Denarji

Denarji Resnična dogodba

Izdano:	Primorski list 20. april 1893 (1/8), 58—59
Viri:	dLib 2
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Slabo je na svetu slabo,« tako sem se pritoževal v prijateljski družbi. »Letina revna, davki veliki, družina obilna, sirka ni nič več pri hiši, denarja nič.«

»Leskovca poišči,« mi svetuje Ledinov Peter. »Kedo pa je ta? Kako bi pomagal, kje je?« poprašujem kar v eni sapi.

V Ljubljani je, pa denar zna delati" – a drugi vdarijo v smeh.

Še nikoli nisem nič o tem slišal, ne tajim, tudi jaz bi se ne branil par desetakov, če bi bili le ravno taki, ko cesarski, da bi jih nihče ne spoznal. Povprašujem , a drugi se mi smejo; konečno pa zvem sledeče:

Pred par leti je prodajal v Bobovcu nek Martinček podobe in podobice. Odkod je bil, nihče ne ve, kako mu je bilo res ime, tudi ne. Martinček so mu rekli, ker je bil nekemu domačemu Martinčku podoben, ko krajcar krajcarju. Dobro kupčijo je imel, še sedaj visi na stenah one vasi marsikatera podoba, katero je on se svojim gladkim jezičkom vsilil.

»Poglejte jih, poglejte, kako se svetijo! In te rože, tudi cesarski slikar lepših ne naredi. Leskovec, ta ima roko, ta zna, to vam povem, eno tako cunjo, kakor je ta tvoj petak, namaže ti, kakor bi pihnil. Pa ne, da bi me ovadili, Bog varuj, da sem vam kaj takega povedal!«

Kmetje gledajo od podobe do petaka, od petaka do podobe in kmalu so vsi enega mnenja, da so podobe res lepše narejene, ko papirnati denar.

»Ali bi pa res znal tako narediti, da bi ga še davkar ne spoznal?« praša eden se strahom.

»Poglej in sam sodi, saj nisi na glavo padel« odvrne Martinček. »Ker smo prijatelji, vam povem, da je mož zelo dobrega srca, revežem je že mnogokrat pomagal, da so sedaj bogatini.«

»Ko bi ti Martinček hotel reči dobro besedo zame, ne bilo bi zastonj.«

»E, prijatelj, to so nevarne reči, ako bi se zvedelo?!«

»Saj pač ne bom tako neumen, da bi samega sebe notri spravljal. Če tebe ovadim, saj bom imel jaz ravno toliko škode.«

»Jaz bi tudi rad, ko bi mogel kaj pomagati si, jaz tudi, o, meni tudi« se oglašajo možje.

»Vidite, pa on živi od slikanja, zastonj veste, da nič ne dobi, in tam v Ljubljani mora pač tudi pravega denarja imeti, tam so gospodje vse bolj premeteni, ko gospoda po vaseh in trgih. Vendar nesite mu vsak en petdesetak, pa bom za vas govoril, da vam da po desetkrat toliko, vsakemu po pet sto! Kako lehko si pomagate.«

Nekako počasno so se napravljali, a nazadnje vendar le gredo. Martinček jim je natanjko povedal za stanovanje, in eden, ki je bil po kupčiji že večkrat tam, vedel je za ulico in za hišno številko.

V Ljubljani kar k Leskovcu! Okna .je imel zagrnena, govoril je tiho, a zelo prijazno. »Revežem pomagati je dobro delo,« pravi ter da vsakemu zavitek, v katerem je bilo, kakor je rekel, po petsto goldinarjev.

»Sedaj pa, le hitro ven iz mesta in proč od mene, sedaj ni časa tu denar ogledovati, policaji že zdavnej name pazijo, ker so zapazili, da so vsi oni reveži, katerih k meni mnogo pride, tako nenadoma obogateli- Ti imajo ostro oko, zato le hitite.«

Kmetje si ne dajo tega dvakrat velevati, molče zagrabi vsak svoj zavitek in še le, ko so bili daleč iz mesta so se hoteli malo nagledati lepega denarja. A o joj! Bel papir, nič slikanega, drugi ravno tak, tretji zopet, sam bel papir, še črtice ni na njem in po petdeset goldinarjev je moral vsak plačati

»Ti slepar ti, kar nadenj, stepimo ga,« pravi prvi jezno.

»Tega ne,« pravi drugi, »še zaprli bi nas, policajem povejmo!«

»Tudi to ne bo prav« tolaži tretji, »policaji bi zvedeli, po kaj smo prišli in to bi ne bilo dobro za nas, najbolje bo, da gre eden k Leskovcu in mu hudo zažuga, ako nam denarja ne povrne.«

Vsi spoznajo, da je ta res najbolj pametna. Koj se vrne eden, ter jezno, a vender precej tiho. da bi ga še kedo drugi ne slišal, pravi: »Separ sleparski, ali daš koj nazaj one denarje, če ne te koj grem ovadit.«

»Le, le,« se smeje Leskovec. »Lepo vas bodo pohvalili, da ste me hoteli zapeljati, naj bi vam denarje delal! Ali ne veste, da je to kriminal? Kedo pojde za pričo, da sem vas ogoljufal? Kolikor vas bo, toliko vas pojde na Žabjek, pa ne domov! Ako hočete sami sebi dobro, molčite, pa prav nobenemu ne povejte, kaj ste mislili narediti, denarja pa ne dam, sem ga že varno shranil, sedaj pa le pojdi!«

Kmet je kmalu sprevidel, da je res najbolje to, kar je Leskovec rekel, kako bi ga tožili, ne da bi si sami poleg ene škode še nove ne nakopali. Iz Ljubljane domu so šli veliko bolj žalostni, kakor od doma. Petdeset goldinarjev ni malenkost! Ne verujte sleparjem!