbončkov in se zakopal vase.

Hišna vrata so se odprla.

Prišel je s plazečimi se, potem pa z veselimi, hitrimi koraki. — Stopil je v sobo, pozdravil in potem zaklical ... Naredim korak, zaplameni mi oko, dete zakliče in se smehlja ... Obstojim nema, gledam dete, kako poljublja njegov obraz, stopim k posteljici, se vsedem na rob, dvignem dete, popravim njemu zmečkani ovratnik in mu vzamem kravato in plašč mi položi na kolena — potem odide, da se zakoplje vase.

Silna teža bolesti me priklepa k detetu na posteljico, ne morem vstati, da bi obesila plašč in odložila kravato. Besede mi zastajajo v grlu, objemam detece in s poljubi zapiram usteca, ki kličejo: Očka, očka!

TRDA ROKA.

Telo je žejno mehke roke ... Telo je žejno trde roke ... Razprla bi ustnice ob trdi roki, zatisnila oči ob bolečini, se zvila kot v odporu, zdrsnila na kolena ... Morda bi tedaj jeknila, kakor bi bila labod ...

Kdo doume lepoto bolečine? Ali je mislil nanjo kdo, kadar je sledil ob Blejskem jezeru labodjemu vratu?

BOLAN.

Moj ljubljenec je bolan. Leži nepremično, včasih strmi vame s svojimi vprašujočimi očmi. Nič mu ne vem odgovoriti in ga potolažili. Sedem na rob postelje, z desnico zaobjamem vroče čelo, z levico njegovo vročo roko in želim, da bi se razširile ozke stene in nizek strop in bi se povrnilo zdravje.

Pride zdravnik in zmajuje z glavo. Rečem mu otroško: »Dajte mi zdravil za mojega moža.« Pogleda me kot otroka, ki ne ve, čemu pride zdravnik v hišo. Oplazi me z ljubeznivimi pogledi in nič ne pove. Pravi, da moram počivati. Neumno ga gledam in ga opomnim: »Dajte mi zdravil za mojega moža!« — Smehljaje mi stisne roko in odide.

Pribežim kot v strahu k njegovi postelji, se sklonim k njegovemu licu, se prestrašim njegovih vprašujočih oči in hitim tolažiti: »Tako je bil prijazen in dal bo zdravil in boš zdrav.« Čudi se moji otroškosti in zastrmi v strop. Zasolzim se.

Zazvoni. Siromak prosi. Dam mu denarja in pravim: »Dajte mi zdravil za mojega moža.« Žalostno me pogleda, se zahvaljuje in odide. V kuhinji me ustavi kuharica in me nekaj vprašuje o trgu. Rečem: »Prinesite zdravil za mojega moža!« — Neumno in pomilovalno me pogleda.

Pribežim k njemu kot v zavetje in pripovedujem, da bodo prinesli zdravil. — Lastavica se je zaletela v šipo. »Daj, prinesi zdravil za mojega moža!« — Neumna žival beži pred mojim poveljem. Nemo strmijo v strop vprašujoče oči ... Po steni se priplazi pajek. »Daj, prinesi zdravil za mojega moža!« Nihče se ne odzove, nihče ne prinese ničesar, pajek pa predrzno brzi na blazine. Brezupna tišina me zaobjame. Togotno udarim z nogo ob tla: »Prinesi zdravil za mojega moža!« — Pajek predrzno beži ob robu, stegnem roko, udarim ... Velik madež nastane na robu, na rjuhi, na blazini, na steni, na stropu, na ljubljenem licu ... Jaz pa brišem in brišem in brišem ...

Nekdo me je ljubeznivo in nežno prijel za ramena in me potegnil nekam globoko, globoko ... Strop se pa niža in niža ...

VDOVICA.

Moža, o ne, ljubljenca so mi pokopali ... Ob grobu je vse črno ljudi. Vsi so resni in me čudno gledajo. Nekaj težkega mi je padlo z ramen. — V daljavi slišim, kako zvoni k poroki ... Včeraj je tako zvonilo. Zdi se mi kot takrat, ko je odhajal za mesec dni v tujino. Priklenila sem se k njemu, ob njem so drveli ljudje in sprevodniki — mnogo ljubeznivih obrazov in vsakemu se je moje srce zasmejalo kot v zahvalo, ker bodo sprejeli v svojo družbo mojega moža. Gledam ljudi, ki sipljejo prst v grob. Kako čudno odmeva! Gledam ljudi in moje srce se dviga, kot bi hotelo pobožati vse te dobre roke, ki sipljejo prst za mojim možem — kot bi mu mahali v slovo tam ob železnici ...

Vračam se z grobov. Čudno nerodna se zdim sama sebi, omahujem v hoji, desnica išče v zraku, kot bi se hotela okleniti močne roke. Ogledujem ljudi, kako hodijo, kako držijo roke in glavo in kako so čudno hitri ... Zagledam deklice in zahoče se mi, stopiti med nje ... Moj stas je prav tak in moj obraz je še mil in nežen in tudi moje srce je še čudovito otroško — saj ne vem nikomur nič povedati o življenju. Vzravnam stasito postavico, našobim obrazek in z rokami nežno ovijem torbico — pajčolan se mi lepo ovija telesa.

Srečavam ljudi. Radovedno se ustavljajo. Korak mi omahne, z desnico iščem trdne roke in sklonjena bežim v samotno stanovanje. Veter neusmiljeno igra na moja ušesa: Vdovica, vdovica ...

DETE.

O, Bog, rodila bom dete! Nekaj močnega, trdega je leglo name, slabost mi prehaja v ude. Grem po cesti in ljudje upirajo vame oči in nebo se čudno skriva v meglene oblake in prazna tišina veje mimo. Kaj hočejo od mene ti čudni obrazi, ti oblaki, ta tišina? Detece nosim in grem nekam daleč kot na obiskovanje ...

Ljudje hodijo mimo ... Nekateri so bedni in lačni in raztrgani, drugi bogati in trdi in neusmiljeni. Moje srce se odpira in zapira, v sebi pa čutim detece, kot bi utripalo in mi odgovarjalo in se učilo in vadilo ... Nekateri me božajo z milimi pogledi, drugi so hladni. O, kaj vse tirjajo ti pogledi! Mrak mi leže v dušo in čutim, kako sto in sto rok trga dete in ga maliči, ga vabi v svoj krog, mu ukazuje. Jaz pa se vržem kot levinja med nje, strgam dete in obstrmim pred lačnimi rokami: Ne dam vam ga! — Čuden smeh sledi mojim korakom, kot bi se valila debela, trda kroglja. Od mene tirjajo človeka!

Nad Gradom je jasnina zaobjela jesensko pobarvana drevesa. Moje oko strmi nad njimi, moje dete strmi nad njimi: nič ne gleda, samo okoli nerazvitih očesc pluje kri v krogih in riše pokrajino. Da bo uživalo ob lepoti stvarstva, da bo moglo živeti in trpeti brez mene, da ga bo zemlja božala namesto mojih mehkih rok!

Nebo se sklanja in se boči v loku in strmi nemo vame ter vprašuje: Koga mi boš dala, ti mati, ti poveličana, izvoljena? ... Nemo strmim v nebo in molim in v krvi pluje molitev ter ogreva mene in detece. Iščem zvonik in nagonsko hitim v mračni hram in padem na kolena. Odnekod pride vame moč kot pozdrav Elizabete ...

Dobrodošlico kličejo mojemu detetu. Česa naj se bojim, čemu naj se odrečem, če ga bodo sprejeli s toplimi, nežnimi rokami in ga bodo zavili v plenice ter mi ga dali v naročje, da ga napojim in ogrejem s svojo ljubeznijo? Pa tudi če bi moralo ležati na slami, saj mu je pripravljen slovesen vhod v Jeruzalem ...

RODILO SE JE DETECE.

Nago dete naj zavijem v plenice? Ali ni večje slasti, pritisniti ga kot je — kos moje pekoče bolečine — k svojemu srcu, da bi zaječalo ... Tedaj se dvigne v materi ljubezen in seže po plenicah in dela z rokami kot s prozornimi in brez teže, napoji dete in zdi se ji, kot da sama pije iz vrelca in blažen hlad ji lega po udih. Odnekod se vsuje snopič žarkov in jo obsveti ... V blaženem smehljaju tone mati, njene oči so se zakopale v detece, ki je čudovito lačno in poredno in sladko.

MOJE LICE ŽEJA PO MEHKI ROKI.

Če se sklonim k detetu, me oplazi s svojima ročicama kot z dvema plamenčkoma. Nič ni moči v njih, nič volje, nič hotenja. Nič stremljenja ni v teh rokcah, nič takega, kar bi mi skazovalo ljubezen. Nekaj nasilnega je v teh rokcah, nekaj kar vpije in nebogljenosti in me opominja mojih dolžnosti. Nekaj prosečega je v tej kepici prstkov. Zahoče se mi, vtakniti jih v usta ali stisniti v pesti, da bi zaječalo ... Dete pa je moje, iz mene rojeno ... Dvignem malo podlahtko in božam z njo svoja lica. Sladkost se preliva vame, zdi se mi, kot da se je lice povečalo za eno podlahtko, da je podlahtka eno z mojim licem, da vre iz mojih vročih lic kri v podlahtko, jo hrani in krepi ... O, takrat, ko bo dete samo znalo božati, samo hotelo božati, takrat ...

MUČENICA.

Detece držim v rokah. Ljubko, milo, samo hrbtiček je majceno skažen in noga ... To bo že bolje ... Uprem oči v obraz poleg postelje in začutim za napetim čelom divjo resnico. Njegov molk se mi zareže v meso in ne morem ven z besedo. Ustnice se mu nemo krivijo, pogled vpira v brezprostorje. Med nama je izgovorjena nema beseda. Divje vsrkam vase njegovo bolečino in srce mi težko bije, težko zmaguje, sunkoma, počasi premaga silni napor ... potem sem sama v sobi in malo čudno detece. Kako čudni so vsi, da me puste samo! Saj vedo, da mi srce težko zmaguje, da lega praznota vame kot železo, da izgubljam zavest, da grabim dete z divjimi, nezavestnimi rokami ...

Odnekod priveje silen vzdih in srce mi zastane. Zavpijem po mehki roki, po belem licu, da bi se sklonilo ... Nobeden se ne zgane. Nekod daleč vidim belo čelo in skrivijene ustnice, pogled v brezprostorje ... sprožim roke k belemu licu, burno zavalovi v meni, srce besno utripa ... nikogar ni v temačno sobo, nikjer ni bele roke, da bi se stegnila ... divji molk se vsesa vame. Dvignem detece k sebi in se ga oklenem za vedno in ga ne izpustim. Kako bedno leži pred menoj detece, ki bo živelo in ne bo imelo nič lepega od življenja in ne bo našlo odprtih src in božajočih rok. Tako bedno bo, kot sem bedna jaz s svojo bolečino in se nihče ne skloni k meni, ker je v njih bolest.

V meni je moč. Dvignem k sebi bolest, ki divja v ljubljenih srcih in jo pridružim svoji ter poljubljam drobni obrazček v molku neizgovorjene besede. Nobeden ne upa stopiti v svetišče moje bolesti, nobeden me ne doume. Samo na steni se čudno veriži Telo na križu, kot bi ga verižila moja bolečina. Dete ječi in me kliče, ker ne ve ...