Odpre glavni meni

Wikivir β

Dekret cesarja Jožefa II.

Dekret cesarja Jožefa II.
Vaclav B. Trebisky
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 9 (2. maja) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vasica Lovčen se je skrivala v preljubeznjivi dolini Pri cesti »o bile snažne h*e § siamnaimi strehami in vsaka je bila obrobljena i vrtom Karrg-ne koče ao »e pa skrivale sramežljivo v czad.u V sredi *a»ice je stala bela cerkvica, kakor mati, okn g katere se ovijajo njeni sinovi in hčerke. Za vasjo seje pa razj roatirala gra.ičina z umetnimi vrti a po^em ta pro.tran.m logom Pa »koro bi bil poz.bii župailča, katero je krila streha z akodetj. ne bilo pa bi nič čudno, če bi ga bil pozabil, kajti komaj »e je videlo Ko so je »dali pred leti, skrili ao je u gra;*k vrt, da bi baje ne zadealo pota grajskim vozovom Pa vendar, čeprav je bilo tako (krito, čeprav ni bilo nič na poti, je bilo kakor trn v očeh bogatega gtaj«čzka, ki bi bil rad raz«iril svoj vrt v eno stran; pa ga m mogel. Zla»ti je imel starega župnika na piki grajski oskrbnik Za avojo glavno nalogo ai ;e odločil ga izpodriniti in nekako prisiliti duhovna, ds se preseli drugam. Pa b'.agi župnik je videj zamajal z glavo in na vse listine ki ao dohajale od grajskega zavetniikega urada, je odgovarjal: »Ni mog.jče!« Lovfenvko topnitče je bila stara, precej *laba koča in pod njeno sivo streho je živel aribrolasi starček z vedno smehljajočim obrazom. Njegov asimeh je bil odsev njegove blage duie; njegov obraz je bil odkritosrčen. in ae je človtku tako vtisnil v spomin, da ga m nikoli pozabil.

Preprosto pod tlako vjarmeno ljudstvo je ljubilo avojega župnika, da bi bilo zanj vae žrtvovalo. Uili ao takrat budi čaai. GrajM»k m imel uimiljenja z revnim kmetom, ki je moral delati v znoju avojega obraza od spomladi da zadnje jeaem, od zjutraj do poznega večera na njegovih po^ih! Drugačen je pa bil stari župnik ki ae je tako združil s svojimi zatiranim, tirani, da jih ne zapusti m koli. Tolažil je avoj« ov&oe in j,m pomagal v kolikor je mogel, zlaal, proti .urovoat, grajskega oskrb^ aika, ki je menil, da so tlačani le njegovi p„ Ko je jednega pepoludne preglsdaval ž U p n ik ,v0jo V B 0 b 0 Dra«<* Sele ko gs je ta drug!' pozdravil po krVanski navadi, ga j« zapazil ter se a smejal

•No, kaj ste mi pa prinesli novega? — kaj? Morda se hočete oženiti?« pravi župnik, Iiragoft je bil star vdovec Mrugače bi b i župniku kaj aljivega odvrnil, pa danes ni mogel — tako je bil zmeden. »Prav čudne reči. gospod župnik. Povsodi te govori, da bodo metali mrliče v zemljo brez rakve, kakor zverine . . . in ko umrjemo, nas zalijejo v vreče

•Prosim vas. kdo vas je tako nalagal? To m mogoče'.

•iVosim gospod župnik, iatina, pa M več! Man, praznikov bo in tudi na*e deželne patrone nam vzamejo' V I-ovkotih so že razglasili vae to in med ljudstvom je zmešnjava nad zmeknjavo. Jedni se veseič, da začeaji svoboda, drugi pa pobe*ajo glave, lomijo si roke ter mol^ , . . lis, st ftai sem ludi, da ao že pripeljali neke • patente.. .»

V tem hipu je zadonelo na vasi bobnanje. iz vseb hi« so privreli stari in mladi, akralka cela vas. Grajski bnč. Kloetnagar, je hotel boben kar razbiti, tako je naaj vdarjal. Ilobnal je po celi vasici, pred župmkčem se j« pa u«ta\il, dal paličice za jermen, potegnil iz naprsnega žepa neki papir, odkaAljal se, naredil važen obraz io začel brati.

ljudje so njegove besede kar s očmi požirak, niso razumeli mu jedne besedice, ker je bral nekaj nemškega. Ko je skončal, js začel:

•Kar delajo tnilost|jiva gospoda in njen gospod oskrbnik, vse dobro delajo! Ali ste razumeli, kmetje? Vse dobro delajo! Zdaj bodo pogrebi izosla drugačni Mrlič se anažno umije, potem ae mrtvaško obleče in zažije v vrečo. - lesene rakve ni treba. Vse bo ceneje, znate? Tudi ložje bodete od smrti vstali I Mrlič v vreči »*it, se vloži v jamo. se zalije s apnom in zakoplje i glino. Tako se zapreči vsa kuga in vsa bolezen, kater« izhaja le iz grobov..

•Pa kako bo s svobodo? Ile! To nam povej, »o priati patenti!, upal se je pripomniti biriču čevljar c't>era, ki bi bil slital raj»i dekret, da so ljudje »• jednaki, da je tedaj čevljar kakor gospod oskrbnik. »Kaj p« mislil, U prismojeni čevljar, ti I — Pojdi z menoj, če hočel, pa U pokažem svobodo! Klop je zate vedno pripravljena, palica in ječa tudi, če hočeš — svobodo!«

Ririč je spravil listino v naprsnem žepu, prijel paličice in v celi vasici se je zopet razlegalo bobnanje. Župnik je bil zopet sam v svoji sobi. Soaeda Dragoša je sicer potolažil, da ne bo tako hudo, kakor se govori. Pa ko so se za njim zaprla vrata, sklenil je starček vele roke, srebrolasa glava se mu je sklenila globoko k prsom. Ubogi župnik je bil ves potrt; tako hudo mu je bilo, da neusmiljena, nečloveška gospoda zatira revno, qjamu tako priljubljeno ljudstvo. . ' e

V lovčenski fari je bilo jako zdravo. Čisti in sveži zrsk, okolica kakor raj, ljudstvo zdravo in krepko, da je bilo veselje.

Grajskega oskrbnika je pa to jako bolelo, da nihče ne umre. Dekret za mrliča je bil že razglašen, pa mrličev nobenih. Za prvi pogreb v vreči bi bil dal vse. Ako bi mu pa župnik to veselje nspravil in umrl, bil bi seveda najbolj vesel.

»Gospod župnik bolehajo?« Sto novico je prihitel Klncingar jednega večera iz vasice. Oskrbnik mu je dal zalo |pkoj dvajsetino, tako je bil tega vesel! Tako bi se maščeval nad sovražnim duhovnikom najbolje. Prvič bi moral biti njegov naslednik grajščaku in njemu popolnoma po volji, drugič bi bil ta trmoglavi župnik tudi po smhi za avojo trmoglavost kaznovan, ker bi bil prvi pokopan — v vreči!

Pa ta novica ni bila resnična. Župnik ne samo, da ni bil bolt-hen, temveč se je veselil popolnega zdravja. Vzrok, da se je spletla ta novica, bil je la, da je gospod župnik zadnie dni bolj sauievsl doma ter mnogo molil za svojo ubogo ljudstvo. Prišla je binkoltna nedelja. Ukazi zastran odpravljenih praznikov posvečenih deželnim palronom, so bili zopet ponovljeni in strogo za|>ovedani pod kaznijo. Romanje k sv. Prokopu so morali preložili na nedeljo; na sv. Prokopa dan morajo tlačani prvič letoa na tlako, kakor druge navadne dni.

— Take misli so rojile trpečemu starčku po glavi. Ostal je doma in se vglobil v svojo in svojih ovčic nesrečo. — Na črnem talarju so se lesketale v mavričnih bojah od solnčnih žarkov ožarjane solze.

»Prosim! gospod župnik! V gostilni igrajo pa plešejo! Gostilna je vaa polna grajske družine, pa tendar je danes binkofttna nedelja!» privrel je Drago« brez pozdrava, brez suknje

»Pa iz vasi ?«

»S« nobenega ni, pa tudi ne bo, gospod župnik!«

»Hvala Rogu!« Župnik se je oddahnil. Potem se je hipoma napravil ter hitel čez vas proti gostilni.

Iz gostilno je donela godba v onem kraju Ae nepoznana. Navadno ao jo naredile dude in zvončki, včasih »« je vzel le klarinet zraven; da, fantje ao bili veaeli tudi pri aamih dudah. Danea ao pa vrilčale trobente, gosli in bas. V gostilni same lasulje, same kite, ssmi Ikrici. Oskrbnik, ki ja priredil veselico, vspodbujal je vsakega naj sc raduje: »Zdaj vlada svoboda, veselimo se, vživajmo jo! Vsaj smo le enkrat na sveta. Hoji Oodci igrajte »forte! Hoj! Le naprej, da ae bo bo|j jezil starec v župnišču!«

Tako se je veselil oskrbnik na binkoštni večer. Pa ubogi tlačani? Pričakovali so, da jim prinasejo patenti zlato, zaieleno dobo svobode! — O, kako so jih prevarili. Namesto avoboda, namesto olajSanja — pograbi v vrečah, zrulenje praznikov in na binkoltni praznik 8e — plesi«

»V božjem imenu vaa opominjam I« Župnik, dasi starček ja zavpil s jasaim glasom, kakor zvon, če ga najhuje zaženejo. Tako krepko morda ni zaklical nikoli, kakor prav danes med vralmi gostilne. »Le igrajte naprej — fortissimo! Kaj se boste menili zanj!« velel je oskrbnik in vrgel godcem na mizo dva tolarja; in godci ao jo naredili po njegovi volji. Oskrbnik je bil koj v kolu in se aukal nalašč okrog župnike, kakor vrtalka.

Župnik ja stal med vratmi dvigaje desnico, in mirno stoječ. Njegova visoka postava je bila v tem trenotku še viAja. — Na obrazu se je razodevalo nekaj preroškega. — Godba je donela glasneje in besneje, župnikova desnica se je vzdigala višje in višje, njegove ustnice so se pa gibale, kakor bi kaj govorile. — Pa ni bilo sliAati niti besede. Slišal se ja samo divji smeh, grozno kričanje, ukanje in zbijanje pela plesalcev ter se razlegalo in odmevalo za tihega binkoštnega večera po lovčenski dolini.

Posem se je župnik obrnil, zapustil plesno sobano z molitvijo v ustih in šel v božjo naravo. Pa se ni usedel pod starim hrastom, na svoj priljubljen prostor, marveč šel dalje in dalje, hitreje in bilreje v gozd, da ne sliši divjega vriska. Prišel ja do samega razpotja, kjer so ga pozdravili ljubko žvrgoleči krilatci pojoč večerno pesem, kjer je stal star, trobnel krit in pod njim z mahom obrasten klečalnik. Tukaj pred Križanim se je šele odpočil. Njegovo vročo molitev so pa spremljala stoletna drevesa s tihim iumljenjem, spremljali so jo krilati pevci s svojim čarokrasnim gostoljenjem. Župnik si je obrisal s čela debele inojne kapljice in zatopljen v molitev ni zapazil, da solnce že zahaja, in da ga sožsljivo gleda izza modrih gričev bleda luna. . Precej pozno je bilo, ko se je vračal domov. V vasici je bilo že popolnoma tiho; tudi v gostilni je bilo tiho, mrtvo kakor — v grobu. Samo v grajskih sobanah se je svetilo le mnogo lučij. Župniku ni Ho v glavo, zakaj je tako hitro minul ples. Ni zatisnil očesa celo noč. Vedno je premišljal o cesarjevem dekretu, vedno je mislil na oakrbnika, ki mu je hotel a avojo surovostjo nagajati, ga razjeziti in pokoriti. Na lastna ušesa ja moral slišati pred odhodom iz gostilne, kako ae je oskrbnik aam hvalil, da ja njega »neumnega atarea« razjezil a plesom.

Starčka pa ni razsrdil, marveč je razjezil a avojo budobnoatjo pravičnega Roga, ki ga ja tudi kaznoval. i* M razlmi * f*4"01 , v o n V mirti nr»v IU IgOCMj ** J« jsni—. - J* umr s u n 'zt tal end.r dobro vedel d. B . M .v^inu ^ ^ b o l n i k a . J* m , i l r . ^ psalm: »k globočme vp.j««!« - N' * ko-.pnvre k njemu ve. u c e r k v e o . k .n jccja.

•Oskrbnik, gospod tupn.k: Oskrbnik J« umri. t Oskrbnik'. - Ni mogoče. Vsaj je ie SMMKI Plesal. Al. je res? Moj Bo«, kako neratum.jive so tvoje " ^ P a dane. je na mrtvaškem odru: Zgrud.1 se je naglo med plesom, »del ga je. hudobne*. »rtvoud. bog ga je kaznoval, ker je oskruni. b.nkoStni pr^n.k .Pa zdaj bo v vreči pokopan.' - Pripravljal jo je xa Vas. gospod župnik, zda; J° P* « a m r»Ll'* ./a mene. kako pa tor«

• l.a. ta Vas, fo*od iupmk; sam je sinoči rekel, da je priredi! ples tato. da vas nudraZ . da prej od jeze umre e! Hudobne!'•

»Da bi mu Bog odpustil'« taSepetai je starček Po »v. ma-*. je mo.il z vaščani vred untto za du*o nesrečnega oskrbnika trikrat »Oče na i«.

Oskrbnik je bil za*it v vrečo in pokopan po ws taraken. dekretu. Tako je bil pokopan on J edin. ki je priprav ;al vrečo b.agemu župniku. Kmalu potem je bil dekret preklican. Župnik je pa živel Se mnogo let in »e vesr.il s svojimi ljubljenimi finim, za katere je ponehala tlaka in so jim napočili boljši časi.