Delo Franceta Bevka v luči literarne zgodovine in srednješolskih beril
| Delo Franceta Bevka v luči literarne zgodovine in srednješolskih beril Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
Prispevek predstavlja literarnozgodovinski pogled na vlogo in pomen leposlovnega dela Franceta Bevka, ki ga primerja z njegovim položajem v srednješolskih berilih. Zaradi vzporejanja z literarnozgodovinsko in šolsko usodo Ivana Preglja in Cirila Kosmača se primerjava osredotoča na obdobje po drugi svetovni vojni. Medtem ko se Bevkov literarnozgodovinski položaj predvsem zaradi njegove narodnooozaveščevalne vloge v obdobju med dvema vojnama ohranja, je po osamosvojitvi postal obroben srednješolski avtor. Edino besedilo, ki ga (neobvezno) prinašajo sodobna srednješolska berila, je znani Bevkov roman Kaplan Martin Čedermac.
Ključne besede: France Bevk, Ivan Pregelj, Ciril Kosmač, literarna zgodovina, srednješolska berila.
Leto okroglih obletnic
V letošnjem letu mineva petdeset let od smrti Ivana Preglja, sto dvajset let od rojstva Franceta Bevka in štirideset let od njegove smrti, sto let od rojstva Cirila Kosmača in trideset let od njegove smrti, sto let od rojstva Ljubke Šorli ter osemdeset let od rojstva Saša Vuga. Gre za pet pomembnih primorskih književnikov, ki se razen pesnice Tolminske uvrščajo tudi v slovenski literarni kanon. Največje pozornosti literarne in širše kulturne javnosti je bil ob obletnici deležen Kosmač (dvodnevna prireditev Slovenske matice v Ljubljani in Kosmačevo leto z vrsto svečanosti in znanstvenim simpozijem v Tolminu, ki se zaključuje z izdajo monografije Mladinske knjige), Bevka so se 17. septembra spominjali le na Cerkljanskem in Goriškem, Šorlijeva je bila počaščena z znanstvenim simpozijem v organizaciji Univerze v Novi Gorici in goriškega Slovika, obletnici Ivana Preglja in Saša Vuga, edinega živečega avtorja, pa sta šli nekako mimo.
Pregelj, Bevk in Kosmač
Natančnejši kanonski položaj Franceta Bevka v preteklosti in danes nam razkrije primerjava s Pregljem in Kosmačem, dvema tolminskima umetnikoma, ki sta bila Bevkova bližnja rojaka. Vsem trem književnikom je bilo skupno, da so v svojih osrednjih leposlovnih delih ubeseditveno pozornost posvečali svoji ožji domovini, z izrecno ljubeznijo do njenega hribovskega značaja in do njenih klenih značajev. Temeljna razlika je v tem, da sta Pregelj in Kosmač emigrirala v Jugoslavijo in ustvarjala ob spominu na rodno okolje, Bevk pa je tudi v neizprosnem obdobju fašističnega potujčevanja in raznarodovanja vztrajal "na svoji zemlji" in s svojo literarno dejavnostjo pomagal ohranjati slovenski jezik in slovensko narodno zavest. Literarnozgodovinski položaj Preglja, Bevka in Kosmača sem skušal predstaviti na dva načina, in sicer s količinsko in kakovostno analizo slovenskih literarnih zgodovin, leksikonov in enciklopedije.
Literarnozgodovinska kanonizacija (količinski pristop)
Literarnozgodovinsko težo posameznega književnika lahko vsaj zasilno kvantitativno ovrednotimo s številom omemb v literarnih zgodovinah, pri čemer domnevamo, da sta slogovna in zvrstna raznovrstnost po eni strani ter vplivnost v kasnejših literarnih obdobjih premosorazmerni s številom omemb. V preglednici navajam število omemb v štirih literarnih zgodovinah, od Slodnjakovega Slovenskega slovstva iz leta 1968 do sodobne Zadravčeve Slovenske književnosti II iz leta 1999: AVTOR SS 1968 ZSS 1969 ZSS 1972 SK 1999 SKUPAJ Pregelj 22 76 55 38 4 krat 1. Bevk 14 43 32 23 4 krat 2. Kosmač 9 18 30 17 4 krat 3.
Po tem merilu je nesporni literarnozgodovinski prvak Ivan Pregelj, France Bevk je v vseh štirih literarnih zgodovinah na drugem mestu in Ciril Kosmač na zadnjem. Kljub temu lahko opazimo nekatere zanimive posebnosti, in sicer je največja razlika med književniki v Matičini literarni zgodovini iz leta 1969, najmanjša pa v Pogačnik-Zadravčevi literarni zgodovini iz leta 1972. Opazno je tudi dejstvo, da je razlika med Pregljem in Bevkom zelo stabilna, medtem ko se je v novejših literarnih zgodovinah Kosmač skoraj že izenačil z Bevkom.
Dobljene rezultate sem preizkusil še na drug način, in sicer sem razvrščal te tri književnike po dolžini članka v literarnih zgodovinah, leksikonih in enciklopediji, od Slodnjakovega Slovenskega slovstva iz leta 1968 do Velikega slovenskega biografskega leksikona (Osebnosti) Mladinske knjige iz leta 2008. Dolžina članka naj bi praviloma odražala nacionalno pomembnost in umetniško vrednost posameznega književnika. Preglednica: AVTOR SS 1968 ZSS 1969 ZSS 1972 PSBL 1974 SK 1996 Pregelj 5 27 3 5 45 Bevk 3 11 6 5 40 Kosmač 2 3 6 3,5 31 AVTOR ES 1987 SVL 2003 SOVA 2006 VSBL 2008 SKUPAJ Pregelj 114 29 10 43 6 krat 1. Bevk 82 20 9 46 3 krat 1. Kosmač 98 30 7 34 3 krat 1.
V celoti gledano je tudi tokrat na prvem mestu Pregelj, vendar je v dveh priročnikih na drugem mestu in enkrat celo na zadnjem mestu, tako da je njegovo statistično prvenstvo manj prepričljivo. Bevk in Kosmač sta tokrat dosti bolj izenačena, tako po dolžini člankov kot po številu prvih mest. Medtem ko so med obema Zgodovinama slovenskega slovstva izjemne, morda tudi ideološko pogojene razlike v vrednotenju (Matičina literarna zgodovina favorizira Preglja, Pogačnik-Zadravčeva pa Bevka in Kosmača), pa so po osamosvojitvi Slovenije vsi trije književniki skoraj izenačeni in imajo v enciklopediji oz. leksikonih status klasičnega avtorja. Zanimivo je, da je v zadnjem biografskem leksikonu Osebnosti France Bevk celo na prvem mestu.
Literarnozgodovinska kanonizacija (kakovostni pristop)
Dopolnitev dosedanjih spoznanj omogoča raziskava kakovostnega vrednotenja literarnega opusa Preglja, Bevka in Kosmača, saj se zlasti glede priznavanja umetniške vrednosti Bevkov položaj opazno loči od konkurenčnih avtorjev. Literarnozgodovinski priročniki priznavajo Preglju izviren slog, da je bil vodilni ekspresionistični prozaist oz. najpomembnejši pisatelj v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Tudi Kosmaču pripada mesto enega od vodilnih socialnih realistov, zaradi povojnega prehoda v modernizem in izbrušenega sloga pa so njegova dela ovrednotena kot najpomembnejše stvaritve sodobne slovenske proze. Drugače je pri Francetu Bevku, ki mu literarna zgodovina priznava izjemno plodovitost in velik kulturnozgodovinski pomen, glede umetniškosti pa naj nikakor ne bi dosegal leposlovja Preglja in Kosmača. Za ponazoritev navajam tri literarnozgodovinske ocene:
Zgodovina slovenskega slovstva 1972 Če je tedaj v Bevkovem velikem pripovednem opusu le malo umetnosti, psihološke poglobljenosti, je kulturnozgodovinski pomen dela toliko večji. – Bevk si ni ustvaril trdnega epskega sloga, prej mešanico realistične, simbolistične in ekspresionistične tehnike. Eklektik je bil najbrž tudi zavoljo pisateljske naglice, ki mu je onemogočala obrezati besedo na bistveno … – Njegova proza pa je v okupirani Primorski opravila nalogo, ki zasluži posebno kulturno-zgodovinsko analizo in oceno.
Enciklopedija Slovenije 1987 Neposrednejšo in realističnejšo pripoved o socialni in narodnostni stiski v Slovenski Benečiji je oblikoval v romanu Kaplan Martin Čedermac, ki je eden najboljših slovenskih romanov. Posvečen je ideji zvestobe materinemu jeziku, njegova lepota je v neposrednem, poetičnem, umirjenem pripovednem postopku. – Kot mladinski pisatelj zavzema eno osrednjih mest. Vrednost njegovega pripovednega ustvarjanja je v silovitosti in mnogovrstnosti zgodb, ki so posebno ljudem na Primorskem budile željo po svobodi in zavest o narodnostni skupnosti.
Slovenska književnost 1996 Bevk je – vsaj po številu knjig – naš najplodovitejši pisatelj … – Kot pisatelj je opravljal Bevk pomembno nacionalno-kulturno vlogo med Slovenci pod italijansko zasedbo, zato je nacionalna problematika v ospredju njegove pozornosti. – Po dostopnosti in priljubljenosti svojih del je Bevk v pravem pomenu besede slovenski ljudski pisatelj.
Če je še v sedemdesetih letih prevladalo stališče, da je Bevkovo literarno ustvarjanje zaradi naglice pisanja in obsežnosti opusa bolj ali manj neumetniško, so mu bile kasnejše ocene dosti bolj naklonjene, in sicer s poudarjanjem kvalitete njegove mladinske književnosti, s široko recepcijsko dostopnostjo njegove pripovedne proze in predvsem z razglasitvijo romana Kaplan Martin Čedermac za enega najboljših slovenskih romanov sploh.
Šolska kanonizacija (leto prve objave, absolutno in relativno število objav v berilih)
Tudi Bevkov položaj v srednješolskih berilih lahko najlaže osvetlimo s primerjavo s Pregljem in Kosmačem. Pomembni dejavniki šolske kanonizacije so leto prve srednješolske objave ter absolutno in relativno število objav v berilih. Navajam preglednico:
AVTOR PRVA OBJAVA LET PO ROJSTVU Pregelj sestav Wester 1922 39 Bevk sestav Wester 1922 32 Kosmač sestav Budal 1946 36 AVTOR VSE OBJAVE % MOŽNIH OBJAV Pregelj 39 89 Bevk 36 82 Kosmač 24 63
Po letu prve objave prednjači France Bevk, ki se je tako kot sedem let starejši Pregelj prvič pojavil v Kraljevini SHS v Westrovem sestavu za nižjo srednjo šolo. Medtem ko ima Pregelj v prvi objavi dve neznačilni besedili brez socialne ali domoljubne tematike (Legenda o gobah ter Brat Nicefor in hudič), je prvo Bevkovo objavljeno besedilo črtica z naslovom Panslavisti, v kateri jasno izpoveduje svojo narodno zavest. Kosmač je dočakal prvo objavo v razmejitveni Coni A leta 1946 (gre za dopolnjeno izdajo Budalovega Slovenskega cvetnika ), in sicer z danes povsem neznanim, vendar zelo aktualnim besedilcem z naslovom Nevarnost.
Po absolutnem in relativnem številu objav v berilih je na prvem mestu Pregelj, ki mu tesno sledi Bevk. Daleč zadaj je Kosmač, ki je za celo generacijo mlajši od prvih dveh književnikov, zato je najnižje absolutno število objav pri njem pričakovano, preseneča pa zelo nizek odstotek možnih objav. Natančnejša analiza srednješolskih beril pokaže, da je zmotno prepričanje nekaterih, da je bil takoj po drugi svetovni vojni Ivan Pregelj zaradi religiozne tematike v nekaterih svojih besedilih nezaželen šolski avtor (to ni res, pač pa je bil ustrezno prilagojen izbor leposlovnih besedil, tako da so avtorji beril vključevali predvsem dela s poudarjeno socialno tematiko), pač pa je bil zamolčevani avtor Ciril Kosmač, in sicer v tržaških in koroških zamejskih berilih, vse do sestava beril Zablatnik 1976.
Šolska kanonizacija (pomen književnika glede na število besedilnih enot v berilih)
Poleg sprejetja posameznega književnika v določeno srednješolsko berilo ima največjo kanonizacijsko težo število njegovih besedilnih enot. Po tem merilu je v obdobju do osvoboditve leta 1945 prevladoval Ivan Pregelj, v obdobju do osamosvojitve leta 1991 France Bevk, v obdobju samostojne Slovenije pa Ciril Kosmač. Za natančnejšo predstavitev razmerij navajam preglednico za čas od leta 1945 do leta 1991, in sicer z vsemi uvrstitvami omenjenih treh književnikov med prvih dvajset srednješolskih avtorjev po številu besedilnih enot: BERILO Pregelj Bevk Kosmač Budal 1946 5. Čekuta 1947 14. Sever 1948 13. Blažina 1949 15. 20. Jamar 1956 14. Mihelič 1969 7. Inzko 1975 7. Gregorač 1980 19. Pertot 1980 16. Fatur 1984 17. Inzko 1985 9. Fatur 1990 10. 16. SKUPAJ 4 krat 8 krat 2 krat
Nesporno je dejstvo, da je v drugi polovici dvajsetega stoletja Bevk daleč pomembnejši šolski avtor kot Pregelj in Kosmač. Posebnost je že Budalovo berilo Slovenski cvetnik iz leta 1946, v katerem imata Pregelj in Kosmač po eno besedilo, Bevk pa kar trinajst besedil, s čimer se uvršča na peto mesto med vsemi slovenskimi književniki sploh. Kasneje se Bevk kot vidnejši avtor pojavlja predvsem v sestavih za nižjo srednjo šolo, seveda predvsem po zaslugi svoje mladinske književnosti. Povsem drugačno je stanje v sodobnih srednješolskih berilih, ki so se pojavila po letu 2000 in jih uporabljajo tudi na slovenskih srednjih šolah v Trstu, Gorici in Celovcu. V preglednici navajam vsa besedila Preglja, Bevka in Kosmača: Kos 2003 Matkova Tina Kaplan Martin Čedermac Tantadruj Krakar 2003 Matkova Tina Kaplan Martin Čedermac Sreča Pomladni dan Balada o trobenti in oblaku Tantadruj Lah 2010 Matkova Tina Sreča Tantadruj Besedili, ki sta obvezni po učnih načrtih za gimnazije in štiriletne strokovne šole, sta samo Pregljeva novela Matkova Tina in Kosmačeva novela Tanatadruj. Ker nekatera berila vključujejo tudi prostoizborna besedila, se v sodobnih berilih pojavljajo kar štiri Kosmačeva leposlovna besedila (7 besedilnih enot), eno Pregljevo (tri besedilne enote) in neobvezno eno Bevkovo (dve besedilni enoti). Skratka, leposlovno delo Franceta Bevka je v sodobnih berilih povsem zapostavljeno.
Besedila Franceta Bevka v srednješolskih berilih od prve svetovne vojne do sodobnosti
Za ponazoritev, katera Bevkova leposlovna besedila so pritegovala sestavljavce srednješolskih beril, kako pogosto so se pojavljala in kako se je spreminjal njihov izbor glede na aktualne državne, družbenopolitične in družbenoekonomske okoliščine, v spodnji preglednici navajam vse besedilne enote v slovenskih srednješolskih berilih od leta 1922 do leta 2010: SESTAV BERIL BESEDILA Wester 1922 Panslavisti Grafenauer 1930 Faraon Budal 1928 Kdo bo streljal? Bajec 1935 Gozd in voda sta zaveznika, Tat Bajec 1939 Marija v Landarski jami, Gozd in voda sta zaveznika, Tat Gaspari 1940 Panslavisti, Gozd in voda sta zaveznika, Za narod svoj … (Kaplan Martin Čedermac), Ponočna pot (Kaplan Martin Čedermac) Moder 1942 Grafenauer 1942 Bajec 1943 Gozd in voda, Tat Smolej 1945 Grmada Bajec 1945 Marija v Landarski jami, Gozd in voda sta zaveznika, Kres na Čavnu, Tat, Tod ne bodo brskali (Kaplan Martin Čedermac) Smolej 1946 Budal 1946 Ples, Pipico kadim, Med rožami, Kdo bo streljal, Molzna krava, Trda beseda, Kobilice, Križarji v Kobaridu (Umirajoči bog Triglav), Osojnik, Harmonika, Okamenele podobe, Božje prgišče, Železnica? Čekuta 1947 Marija v Landarski jami Boršnik 1947 Slabič Beličič 1947 Vihar Sever 1948 Boršnik 1949 Inkvizicija v Kobaridu (Umirajoči bog Triglav), Granata, Na prelomu, Pot v svobodo Blažina 1949 Marija v Landarski jami, Boj z volkovi, Tatič, Mati in sin, Kako je dozorel Merhar 1951 Gmajna, Na prelomu, Pot v svobodo Jamar 1956 Črni bratje, Moja prva knjiga, Rojstvo nove Jugoslavije, Tonček, Mali upornik, Prvo pismo, Delo inkvizicije (Umirajoči bog Triglav), Slabič, Granata, Kaplan Martin Čedermac, Pismo iz Benečije Kos 1965 Žerjavi, Soha svetega Boštjana, Kaplan Martin Čedermac Mihelič 1969 Moja mati, Lov na tune, Ranjeno srce, Pastirci, Med nabrežinskimi kamnarji, Junak, Kako pišem, Tatič Bohanec 1975 Žerjavi, Soha svetega Boštjana, Kaplan Martin Čedermac Inzko 1975 Kako boš pisal pisma, Kako se pozdravljamo, Marija v Landarski jami, Boj z volkovi, Tatič, Na tune Zablatnik 1976 Vihar, Inkvizicija v Kobaridu (Umirajoči bog Triglav) Gregorač 1979 Kaplan Martin Čedermac Gorjup 1979 Kaplan Martin Čedermac Gregorač 1980 Kaplan Martin Čedermac Bohanec 1980 Kaplan Martin Čedermac, Ljudje pod Osojnikom Bratuž 1982 Žerjavi, Krivda, Kaplan Martin Čedermac Fatur 1984 Ljudje pod Osojnikom, Smrt pred hišo Ceferin 1984 Žerjavi, Kaplan Martin Čedermac Inzko 1985 Ptička sinička, Tatič, Prvo pismo, Moja prva knjiga, Ostrovica, Pastirci Kos 1990 Kos 1994 Bratuž 1994 Žerjavi, Krivda, Kaplan Martin Čedermac Kos 2003 Kaplan Martin Čedermac Krakar 2003 Kaplan Martin Čedermac Lah 2010
Na prvi pogled je že po naslovih sodeč značilnost Bevkovega šolskega izbora izjemen razpon tematike, od domoljubne (Panslavisti, Kaplan Martin Čedermac, Molzna krava, Kres na Čavnu, Umirajoči bog Triglav, Pot v svobodo, Črni bratje ipd.) socialne (Tat, Žerjavi, Med nabrežinskimi kamnarji ipd.), nabožne (Marija v Landarski jami) in psihološke (Kdo bo streljal?) do okoljske (Lov na tune in Boj z volkovi).
Največkrat se je pojavil odlomek iz znamenitega romana Kaplan Martin Čedermac, ki je v nasprotju z drugimi pripovednimi besedili iz obdobja med dvema vojnama izšel leta 1938 v Ljubljani, in še to pod avtorjevim psevdonimom Pavle Sedmak. Dva odlomka iz tega romana sta bila objavljena že pred vojno, in sicer v Gasparijevem sestavu beril za meščanske šole. Značilno je, da se to domoljubno besedilo ni moglo pojaviti v goriških in tržaških zamejskih berilih takoj po drugi svetovni vojni (gre za sestave Budal 1946, Čekuta 1947, Beličič 1947 in Blažina 1949), pač pa je bilo uvedeno v slovenske zamejske srednje šole šele s sestavom Bratuž 1982. Drugačno usodo je doživljala Bevkova zgodovinska pripovedka Marija v Landarski jami, ki je bila prvič objavljena v sestavu Bajec 1939 tik pred drugo svetovno vojno, po njej pa se je v osrednji Sloveniji pojavila še v začasni tretji izdaji tega sestava leta 1945, kasneje pa so jo prinašala izključno zamejska berila (tržaška sestava Čekuta 1947 in Blažina 1949 ter Inzko 1975).
Doživljajsko zelo prepričljiv odlomek iz zgodovinske povesti Umirajoči bog Triglav, ki s stališča pripovedovalca obsoja ravnanje čedajskih cerkvenih oblasti in njihov odnos do kobariških privržencev stare poganske vere, je bil prvič objavljen v zamejskem sestavu Budal 1946, kasneje pa še v osrednjih sestavih Boršnik 1949 in Jamar 1956. Nekoliko presenetljivo se je pojavil tudi v koroškem zamejskem sestavu za višje gimnazije Zablatnik 1976, ki je sicer po izboru besedil izrazito naklonjen krščanski religiozni tematiki. Novela Soha svetega Boštjana, besedilo s poudarjeno ljubezensko in umetnostno tematiko, se je pojavljala samo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pred tem in po tem pa so se v berila za višjo stopnjo srednje šole sprejemala predvsem Bevkova besedila z narodnostno ali družbeno problematiko.
Dejansko bi v sodobne srednješolske učne načrte ponovno morali sprejeti kakšno recepcijsko ustrezno Bevkovo besedilo, predvsem kot primer domoljubnega pripovedništva, bodisi samo kot odlomek v berilu bodisi kot besedilo za obvezno domače branje. Tako kot je v zadnjih desetletjih prišlo do prevrednotenja zgodovinske vloge Jovana Vesela Koseskega, čigar sicer patetične in pogosto težko razumljive pesmi so imele sredi devetnajstega stoletja izredno pomembno narodnoozaveščevalno vlogo, bi morali na novo premisliti pravi zgodovinski pomen Bevkovega ustvarjanja. Za šolsko rabo se zdijo najbolj izzivalna prav domoljubna besedila, v katerih pisatelj uporabi tehniko prikritega sporočila, in besedila, ki so recepcijsko ustrezna zaradi ironičnega doživljajskega pristopa.
Prikrito sporočilo Bevkovih zgodovinskih pripovedi
Kot smo že omenili, je Bevkov roman Kaplan Martin Čedermac, ki odkrito razgalja raznarodovalno politiko fašističnih oblasti in obsoja izganjanje slovenskega jezika iz javnosti in celo iz božjih hramov, moral iziti v Ljubljani, sicer pa je v okupirani Primorski izšla vrsta zgodovinskih pripovedi, v katerih pisatelj prikrito izpoveduje svoje domoljubno sporočilo. Gre npr. za besedila Znamenja na nebu, Umirajoči bog Triglav in Človek proti človeku, ki vključujejo dogajanje v fevdalnem štirinajstem stoletju in jih literarna zgodovina uvršča med lahkotnejše, bolj trivialne pripovedi brez večje umetniške vrednosti. Bevk že z naslovi teh besedil opozarja tudi na sodobno problematiko Slovencev v Italiji, še bolj jasno pa z njihovo vsebino, saj so pripovedovalčeve simpatije nedvomno na strani zatiranih, podrejenih, brezpravnih, torej Slovencev.
Tehniko prikritega sporočila razbiramo npr. v zgodovinski pripovedi Človek proti človeku, v kateri Bevk predstavlja zaroto lokalnih plemičev proti oglejski oblasti in posledično umor patriarha Bertranda. Dogajanje doseže vrhunec v prizorih, ko upornega plemiča Friderika de Portisa (njegova žena Irena in njen brat menih Jerko simbolično predstavljata slovenski narod) obsodijo na smrt in ga kasneje v Vidmu pred množico ljudi grozovito mučijo in nazadnje usmrtijo. Pisatelj izrazito veristično opisuje potek mučenja in odzive radovedne množice, pri čemer pa natančen opis ne služi netenju bralčevih strasti, pač pa vzbujanju njegovega sočutja. Navajam značilen odlomek, ki to potrjuje:
Ob visoki, črni hiši je stala ženska in držala otroka v naročju. Ni jokala ne vpila. Gledala je z odprtimi usti. Otrok se je bil naveličal. Zmotili so ga bobni. V tistem hipu je zagledal na vozu človeka, čigar obraz je bila grozna krvava maska. Zdrznil se je, objel mater, vpil: "Mama, boli, boli!" Kaj se je zgodilo z otrokom? Ali je bil v množici edini, ki ga je premagalo usmiljenje? Nihče ga ni slišal. Hrup je bil prevelik. In vendar so se bile oči Friderika de Portisa uprle vanj, videl je njegov jok. Spomnil se je na Ireno in na dete, ki ga je nosila pod srcem. Zavpil je v Jerka, ki se je bil znova ozrl vanj: "Ne pozabi na Ireno! Izroči ji moj zadnji pozdrav!" Odrezali so mu jezik.
Podoben primer je povest Umirajoči bog Triglav, iz katere je bil že omenjeni šolski odlomek z naslovom Inkvizicija v Kobaridu. Gre za pripoved iz leta 1331, ko naj bi po zgodovinskem izročilu Kobaridci še častili sveti studenec in sveto drevo. Pod vplivom domačega poganskega svečenika Gorazda izženejo vikarja Fulherija d'Olsaria, ki ga kot tujca ne sprejemajo, poleg tega pa krščanski cerkvi očitajo povezavo z izkoriščevalnimi fevdalnimi oblastniki. Vodja inkvizicije Francesco de Clugia pripelje vojsko iz Čedada ter ukaže posekati lipo in zasuti studenec na Gorazdovem vrtu. Potem mu uspe ujeti svečenikovo hčer Volkico, ki jo skuša na kobariškem trgu z natezanjem in mučenjem z žerjavico pripraviti do tega, da bi se odpovedala stari veri. Domačini so sočutni, vendar nemočni, tedaj pa se pojavi dekletov oče: Nenadoma se je množica razgibala. Gorazd, ki je v votlini zaman čakal na hčer, je bil prišel v vas, da jo skrivaj poišče. Po hišah ni našel živega človeka razen otrok. Prišel je na trg in v hipu spoznal, kaj se godi. Slišal je klic svoje hčere. Planil je skozi množico, v enem skoku je bil na odru. Oči so mu gorele, siva brada je vihrala. Potisnil je rablja v stran in sunil ponev izpod hčerinih nog, da se je žerjavica razsula. Pokleknil je in objel hčer, v grozi in joku je jecljal: "Volkica, Volkica moja!" Ona pa je z nasmehom odprla oči in dahnila: "Oče moj!" Gorazda napadajo vojaki in grozi, da bo prišlo do splošnega klanja, tedaj pa se pojavi karizmatični pomožni duhovnik Primož, ki kot domačin posreduje med razjarjeno množico in inkvizitorjem. Zgodba se razplete tako, da se po prihodu cerkvenega vizitatorja Bertranda Kobaridci zberejo v cerkvi in javno odpovedo bogu Triglavu, krščansko vero pa sprejmejo pod pogojem, če je ne bo oznanjeval tujec Fulherij, pač pa domačin Primož. Njihovo počutje po verskem obredu pisatelj tankočutno opiše takole: V izmučenih dušah in srcih se je med stenami, ki so jih zaklepale od ostalega sveta, od groze dni in noči zganilo nekaj neznanega, globokega. V pesmi, v mraku, v skrušenosti trenutka in v njegovi ponižnosti je ležalo nekaj svečanega, blažilnega, telo je pritiskalo k tlom, a duša je iskala izhoda v zvokih zahvalne pesmi, v žarkih, ki so padali skozi okna in tvorili zlate stopnice do neba … Le nekaj trpkega, grenkega je kalilo njihovo čisto misel in kristalno čustvo … Meč, ki je okrvavljen ležal preko križa, ljubezen, ki je bila z nasiljem osramočena … Vsega ni bilo mogoče pozabiti …
Iz zapleta in razpleta zgodbe je seveda jasno razvidno Bevkovo domoljubje, izjemno pomembno pa je tudi pisateljevo končno sporočilo, da Slovenci sprejemajo krščansko vero, vendar iskreno le tedaj, kadar jo čutijo kot domačo in ne kot vsiljevanje tujega. Tudi zato med drugo svetovno vojno na Primorskem ni bilo državljanske vojne, povsem drugače pa je bilo v Ljubljanski pokrajini, kjer so cerkveni oblastniki prezrli Bevkova domoljubna opozorila in svoj obstoj povezali s privrženostjo okupatorju.
Srednješolska berila in Bevkov smisel za ironijo in humor
Ne nazadnje je treba opozoriti na možnosti, ki jih za šolsko rabo prinašajo danes povsem pozabljena Bevkova ironična in humorna besedila. Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja so se v omenjenih Bajčevih berilih za nižjo srednjo šolo sestavljavci trudili vključiti tudi manj resnobna besedila, v srednješolskih berilih po drugi svetovni vojni in v sodobnih berilih pa se humorno-ironični pristop zapostavlja, čeprav ima lahko veliko didaktično vrednost. Tudi v šolskih izborih Bevkovih leposlovnih besedil je bilo preveč poudarka na resnobnosti, svetla izjema pa je domoljubno satirično besedilo Molzna krava, ki je bilo edinkrat objavljeno v Budalovem Slovenskem cvetniku leta 1946. Navajam odlomek:
Na severni strani Goriške dežele je v srednjem veku, ob zatonu trinajstega stoletja in slej, ležala velika pitana, molzna krava. Ta krava je bila Tolminska dežela. Njena vimena so bila bela in vabljivo napeta, za njene štiri sesce so se klali in izrivali beneški doži, oglejski patriarhi, čedadski kapitelj, goriški grofi in drugih gospodov brez števila. Ubogo ciko so rezali, drezali in bezali, da je mukala od bolečine; žejna in krvaveča je morala oddajati mleko v prostorne žehtarje, ki so jih mogočniki med krvavim tepežem nastavljali in odrivali od njih njene teličke.
Precej humorja je bila objavljenega v Bevkovem satiričnem časniku Čuk na pal'ci, ki je izhajal v Trstu takoj po prvi svetovni vojni. Bevk je z njim izzival in tudi tvegal, saj si je z besedilom Deset rekrutovih zapovedi, ki ga je italijanska oblast označila za protidržavno pisanje, prislužil štiri mesece zapora. Za ponazoritev in konec članka navajam Bevkovo travestijo znamenitega Prešernovega soneta O Vrba, srečna draga vas domača, ki jo je pesnik kot samoironično domislico z naslovom Sreča – pardon! – sonet nesreče objavil v omenjenem časniku:
O dimnik, kjer visi domača krača,
kjer oče moj nabija si kopita,
dab' želja bit' gospod, me srborita
speljala ne bila golj'fiva kača!
Na vedel bi, da pisat' se ne splača,
čeravno tinta vsa na kup izlita,
napolnila do vrha bi korita –
le brada mi poganja kot krtača, in čevlji silijo vsak dan narazen,
pa dela je obilo, dnarcev malo,
čeravno žep moj ni nikoli prazen
in skrinje sem napolnil z božjo hvalo.
O, bralci, le za vzgled me ne vzemite,
kupčujte raje, hiše si kupite!