Detektiv Zdravc

Detektiv Zdravc Goran Gluvić

Spisano:	Uredila Estera Grdadolnik
Viri:	Gluvić, Goran (2004). Detektiv Zdravc. Ljubljana: Založba Karantanija. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

»Jaz sem Zdravc. Detektiv Zdravc. Zasebni detektiv Zdravc. Najmlajši zasebni detektiv Zdravc,« je zapisal Zdravc v svojo beležko. In dodal: »Da ne bo pomote.« Potem je vse skupaj prečrtal. Že tri meseca ni imel nobenega primera. Vso zimo. Kot da bi vsi spali kot medvedi. Šolski psiholog Sajko, ki mu včasih zaupa, da razišče manjše težave učencev, je vedno, ko sta se srečala, odkimaval z glavo in nemočno širil roke. Le v začetku septembra ga je poklical v pisarno. »Zdravc, šola se je začela, rad bi videl, če tvoja detektivska žilica ni zamrla med počitnicami,« je rekel. »Imamo majhno težavo z nekim prvošolcem. Sedi na klopi v garderobi in joka. Ugotovi, zakaj.« Zdravc je zavil z očmi: »Saj vsi vemo, zakaj joka.« »Kdo 'vsi vemo'?« ga je strogo pogledal psiholog Sajko. »Nič ne vemo, dokler ne ugotovimo dejstva in se na lastne oči ne prepričamo… Obstaja tisoč razlogov.« Zdravc se je napotil v garderobo in zagledal prvošolca, ki je lovil sapo, smrkal in si brisal nos z rokavom. Sedel je zraven. »Hej, stari, jaz sem Zdravc, osmar. Če sem jaz preživel to šolo, boš tudi ti. No, povej, zakaj si tako žalosten?« »Včeraj… Včeraj…« so se prvošolcu spet nabirale solze. »Kaj se je zgodilo včeraj? Je bilo tako hudo?« »Jaaaa!« je zatulil prvošolec. Zdravc mu je dal robec: »Izvoli, pomiri se…« »Včeraj… Včeraj sem…« si je brisal nos in oči, in potem, ko se je umirli, vprašal: »Ali lahko obdržim robček?« »Lahko,« je odvrnil Zdravc: »Si se pomiril?« »Sem,« je prikimal prvošolec. »No, povej, kaj se ti je zgodilo včeraj?« »Včeraj…. Včeraj… sem moral v šolo.« »To je najbrž zelo hudo zate,« ga je Zdravc stisnil k sebi. »Novo, neznano okolje, velika šola… Najbrž si se bal.« »Nisem se bal!« je prvošolec skočil s klopi. »Vedel sem, kako bo v šoli… Strašijo te, cukajo, porivajo, pa še učiti se moraš!« »In so tebe kaj strašili, cukali, porivali?« »No, ja,« je prvošolec spet sedel na klop. »Ampak jaz sem jih nazaj. Dvakrat bolj strašil, cukal in porival.« »V redu,« se je Zdravc skušal osredotočiti na bistvo prvošolčeve težave. »Kaj se je potem zgodilo včeraj, da zdaj jokaš?« »Tudi danes se je!« »Prav, tudi danes. Kaj pa?« Prvošolec se je žalosten zazrl v tla in šepnil: »Moj medvedek je ostal sam doma.« »Tvoj medvedek?« je kilo vprašal Zdravc. »Jaaaa!« je prvošolec spet zatulil, vzel robec in si obrisal nos. Zdravc ga je spet objel: »In praviš, čisto sam?« Sicer pa se je počutil trapasto, on, zasebni detektiv, ki bi se moral ukvarjati z resnejšimi primeri. »Ja, čisto sam je. Žalosten. Včeraj ga nihče ni stisnil k sebi celih pet ur.« »Kaj ne poveš!« se je Zdravc nasmehnil, potem pa se je spomnil: »Kot je meni znano, učiteljice dovolijo prvošolcem, da prinesejo svojo najljubšo igračo s sabo. Zakaj nisi prinesel svojega medvedka?« »Moj medvedek ni nikakršna trapasta igrača,« ga je prvošolec grdo pogledal. »On je moj najboljši prijatelj.« Zdravc se je malo zmedel: »No, prijatelj, ki je igrača… igrača, ki je prijatelj… skratka, kaj sem hotel vprašati? Zakaj nisi prinesel svojega prijatelja medvedka s sabo, da ne bi samoval? Saj veš, da bi ga lahko.« Prvošolec ga je še bolj grdo pogledal, skoraj malo jezno: »Si nor, stari? Da bi ga prinesel sem, v šolo? V to norišnico? Da bi ga strašili, cukali, porival? Nikoli! Jaz imam svojega medvedka zelo rad!« nato je skočil s klopi in odšel v razred. Zdravc je še nekaj časa sedel, nato je plosknil z rokami in pomislil: »Ni kdove kakšen primer, je pa rešen primer.« Vzel je beležko in si zapisal dogodek. Nato je vzdihnil: »Za začetek šolskega leta niti ni tako slabo.« »Odlično! Odlično, Zdravc,« ga je pozneje pohvalil šolski psiholog Sajko. »Saj sem se le pogovoril z njim. Nič posebnega,« je odvrnil Zdravc. »To se ti samo zdi,« se ni strinjal psiholog Sajko. »Vsakdo ne zna prisluhniti prvošolcem. Velika večina bi ga zbadala, ali pa ga zmerjala s cmero. Ti si pa pristopil…« »Kot pravi detektiv?« je Zdravc poskočil od veselja. »Skoraj, skoraj,« je rekel psiholog Sajko. »Zdaj se mi pa mudi. Če bo še kaj, te pokličem…« Od takrat je minilo že pol šolskega leta, pa še vedno nič.

2

Zdravc je zaprl beležko in popoldne se je še naprej vleklo. Nato je potrkala mama, ki mu je sporočila, da je prišla teta Barbara na obisk in naj jo pride pozdravit. »Ja, takoj,« je raztegnil glas. Ko je stopil v dnevno sobo, sta mama in teta Barbara že imeli na sporedu svojo večno temo pogovora. »Barbara, poslušaj me…« »Poslušam te.« »Zdaj je že skrajni čas, da si najdeš kakšnega resnega dedca…« »Jaz nočem kakšnega resnega dedca.« »Da si končno ustvariš družino…« »Jaz hočem ljubezen svojega življenja,« se je teta Barbara zazrla skozi okno, kot da bi ga hotela priklicati s svojim pogledom. »Spet sanjariš,« je mama razširila roke in se naslonila na stol. Teta Barbara jo ni slišala.: »Vem, da bo nekoč ljubezen mojega življenja prišla skozi odprta vrat. Človek, s katerim se bom ujela na vsej črti, človek, ki mi ga bo dala usoda z vso svojo lepoto…« »Prišel bo, praviš,« jo je Zdravčeva mama jezno pogledala. »Kaj pa če ta usojena ljubezen tvojega življenja živi v Sibiriji in prav tako sanjari o tebi, da boš prišla skozi okno…« »Saj je vseeno, kje živi?« »Kaj pa če nima in nikoli ne bo imel denarja za pot v Evropo?« »Ah, ti tega ne razumeš,« je vzdihnila teta Barbara, se obrnila proti meni in veselo plosknila: »Oh, moj nečak, najmlajši detektiv na svetu, kako tvoji primeri?« »V redu,« je Zdravc skomignil z rameni. »Vsi rešeni?« »Vsi,« je Zdravc nejevoljno odgovoril. Bal se, da ga bo spet vprašala o ljubezni. »Kako pa kaj ljubezen? Kaj težav?« je vprašala teta Barbara. Zdravc je zavil z očmi: »Teta, ti misliš, da v naših letih nimamo nobenih drugih težav razen ljubezenskih.« »Glede ljubezni,« je vzdihnila teta Barbara. »ti lahko povem, da ne izbira let. Težava je v tem, da ko si zaljubljen, je težko, in ko nisi, je tudi težko. Ko bi lahko bilo nekaj vmes…« In spet se je zazrla skozi okno. Teta Barbara je mladinska pisateljica, ki zelo rada poudarja, da je malo trčena, zato s sestro, Zdravčevo mamo, ki je pravnica in hoče, da so stvari vedno urejene, tako kot je treba, ne moreta priti skupaj. Saj teta Barbara ni trčena, le včasih počne trčene stvari, kot na primer, ko se sredi poletja odpravi smučat na Krvavec, ker trdi, da plavanje poleti škodi zdravju. Zdravc je predvsem občuduje, ker zna tipkati miže z vsemi prsti. In ko piše zgodbe, je videti, kot da bi igrala klavir. Na žalost pa Zdravc ni pretirano navdušen nad njenimi knjigami, ker v njih mrgoli mačk, kužkov in drugih domačih živali. Nekoč, ko ga je vprašala za mnenje o neki njeni knjigi, je odvrnil, naj napiše kakšno kriminalko, pa bo dobila mnenje pravega strokovnjaka. Nasmejala se je in mu obljubila, da bo tudi to poskusila. Zdravc je bil sprva vesel, potem pa mu je kapnilo, da bo prav gotovo za detektiva izbrala kakšnega mačka in se je potem kislo nasmehnil. Teta Barbara do sedaj še ni napisala kriminalke. » A veš, da pišem kriminalko,« je rekla teta Barbara, ki je še vedno zrla skozi okno. »Si vesel?« je pogledala Zdravca. »Sem,« je neprepričljivo izrazil veselje. »Kdo pa je detektiv?« »To naj bo skrivnost,« je pomežikala teta. Seveda, maček bo, si je mislil Zdravc in se vrnil v svojo sobo. Takoj za tem je pozvonila Flora, Zdravčeva sošolka in soseda, ki vedno pride, ko zagleda tetin avtomobil na parkirišču. Flora naravnost občuduje tetine knjige. »Je Zdravc doma?« je vprašala. »Ja,« je odvrnila Zdravčeva mati. »V svoji sobi je. Kar pojdi k njemu.« »Dober dan, teta Barbara,« je Flora najprej stopila v dnevno sobo. »O, Flora, kako si kaj?« »V redu.« »Najin dogovor velja?« Flora je prikimala: »Velja.« In je potrkala na vrata Zdravčeve sobe. »Kaj imata za bregom?« ju je sumničavo pogledala Zdravčeva mama. »Ah, nič, nič,« je teta Barbara odmahnila z roko.

3

»Hoj, Zdravc,« je vzkliknila Flora, ko je stopila v sobo. »Kako čudovita knjiga!« »Kakšna knjiga?«  »Še nisi prebral zadnje tetine knjige?« se je začudila Flora. »Nehaj, Flora,« je Zdravc naveličano vzdihnil, kajti ni se mu dalo poslušati obnove tetine knjige. To je znala Flora početi več kot uro z vsemi vzkliki in pripombami, kot so: krasno, čudovito, neverjetno, tako trčeno, tako blazno dobro. Flora pa se sploh ni nameraval pogovarjati o tetini knjigi, tako da si je Zdravc lahko oddahnil. A ne za dolgo. »Nekaj ti moram povedati,« je začela Flora. »Ampak, prosim te, nikomur ne povej tega, kar ti bom zdaj povedala. Obljubiš?« »Obljubim,« je prisegel Zdravc, čeprav ni bil ravno nadušen, da bi slišal Florino skrivnost. Flora je naredila zelo zaskrbljen obraz in rekla: »A veš, da so me danes zjutraj ugrabili vesoljci.« »No, ja,« je vzdihnil Zdravc. »Ti pa nikoli ne odpoveš, ko je treba ziniti največjo traparijo.« »Ko pa je res,« je Flora skoraj zavpila in nadaljevala: »Odpeljali so me na planet, ki je čisto enak kot naš. Enaki kontinenti, enake države, enake pokrajine, enaka mesta, enake ulice, enaki ljudje, enake živali, enaka drevesa. In zdaj sem tu! Na drugem planetu z istim imenom – Zemlja. Zdi se mi, da so tudi tebe ugrabili.« »Kaj so me?« se je zmedel Zdravc, ki je bolj na pol poslušal. »Ugrabili!« je prikimavala. »Mene?« »Ja, tebe. Ne verjameš?« »Ne.« »Poslušaj,« je Flora začela opletati z rokami, da bi bila bolj prepričljivejša. »Zjutraj, tik preden se zbudimo, pridejo vesoljci in nas na hitro ugrabijo in s svetlobno hitrostjo prepeljejo na planet, ki je čisto enak kot naš,« je vneto razlagala. »A vse Zemljane?« je vprašal Zdravc. »Daj, no, nehaj nakladat.« »Kje pa!« se je Flori zdelo vprašanje neumestno. »Tako velike vesoljske ladje pa nimajo. Le približno sto nas ugrabijo.« »Aha,« se je Zdravc vključil svoje detektivsko žilico. »In praviš na čisto enak planet, kjer živijo tisti, ki so čisto enaki kot midva. Če so naju res zjutraj ugrabili in sva zdaj na drugem planetu, ki je čisto enak kot naš, bi potem morali sedeti v tej sobi štirje.« »A misliš, da so vesoljci tako butasti,« je rekla Flora. »Tista dva, ki sta čisto enaka kot midva, pa so ugrabili z njihovega planeta in jih prepeljali na naš. Razumeš?« »No, ja,« je Zdravc že razumel. »Toda, zakaj bi vesoljci to počeli? Saj je konec koncev vseeno, kje smo, če pa sta planeta enaka.« »To počnejo zaradi zabave,« je odvrnila Flora in se zasanjala. »Vesoljci se res znajo žurati. Ne pa mi, ki smo dolgočasni, pravi zapečkarji, ki nam je le do tega, da bi ohranjevali svojo človeško vrsto.« Potem pa se je naglo obrnila in Zdravca pogledala v oči: »A veš, da se mi dan zdi siv in zmeden.« V tem sta se oba strinjala, Zdravc pa je še dodal: »To bo najbrž, ker nisva na svojem planetu. Morda pa je le kakšna razlika med našim in tistim planetom, kjer so vesoljci bolj zabavni.« »Najbrž zato,« je prikimala Flora. Potem sta nekaj časa molčala, dokler Flora ni vprašala: »Spet nimaš nobenega primera?« Zdravc je odkimal.. »Pa veš, zakaj,« je rekla Flora. Še preden je Zdravc skomignil z rameni, je nadaljevala: »Zato ker nimaš tajnice.« »Ker nimam tajnice? O čem ti to?« »Da, da,« je prikimala. »Pravi zasebni detektivi morajo imeti tajnice.« »Bedarija!« se Zdravc ni strinjal. »Zakaj bi morali imeti tajnice?« »Če za nič drugega, pa zato, da jih ugrabijo, da bi potem zasebne detektive izsiljevali, da bi bilo potem zanimivo in napeto,« je spet nakladala Flora. »Veš, kaj, Zdravc, odločila sem se, da sprejmem ponudbo in bom tvoja tajnica.« Zdravc je presenečeno odprl usta, potem se je nasršil: »Veš kaj, sploh nisem iskal tajnice. Sploh nisem dajal nobenih ponudb.« Resnično ga je razjezila. »A nisi?« se je začudila. »Oh! Oprosti. Mislila sem, da si tisti Zdravc z enakega planeta Zemlja, od koder so me zjutraj ugrabili. Ti si torej tisti Zdravc, ki ga niso ugrabili. Pač, zmotila sem se. Mislila sem, da so naju z Zdravcem ugrabili…« »Prav, prav, prav,« se je Zdravc predal, kajti uvidel je, da si Flora želi, da bi bila njegova tajnica, drugače si ne bi izmislila tako trčene zgodbe o enakih planetih. In moral je priznati, da mu je bila še kar všeč. Zamisel, seveda. Kot zasebni detektiv je tudi vedel, da je Flora malo zaljubljena v njega. Drugače se ne bi tako trapasto vedla. »V redu, sprejmem te za tajnico,« je pristal. »Toda vedi, da kot najmlajši zasebni detektiv ne prejemam nobenega plačila, zato ga tudi moja tajnica ne more.« »To vem,« je rekla Flora. »Ampak tudi jaz imam pogoj.« »Kakšen?« »Hočem profesionalni odnos. Kot tajnica zahtevam, da se niti pod razno ne zaljubiš vame, kajti znano je, da se zasebni detektivi skoraj po pravilu zaljubijo v svoje tajnice. Torej če se zaljubiš, bom takoj dala odpoved. Velja?« »Velja,« je Zdravc rekel zmedeno. Potem sta si segla v roke in sta nekaj časa zrla predse. Toda Flora je kmalu vprašala: »Si že videl novo prodajalno na koncu ulice?«  Zdravc je prikimal. »Si videl tudi, kaj prodajajo v njej?« »Sem, ure.« »To si ti misliš,« je vzdihnila Flora. »Kakšne ure neki!« »V izložbi sem videl ure,« je odvrnil. »Sicer so starinske, a so vseeno ure.« »Te zanima, kaj zares prodaja?« se je namuznila Flora. »Greva malo povohat?« »Povohat?« se je začudil Zdravc. »A se ne reče tako?« »Kaj?« »Raziskat zadevo.« Zdravc je zavil z očmi in rekel: »No, pa pojdiva.« »A sam rekla kaj narobe?« »Ne drezaj.« Florina skrivnostna namigovanja so ga mikala, ampak mu ne bi bilo vseeno, če bi se srečala s kakšno mafijsko združbo, ki bi se ukvarjala s kakšno prepovedano prodajo.

4

Ko sta stopila v prodajalno, ni bilo nikogar za pultom. Le približno sto starinskih stenskih in drugačnih ur, ki so tolkle s svojimi bati. »To je starinarnica,« je Zdravc šepnil Flori. »Kdo pa sploh kupuje stare ure, ki se vedno kvarijo?« »To je samo krinka za prodajanje… česa drugega,« je zašepetala Flora. Končno se je prikazal čokat starejši prodajalec in ju premeril s strogim pogledom. »Kaj je, mularija?« je nevljudno vprašal. »Gremo ven! Tu nimate kaj iskati.« »Rada bi si ogledala ure,« se ni dala Flora. »Te ure niso za mularijo!« je prodajalec pokazal z roko proti vratom. Tudi Zdravc se ni dal, saj je zasebni detektiv, zato sem stopil k pultu: »Oprostite, gospod, toda na vratih visi delovni čas, kar pomeni, da v vašo prodajalno ali karkoli je že lahko vstopajo vsi, vsak državljan katerekoli države.« »Ti boš meni govoril o državljanih katerekoli države,« je zamahnil z roko proti Zdravcu, a ga ni dosegel. Mislil je, da se bo Zdravc takoj prestrašil in jo ucvrl. No, malo ga je bilo strah, a tega ni pokazal. »Rad bi kupil uro,« je odločno rekel. »Tu ne prodajamo ur,« je odvrnil prodajalec. »Zakaj pa so vsepovsod?« je rekel Zdravc.. »Za okras. Zdaj pa ven!« je prodajalec stopil izza pulta. Zdravc in Flora sta rajši stopila nekaj korakov nazaj in se dotaknila vrat. Jasno jima je bilo, da je prodajalec zmožen vsega. »Gospod, a imate štoparico?« je vprašala Flora. »Sta gluha?« »Saj jo ne bi kupila. Vprašala sem, če imate štoparico zase,« je rekla Flora. »Jaz ne rabim nobene štoparice,« je prodajalec kazal s prstom proti vratom. »Pa še kako jo rabite!« je Flora povzdignila glas. »Da si izmerite, koliko minut ste zoprni na sto metrov.« In s tem dokončno razkačila prodajalca, ki je zagrabil za leseno palico, ki je stala v kotu. Ne Flore ne Zdravca ni zanimalo, zakaj jo rabi, zato sta se urno zapodila skozi vrata. »Vam že pokažem merjenje na sto metrov,« se je prodajalec ustavil pred vhodom, še nekaj zamrmral v brado in se vrnil. Ko sta bila na varni razdalji, je Zdravc zasikal proti Flori: »Kaj ti je? Zakaj si ga izzivala?« »Kaj ne vidiš, da ima dve levi nogi?« »Dve levi nogi?« »Vseeno je, na katero nogo zjutraj najprej stopi. Obe sta levi,« je razložila Flora, potem pa je zapičila pogled v Zdravca: »Sicer pa bi moral biti jaz jezna nate… Namesto da bi me branil, mu dal eno po nosu, ga zbil na tla, mu obraz prilepil za parket, si jo prvi ucvrl skozi vrata z mano vred. Razočaral si me, detektiv Zdravc.«  »Ne flancaj,« je Zdravc mirno odmahnil z roko. »Zasebni detektivi so neustrašni, vedno na robu med življenjem in smrtjo, grobi, ko je to treba biti grob, nežni, ko je treba biti nežen, in vedno zmagajo, ti pa si jo takoj popihal. Razmišljam, ali bi še bila tvoja tajnica,« je nakladala Flora. »Zakaj pa ti nisi zakričala in omedlela?« jo je vprašal. » Bi morala?« »Saj si tajnica zasebnega detektiva. One vedno kričijo in omahujejo na tla, ko jih kdo napade, « je rekel. »Jaz sem drugačna tajnica,« je odvrnila. »Jaz pa sem drugačen zasebni detektiv,« se ni dal Zdravc. Vmes se je oglasil mobi in Zdravc ga je vzel iz žepa: »Ja, mama. S Floro sediva na klopi v parku. Ja, ja. A moram? No, prav.« Ko je spravil mobi, je rekel Flori: »Mama. Pretirava.« »Je kaj narobe?« »Sprla se je s teto Barbaro. Zdaj pa hoče, da grem pogledat, ker se noče oglasiti na svoj mobi. Flori ni bilo treba dvakrat reči. Poskočila je in vzkliknila: »Greva!« In že je pospešila korak. »Ej, saj se ne mudi,« jo je ustavil Zdravc. »Kaj pa če je tvoja teta v nevarnosti!« »Trčene tete nikoli niso v nevarnosti,« ji je pojasnil Zdravc. »To si zapomni, tajnica. To ti povem jaz, najmlajši zasebni detektiv.« »Če me že siliš, si bom zapomnila,« je Flora skomignila z rameni.

5

Ko ima hudič mlade, jih ima več na enkrat. Tako je bilo tudi z Zdravčevimi detektivskimi primeri. Na poti k tetini hiši ju je prestregel šestošolec Mare. »Hej! Jaz sem Mare,« se je ves zadihan predstavil. »Ti si pa Zdravc, ane?« Zdravc je prikimal in gledal vanj. Zdelo se mu je, da ga je nekje že videl, a se ni mogel spomniti, kam bi ga dal. Zato pa se je Flora takoj spomnila: »Mare, ti si tisti iz šestega razreda, ki je letos zmagal na evropskem prvenstvu mladih matematikov. Tvojo fotografijo sem videla na spletnih straneh naše šole. Pa še na naši šolski televiziji so te kazali.« »Ja, jaz sem tisti,« je Mare pritrdil bolj žalostno. Flora pa je še naprej navdušeno govorila: »Matematiko imaš v malem prstu, ane? Zakaj stojiš kot nekakšen kup nesreče? Ti si vendar džek! »Kaj te muči?« je vprašal Zdravc. »Moj primer lahko rešiš le ti,« so prosile tudi Maretove oči. »Ti si moje edino upanje. Slišal sem, da si na naši šoli rešil že zelo veliko primerov. Pri enem sem bil zraven. Pri tistem trčenju na šolskem hodniku. Briljantno.«

6

Takrat je na šoli zavladala prava panika. Šolski psiholog Sajko je poklical Zdravca: »Pridi, nekaj se je zgodilo na hodniku v prvem nadstropju.« Ko sta prispela, sta videla osmarko, ki se je držala za trebuh in osmarja, ki se je držal za glavo. Ona se je zvijala, on pa je bil videti, kot da ni s tega sveta. Okrog njiju so se zbirali firbci. Med njimi je že stala reporterka iz šolske lokalna televizije, ki je govorila v kamero: »Da, slišimo se. Pozdravljeni vsi skupaj. Na našem šolskem hodniku se je zgodilo silovito trčenje. Za kaj gre? Za prometno nesrečo ali za kaj drugega? To bodo ugotovili strokovnjaki. Mi pa smo pred svoje kamere povabili našo čistilko, ki je bila v trenutku trčenja prisotna na tem delu hodnika. Torej, vi ste očividka…« Snemalec je obrnil kamero k čistilki: »Ne očividka, pač pa ušesosliška sem bila. Videla nisem, slišala pa še kako, slišala.« »Torej, nam lahko poveste, kaj ste slišali?« Čistilka je malo pomislila, nato pa rekla: »Slišala sem: bum! Treščilo je, kot da bi bilo konec sveta.« »In kaj je bilo potem?« je zanimalo reporterko. »Potem pa ni bilo konca sveta. Obrnila sem se in videla tistela dva zadaj, kako se držita ona za trebuh, on pa za glavo,« je zaskrbljeno prikimavala čistilka. »Mislite, da sta se zaletela? »Nekaj se je zaletelo. Kaj? Jaz ne bi vedela. Važno je, da zdaj ni konca sveta, da lahko pometem, ko se vsi razidejo, pa da grem domov,« je čistilka prijela metlo in škaf in se umaknila. »Hvala za pogovor,« se je zahvalila reporterka. Medtem pa je Zdravc spraševal osmarja, kaj se je zgodilo. »Ne vem, je odkimaval osmar. » Šel sem mimo in pogledal v njo, potem pa je… Ne vem, kako naj povem… Zabliskalo je in me zadelo v glavo…« Podoben odgovor je dobil tudi od osmarke, le da jo je udarilo in uščipnilo v trebuh. Reporterka je takoj pristopila k Zdravcu, snemalec pa za njo. »Snemaj,« mu je ukazala. »Tukaj smo opazili tudi najmlajšega zasebnega detektiva Zdravca, učenca naše šole, ki si je ogledal prizorišče trčenja. Pozdravljen, Zdravc, si že kaj ugotovil?« »Hja,« se je Zdravc popraskal po glavi, »kaj naj rečem. V šolskih hodnikih po vsej državi so taka trčenja zelo pogosta. Naj skrajšam: osmarja sta se trčila s pogledi.« »S pogledi?« se je začudila reporterka. »kako se lahko trči s pogledi? Saj…« »Vem, kaj hočeš reči,« jo je prekinil Zdravc. »Da se vsak dan gledamo, opazujemo, pogledujemo drug drugega, pa se vseeno ne zaletavamo vsevprek. Vsaj tako silovito ne. Se pa zgodi, da so včasih pogledi tako močni, da nekoga udarijo v glavo in ne ve, kje je, drugega pa preprosto zvije v trebuhu. A se tebi to še ni zgodilo?« »Ne,« je odvrnila reporterka, in se obrnila k šolskem psihologu Sajku, ki je stopil zraven in se nasmihal. »Zdaj bom prosila za nekaj besed našega psihologa. Ali menite, da bi morali poklicati reševalce?« »No, no, vprašajte detektiva Zdravca.« Zdravc je takoj odgovoril: »Ni čudno, da ne veš, kaj se je zgodilo, ko se pa tebi ni nikoli. Takšno trčenje se preprosto imenuje: ljubezen na prvi pogled.« »Aha, to,« je hitela reporterka. »Še eno vprašanje: ali jo bosta udeleženca današnjega trčenja odnesla s kakšnimi hujšimi posledicami ali pa le z lažjimi praskami?« Zdravc je zavil z očmi, šolski psiholog pa se je zasmejal: »Na to vprašanje, pa žal ne bi znal odgovoriti niti najmodrejši med najmodrejšimi.« Potem ko sta se oddaljila, se je obrnil k Zdravcu: »Dobro, zelo dobro. Kar pa ne morem reči za reporterko. Kaj misliš, a se res ni nikoli zaljubila na prvi pogled?« Zdravc je skomignil z rameni: »Morda pa se res ni, ko pa vseskozi gleda v kamero.«

7

»No, pustimo preteklost,« je Zdravc rekel Maretu, ki je še hotel naštevati uspehe najmlajšega zasebnega detektiva. »Za kakšen primer gre pri tebi?« Mare je začel mencati: »Iz puščice mi je izginila radirka.« »Radirka?« se je nakremžil Zdravc. Nato se je ozrl okrog sebe: »Mare, po pravici povej, kdo te je nagovoril? Kje se sedaj skrivajo fantje in se mi režijo?« »Kateri fantje?« se je začudil Mare, a takoj dojel, na kaj namiguje Zdravc. »Ne, ne, nihče me ni nagovoril. Mi boš pomagal najti radirko? »Zdravc, pomagaj mu,« je pritegnila še Flora. »Ampak radirka…« se je obotavljal Zdravc. »Saj vem, da je trapasto, toda ta radirka mi veliko pomeni. Zelo veliko. V puščici sem jo nosil že od prvega razreda,« je razlagal Mare. »Šest let imaš eno in isto radirko!« se je začudil Zdravc. Flora pa niti najmanj ne: »Kaj se čudiš? Zato pa je dober matematik. Tako natančen, da mu nikoli ni treba radirati.« »Prinaša mi srečo,« je potožil Mare. »Brez nje sem izgubljen.« »Vraževeren, kaj?« je rekel Zdravc in začel razmišljati, ali bi sprejel primer ali ne. »No?« sta v en glas nestrpno rekla Flora in Mare. »Prav,« se je odločil Zdravc. »Raziskal bom primer radikra! Ne bom dovolil, da zaradi navadne radirke…« »Ni navadna radirka,« je pripomnil Mare. »Seveda, ni. Ne bom dovolil, da bi zaradi posebne radirke popustil na tekmovanjih in bi naša šola izgubila takšen ugled, kot ga že ima. Jutri začnem raziskovati. Dobiva se v šoli, prav?« Mare je poskočil od veselja, rekel hvala in stekel po ulici navzdol.

»To zadnje, kar si povedal, še naš ravnatelj ne bi znal bolje na šolski proslavi,« je dejala Flora, ko sta nadaljevala pot. »Ponosna sem, da sem tvoja tajnica,« je še dodala. »Ne prilizuj se mi, » je Zdravc vzdignil kazalec. »Ko pa je res!« je Flora razširila roke.

8

Flora ni vedela, kje stanuje teta Barbara, zato je, ko ji je Zdravc od daleč pokazal hišo, začela pretirano vzklikati: »Joj, kako čudovita hiša, sijajna…« »Nehaj, Flora, hiša je prav grda,« jo je prekinil Zdravc. »Kako da ne vidiš njene lepote!« se je čudila Flora. »Čisto navadna hiša je, pa še brez fasade.« »Meni je to lepo,« je pritrdila Flora, a ji Zdravc ni nič odvrnil, zato je vprašala: »Zakaj pa nima fasade?« »Pravi, da noče skrivati za fasado,« je razložil Zdravc. Ko sta prispela, je Zdravc potrkal na vrata. Nihče se ni oglasil. Potem pa je stopil v hišo, Flora pa za njim. »Teta Barbara!« je poklical. Spet se nihče ni oglasil. »Morda je skočila v trgovino,« je ugotavljala Flora. »Morda.« »Zakaj pa je pustila hišo odklenjeno?« »Vedno pušča odklenjeno,« je odvrnil Zdravc. »Pravi, da vse svoje premoženje vedno nosi v svoji glavi.« Flora je zagledala tetino pisalno mizo in se zapodila k njej z novimi vzkliki navdušenja: »Joj, a tukaj piše svoje čudovite mladinske romane?!« »No, ja,« je pripomnil Zdravc. »Piše o mucih…« »A nima računalnika?« se je začudila Flora. »Ne mara ga,« ji je pojasnjeval Zdravc in si medtem ogledoval še druge prostore hiše. »Pravi, da ji zvok pisalnega stroja daje dodaten navdih. Zdi se mi, da bi ji prej dajal navdih računalnik, ki itak prede kot maček. V pisalnem stroju je stal list papirja in Flora je spet vzkliknila: »Glej! Začela je pisati novo zgodbo!« Ko pa je malo bolje pogledala, pa ni znala prebrati. »Kaj pa je natipkala? Naslov…« Tudi Zdravc je pogledal na list papirja, kjer je pisalo:

Dktibsm dr b ptofsjslni ut.

»Kot da ne bi znala tipkati,« je rekla Flora. »Teta zna odlično tipkati, samo…« je ugotavljal Zdravc. Potem je skomignil z rameni: »Nič. Najbolje je, da greva.« »Ji ne bova pustila sporočilo?« je vprašala Flora. Zdravc je za trenutek zastal, nato pa je vzel listek: »Ja. Napisal ji bom… No, da jo je mama iskala.« »Ne, ne,« se ni strinjala Flora. »Midva sva jo iskala. To napiši.« »Saj jo je mama…« »Prosim, prosim.« »No, prav,« je vzdihnil. In napisal, da sta jo iskala Flora in on. »Napiši še, da ima čudovito hišo,« je še prosila Flora. »Pa da je sijajna, čudovita, prelepa?« »Ja, tudi to,« je Flora svetlikala z očmi, Zdravc pa je s svojimi zavijal. »Kdaj boš nehala pretiravati?« je rekel in odložil listek zraven pisalnega stroja. »Kaj pa, ko bi jo še malo počakala?«  »Kdo ve, kdaj se bo vrnila,« je rekel Zdravc. »Sicer pa moram v šolo k psihologu Sajku. Zadnjič sem manjkal pri njegovih testih.« »Ta psiholog Sajko je raztresen kot zelena moka,« je bleknila Flora. Na pol poti sta se razšla .«Se vidiva jutri v šoli,« ga je pozdravila, Zdravc pa je zamrmral v brado: »Se vidiva.«  Spotoma je poklical mamo in ji povedal, da tete ni doma. »Najbrž kje kuha mulo,« je vzdihnila Zdravčeva mama.

9

Psiholog Sajko je včasih zbran, miren in preudaren, včasih pa… Tako kot ga je opisala Flora: raztresen kot zelena moka, torej eden izmed najbolj raztresenih živih bitij na šoli. Takrat se mu vedno kam mudi in je videti, da sploh ne posluša sogovornika. Takšen je bil tudi tisto popoldne, ko je Zdravc vstopil v njegovo pisarno. »Aha! Tu si!« je premetaval mape in liste na mizi. »Sedi, Zdravc, odgovoril boš na vprašanja… Kje pa so?« Mislil je na teste. Ko jih je našel je vzkliknil: »Aha, tu so.« Zdravc je sedel in psiholog Sajko mu je dal teste. »Mudi se mi…« je rekel. »Imaš eno uro… Ne, imaš pol ure časa… Potem se pogovoriva…. Res se mi mudi…« Že je hotel iti, pa se je spomnil: »Potem se pogovoriva… Res se mi mudi… Zelo, zelo mudi. Imaš svinčnik? Imaš. Torej, na delo. Jaz pa… Mislim, mudi se mi… Kam pa? Aha, spomnil sem….«  Ko je prijel za kljuko, je Zdravc rekel: »Gospod Sajko, ne bom odgovarjal na ta butasta in lahka vprašanje. Mi ni treba, saj vem, kaj bom postal. To sem vam že stokrat povedal.« »Veš?« je psiholog Sajko odprl vrata. »No, prav, ja, kakor hočeš… Samo čitljivo zapiši, da bom znal prebrati.« »Jaz bom vendar detektiv, ko bom velik,« ga je Zdravc skušal prepričati, da ne bi izpolnjeval testov. »Jaz nisem eden izmed tistih, ki ne vedo, kaj bodo počeli v življenju.« Psiholog Sajko pa se je le vprašal: »Kam pa moram?« In si odgovoril: »Aha… Na trening… Trener naše košarkarske ekipe me potrebuje. Ne vem, zakaj… Ampak, kot sva se dogovorila, Zdravc… Čitljivo… Da bom znal prebrati.« Pokazal je na teste, ki jih je Zdravc držal na rokah, vzdignil kazalec in zaprl vrata. Zdravc se ni zmenil za teste. Takoj je šel za psihologom Sajkom. Zasledoval ga je kot pravi detektiv, čeprav je imel občutek, da vohuni. Sled ga je pripeljala v telovadnico, kjer je pravkar trenirala šolska košarkarska reprezentanca. Čeprav so vodili na lestvici z velikim naskokom točk, jim zadnje čase ni šlo najbolje. Kot izkušeni detektiv, ki resda ni imel še diplome, je Zdravc vedel, zakaj je psiholog Sajko na treningu. To je potrdil tudi pogovor s trenerjem Vojtko, ki ga Zdravc poslušal izza vrat. »Fizično so fantje odlično pripravljeni,« je razlagal trener Vojtka. »To dokazujejo s številnimi testi, ki smo jih opravili. Toda nekaj gre narobe. Kaj? Tega jaz ne vem. Zato sem te poklical, da si ogledaš trening in mi svetuješ. »Bomo videli, bomo videl,« je odvrnil psiholog Sajko in spet pogledoval na uro. »Naš Miran je eden izmed najboljših osnovnošolskih košarkarjev. Poleg njega pa smo se okrepili še s Tonetom, ki se je preselil iz drugega konca mesta pred enim mesecem. Tone velja za najboljšega mladega centra. Spreten je pri vodenju žoge kljub svoji višini, vsem skupaj ne gre in ne gre zadnje čase.« Psiholog Sajko je spet pogledoval na uro: »V redu, v redu, začnite s treningom…« Trener Vojtka je razdelil košarkarje v dve skupini in začeli so igrati. Tudi Zdravc jih je opazoval. Miran resnično ni nič zadel, niti iz položajev, ki jih je včasih spravil za malo malico. Novincu Tonetu pa se je žoga vsakič izmuznila iz rok kot za stavo. Trener Vojtka je skakal, se jezil, pa spet pomiril in fante spodbujal, toda največkrat je kar obsedel na klopi in se držal za glavo. Psiholog Sajko je še nekaj časa gledal trening, se oziral na uro, nato pa je stopil k trenerju Vojtki. »Mudi se mi,« je rekel. »Si kaj ugotovil?« je zanimalo trenerja Vojtko. »Sem. Ne skačeta dovolj dobro. Niti pri skok šutu niti pri navadnem skoku,« je razložil psiholog Sajko. »To tudi sam vidim,« je rekel trener Vojtka. »Toda zakaj?« »Nek razlog mora biti,« je psiholog Sajko spet pogledal na uro. Zdravc je vedel, da se mu mudi v pisarno, kjer naj bi pregledal njegove teste. Trener Vojtka je razočarano zmajeval z glavo: »Samo to mi lahko poveš: da slabo skačeta.« »Ne, ne,« je odkimaval psiholog Sajko. »Mislim, da ima Miran trn v peti, zato ne more skočiti kot včasih. Zdaj se mi pa res mudi,« se je opravičil in odhitel proti pisarni. Tudi Zdravc je stekel. Videl je le še trenerja Vojtko, ki je stal sredi igrišča in si gladil brado. »Trn v peti,« je zamomljal. Ko je Zdravc skočil za mizo, je psiholog Sajko že odpiral vrata. »No,« je rekel, ko je vstopi. »Si čitljivo izpolnil teste?« »Sploh jih nisem.« »Nisi znal?« »Sploh jih nisem pogledal.« »In ti bi bil rad detektiv?« »Jaz bom detektiv,« je Zdravc odločno pritrdil. »In ti bi bil rad detektiv?« se je namrščil psiholog Sajko. »Jaz bom detektiv!« se ni dal Zdravc. Psiholog Sajko je zmajal z glavo in spet pogledal na uro. Zdravc je pomislil, da se mu spet nekam mudi in da ga bo nehal mučiti s testi, a se je uštel. »Eno uro časa še imam, Zdravc,« je rekel. »Detektivi, kot je meni znano, a veliko tega mi je znano, opravljajo zelo naporno delo.« Zdravc se je strinjal in prikimal. »Pogosto ure in ure sedijo za mizo,« je nadaljeval psiholog Sajko, »in pregledujejo različne dokumente ali izpolnjujejo obrazce, ti si pa ne vzameš niti pol ure časa za test, zatorej dvomim, da boš dober detektiv.« S tem je prepričal Zdravca, ki je vzel kuli in pričel zapisovati odgovore. Po približno petnajstih minutah pa je vstopi trener Vojtka in s sabo pripeljal še košarkarja Mirana. S prstom je žugal proti psihologu Sajku: »Veš, kaj, pregledali smo peto. Ekipnega fizioterapevta sem poklical, pa se mi je smejal. Fant nima nobenega trna v peti. Oglej si peto in se prepričaj.« Miran je sezul supergo in nogavico. »Potem sem se pač zmotil,« je ravnodušno odvrnil psiholog Sajko. »Zmotil? Mi se borimo za vstopi v finale košarkarske lige, ti me pa zafrkavaš, mislim, ti se pa motiš!« se je še bolj razkuril trener Vojtka. »Prenapet si, Vojtka,« ga je miril psiholog Sajko. »Jaz? Prenapet! To ni res!« Zdravc se je zahithital, a ga je zresnil Vojtkov jezni pogled. »No, ti bo pa on pojasnil,« je psiholog Sajko pokazal na Zdravca. »Jaz?« je Zdravc pogoltnil slino. »Saj želiš postati detektiv, kajne? Daj, no, saj veš, v čem je stvar. Misliš, da nisem videl, kako si mi sledil in kukal v telovadnico.« »No, ja,« je Zdravc malo zardel. »Tudi jaz vidim trn v Miranovi peti.« »Zdaj me boš še ti zafrkaval, mulec,« se je trener Vojtka napihnil kot košarkarska žoga. »A mislita, da sem slep!« »Pomiri se… in… Mislim… Poslušaj do konca,« ga je miril psiholog Sajko. »Zdravc, prosim.« »Torej, naj razložim,« je zakašljal Zdravc. »Torej, torej, trn, ki ga ima Miran v peti, je velik trn, ki se imenuje Tone.« »Aha,« se ni dal trener Vojtka, »zdaj je navidezni trn, ki ga ni nikjer, dobil še ime. Če mene vprašata, sta vidva nora. Greva, Miran.« »Počakaj,« ga je ustavil psiholog Sajko. »Prenapet si, Vojtka, zato ne vidiš Toneta v Miranovi peti…« »To je pa višek!« je zardell trener Vojtka. »Zato ne vidiš,« je nadaljeval psiholog Sajko, »kako Miranu ni všeč, da si prenesel vso igro na Toneta. Vsi mu morajo podajati. Prej pa so podajali Miranu. Razumeš?« Medtem se je Miran že bil izmuznil iz pisarne. Trener Vojtka se je popraskal po glavi: »To je morda res. Vendar pa me ne boš prepričal, da ima Miran trn v peti. Videl sem, da ga nima. Pa še to: trni nimajo imen. To je nesmisel. Trn z imenom Tone, kaj takega!« Odmahnil je z roko in stopil iz pisarne. Po nekaj korakih se je vrnil in namrščeno dejal: »Mislil si na našega Toneta, ki naj bi bil tisti trn, ki je v Miranovi peti.« Psiholog Sajko je prikimal. »Veš, kaj, Sajko,« je vzdihnil trener Vojtka. »Takšne neumnosti pa že dolgo nisem slišal. Tako velikega Toneta, kot je naš, ne spraviš v Miranovo peto, pa če se ubiješ.« Nato je odšel. »Kaj misliš,« je psiholog Sajko vprašal Zdravca. »Ali je razumel, kaj sva mu hotela povedati?« »Prepričan sem, da je,« je odvrnil Zdravc. »Toda ni hotel priznati. Pravi športniki nikoli ne priznajo poraza, ker vedo, da bo naslednjič nova tekma.« »Strinjam se,« je rekel psiholog Sajko. »Si izpolnil teste?« Zdravc je prikimal. »No, potem zdaj pojdi.« Ko je Zdravc odšel, je psiholog Sajko švrknil po testu in zmajal z glavo. Zdravc je na vsa vprašanja odgovoril z istim stavkom: Jaz bom detektiv.

10

Naslednji dan, preden se je Zdravc odpravil v šolo, ga je mama prosila, naj se po šoli spet oglasi pri teti Barbari. Ko je potožil, da je brezveze, je mama rekla: »Prosim.« »No, prav,« se je predal Zdravc. Med potjo se mu je pridružila Flora. »A veš, kaj sem danes sanjala?« »Me ne zanima,« je Zdravc hotel preprečiti Florino nakladanje o svojih sanjah. »Sanjala sem,« se Flora ni dala. »Da sem se poročila. In veš, kdo je bil ženin?« Zdravc je molčal. »Ti si bil, si moreš misliti,« je pihnila Flora. »Si prepričana?« je vprašal Zdravc. »Morda je pa bil tisti Zdravc z onega planeta Zemlja?« »Ko sem pa res sanjala,« se je branila Flora. »Kaj morem… Takšne sanje so bile.« Zdravc je vzdihnil: »In zdaj jih ni več.« »In ko naju je vprašal, ali me ti hočeš za ženo si rekel: da, in ali te jaz hočem za moža sem pa rekla: ne. Toliko da veš.« »Ne nakladaj, Flora,« je Zdravc pospešil korak. »Ko pa je res!« je razprla oči in capljala za njim. Pred šolo ju je čakal Mare. »Si že kaj odkril?« je vprašal Zdravca. »Nekaj se mi svita,« je odvrnil Zdravc. »Toda najprej mi povej, ali si komu povedal za svojo radirko?« »Vsi v razredu že dolgo vedo za mojo radirko, ki mi prinaša srečo,« je vzdihnil Mare. »Slavna Maretova radirka!« je vzkliknila Flora, kar pa je Mareta še bolj užalostilo. Zdravc se ni dal motiti. Nadaljeval je s spraševanjem: »Kdaj pa ste nazadnje pisali kakšno kontrolko iz matematike?« »Prejšnji teden, v petek,« je odvrnil Mare. »V petek!?« se je začudila Flora. »Zadnji dan v tednu, ko smo že vsi utrujeni, ko…« »Pa kaj ti je danes, Flora?« jo je prekinil Zdravc. »Sanjala sem lepe sanje,« se je namuznila. Zdravc se je spet obrnil k Maretu: »Kontrolke so najbrž že popravljene. Če se ne motim, je Iksipsilon tvoj razrednik. Mare je prikimal. »Potrpi še malo…« je rekel Zdravc. »Še danes rešim primer tvoje radirke.«  Mare je stopil v šolo in se pridružil množici učencev. Zdravc je jezno pogledal Floro: »Motiš me pri preiskavi. Ali si moja tajnica?« »Sem.« »No?« »Tudi jaz sem rekla: da?« »Kakšen da?« »V sanjah,« se je nasmehnila Flora. »Tudi jaz sem rekla, da se bom poročila s tabo. Zlagala sem se ti.« Zdravca je razjezilo Florino: »Se ti zdi, da sem zaljubljen vate, ali kaj!« »Ne, ne, nisem mislila na to,« se je opravičevala Flora. »Govorila sem o sanjah.« »Ti si trčena,« je jezno rekel Zravc in stopil v šolo. K njemu je stopila reporterka šolske televizije in ga prosila, če gre lahko z njo, ker ga rabijo. K Flori pa je pristopila sošolka in ji rekla: »Kaj je, Flora? Slavni detektiv Zdravc bo razrešil vse primere tega sveta, le tvojega ne bo niti opazil.« »Ja,« se je strinjala Flora. »Zakaj pa mu ne namigneš, da ga imaš rada?« »Saj sem mu. Storkat. Če pa bi mu to rekla, bi ga prestrašila,« je vzdihnila Flora.

11

Reporterka je Zdravcu razložila, da je ravnatelj prosil, če bi posredoval pri zadevi, ki se dogaja v šolski jedilnici, ker je psiholog Sajko danes na seminarju. »Kaj pa se dogaja?« je vprašal Zdravc. »Dva fanta iz petega se hočeta ubiti,« je razlagala reporterka. »Nekdo ju mora pregovoriti.« »Ubiti!?« se je prestrašil Zdravc. »Ne vem, če je to delo zame. Imata kakšno orožje?« »Imata,« je pritrdila reporterka. Še preden je uspel srh preleteti Zdravca, sta že stopila v jedilnico, kjer je zagledal dva fanta, ki sta sedela za mizo v kotu. Na steni za njima je visel transparent, kjer je pisalo »Gladovna stavka«. Na njuni mizi so bile naložene različne jedi in pijače: čips, kola, sladoled, pomfrit, tortice, skratka vsemogoče sladkarije. Učenca sta se pridno basala z njimi. »Aha,« je Zdravc takoj ugotovil. »S hrano in gaziranimi pijačami se ubijata. To je njuno orožje.« »Ja,« je pritrdila reporterka in ukazala snemalcu, ki je hodil za njima: »Snemaj!« Potem pa je naredila resen obraz in gledala v kamero. »Danes zjutraj, tik pred začetkom pouka, sta dva učenca iz petega razreda začela gladovno stavkati zaradi neprimerne prehrane v naši menzi. Naš detektiv Zdravc jih bo skušal odvrniti od tega brezumnega dejanja.« Zdravc je bil že pri njiju. »Oj, fanta.« Eden je s polni usti zamomljal v pozdrav, drugi pa je le vzdignil roko. Potem pa je zavpil: »Glej, snemajo naju.« »Kaj se pa gresta?« ju je vprašal Zdravc. Prvi je na hitro prežvečil hrano in jo še hitreje pogoltnil: »Torej… Samo trenutek.« Nato je naredil še požirek kole. »Midva sva se odločila za gladovno stavko, ker je prehrana na naši šoli zanič.« »Tako je,« je pritrdil drugi. »Nehajta, fanta,« je vzdihnil Zdravc. »Hrana v naši menzi ni tako slaba.« »Slaba je!« sta zavpila v en glas in se ozirala proti kameri, kar je opazil tudi Zdravc. »Že vem, v čem stvar,« je Zdravc odhitel k reporterki. »Hočeta biti v središču pozornosti. Hitro ju posnemita, dokler se ne prejesta in bomo res morali klicati rešilce.« In reporterka ju je začela spraševati: »Imata kakšne predloge za izboljšavo prehrane?« »Seveda imava,« je rekel prvi. »To sva tudi povedala kuharici,« je rekel drugi. »Pa se nama je samo smejala,« je rekel prvi. »Boš malo čipsa?« je drugi ponudil reporterki. »Ne, hvala,« je odvrnila. »Daj, no,« jo je silil drugi. »Pravi čips je, tako slastno masten, kar cedi se ti iz rok. Še žal ti bo.« »Ne verjamem,« je nadaljevala reporterka. »Osredotočimo se na vajine zahteve.« »Midva zahtevava,« je rekel drugi, »da se iz jedilnika črta zelenjava in vse tisto, kar ne maramo jesti. »Midva zahtevava,« je rekel prvi, »da se v jedilniku upoštevajo samo sladkarije, torte, kremne rezine, čips, litri kole, pa bonboni in čokolade, sladoledi različnih vrst, litri kole, krofi, potice, štruklji, kolači, litri kole, keksi, medenjaki, sadne kupe in spet litri kole.« Drugi je vzel keks in ga dal v usta: »Dokler kuharice ne izpolnijo najine zahteve, bova gladovno stavkala.« »Tako je,« je tudi prvi vzel keks in ga dal v usta. »Se vama ne zdi nič čudnega, da med gladovno stavko jesta, kaj jesta, se bašeta?« je zanimalo reporterko. »To ni nič nenavadnega, to je posebna gladovna stavka,« je razložil drugi. »Posebna?« se je začudila reporterka. »Lahko malo podrobneje razložita?« »Gladovno in stavkovno sva opredeljena do tiste hrane, ki jo je pri malici in kosilu preveč, ne pa do tiste hrane, ki je skoraj ni,« je pojasnil prvi. In drugi nadaljeval s pojasnjevanjem: »Ko se bo razmerje prevesilo na stran te hrane, ki jo vidite, bova nehala gladovno stavkati.« »Da pokaževa dobro voljo, bova kdaj pa kdaj poskusila tudi zelenjavo,«  je bil dobrosrčen prvi. Reporterka se je obrnila h kameri in rekla: »Toliko za zdaj. O poteku gladovne stavke vas bomo sproti obveščali.« In potem je odhitela v studio, za njim pa snemalec. Zdravc, ki je opazoval fanta, se je v trenutku domislil, kako bi lahko prekinili njuno gladovno stavko. Stopil je k njima in jima prišepnil: »Zdaj bodo montirali material, na katerem sta vidva posneta. Bi si rada ogledala? Vesela bo, če bosta zraven.« »A res? V studiu?« sta poskočila fanta. In sta stekla za reporterko, pustila mesto gladovne stavke, ki ga je pozneje pospravila snažilka.

12

Od kar imamo šolsko televizijo, je Zdravc premišljeval med potjo do zbornice, se na naši šoli dogajajo res nenavadne stvari. Spomnil se je na besede svoje tete Barbare, ki vedno pravi, da televizija kvari otroke, še bolj pa odrasle, in tokrat ji je moral pritrditi. Preden je stopil v zbornico, je srečal ravnatelja, ki ga je vprašal, če je prepričal stavkajoča mulca. »Sem,« je odvrnil Zdravc. »Saj nista stavkala zaradi hrane iz šolske menze. Hotela sta se kazati na televiziji.« »Se mi je kar zdelo, da ni kriva hrana,« je zaskrbljeno vzdihnil ravnatelj. »Zdaj ne stavkata več?« »Ne,« je odkimal Zdravc. »Gledata se v studiu, kjer montirajo prispevek.« Ravnatelj je naredil velik vzdih olajšanja. »Hvala, Zdravc, dobro delo si opravil. Psiholog Sajko mi je rekel, da si želiš postati detektiv.« »Ja,« je prikimal Zdravc. »Lepo, lepo,« ga je ravnatelj potrepljal po ramenu. »Toda to je nevaren poklic.« Zdravc je skomignil z rameni: »Vem.« »Vso srečo ti želim,« je rekel ravnatelj in se obrnil k svoji pisarni. Zdravc ga je slišal, kako je tožil: »Pa so mi mnogi svetovali, da ne uvajam televizije v šolo. Jaz pa sem mislil, da moramo v korak s časom. Zdaj je, kar je.« Zdravc je stopil v zbornico in poiskal učitelja Iksipsilona, kot so mu učenci pravili. »Tako. Tudi zadnjo nalogo sem popravil,« je zadovoljno rekel Iskipsilon in se zazrl v Zdravca, ki je stal ob njegovi mizi. »Kaj bo dobrega, Zdravc?« »Raziskujem primer radirka in sem prišel, da bi vam postavil nekaj vprašanj,« se je Zdravc postavil v detektivsko pozo. »Radirka?« je učitelj Iksipsilon namrščil čelo. »Maretu iz šestega razreda, vi ste njegov razrednik, skratka, njemu je izginila radirka iz puščice,« je pojasnil Zdravc. »Ja, nekaj sem slišal o tem,« je rekel učitelj Iksipislon. »Kot je meni znano, je bila tista radirka nekakšna maskota. Pridi, sedi zraven. Zanima me, kako napreduje preiskava. Veš, jaz sem velik ljubitelj detektivk. A veš, da mi učenci pravijo Iksipsilon?« »Vem,« je rekel Zdravc. »Tudi jaz vam prvim tako. Najbrž vam ni všeč.« »Ni mi, priznam,« je odvrnil učitelj Iksipsilon. »Lahko bi bili bolj izvirni. To, Iksipsilon, je tako staromodno. Pa pustiva to. Kaj sem te že vprašal? »Kako napreduje preiskava,« je odgovoril Zdravc. »Torej, kako?« »Nekaj mi je sicer prišlo na misel,« je razlagal Zdravc, zato sem prišel k vam, ampak zdi se mi vseeno malo za lase privlečeno.« »Dajmo, fant,« ga je spodbujal učitelj Iksipsilon. »Z besedo na dan. Detektiv mora vse poskusiti, dokler ne razreši primera, mar ne? Tudi tisto za lase privlečeno.« »Tudi jaz prvim tako. Prišel sem vas vprašat, kako so učenci iz šestega pisali šolske naloge. Učitelj Iksipislon je začel zmajevati z glavo: »Moram reči, da je Mare naredil majhno napako, ki pa ne bo vplivala na oceno. Videti je, da njegova radirka le ima nekaj čudežne moči.« »A je kdo, ki je pisal zelo dobro, čeprav dosedaj ni bil dober matematik?« je vprašal Zdravc. Učitelj Iksipsilon je začel prelistavati mapo z nalogami: »Samo pogledam. Ta je sicer popravil… ampak… Samo malo počakaj… No, to pa je čudež,« je poskočil. »Darko! Ima tri nezadostne, sedaj pa čista petka.« In se obrnil k Zdravcu: »Pa menda ne misliš…« »Saj ste rekli, da mora detektiv vse poskusiti,« je pritrdil Zdravc. »Dobro si si zapomnil,« je učitelj Iksipsilon vstal izza mize in se zapodil proti vratom. »Pojdi, greva v razred. Detektivi morajo takoj ukrepati. Se strinjaš?« »Se,« je Zdravc stekel za njim. Stopila sta v razred, učenci so vstali, učitelj Iksipsilon pa je rekel: »Sedite, sedite.« In pogledal po razredu: »Preden vam razdelim šolske naloge, se bomo pogovorili o znameniti Maretovi radirki. Vaš starejši kolega,« je pokazal na Zdravca, »je raziskal primer in prišel do zanimivih ugotovitev, zato mu predajam besedo.« Zdravc je malo zakašljal, nato pa začel: »Torej, stvar je taka…« A ni končal. Prekinil ga je Darko, ki je vstal, gledal v tla in momljal: »Radirka je… mislim…« »No, Darko, glasneje,« ga je opozoril učitelj Iksipsilon. Darko je vzdignil glavo, pogledal okrog sebe in rekel, glasneje: »Radirka je spet v Maretovi puščici.« Mare je takoj pobrskal po puščici, se nasmehnil in izvlekel svojo znamenito radirko: »Res je.« »Oprosti, Mare,« se je opravičeval Darko, »vzel sem jo, ker sem mislil, da mi bo pomagala, in potem mi je bilo žal, da sem jo vzel. Da bi pozabil, kaj sem storil, sem se spravil delat matematične vaje. Mislim, da matematika niti ni tako težka, če rešuješ naloge sproti. Iksips…« se je obrnil k učitelju Iksipsilonu. »Mislim, gospod učitelj, prosim vas, da mi daste ukor.« »No, no,« se je razhudil učitelj Iksipsilon. »O tem bom odločal jaz.« Medtem je Zdravc stopil k Maretu: »Mi pokažeš to slavno radirko?« Res je, ni bila nič posebnega. Radirka, ki so jo prodajali pred leti, takšna kakršno je imel tudi Zdravc en teden, potem pa jo je izgubil. »Torej, to je ta čudežna radirka,« je Zdravc še vedno držal radirko v rokah. »Jutri pišemo biologijo, ki mi ne gre prav dobro. Mi posodiš radirko?« Mare je že hotel reči, da jo posodi, a se je Zdravc nasmehnil: »Šalim se.« Potem ga je učitelj Iksipsilon pospremil iz razreda. »Kaj praviš?« ga je vprašal. »Je bil ta primer detektivka ali znanstvena fantastika? Ali pa je bilo to zgolj naključje?« »Rešenemu primeru se ne gleda v zobe,« je Zdravc modro odvrnil. »Prav imaš,« se je strinjal učitelj Iksipsilon. »Pa veliko sreče še naprej.«

13

Po pouku je bilo nenavadno živahno v avli šole. Fanta, ki sta zjutraj stavkala v menzi, sta si omislila novo predstavo. Seveda, vse skupaj je snemala šolska televizija z reporterko v prvi vrsti. Spet je zrla v kamero in govorila: »Oglašam se iz avle naše šole. Priča smo izjemnemu umetniškemu dogodku dveh nadarjenih mladih kiparjev.« Oba sta stala zraven nje. Prvi se je nasmihal, drugi pa se je držal resno. »Bi nam lahko kdo od naju povedal, kaj več o vašem delu?« je vprašala reporterke. Odgovoril je fant, ki se je nasmihal: »S tem, ko si rekla, da je to izjemen umetniški dogodek, si povedala več kot dovolj.« Tudi Zdravc je stopil, da bi si ogledal ta izjemen umetniški dogodek. Na šolski mizi so stali učenci in učenke, med njimi tudi Flora, ki mu je pomahala. »S čim bosta oblikovala kipe?« je reporterka spraševala naprej: »Z glino, kamnom, morda kovino?« K Zdravcu je stopil psiholog Sajko, ki se je bil vrnil s seminarja. »Slišal sem za tvoje posredovanje pri stavki. Odlično si opravil,« ga je pohvalil. Medtem je odgovarjal fant, ki se je držal resno: »Veš, kaj, te tehnike so preživete in zastarele. Sedaj živimo v enaindvajsetem stoletju in najin način kiparjenja je v skladu z našim stoletjem ali tisočletjem, kakor hočeš. Material, ki ga uporabljava, je model sam po sebi, takšen, kakršen je, zasnovan naravno kibernetsko. »S fantoma sem se pogovoril,« je povedal psiholog Sajko. »In jima predlagal to, kar sedaj počneta. No, sama ideja je njuna.« »Kaj sta pa onadva odgovorila v testih, kaj bi rada postala?« je zanimalo Zdravca. »To so zaupni podatki…« »Najbrž sta napisala, da bi bila vse, kar je na tem svetu?« Sajko se je začudil: »Kako pa veš? »Detektivska žilica,« se je nasmehnil Zdravc. Reporterka se je trudila razumeti umetniško usmeritev nadobudnih kiparjev. »Naravno kibernetsko? Kaj to pomeni?« je vprašala. »To je, s preprostimi besedami povedano, videzna resničnost,« je razložil fant, ki se je nasmihal. »Videzna resničnost?« je reporterka pomežikala z očmi. »No, vidim, da ne razumeš,« se je rekel fant, ki se je držal resno. »Zato bova pokazala, kako kipariva.« Vzel je stol in dal roko Flori. »Prosim, stopi na stol.«  Flora je stopila na stol. »Zdaj pa naju poslušaj,« je rekel fant, ki se je nasmihal. »Naju poslušaš?« »Poslušam,« je Flora ubogljivo stala na stolu. »Ko preštejeva do tri,« je rekel fant, ki se je držal resno. »Se začni držati kot kip.« In fanta sta v en glas zavpila: »En, dva tri, zdaj!« Flora pa se je začela držati kot kip. Fanta sta stopila k njej in naredila še nekaj popravkov pri drži rok in glave. »No, to je videzna resničnost,« je razlagal, fant, ki se je držal resno. »Materiali so pristni, naravni, tojrej, ne uporabljava in ne izkoriščava narave.«  Fant, ki se je nasmihal, je poklical Floro, naj stopi dol. »Dosti si bila kip. Sedaj pa še drugi.« In učenci so stopali na klop in se po ukazu fantov začeli držati kot kipi. Zdravc se je poslovil od psihologa Sajka, stopil iz šolske zgradbe in vključil mobi. Takoj je dobil sporočilo od mame: Ne pozabi stopiti k teti Barbari.

14

Zdravc se je napotil proti tetini hiši. Kmalu ga je dohitela Flora. »Sem bila dober kip?«  »Ja, si,« je odvrnil Zdravc. »Če bi imel denar, bi te kupil in postavil na okno v svoji sobi.« »Res?« se je namuznila Flora. »Ne, ni res, teti Barbari bi te podaril.« »Tudi prav,« se Flora ni dala motiti in hitela povedati: »Ti se kar šali, toda v prodajalni ur se dogajajo čudne reči.« »Kako pa veš?« »Zjutraj sem slučajno šla mimo.« »Se mi zdi.« »Res,« je Flora razširila oči, da bi bila prepričljivejša. »Čisto zares. Boš videl.« »In kaj si videla?« »Čudne reči. Boš videl.« »Ti si čudna,« je vzdihnil Zdravc. »Ti si tajnica in ne bi smela opravljati delo detektiva.« »Rekla sem, da sem slučajno šla mimo prodajalne,« se je branila Flora. »Zavedam se svojega posla tajnice.« »Potem si pregledala današnjo pošto?« »Kakšno pošto?« se je čudila Flora. »Nobene pošte ni bilo. Saj niti pisarne nimava.« »Vseeno,« je rekel Zdravc. »Morala bi je pregledati. »Kako naj pregledam nekaj, česar ni?« »Saj si tajnica, bi že morala vedeti.« »Me zafrkavaš?« »Ja.« »Potem greva pogledat v prodajalno ur?« »K teti Barbari moram,« je Zdravc pokazal v smeri, kam namerava iti. »Še vedno se noče oglasiti. Najbrž nočeš z mano.« Flora je poskočila: »Seveda hočem!«  In sta ste veselo napotila proti hiši tete Barbare. Flora je prehitevala Zdravca in potem predlagala, če bi tekmovala, kdo bo prej. »Ti boš prej,« je rekel Zdravc. »Zato ne bom tekmoval.« Flora je tudi prva stopila v hišo. »A tudi ti misliš tisto, kar mislim jaz?« je vprašala. »To bi te kot detektiv moral jaz vprašati.« »Ja,« je Flora skomignila z rameni »Kaj ja? »Ti si detektiv. Jaz mislim isto kot ti.« »Da tete Barbare ni bilo doma od včeraj?« »Ja,« je Flora pokazala na mizo. »Tvoje sporočilo je še vedno na mizi.« Stopila sta bližje. »In list papirja v stroju je isti,« je ugotavljal Zdravc. Oboje nedotaknjeno.« Izvlekel je list papirja iz pisalnega stroja in se zazrl v besede, ki so bile napisane: Dktibsm dr b ptofsjslni ut.

»To je prav gotovo kakšno šifrirano sporočilo,« je ugotavljal. Potem se je zazrl v tipkovnico pisalnega stroja, in spet v sporočilo. To je ponovil še nekajkrat. »Vem, da je sporočilo…« Vzel je svojo beležnico in svinčnik in začel pisati. Zapisal je le: Sk, nato pa opazil, da Flora kuka v beležnico. »Flora, obrni se stran,« ji je rekel. »Tega ne smeš gledati.« »Zakaj ne?«  se ni strinjala Flora. »Je strogo zaupno.« »Jaz sem tvoja tajnica,« je vztrajala Flora. »Pred mano ne bi smel skrivati ničesar. »Res je,« se je strinjal Zdravc. »Toda ta vsebina je nevarna.« »Ne bom se obrnila stran!« je užaljeno, a odločno rekla Flora. Zdravc se ni dal motiti. Še enkrat je pogledal v tipkovnico in na list, potem pa je zaprl beležnico in jo spravil v žep. »Sicer pa mi ni treba zapisovati,« se je zadovoljno nasmehnil. »Preprosto je.« V žep je spravil tudi list papirja, ki je stal v pisalnem stroju. Flora se je našobila, zato ji je predlagal: »Greva zdaj pogledat, kaj se dogaja v prodajalni ur?« »Kaj pa teta?« je še naprej spraševala Flora. »Kaj je napisala v šifrah?« Zdravc je postal pozoren na zadnje Florine besede: »Kako pa veš, da jih je napisala ona? Morda bi bil kdo drug? Razloži.« »Saj ne vem,« je rekla Flora. »Ti si tako rekel. Pa bi mi vseeno lahko…« »No, prav. Napisala je, da išče nekega mačka po mestu, ki bi ji služil kot model za naslednjo knjigo.« »In to naj bi bilo nevarno?« je sopihnila Flora. »Kakor za koga,« se je namuznil Zdravc. »Greš?« je odprl vrata. »Grem,« je Flora stopila mimo njega.

15

Prodajalec starinskih ur je sedel izza pulta in bral časopis, ko sta vstopila Flora in Zdravc. Odložil je časopis in ju pogledal strogo izpod čela: »Sem vama povedal, da tu ne prodajam ničesar, kar bi zanimalo mularijo!« »Mularijo morda ne,« je Zdravc odločno stopil proti njemu. »Vem pa, da imate nekaj kar zanima nečaka.« »Nečaka?« se je začudil prodajalec. »Kakšnega nečaka?« Zdravc je položil na pult list papirja iz pisalnega stroja. »Preberite tole.« Prodajalec je vzel list in si nataknil očala. Potem pa je jezno pogledal v Zdravca: »Mulec, a briješ norca iz mene, ali kaj?!« »Dovolite, da se predstavim,« je Zdravc rekel mirno. »Jaz sem Zdravc, najmlajši zasebni detektiv, in se vsakega primera lotim skrajno resno.« »To je zate resno,« se je hudoval prodajalec. »Ti bom dal eno okrog ušes, pa boš videl, kaj je skrajno resno. Kakšne čačke so to?« »To je šifrirano sporočilo,« se je oglasila Flora. »No, dekle,« je prodajalec naredil nasmešek na svojem jeznem obrazu. »Pa mi ga dešifriraj. Dktibsm dr b ptofsjslni ut,« si je skoraj zlomil jezik. »To ni njeno delo,« ji je Zdravc stopil v bran. »Dktibsm dr b ptofsjslni ut pomeni Skrivam se v prodajalni ur. To je napisala moja teta Barbara, ki je vse zakuhala z vami in mojo tajnico Floro.« »Ne vem, o čem govoriš, fant,« je prodajalec razširil roke. »O čem govoriš, Zdravc?« je vprašala Flora. »Bravo, Zdravc,« se je izza stoječih ur prikazala teta Barbara. »Si videl?« je rekla prodajalcu. To je moj nečak, res pravi detektiv.« »Dober je,« je moral priznati prodajalec. »No, zdaj bom pa kupila tisto staro stoječo uro, ki se je že vrsto let želiš znebiti. V zahvalo, da si mi pomagal.« Zdravc se je nagnil k Flori: »Premislil bom, ali boš še moja tajnica.« »No, no, ideja je bila moja,« je razložila teta Barbara. »Flora si je izmislila le stavo. Predlagala je, da moram napisati mladinsko detektivko, če rešiš primer, kako naj ga imenujem… Reciva: primer tipkovnica. Si boš to zapisal v svojo beležko. No, povej, kako si jo razrešil. Saj veš, v pravih detektivkah detektivi na koncu razlagajo, kako so prišli do rešitve. Daj še ti?« »Se šališ, teta,« je Zdravc zavil z očmi. »Za mojo bodočo mladinsko detektivko, meni na ljubo, kaj naj še rečem,« ga je prosila teta Barbara. »No, prav,« se je vdal Zdravc, ki je vedel, da teta Barbara s prošnjami ne bi odnehala niti po eni uri. »Bilo je preprosto. Ti tipkaš z vsemi prsti in si levo roko premaknila za eno tipko v desno. Kazalec si postavila v osnovnem, seveda napačnem, položaju na črko G namesto F in potem še ostale tri prste in si na slepo natipkala, kot da bi tipkala pravilno. Prodajalec se je popraskal za ušesom: »Če je tako preprosto, zakaj pa jaz ničesar ne razumem?« »Zato ker prodajate ure,« je zinila Flora. »A imate peščene ure?« »Imam,« je prodajalec zadovoljno rekel. »A ste kdaj preverili, za koliko zrnc vam zaostajajo'« je vprašala. Prodajalec je pomislil in rekel: »Ne, nisem.« Nato je še malo bolj pomislil in zažugal s prstom proti Flori: »Ti si pa od hudiča, dekle.« »Ja, sem,« se je nasmehnila Flora. »No, Zdravc, zdaj boš pa končno doživel tudi ta dan, da bom napisala mladinsko detektivko,« je rekla teta Flora in ga objela prek ramen. »A veš, da imam že idejo. V vlogi detektiva bo nastopil grobi, nepočesani, sivi maček.« Zdravc je globoko vzdihnil: »Teta, rajši ne piši detektivk, prosim te.« A ga ni poslušala. Nadaljevala je: »Pa še nekaj sem se domislila. Tega mačka detektiva bom poimenovala po tebi: zasebni mačji detektiv Zdravc. Ti je všeč?« Zdravc se je obrnil k prodajalcu: »A imate kakšno papirnato vrečko?« »Našla bi se kakšna. Zakaj pa jo rabiš?« je zanimalo prodajalca. »Da si jo nataknem na glavo, ko bo izšla tetina knjiga,« je rekel in se obrnil k teti: »Tak bom hodil po svetu.« Teta ga je zaskrbljeno pogledala: »Če pa nočeš, da je maček, potem pa si bom nekaj drugega izmislila…« In je premišljevala: »Kaj pa če bi bil zasebni detektiv Zdravc majhen, prisrčen kuža?« »Brrr…« je streslo Zdravca. »To je že preveč.« Že je hotel oditi, ko se je oglasil mobi. »Ja, mama, našel sem teto Barbaro. Ne boš verjela. Našla je ljubezen svojega življenja. Ni iz Sibirije. Iz prodajalne starinskih ur. Ja.« In potem je odšel. Teta Barbara in prodajalec sta se začudeno pogledala. »Kako je ve?« se je čudil prodajalec. »Moj nečak,« je ponosno rekla teta Barbara. »Najboljši najmlajši detektiv na svetu.« In skomignila z rameni, kot da bi hotela reči, da si ne more pomagati, ko pa ima tako bistrega nečaka.

Flora je takoj stekla za Zdravcem in ga vprašala: »Sem še vedno tvoja tajnica?« »Premislil bom,« je Zdravc pospešil korak. »A veš, kaj sem danes sanjala?« je Flora stopala za njim. »Vem, si mi že povedala,« je odvrnil. »Da sva se poročila…« »Ne, ne,« je odkimavala Flora. »To sem sanjala ponoči. Ampak danes dopoldne…« »Kdaj dopoldne? Saj si bila v šoli.« »Ja zaspala sem za tri minute med odmorom in sem sanjala…« »Prav, prav,« je rekel Zdravc. »Še si moja tajnica. Samo če obljubiš, da mi ne boš razlagala svojih sanj. Prav?« »Prav,« se je Flora skrivnostno nasmehnila. In potem sta stekla v park, kjer sta našla papirnato vrečko in jo brcala po travniku in se prerivala. Morda pa je Flora sanjala prav to tiste tri minute, ko je med odmorom zadremala. Kdo ve. Morda pa niti ni zadremala, morda je le sanjala.

Spremna beseda

Po nekaj letih se - mirno lahko rečemo - prekaljeni slovenski literarni avtor, to je pisatelj, dramatik, pesnik, urednik, širši bralni javnosti predstavlja s kriminalno zgodbo. No, tokrat resda otroškemu občinstvu in s svojim pravim imenom ter priimkom. Torej Goran Gluvić, katerega literarni opus na tem mestu ni treba posebej predstavljati, se je v zadnjih literarnih stvaritvah vse bolj zapisal in predal najmlajšemu občinstvu. Po knjigi Popoldanski ritem, s katero se je priklonil zlasti najstniški populaciji, se v pričujočem delu, ki nosi naslov detektiv Zdravc, poigrava z žanrom kriminalke za najmlajše. Za otroke. V vlogi Sherlocka Holmesa nastopa kar osmošolec Zdravc. Zasebni detektiv Zdravc, ki si za svojega Watsona izbere sošolko Floro, ki se mu pravzaprav kar sama ponudi. Saj veste, v zraku je določena doza ljubezni, prikritega občudovanja in predvsem radovednost. In ravno radovednost je tista, ki poganja zgodbo vse od prve do zadnje strani. Kot pravi detektiv je tudi Zdravc predvsem radoveden mlajši najstnik, ki za razliko od svojih sošolcev ne živi v svetu nogometa, malih in nedolžnih neumnosti ter glasbe, živi v svetu kriminalnih romanov, detektivk, napetih zgodb ... To pa Floro nezaustavljivo privlači. zdravc tako rešuje primer za primerom, vse od zadeve s plišastim medvedkom do ukradene radirke, vse od problemov v košarkarski ekipi, ki so resda bolj psihološke narave kot pa kriminalnih dejstev, do najbolj zapletenga primera, ki mu ga nastavi kar njegova teta Barbara (mimogrede, teta Brabara je uspešna mladinska pisateljica, ki pa še ni napisala kriminalne zgodbe) sama in v katerem se izkaže tako zelo, da mu taista teta obljubi, dab o v bližnji prihodnosti spisala kriminalni roman, v katerem bo v glavni vlogi detektiva nastopal Zdravc osebno. Gluvićeva zgodba oziroma zgodbe se naslanjajo na tradicionalna žanrska pravila kriminalne in detektivke, ki narekujejo hiter ritem, močan suspenz, napetost od začetka do konca in hitro ter nepredvidljivo rešitev z zasukom, ki bralca takorekoč podre. Osebe so okarakterizirane, psihološko dodelane le kolikor je nujno potrebno, v opaznejših vlogah nastopa le pet do šest oseb in ravno v okviru the se dogajajo, zapletajo in razpletajo zgodbe. Vsi drugi liki so zgolj statisti. So zgolj mimoidoči nastopajoči, ki so ali nepomembni ali postanejo zgolj zaradi lažjega razpleta zgodbe in končne rešitve primera po sili razmer kolikor tolikor pomembni. Gluvić je s to zgodbo oziroma zgodbami o detektivu Zdravcu še enkrat dokazal, da je močan žanrski avtor, dag a žanr ne obremenjuje, da si ne dovoli (kar je zelo pogost pojav tudi in zlasti v slovenski literature), da bi tudi v lahkem žanru dokazoval in izkazoval nesporne literarne kvalitete, da bi ga žanr omejeval. In to je bistvena kvaliteta njegovih zgodb. Žanru kriminalke in detektivke ostaja zavezan do konca, ne spušča se v literarne eksperimente, ne dovoli si, da bi skozi mladinske zgidbe manifestiral svoj literarni jaz ali – bognedaj – zadovoljeval svoj literarni ego. Otroškemu bralcu je navsezadnje prav malo mar za to, kdo je podpisan pod zanimivo in napeto zgodbo. In prav je tako.

Tadej Čater