Delavčeva prisega
| Delavčeva prisega |
| |||||||||||||
Kakošeu red vlada pri vas, da moram sam priti po dolžno stanarino (plačilo za stanovanje)?
»Po sta ... stanarino? Oj, ne zamerite, spoštovani gospod! Poglejte tukaj nevarno bolno dete – včeraj je bil pri nas zdravnik Mlinarin je imel malo upanja – danes pride zopet – in vse to mnogo stane – zdrava moja otročiča sta tudi vedno lačna –.«
»Čemu to klepetanje? Da staneta denar zdravnik in lekarna, je zame ravno tako malo novo in malo važno, kakor da radi jedo vaši fantalini. Kje je denar?«
»Imejte usmiljenja z nami, gospod! Samo tri dni ...«
„Denar sem, katerega dolgujete!« kričal je surovi gospodar. Zraven je s tako silo zacopotal z nogo, da je zbudil bolnega dveletnega dečka, ki je začel prestrašen zdihovati in ječati.
»Prosim vas. gospod,« prosil je ubogi Luka, »ne kričite. Zdravnik je rekel, da je otrok zgubljen, če ne bode vse mirno v njegovi bližini.«
»Kaj me briga ta pokveka!« posmehoval se je gospodar. »Če mi ne plačate na mestu, vas ukažem še danes vreči na cesto. Ste me razumeli?«
»Usmilite se nas, gospod Pevec! Usmilite se vsaj bolnega otroka! Potrpite še tri dni! Do tedaj upam vam poplačati dolžno stanarino.«
»Nobene ure več čez popoludne, kakor res se pišem za Pevca!« zadrl se je gospodar in udaril s pestjo ob mizo, ko je potrkal in vstopil zdravnik Mlinar.
»Kaj pa je? vprašal je tiho in resno pogledal gospodarja. »Tukaj se prepirate in kričite kljub včerajšni moji zapovedi, da potrebuje bolno dete popolnega miru?!«
»Moj gospodar mi je ravnokar grozil, da nas hoče vreči opoludne na cesto, ker mu ne morem takoj plačati stanarine za prihodnji mesec.«
»Gospod!« obrnil se je zdravnik razježen k Pevcu, »ste li človek? Ali imate še kaj srca v prsih? Nevarno bolno dete hočete vreči na cesto? Ravno tak morilec njegov ste, kakor če bi mu sunili nož v prsa!«
Osramočen je odšel s praznim izgovorom. ki je imel zakriti njegovo zadrego, češ, da ima sam plačila, da nujno potrebuje denar in ne more čakati. Zdravnik je stopil med tem k malemu bolniku. Stavil je nekatera vprašanja in meril s toplomerom vročino, ki je kuhala dečka. »Hvala Bogu, danes je otrok malo boljši!« potolažil je nesrečnega Luko.
»Bogu in vam sem dolžan zahvalo, gospod doktor. To je velika tolažba po takem prizoru.«
Zdravnik se je ozrl po sobici. Druzega ni videl, kot dve borni postelji, slabo mizo, leseno klop in dva stola. Nad mizo je visel križec in pod njim posodica z blagoslovljeno vodo. Nad Lukovo posteljo je bilo obešeno gasilcem potrebno orodje.
»Vi ste ud gasilnega društva!« vprašal je z vidnim zanimanjem zdravnik.
»Da, gospod doktor, že pet let.«
»Kje je vaša žena?«
»Postrežnica je pri mestnem tajniku, da vsaj nekaj zasluži. Kot tesar nimam sedaj stalnega zaslužka. V tem letnem času imam prav malo dela. Tako nimam danes nobenega opravka in sem ostal doma pri otroku.«
»Koliko imate še otrok?«
»Dva dečka, ki sta sedaj v šoli.«
»Kaj hočete početi, če vas vrže neusmiljenik na cesto?«
»Bog ve!« mrmral je v skrbeh Luka in zakril žalostni obraz z rokami.
»Hočem vam staviti nek predlog,« nagovoril je usmiljeni zdravnik nesrečnega delavca. »Vzamem vas v svojo hišo za hišnika. Imeli bodete prosto stanovanje in kurjavo in časa vedno dovolj, da bodete lahko šli na delo. Ta ponudba moja vas vsaj reši iz sedanje zadrege. Ali hočete?«
No, kako rad! Roko bi bil rad poljubil dobrosrčnemu zdravniku, če bi mu to dopustil. Bolnega dečka je takoj dobro zavil in nesel v zdravnikovo stanovanje. V kratkem času je bila končana selitev. Ko je šel mimo Pevca, ki je začuden gledal nepričakovano selitev, se je vstavil pred njim in slovesno spregovoril:
»Nisva še zadnjič skupaj! Kakor gotovo je Bog v nebesih, vam hočem kedaj plačati vaše obnašanje. Na to vam prisežem.«
Zima se je konečno umaknila pomladi, ki se je odlikovala s posebno nestanovitnim vremenom. Vsled pogostih viharjev je kmalu izginila snežna odeja in strehe so bile tako suhe, da so previdni ljudje večkrat vzdihnili: »Bog nas obvaruj požara!«
Pozno v noč se je nekoč sredi mesta res vnelo. Zakrivila je ogenj nepazna gospodinja, stanujoča pod streho visoke hiše. Ulice so bile prazne, ker je vsakdo rajši sedel doma pri zakurjeni peči ob takem vremenu. Zato dolgo niso opazili rastočega ognja. Slednjič je vendar začela klicati na pomoč – a plamen je že prodrl skozi skodlasto streho.
Takoj je bilo po mestu vse živo. Bili so plat zvona, klicali gasilce skupaj in kmalu so bile brizgalnice na pogorišču. Ljudje so prihiteli komaj na pol oblečeni pomagat. Napeli so vse sile, da bi omejili ogenj.
Gasilci so se vrlo obnašali, a vihar je raznašal ogenj po mestu in kmalu je gorelo na več krajih. Tedaj se pridrenja skozi množico možak, čisto obupan, in pade pred načelnikom na kolena. Komaj je zamogel spregovoriti: »Rešite. Pomagajte , moje dete, v ti-le goreči hiši, za Božjo voljo!«
»Kaj vaš otrok – v nevarnosti?« vprašalo jih je več najedenkrat.
»Gasilci!« klical je načelnik, »gasilci, kedo hoče poskusiti rešitev tega otročiča?« Prestrašeni so se pogledovali vrli možje, a rešitev tega otroka iz gorečega poslopja se jim je zdela nemogoča.
Notri bi še prišel s silo – a kako nazaj?«
»Potem pa še z otrokom na roki!«
»Toraj ni nobenega za to?« vprašal je načelnik še jedenkrat. Možje so zmignili z ramami. Mogoče poskusi naš Luka, ki je daleč na okoli naj najspretnejši.«
Pevec, otrokov oče, ni spoznal v svoji razburjenosti Luke. Prijel ga je, za roko in ječal: »Rešite, rešite moje dete.«
Britko se je nasmehnil Luka, ko je zapazil pred seboj nesrečnega Pevca. Ni se dolgo obotavljal. Zaklical je: »Lestvico sem! Pod to odprtino tu.«
Potem je naglo zginil pod streho. Množica je omolknila. Komaj so se drznili sopsti. Kri je marsikomu zastajala v žilah.«
»Bog mu bodi milostljiv!« vzdihnil je marsikdo, ko je zginil pogumni mož pod gorko streho. Zgubljen je!« klicala je večina, ko so zaslišali pokanje pod streho.
Lahko umljiv je bil strah Lukove žene in njegovih otrok, ki so kleče molili za svojega rednika.
Nenadoma se začujejo klici veselja in začudenja. Zapazili so v odprtini Luko z rešenim otrokom. Kmalu je prišel iz dima in prasketajočega plamena na lestvico. Spodaj so prestregli pogumnega rešitelja tovariši in mu vzeli dete, katero so položili v naročje skoraj nezavestnemu Pevcu. Na veliko njegovo veselje je bila dete nepoškodovano.
Drugače je bilo z Luko. Lasje in brada je bila razmrčena in osmojena. Obraz je bil poln opeklin, ravno take so bile roke. Koža je bila začrnela od dima in obleka je visela v capah na truplu. Ko je premagal nenavadno slabost, ki ga je obšla, ga je prvi jel ogovarjati presrečni Pevec.
»Povejte mi svoje ime, plemeniti rešitelj!« govoril je Pevec, »da bodem vsaj vedel, komu se moram zahvaliti za to nepovračljivo dobroto?«
»Ali me še sedaj ne spoznate ? Jaz sem – Luka Snoj!«
»Luka Snoj ... Nemogoče!«
»Da, gospod Pevec, jaz sem oni Luka, katerega ste izgnali pred meseci z bolnim otrokom iz hiše!«
»Moj Bog – moj Bog! Kedo je to pričakoval« jecljal je osramočeni Pevec. »Prisegel sem tedaj, da vam hočem vrniti vaše obnašanje. Moje dete je srečno ozdravelo z Božjo pomočjo in skrbjo zdravnikovo. V zahvalo za to dobroto sem se danes tako nad vami zmaščeval. Srečnega se čutim, da sem na tak način zvršil svojo prisego.«