Deklica, lisica in pastric poslušajo rajsko ptico
| Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova |
| |||||||||||||
Deklica, lisica in pastirc poslušajo rajsko ptico
Deklica in lisica sta počasi hodili naprej in naprej po gozdni stezici. Najedli sta se in ničesar se nista bali. Nikjer ni bilo hudega psa, da bi zarenčal in zalajal izza smreke ali bukve. Delfina se je nenadoma spomnila na psa Rjavka. Le kje živi in laja? Tudi Rjavko bi lahko hodil z njima.
- Ne, se je odrezala lisica, ki je spet slišala in doumela njeno misel.
Zdaj se je deklica spomnila, da lisice ne marajo psov. Nikoli jih niso marale.
- Saj ne bo prišel, je rekla pokorno.
Nenadoma se je spomnila, da pogreša tudi babico, a ni se mogla spomniti, v kateri deželi živi.
Pozabila je na psa Rjavka in na babico, ker je gozd tako mamljivo in veselo dišal po rdečih jagodah in črnih borovnicah, po mladem bukovem listju in brinovih jagodah, po lisičkah in pravih jurčkih. Včasih je švignila veverica po deblu navzgor in jima pomahala z repom. Zdaj se jima je zazdelo, da ju je pogledala okroglooka srna izza grmičevja.
- Srečali sta veliko mravljišče in lisica se je priklonila pred njim in svečano rekla: Dober dan, mravljice, kavljice!
- Dober dan, dober dan, so v odgovor zašuštele mlade praproti. Mravljam se je tako mudilo na delo, da še slišale niso pozdrava. Delfina bi rada slišala gozdne ptice peti. A za čuda, od nikjer, z nobenega drevesa se ni nobena oglasila.
Le zakaj so molčale?
- Pssst, je zašepetala lisica. Pocukala je Delfino za rokav in položila tačko na gobček.
Pred njima se je dvigalo mogočno drevo, drevo Brez-imena. Ob raskavem deblu neznanega drevesa je slonel deček, pokrit s starim, širokokrajnim pastirskim klobukom. V roki je držal zakrivljeno pastirsko palico in ni se zganil. Kot da ne sliši šuštenja njunih korakov med suhim odpadlim listjem.
Po prstih sta se mu približali in obstali. Delfina je pogledala Zvitorepko. Okrog gobčka ji je igral prebrisan in hkrati zbegan nasmeh. Sklenila je tački in nenadoma zamižala.
Tisti hip je pa tudi Delfina zaslišala iz daljave tihceno milo petje. Še nikoli ni slišala česa podobnega. Pela je rajska ptica...
Pela je novo pesem, vsakič drugačno, pela jo je znova in vsakič je bila lepša.
Pela je tako milo, da nisi utegnil pomisliti na karkoli, le to si vedel z vsem svojim bitjem: kakšna sreča, da živim. Nad pesmijo in nad vsem živim pa je komaj zaznavno neumorno tiktakala nevidna ura večnega časa. Tik-tak-tik-tak-tik-tak...
Večer je ugasnil v noč, minila je noč in zasijalo je gozdno jutro. Delfina si je pomencala oči in zagledala lisico, ki je še spala pod drevesom Brezimena. Saj nikoli nisi vedel, če spi ali bedi.
Skozi hrastičje je pogledala srnica, letos rojena. Najbrž je iskala svojo mater.
Zbudile so se ptice, lisica pa je še zmeraj mižala. Mogoče zato, da ne bi videla rejenega zajčka, ki jo je počasi mahal mimo.
Kot jutranja megla je izginil pastirček, ki je sinoči nem slonel ob deblu in poslušal petje nevidne rajske ptice.
In z drevesa Brezimena je padel cel roj igračkastih želodov. Torej je drevo imelo svoje trdno ime. Hrast.
- Naprej, sirotica Delfina, ti trapica neprevidna, ki si za nekaj časa izgubila vse svoje drage. Našla jih boš!
Delfina ni razumela, kar ji je rekla lisica. Napenjala je možgane, a zaman. Čutila pa je, da ima lisica tudi tokrat prav.