Iz mračnega neba se leno dež cedi
in vse je zdrizasta in blatna prst lepljiva:
oblaki, ceste, zrak, ta soba siva.
Tako smo od pogreba zdaj prišli.
Na skrinjo sedem, potopim obraz v dlaneh
in dolgo s kalnimi očmi strmim predsé;
saj vse je, kakor še osorej je biló
(kako drugače naj bo tu pri nas, kako?):
je pôd črvivi, je razbito okno, vlažne stene te –
a vendar: kje sta zdaj njegov otroški jok in smeh ...
Trileten je imel že lice vse razrito od spoznanj,
v očeh mu tlel je mrtvi plamen žalostnih detinskih sanj,
da teh pogledov me bilo je strah, ko da zločina
sem kriv pred njim – o, da, imel sem sina,
pa sva ko pelin si bila grenká.
Odnesli smo ga – majhno, majhno krsto.
Kakó to zadnjo uro bil je ves lahak!
In vse je, kakor je bilo: ubožčina in skrb in glad.
Le on je šel. In mi, mi nimamo nič več solza.
