Deklica na stekleni gori
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Nekoč je živel mož, ki je imel senožet nekje visoke v hribih, in na tem travniku je stal senik, v katerega je spravljal mrvo. Vendar zadnja leta ni imel kaj prida sen. v njem, če se ne motim; zakaj vsako kresno noč, ko je bila trava najlepša in najgostejša, je vso senožet požgale kakor da jo je ponoči cela čreda pomendrala in popask Tako je bilo prvo leto in tako je bilo tudi drugo; potle se je kmet naveličal in velel svojim sinovom — imel jt namreč tri in tretji je bil Pepelko, to si lahko mislite — da mora eden izmed njih v kresni noči ostati v hribi: na senožeti, ker se ne sme več primeriti, da bi bila travi še kdaj tako do golega pomuljena, kakor je bila zadri; dve leti; in tisti, ki se bo odločil za to, mora imeti dob:: odprte oči, je dejal oče.
In res, takoj se je odpravil najstarejši sin od donu da bi pazil na senožet; nikomur ne bo dovolil na trave je dejal, pa naj pridejo ljudje ali živina ali pa tudi san peklenski rogač. Ko je šlo proti večeru, se je umakn v senik in se spravil spat; ko se je stisnila noč, pa je nasu tak trušč in tak potres, da se je zemlja majala in so se stenf tresle; fant je planil pokonci in na noge in jo odkun. kar je mogel najhitreje; niti ozreti se ni upal, tako da se jt s senožetjo zgodilo to noč ravno tako kakor prejšnji dve leti
Prihodnje leto na kresni večer je kmet spet rek; da to že ni nobeni reči več podobno, da jim gre leto a letom vsa trava na senožeti v nič; eden izmed sinov mora v planino in popaziti nanjo, naj pa tudi zares dobro pazi. Ta večer naj bi poskusil srednji sin. Zaprl se je v senik in se spravil spat, kakor je prejšnje leto napravil njegov brat; ponoči pa je nastal tak trušč in potres, še večji kot o prejšnjem kresu; in ko je fant to zaslišal, se je prestrašil, planil na noge in jo pocedil v dolino, ko da je plačan za to.
Drugo leto je bil na vrsti Pepelko, da bi odšel v planino. Ko pa se je začel odpravljati na pot, sta se mu starejša dva smejala in se norčevala iz njega. »No, ti si pa res kakor nalašč za varuha na senožeti, ko se vse življenje nisi drugega naučil, kakor da čepiš v pepelu in brkljaš po njem!« sta rekla. Vendar se Pepelko še zmenil ni za njuno jezikanje; ko se je približal večer se je odpravil navkreber proti senožeti. Tam je zavil v senik in legel; komaj pa je nekaj časa ležal, se je začel hrušč in trušč, da je šlo vse skozi ušesa. »No, če ne bo nič hujšega, mi še ne bo sile,« je pomislil Pepelko. Čez nekaj časa je spet zahreščalo in nastal je potres, da je mrva kar frčala okrog fanta. »No, če ne bo nič hujšega, mi še ne bo sile,« je pomislil Pepelko. Komaj pa je to dobro premislil, je pri¬tisnil še tretji val in zamajala se je zemlja, da je bil fant prepričan, da so se sesule stene in streha; ko pa je vse to minilo, je nastala okrog njega mrtvaška tišina. »Mislim, da se bo še enkrat začelo,« je pomislil Pepelko. Ampak ne, nič več se ni ponovilo; bilo je tiho in ostalo je vse mirno; in ko je fant še nekaj časa ležal, je zaslišal, kakor da hodi pred senikom konj in se pase po travi. Planil je k vratom in jih majčkeno odprl, da bi videl, kaj se dogaja; res je kolikor je mogel hitro — in res, že spet je bil pred vrai konj, čisto ob steni, in se pasel in trgal travo; in to po: je bil še veliko večji in bolj rejen, kakor prejšnje let¬in tudi ta je imel sedlo na hrbtu in brzde v čeljustih H popolno opremo za jezdeca — vse skupaj je bilo iz suhez. srebra in tako čudovito, kakor takega še ni videlo človešk; oko. »Aha, aha! Ti si torej tisti, ki si nam hotel ponoć popasti senožet,« je pomislil fant; »a midva bova k zaorala!« Pobral je ognjilo in ga vrgel konju čez gri\; da je bil konj na mah krotak kakor jagnje. In res, fan je tudi s tem konjem odjahal nekam, na kraj, kamer je bil spravil prvega, in se potem odpravil spet domc
»Danes je gotovo nebeški pogled na senožet?« SE vprašala brata. '
»O, pa še kako!«
Spet sta zavila .v planino in spet našla travo gosu in bohotno, kakor je bila prej; vendar zastran tega niša bila do brata nič bolj prijazna.
Ko je prišel tretji kresni večer, si spet nobeden izntr starejših dveh bratov ni upal spat v senik, da bi popoi na senožet, zakaj še zdaj se jima je vselej stisnilo srce : misli na noč, ki sta jo preživela na planini in je za nič nista mogla pozabiti; Pepelko si je pa upal. In spe se mu je ponovilo isto kakor v prejšnjih dveh kresni nočeh; zemlja se je potresala v treh valovih, izmed ka¬terih je bil drug hujši od drugega, tako da je nazači fant že kar odletaval po seniku od stene do stene; pc;: pa je nenadoma nastala neverjetna tihota. Ko je tali še malo poležal, je spet zaslišal zobanje na travi pni senikom; spet je po prstih pohitel k vratom — in m
tik pred vrati je stal konj, veliko večji in bolj rejen kakor prejšnja dva, ki ju je bil že ujel; in tudi ta je imel uzde in sedlo in vso opremo iz čistega suhega zlata. »Oho, oho! To pot si nam torej ti hotel popasti senožet,« je pomislil fant; »a to ti bom že jaz preprečil.« Pograbil je ognjilo in ga vrgel čez konja, da je ta obstal kakor pribit na mestu in je mogel fant narediti z njim, kar se mu je zahotelo. Tudi to pot je z njim odjahal na kraj, kamor je bil spravil druga dva, in se spet odpravil proti domu. Tam sta starejša brata brila norca iz njega kakor prejšnje krati; ponoči je gotovo dobro pazil na travo, sta brbljala, ker je še zdaj videti, da si ni docela izmencal spanca iz oči. Vendar Pepelku še za mar ni bilo njunega jezikanja; samo toliko jima je rekel, naj gresta v planino in pogledata; brata sta res tako naredila in videla, da tudi to pot raste trava še ravno tako lepa in gosta, kakor je bila prejšnji večer.
Kralj tiste dežele, v kateri je živel Pepelkov oče, je imel hčerko, ki je ni maral dati nikomur drugemu kakor tistemu, ki se mu posreči prijezditi na stekleno goro — zakaj tik nad kraljevskim dvorom se je vzdigovala visoka steklena gora in se lesketala kot led. Na vrhu gore je sedela kraljična s tremi zlatimi jabolki v naročju in tisti, ki se mu bo posrečilo prijezditi na vrh in ji vzeti vsa tri zlata jabolka, jo bo dobil in z njo pol kraljestva; to je velel kralj razglasiti pred vsemi cerkvami po vsej deželi in tudi po mnogih drugih kraljestvih. Kraljična je bila tako zala, da so se vsi, ki so se ji približali, zaljubili vanjo, naj so se hoteli ali ne — zato si lahko mislimo, da je vse kraljeviče in viteze zamikalo, da bi si pridobili njo in z njo še pol kraljestva; zato so se zbirali od vseh koncev in krajev sveta, tako lepi, da je kar sijalo od njih. in na takih konjih, kakor da so namenjeni na ples; m nikogar ni bilo med njimi, ki bi ne pomislil, da bo ravne njemu pripadla kraljična.
Ko je napočil dan, ki ga je bil kralj določil, se je nabralo tako gosto vitezov in kraljevičev, da je vse mrgo¬lelo pod stekleno goro; in nagrnilo se je še drugih ljud: vse, kar leze in gre, je hotelo biti tam in videti, kdo bc dobil kraljično; tako sta seveda tudi Pepelkova brata hotela na pot. Vendar pa njega nista hotela vzeti s sebo če bosta namreč pripotovala s takim teslom, tako grd::: in umazanim, kakor je, ko ves čas poseda samo v pepe_ in brklja po njem, se bodo ljudje samo norčevali iz nji;, sta rekla.
»Nič ne de, pojdem pa sam, saj mi tudi tako ne h: sile,« je dejal Pepelko.
Ko sta starejša brata prišla do steklene gore, so bn vsi kraljeviči in vitezi že sredi tekme, da so se konji pod njimi kar penili; vendar jim vse skupaj ni kaj prida zalegle to si lahko mislite; zakaj konju je bilo treba samo stop:: s kopitom na stezo, pa mu je že spodletelo. Tako ni bik med njimi nobenega, ki bi se mu bilo posrečilo tolik: da bi se bil povzpel nekaj sežnjev navkreber. Temu st tudi ni bilo čuditi, zakaj hrib je bil gladek kakor šipa in strm kakor stena. Kraljično in pol kraljestva so pa vsi hoteli imeti, zato so se zaganjali in spodrsavali in to je bilo tudi vse. Navsezadnje so bili vsi konji že tako upehan, da sploh niso nikamor več mogli, in tako prepoteni^ da >: se kar penili, tako da so morali jezdeci vendarle odneha::
Kralj je ravno že hotel razglasiti, da se bo ježa drugi dan znova začela in da jim pojde nemara bolje od rok; ravno takrat pa se je pripodil še en jezdec na tako iskrem konju, da dotlej še nobeden ni videl tako lepega; in na njem je bila vsa oprava in tudi uzda iz medenine in vse tako lesketajoče, da je kar oči jemalo. Drugi so mu zaklicali, da si lahko prihrani preizkušnjo ježe na stekleno goro, ker tako ali tako ne bo nikamor prišel. Vendar jezdec ni nič slišal na to uho; zapodil se je naravnost v stekleno goro in s tako lahkoto, ko da vse skupaj ni besede vredno; in tako ,mu je šlo lep kos dobro izpod nog, lahko bi se reklo več ko tretjino poti; ko pa je prišel do tjakaj, je zaobrnil konja in odjahal nazaj v dolino. In kraljični se je zdelo, da tako lepega jezdeca še svoje žive dni ni videla, tako da je medtem, ko je jahal, sedela in premišlje¬vala: »Ko bi le prišel do vrha!« In ko je videla, kako je zasuknil konja, je vrgla zlato jabolko za njim, da se mu je prikotalilo v škorenj. Kakor hitro pa je prijezdil z gore v dolino, je izginil svojo pot in odjahal je tako hitro, da nihče ni vedel, v katero stran se je obrnil. Zvečer so morali vsi kraljeviči in vitezi priti pred kralja, da bi mogel tisti, ki se mu je posrečilo prijezditi tako visoko v stekleno goro, pokazati zlato jabolko, ki mu ga je bila vrgla kra-ljična. Vendar ni bilo med njimi nikogar, da bi ga mogel pokazati; drug za drugim so prihajali in nihče ni imel jabolka.
Zvečer sta se tudi Pepelkova brata vrnila domov in oba na dolgo in široko pripovedovala o ježi v stekleno goro, kako od kraja nobeden izmed njih ni mogel niti koraka napraviti navkreber; »takrat pa je prišel nekdo v medeninasti opremi in z medeninasto brzdo, tako svetle da se je lesketalo daleč naokrog,« sta pravila, »in ta je bil korenjak, ki mu je sla ježa dobro izpod nog, prijahu je že dobro tretjino v breg in lahko bi bil premagal še vso preostalo strmino, samo če bi bil hotel; vendar je zaobrnil konja, ker se mu je zdelo, da je za prvi dan več ko preveč.«
»Joj, tega bi pa rad videl tudi jaz,« je dejal Pepelko — zdel je v pepelu in brbal po njem, kakor je imel pač navade
»Oh, ti!« sta se zasmejala brata. »Ti si tak, da se ne moreš niti prikazati med to imenitno gospodo, umazane, sajasti, ti kar sedi tu!«
Drugi dan sta hotela brata spet od doma in Pepelk: ju je tudi to pot prosil, naj mu vendar dovolita, da odice z njima in pogleda, kako bosta jahala; pa ne, tudi ta dar mu nista dovolila, je preveč prižast in pregrd, sta rekh
»Prav, prav, saj grem ravno tako lahko tudi sam saj znam tudi jaz sam tja,« je dejal Pepelko.
Ko sta brata prišla do steklene gore, so bili že spe vsi kraljeviči in vitezi sredi tekmovanja, zato si lahke mislimo, kako so švrkali po konjih. Vendar ni vse skupa nič pomagalo; zaganjali so se in spodletavali kak;-prejšnji dan in nikomur se ni posrečilo, da bi se bil povzpe nekaj komolcev visoko v breg; ko pa so se jim kom utrudili, da ni mogel nobeden nikamor več, so mor_j spet vsi skupaj odjenjati. Tedaj je kralj že spet ra\x<: mislil razglasiti, naj se ježa za tisti dan ustavi in se druE dan nadaljuje; mogoče jim bo zadnji dan sreča kaj bei naklonjena. A to je pomislil samo za trenutek; kaj, ko r še majčkeno počakal, si je dejal potlej; nemara tudi danes še pride tisti v medeninasti opremi. Ko ga pa le ni in ni bilo in ko je kralj že ravno obupal nad njim, je prijahal nekdo na konju, ki je bil še veliko lepši, kot je bil prvi jezdec, ki je imel medeninasto opremo; in ta je imel srebrno opravo in srebrno sedlo in srebrne brzde in vse je bilo tako zglajeno, da se je na daleč svetilo in lesketalo. Drugi so tudi temu zavpili in rekli, da se mu res ne splača riniti v stekleno goro, ker tako ali tako ne bo daleč prišel. Vendar jezdec ni tega nič slišal; zapodil se je naravnost v stekleno goro in navkreber in je prišel še veliko više kot včerajšnji v medeninasti opremi; ko pa je prišel že tako visoko, da je imel dobri dve tretjini poti za seboj, je zasukal konja in odjahal nazaj v dolino. Ta je bil kra-ljični še veliko bolj všeč; in ko ga je čakala, si je želela, da bi se mu vendarle posrečilo prijahati na vrh; ko pa ga je videla, kako je zaobrnil konja, mu je vrgla drugo ja¬bolko in to se mu je prikotalilo pod noge in mu skočilo v čevelj; in kakor hitro je jezdec prijahal v dolino, je tako hitro izginil vsem izpred oči, da nihče ni vedel povedati, v katero stran je odjezdil.
Zvečer, ko so morali spet vsi pred kralja in kra-ljično, da bi se izkazalo, kdo ima zlato jabolko, so pri¬hajali drug za drugim, a nihče ni mogel pokazati zlatega jabolka, ker ga nihče ni imel. Kakor prejšnji dan sta tudi to pot prišla starejša brata zvečer domov in pripovedovala, kako je šlo ta dan; kako so se vsi zaganjali, a nihče ni mogel nikamor navkreber. »A navsezadnje je prišel nekdo v srebrni opremi in tudi s srebrnim sedlom in s srebrnimi brzdami,« sta nadaljevala, »in ta je bil od zlomka; ta je prišel več ko dve tretjini poti navkreber in potlej se je spet sam obrnil. Ta ti je bil kavelj! In kraljična mu je vrgla drugo jabolko,« sta povedala brata.
»Joj, tega bi pa tudi jaz rad videl,« je dejal Pepelkc
»Pojdi no, ta je bil vse drugače svetal kakor pepel, \ katerem čepiš in brkljaš po njem, ti prižanec umazani, sajasti, kakršen si!« sta ga zavrnila brata.
Tretji dan se je ponovilo vse kakor prejšnja dva dneva Pepelko je po vsi sili hotel z bratoma gledat tekme v ježa brata pa ga za vse nič nista marala vzeti s seboj; in ko si¬sama prišla do steklene gore, že spet ni bilo nikogar mec vsemi tekmeci, ki bi se bil povzpel za komolec visoke navkreber. Zdaj so vsi čakali, da pride jezdec v srebrn opremi; vendar o njem ni bilo ne duha ne sluha. Navse¬zadnje pa je le pridrncal nekdo na tako lepem konja, da mu ga pod soncem ni bilo para; na sebi je imel zlate opremo in sedel je v zlatem sedlu in držal za zlate brzče pa tako svetle, tako svetle, da je sijalo in se lesketa.: daleč naokrog. Drugi vitezi in kraljeviči mu niso utegni, niti zavpiti in mu reči, da se mu ne izplača niti poskušal: tako so vsi skupaj ostrmeli, ko so ga videli, kakšen le¬potec je. Pognal se je naravnost v stekleno goro navkreber kakor puh v vetru, tako da kraljična niti za hip ni utegnil pomisliti, naj bi vendar za vse na svetu prišel prav o: vrha, ko je bil že pred njo. Kakor hitro pa ga je prinesji na vrh, je že vzel kraljični tretje zlato jabolko iz naroe";_ nato pa nanagloma zasuknil konja in odjezdil nazaj • dolino; vendar je obenem tudi vsem drugim izginil izp:e. oči, kakor bi se bil v zemljo vdrl.
Ko sta zvečer starejša brata spet prišla domov, sa na dolgo in široko pripovedovala, kako je bilo ta dan za tekmi, in nazadnje povedala o jezdecu v zlati opravi. »To ti je bil fant od fare! Tako čednega jezdeca ne najdeš več pod soncem,« sta rekla brata.
»Joj, ko bi ga bil tudi jaz lahko videl!« je zastokal Pepelko.
»Uh, od njega gre še vse drugačen žar kakor od žerjavice, ob kateri ležiš in riješ po nji, ti prižanec umazani, sajasti, ti!« sta rekla brata.
Drugi dan so morali vsi jezdeci in kraljeviči pred kralja in kraljično — prejšnji večer je bilo že prepozno, če se ne motim — da bi se lahko tisti, ki je imel zlato jabolko postavil pred vsemi; prihajali so drug za drugim, najprej kraljeviči in potem še drugi jezdeci, a nihče ni imel zlatega jabolka.
»Pa vendar, nekdo ga mora imeti,« je dejal kralj, »saj smo vendar vsi videli, kako se je nekdo pognal po strmini navkreber in ji ga vzel iz naročja.« In nemudoma je razglasil, da morajo vsi, kar jih je v deželi priti predenj na dvor in mu pokazati zlato jabolko, če ga imajo. In res, spet so prihajali drug za drugim, vendar ni imel nihče zlatega jabolka; in nazadnje sta prišla na vrsto tudi Pe-pelkova starejša brata. Bila sta zadnja, zato ju je kralj vprašal, ali je sploh še kakšna živa duša v vsej kraljevini, ki še ni stopila predenj.
»Oh, seveda, midva imava brata,« sta rekla starejša dva; »samo ta prav gotovo nima zlatega jabolka; niti za trenutek se še ni ganil iz svojega kupčka pepela.«
»No, nič ne de,« je rekel kralj, »če so morali že vsi drugi priti na dvor, potlej se tudi on lahko prikaže predme.« In tako je moral nazadnje tudi Pepelko na kraljevski dvor.
»Ali imaš zlato jabolko, a?« ga je vprašal kral »Imam, tule je eno in tule je drugo in tule je še tretje j je odgovoril Pepelko in potegnil iz žepa vsa tri zlata . bolka; in še isti trenutek je pometal s sebe sajaste cunji in se pokazal v zlati obleki, tako lep, da se je vse sve.. na njem. »Tako je, ti dobiš mojo hčer za ženo in pol kraljesu = oboje si pošteno zaslužil,« je dejal kralj. Potem so pripravili poroko in tako je Pepelko doli kraljično in na poročni gostiji je bilo veselo, to si lat* mislimo; zakaj veselili so se lahko vsi, čeprav ni mogi nihče prijahati na stekleno goro, in če se še niso naveseH potlej gostije še danes ta dan ni konec.
Norveška pravljica