Devica Orleanska
| Devica Orleanska. Anton Umek |
| |||||||||||||
Junaštvo so od nekdaj jako cenili vsi narodje na zemlji, nekterim je bilo enacega pomena kakor krepost ali čednost, njemu so dajali najvišo slavo in poganje (ajdje) so celo bogovom prištevali svoje junake. Gotovo pomenljiva je le-tá prikazen v zgodovini človeškega rodú, saj mora vsakdo, da se le predrami iz otroške nezavednosti, berž sprevideti, kako je življenje polno silnih bojev, kako treba junaštva. Torej je tudi nam junaštvo krepost, krepost je edino prava pot skozi življenje; poleg vsake stopinje pa, ki si jo storil po pravej poti, zijá tudi globoko brezdno pogube, povsod in nenehoma te zalezujejo očitni in skrivni sovražniki, kteri bi te radi podvergli, kolikokrat moraš udariti se z vnanjem svetom, kolikrat mahniti po razuzdanih notranjih strastih! Gorjé človeku, kteremu zmanjka junaštva, prepozno izdihuje v sovražnikovej pesti: premagan sem! Pa kakor je vsaka reč stvarnikov dar, tako je tudi junaštvo milost nebeška. Prosi večnega Očeta in dal ti ga bode, kolikor ga potrebuješ v bojih, ktere ti naklanja. On junači najmanjšo živalco v vodenej kapljici, najtanši cvetni listek med rastlinstvom, najdrobnejši solnčni prah v zraku, da ga poveličujejo v vesoljnem soglasji, pa bi ne junačil tebe, ki si naravi gospod?
Junaštva torej je treba, pa ne le vojaku v ognji, ampak tudi gospodinji v mirnej hiši in celó puščavniku, ločenemu od vsega posvetnega hruma. Pravo junaštvo pa bode slovelo na vse veke. Na zemlji res da marsikaj ostane zakrito. Kakor marsiktera najlepša cvetlica na odljudnem kraji kali požene, vzraste in zvene, da nikdo ni videl njene krasote, nikdo dišal blage vonjave: tako so pogosto najboljša dela skrita pred svetom. Toda cvetlica je doveršila svoj namen v krilu narave, človek pa, ki je viša stvar, kteremu je smert le prehod v drugo neskončno življenje, gledal bode še le tam cvet svojega truda na zemlji v polnej nebeškej lepoti. Na tehtnici večne pravice bode enake peze junaštvo najslavnišega vojskovodje in najnižega prostaka. Človeštvo sicer zapisuje, kar se kaj bolj imenitnega godi po svetu, v veliko knjigo, pravi se jej vesoljna zgodovina; veliko nahajaš v njej junaškega, pa še mnogo več nejunaškega. Toda koliko vtone v morji pozabljivosti, in kaj je vsa svetna zgodovina v knjigah proti temu, kar shranja večni mojster v bukvah svoje vsevednosti! Popolnoma zgodovine torej se bomo učili še le na unem svetu, odkrila se nam bo v prečudnej neizmernej širjavi. Hvale vredno pa je, da si ljudjé prizadevajo, od rodú do rodú v spominu ohranjati svoja dela, in Bog sam pomaga, da živé izgledi junaštva, kajti izgledov je treba, da te podpira njihova moč po kamnitej poti smertne dežele.
Najviši izgled junaštva je Kristus sam. Ali koliko je preubogo človeško pero v stanu pisati o njem, ki ni le človek, marveč božji sin. Molimo ga, njemu gre večna čast in slava. Pa hvalimo ga tudi za to, ker je od nekdaj pošiljal in še zmerom pošilja ljudém junaških moči. Videvši izglede lastnih bratov in sester misli človek: Ta in ta je junak, zakaj ne bi bil tudi jaz? Serčnost velja! Tako se izpolnuje resnična beseda: Beseda miče, djanje vleče, čim više junaštvo, tem veča moč, ki nas naganja k posnemanju. Tudi izgledi na obzorji človeške zgodovine so kakor najsvitlejša zvezde v temnej noči. Kogar hoče Bog že na tem svetu posebno slaviti, postavi ga na visok oder, da razsvetljuje drugim temne poti življenja, kakor solnce sterme tokave po zemlji.
Take luči na obzorji človeške zgodovine nas mogočno povzdigajo k Najvišemu, ker zgovorno pričajo, koliko tudi slaba umerljiva stvar premore v službi vsemogočnega vladarja. Kakor pa pregovor pravi, da nihče ni prerok v lastnej deželi, tako se pogosto tudi godí, da najverliši ljudjé ne dosegajo zaslužene časti in veljave o svojem času, pri svojih verstnikih. Zavidnost, krive misli in razne druge okolnosti teptajo v blato, kar bi se moralo lesketati v solnčnej bliščobi. Toda nenehoma čuje oko večne pravice, prej ali slej se gotovo odkrije pravi obraz vsaktere dogodbe in marsikaj, kar je preganjala nekdanjost, povzdiguje sedanjost in bode slavila prihodnost.
To med drugim posebno veljá o zgodovini device orleanske, ktero ti hočem na kratko razjasniti v naslednjih versticah. Naj te opomnim najprej, da, kar se ti tukaj pripoveduje, ni izmišljena povest, ampak resnična dogodba, nahajaš jo v vseh knjigah, ki pišejo občno zgodovino. Ker je morebiti še nisi slišal, gotovo te bode jako mikala. Predno pa ti bodem pravil slavne čine njenega življenja, moram nekoliko razjasniti zgodovino tistega časa, da se pokaže, v kakošnih razmérah je stopilo na oder dekle, ki bode na veke slovelo.
V petnajstem stoletji, od 1422. do 1461. leta je na Francoskem vladal kralj Karol VII. O tistem času so bile hude vojske med francosko in angležko deželo; tudi še druga kraljestva so se mešala vmes, posebno Burgundija, francoska soseda. Ako prebiramo, zakaj so se vnemali tako silni boji, večidel nahajamo razloge, kakoršnih je toliko v zgodovini. Prostaki po bornih vaséh mirno živé, ako se komu krivica dela, gosposka pravico spoznava in nareja mir; mogočneži na zemlji pa zmerom iščejo z dražbe, njihova sodnija je v nebesih, nebesa pa se nevtičejo vidno v zemeljske zadeve, ampak svetijo človeštvu z lučjo zdrave pameti, dajó mu prosto voljo, in ako se zapleta v hudobne zvijače, nakopava si samo sebi žalostne nasledke, kteri je dervé v nesrečo in pogubo. Ena najbolj žalostnih in škodljivih slabosti človeških je hrepenenje po krivičnem imetji in bolj ko v kterej koli strasti vgasuje plamen zdravega uma v pohlepu. Le-to je najhujša dušna bolezen, ktero nahajamo pri mnogo vladarjih vseh časov, in posebno žalostno je, da v enacih primérah se mora pravica večidel v temnice skrivati pred močjo. Iz teh silnih nagibov se je porodila najstrašneja pošast v okrožji človeškega gibanja, ki jo poznamo s hudim imenom: vojska. Vojska je ternjeva šiba božja slepej hudovoljnosti, pogostoma pa dosega tudi nedolžna serca, saj so pota svete previdnosti nerazumljiva, dokler tavamo po pustih goščavah smertnega vladarstva.
Francoske vojske za Karola VII. so se večidel sukale za to, ker so angležki kralji hoteli osvojiti si francoske okrajine. Vladarji so si bili nekako v rodu in kedar je kteri umeri, oglasil se je drug, da ima pravico do krone. Bili so se mnogo let že pred Karolom VII. in preteklo je blizo sto let, predno so se pomirili. Pomandrane dežele, prazna mesta in sovraštvo med narodi so bili žalostni plodi po tej kakor po druzih vojskah.
Ko je Karol VII. zasedel prestol, nastopil je tudi na Angležkem vlado nov kralj, po imenu Henrik VI. Le-ta je bil komaj eno leto star; pa tudi pri kraljih je taka navada, kakor pri navadnih gospodarjih, če se sin tudi še le rodi pri očetovej smerti, vendar mu je namenjeno očetovo posestvo. Henrik VI. je bil tedaj že v zibeli imenovan kralj, pa ne samo za Angležko, ampak tudi za francosko kraljestvo. Angležki ministri namreč in drugi velikanje v deželi so terdili, da ima večo pravico do prestola ko Karol VII., ki je ravno takrat jel vladati na Francoskem. Torej je zopet priderla huda vojna z angležkega otoka čez morje na Francosko. Francozi so bili večidel tepeni in zmagani že v prejšnjih bitvah, dasiravno jih je včasih bilo štirikrat več mimo Angležev. Taka se jim je godila tudi zdaj, Angleži so je povsod zmagali, vzeli deželo za deželo in mesto za mestom. Sovražnik je že obsedal slavno mesto Orlean (Orleans) in kralj Karol VII. se je pripravljal, da bi pobegnil iz lastne dežele. Imel je veliko nasprotnikov, celó njegova mati, kraljica Izabela, bila je zoper njega v zvezi z Burgundci, ki so pomagali Angležem. Sam pa je bil slab, brez terdne volje; njegovo kraljestvo je bilo v slabem stanu, zadolženo, zemlja pomandrana in zapuščena. Med takim razpadom je odrastel in se ni učil svetih kraljevskih dolžnosti, zato tudi ni vedel koristiti deržavi, niti prav ravnati lastnega življenja. Dvorniki in priliznjenci so mu bili tovarši in ga zapletali v zapeljivo vnémarnost mehkužnega življenja. Ni pa imel zmožnosti in značaja, da bi povzdignil moč in slavo v deržavi. Mar mu je bilo za dobro voljo in kratek čas, veselil se je rad v prijetnih družbah dvorske gospode, vodili so ga ljubljenci in ženske, med kterimi je posebno rad imel Nežo Sorelko. Sicer pa je bil dobrega serca, le slab vladar v slabih časih, in najbolj mu je manjkalo ene lastnosti — junaštva. Hotel je pobegniti; kdaj bega junak? V silnej stiski je bila vsa francoska dežela in kralj. Vse bi bilo prišlo sovražnikom v roke, ali zgodí se čudo: neko dekle reši deželo in kralja.
Francoska vojna je bila pri Vermantonu poleg reke Jone. Tu jo je zalezel sovražnik od več strani hkrati, ni bilo mogoče nikamor ganiti se, najserčnišim vojakom je upadel pogum, ker sovražnikov je bilo ko listja in trave. Poveljniki so se posvetovali, kaj bi storili; že je bilo sklenjeno, da položé orožje iz rok in se brez upiranja vdadó nasprotnikom: le-to bi bil konec francoskega kraljestva. Pa v tem silnem hipu se prikaže, pritekši iz neke goščave, mlada deklica med francosko vojno. Imela je čelado na glavi, bila je čedne postave, vse je stermelo nad njo in nekaka groza se je širila, ko je povzdignila glas: „Francozi! ne bojte se. Urno nad sovražnike in ko bi jih bilo več ko peska ob morji, zmaga bo naša!“ In hipoma zgrabi nekemu vojaku bandero ter nameri proti sovražniku: vse plane za njo. Osupnjen stoji sovražnik pred tem čudom, stermo gleda in se ne gane. Kar, ko bi je zadela šiba od neba, presilen strah napade vse. Vsa sovražnikova vojna se razmeša po planjavi, konjiki in pešci mečejo orožje ta rok in bežé, nič ne izdá, ko poveljniki kličejo in ukazujejo. Francozi mahnejo po njih, in to je bil „ne boj,“ marveč „mesarsko klanje.“ Tako poparjeni so bili Angleži, da se skoraj nič branili niso. Več tisoč mertvih je ležalo po planjavi in veliko jih je v reki potonilo. Tako sijajno so zmagali Francozi!
Tej čudnej deklici je bilo ime Jovana, njen oče se je pisal Tibó d’ Ark in bil premožen kmet v Dom-Remiji Lotrinškega okraja. Jovana je bila priprosta pastirica, pasla je ovce svojega očeta. Nekje na pašniku je stal velik hrast in pri hrastu kapelica matere božje. Pri tej kapelici je velikrat klečala in v tihej pobožnosti molila k nebeškej devici. S tem si je pa tudi zadobila redko milost, da slovi na zemlji in v nebesih in bode slovela na veke vseh vekov.
Ko je počil glas po deželi, da je spet priderl sovražnik, da jemlje mesto za mestom, da bode kmalo vse v njegovej oblasti, da hoče pobegniti francoski kralj: tedaj so té novice zeló po glavi rojile Jovani. Kaj bi pa tudi ne, kdo ne ljubi svoje mile, drage domovine? Komu ne kervavi serce, kedar se jej sila in krivica godi? O, ljubezen do domovine je dragocen biser med človeškimi čuti, kogar ona vnema, umel bode Jovanine besede, ktere je navdušena govorila o svojej rojstnej deželi:
„Kaj, da bi padla slavna ta deržava, najslavniša, najlepša, kar jih obseva rumeno solnce? Da bi moja domovina nosila tujčeve verige, ona, ki je raj dežel in ki jo Bog ljubi ko jedro lastnega očesa? Nikakor ne, rešiti se mora, ali se ni tukaj zgodaj zaterlo malikovavstvo, tu je stal pervi križ, znamenje neskončne milosti nebeške, tu stojé perve cerkve, počiva truplo svetega Ludovika in Francozi so oteli Jeruzalem, ko so ga kristijanom zapirali neverci!“
Še bolj vneta ko prej je hodila molit pred Marijino kapelico in prosit Boga, da bi odvernil nesrečo francoskej deželi. O tej priliki so jej znamenje dala nebesa ter jo navdušila za junaška dela, ktera je berž za tem zverševala. Pripoveduje se, da je tisti čas nekega dne Tibotov sosed bil šel na somenj v bližnje mesto in tam po naključji v roke dobil čelado ter jo sabo prinesel domú. Te čelade se je Jovana polastila, in njena navdušenost za rešitev ljubljene domovine jo je tako naganjala, da domá ni več imela mirú, odpravila se je k vojni in pri pervej slavnej zmagi jo vidimo v boji, ki je zgorej omenjen.
Ravno pred to zmago so bili poslanci iz Orleana pri kralji, ki je bil v taboru pri Šinonu. Prosili so ga za pomoč, ker so sovražniki obsedali mesto. Ali kako bi jim bil pomagal, ki še sebi ni mogel in se je pripravljal, da bi pobegnil. Vse je čedalje bolj šlo navskriž, najboljši generali so ga zapuščali, videvši, da nič ne opravijo, in kar jih je še ostalo, vsi so obupali nad rešitvijo. Toliko veseliši pa je bil nepričakovani glas, ko je nekdo prišel z novico, da so zmagali Francozi. Stermenje, radost, neverjetno popraševanje, vse se je mešalo v pervem trenotku. Kakor prevelika svetloba, ki nenadno posije, omami oko, tako tudi nepričakovano obilno veselje, posebno, ako pride za obupom, in če je s tem bolj zaželeno, vendar berž človek ne vé, kako in kaj, predno se ne vmiri in ne prepriča. Še bolj pa so se čudili in stermeli izvedevši, da je deklica vojsko vodila in da ona je zmago dobila. Sprevideli so, da ni drugač ko da so nebesa poslala pomoč. Vsi dvorniki in druga visoka gospoda so prišli kralju srečo vošit, vsi pa so bili tudi radovedni videti deklico, ki taka čuda dela, in Jovana sama je po pervej zmagi želela iti pred kralja, da bi mu naznanila svoje poslanstvo. Pripoveduje se, da predno je stopila v kraljevo dvorano, rekel je Karol VII. nekomu drugemu, naj sede na prestol, češ, ako je dekle navdano z višo močjó, mora kralja spoznati, če tudi ni na prestolu. In res, ko pride Jovana, nekoliko pogleda krog sebe, pa reče onemu, ki je sedel na prestolu: „Odstopi, ti nisi kralj.“ Na to se oberne h kralju in mu pové, da je prišla v božjem in v imenu Marije device, da je rešena deržava, da bode otela tudi mesto Orlean in da njega, Karola VII. popelje v mesto Rem (Rheims), da si tam dene krono na glavo. Bila je namreč navada, da so nekdaj v tem mestu kronovali francoske kralje. Vse se je res tako izšlo. Jovana je od tistega časa ostala pri vojni. Nosila je jeklen oklep, čelado na glavi in v rokah bandero s podobo Marije device krog in krog z lilijami nasajeno. Tako je hodila pred vojno in z navdušeno zgovornostjo vojakom budila silno serčnost. Ona je pomogla, da je bilo rešeno mesto orleansko, ona je konec storila kavsanju in zdražbam na kraljevem dvoru, kralja je napeljala da se je izbudil iz prejšnje vnemarnosti. in da je popustil prazne veselice in nepotrebno kratkočasovanje, ž njo na čelu je francoska vojna nazaj dobila skorej vse, kar so si bili Angleži že podvergli; kar se je bila prikazala, obdana z višo nebeško močjo, zmerom je bila zmaga na francoskej strani, in ona je kralja skozi več sovražnih mest pripeljala do Rema, da so ga kronali v tem mestu.
O tej priliki se pač morava nekoliko v domišljiji pomuditi pri lepej in sijajnej slovesnosti, ko so kralja kronali v Remu. Dragi moj, ako še nisi bil drugej, vsaj procesijo o velikej noči ali o svetem telesu si večkrat videl doma pri farnej cerkvi. Kaj ne, že tam je lepo in prijetno. Še lepše se to izveršuje po mestih. Toda ubogo umerljivo človeštvo ne more vredne slovesnosti napraviti svojemu nebeškemu, neskončnemu vladarju. On sam, ki je neskončna krasota, nevidno prebiva med nami. Zemeljskim vladarjem pa se lože napravljajo vredne slovesnosti, in ako si kedaj bil v velikem mestu, cesarju ali kralju v čast razsvetljenem, gotovo si zavzet pasel oči po ovenčanih poslopjih in po krasnej bliščobi. Tako je bilo se ve da tudi v Remu. Kedar zmaga domača dežela, tedaj je splošnje veselje v njej; Francozi so torej s tem večo navdušenostjo hoteli kronati zmagepolnega kralja. Vse mesto je bilo krasno ovenčano in razsvetljeno, in nepopisljivo lepa procesija se je razvijala po mestu na poti v veliko cerkev, v kterej je nadškof kralju posadil krono na glavo. Mogočno se je razlegala vbrana godba in godci so bili pervi v versti, za njimi je šlo mnogo belo oblečenih deklic z venci v rokah, za tem mnogo visocih kraljevih služabnikov in veliko generalov in maršalov, ki so bili z zlatom okinčani, da se je vse lesketalo. Dva najslavniša vojskovodja sta na svilnatej blazini nesla znamenja kraljevega veličanstva, za njima so šli vitezi in baronje, potem škofje in nadškof s sv. raznetjem v roki. Štirje najimenitniši baronje so nosili krasno nebo, pod kterim je bil kralj v procesiji, in pred kraljem je šla Jovana s svojim banderom v navadnej vojaškej napravi s čelado in z oklepom. Kaj ne, kolika čast priprostemu kmečkemu dekletu, nekdanja pastirica je bila perva za kraljem, prav za prav pa še pred njim, saj so vsi brezštevilni ljudjé v mestu, zbrani pri velikanskej slovesnosti, vedeli, da ona je zmago dobila in da brez nje bi se Karol VII. že skrival Bog vedi kod po tujih deželah, ne pa si krone deval na glavo v remskem mestu. Sijajna slovesnost je tedaj posebno veljala tudi njej. Poveličevalo jo je tisoč in tisoč ljudi ter slavil jo kralj sam. Zavoljo tega se vé da ni bila ošabna, marveč ostala je zmerom ponižna in pametna, vedé, da kar je storila, izveršila je le s pomočjo božjo. Pri tej slovesnosti so neki bili tudi njeni stariši, sestre in drugi znanci, ki so se čudili Jovani gledajoči jo v tolikej slavi. Delj časa prej je niso več videli, v Remu so zopet ž njo govorili.
Toda nobena reč ni stanovitna na zemlji, in osoda človeška se suče kakor oblaki po nebu, za jasnimi dnevi prihrujejo grozni viharji. Pa taisti neskončno dobrotljivi Stvarnik, ki pošilja mile solnčne žarke, daje tudi potrebne serčnosti, da moremo prenašati jezo sovražnega viharja. Tako je bilo tudi z Jovano, devico orleansko. Mnogo slavnih zmag je dobila Francozom, vsi so jo spoštovali in častili, vedevši, da so jo poslala nebesa. Vojaki, sicer tako radi brezbožni in nečednega življenja, naučili so se od nje poštenega vedenja. Največi gospodje so se vpričo nje bali nesramne besede, nikar že ostudnega djanja. Celó kralja je svarila in mu dajala nauke, da naj se ravná po izgledu svetega Ludovika, ki je nekdaj bil kralj na Francoskem. Sovražniki so se je bali ko vrag križa, in kakor je bila pred njo francoska vojna zmerom neserčna in boječa, tako se je za njenega časa godilo Angležem.
Prigodí se pa, da se v bitvi pri Kompienji (Compiegne) sreča nekoliko izneveri Francozom, in Jovano samo so sovražniki vjeli. Najprej je prišla Burgundcem v roke, le-ti pa so jo prodali Angležem. Tega plena so bili sovražniki jako veseli, mislili so, da z Jovano imajo v verigah vklenjeno francosko srečo in da se je za vselej spet k njim vernila zmaga. Pa motili so se. Dobro seme poganja nov zarod in se množi od leta do leta. Pogumnost, ktero je Jovana obudila v sercih Francozom, navdušala jih je še dolgo po njenej smerti, in za zmerom je bila Angležem ugasnila slave zvezda na zemlji francoskej. Na videz se je tudi Jovani odslé izneverila sreča, toda Bog jej je poslal nadlog, da je njena slava še veča. Sovražno ljudstvo, ki je po sporočilih poznalo Jovano, in posebno vojaštvo je zahtevalo, da se vsakakor mora neusmiljeno umoriti. Pomniti pa je treba, da takrat je bilo marsikaj še bolj nerodno ko dandenes, posebno prazne in vražje vere so se ošabno širile po sercih nevednega ljudstva, še celó veliki gospodje so bili zamotani v take neslane misli. Govorilo se je, ko je bila Jovana še prosta med francosko vojno, da ne dela z božjo, ampak s pomočjo hudega duha. Tudi med Francozi je marsikoga nadlegala ta misel, Angleže in Burgundce pa sploh, torej so, vjemši jo, djali: „Cópernico moramo končati, z vragom je v zvezi!“
Burgundci so Jovano za veliko veliko denarjev prodali Angležem. Zaperli so jo v ječo, terdo vklenjeno, ter sploh neusmiljeno in sirovo ravnali ž njo. Morala je stradati in še veliko hudih grenkosti vživati. Po tem je v mestu Ruanu (Rouen) prišla pred sodnijo, zatožena bogokletja in copernije. Dolgo so jo izpraševali, mnogo zvijali in hudo stiskali, da bi spoznala svoje pregrehe; pa, svesta nedolžnosti, ni imela krivice spoznavati, in če je v prestrašnih stiskah, s kterimi so jo mučili, tudi ktero zinila, da so iz tega hoteli sklepati na hudobijo, vendar jasnega dokaza niso imeli nobenega, toda slepi, kakor so bili, obsodili so jo za celo življenje v ječo pri suhem kruhu in vodi. Predno so jo zaperli, morala je na velikem tergu v mestu, vpričo vsega ljudstva, na glas govoriti za sodnikom, da se odpové zvezi z vragom, in v znamenje svoje spreobernitve je morala odložiti vojaško obleko. Pa ta obsodba je bila še premilostna Angležem in njihovemu kralju. Dali so jetniškim čuvajem povelje, naj gerdo ravnajo ž njo in jo nadlegujejo in silijo, da se zopet po vojaško obleče. Višji pa so jo nalašč sumničili in dolžili, da je krivoverka. Iz nova so naredili razsodbo ter jo obsodili, da mora na germadi zgoreti. Leta 1429. je Jovana dobila pervo zmago Francozom; 30. vélicega travna 1431. pa je po nedolžnej deklici švigal plamen germade, ktero so pod njo zažgali Angleži na tergu ruanskega mesta. Stanovitno in junaško je umerla in ko je že gorela, klicala je: „Nedolžna sem, nebesa so me poslala, nebesa naj me vzemó!“
To je na kratko zgodovina device orleanske, ktera se je, kakor navadno svetla zvezda na nebu, prikazala na obzorji vesoljne zgodovine. Da-siravno je izginila, vendar se nenehoma razsiplje njena bliščoba in sijala bode na veke. Imela je osodo, kakor večidel vsi, kteri, čim več dobrega storé ljudém, tem večo nehvaležnost imajo za plačilo. Toda prava cena ne odide junaštvu, saj tudi demant ostane najdraži kamen, če ga tudi potlačiš v najgerje blato. Kmalu po njenej smerti je kralj Karol VII., da-si je prej omahoval in danes verjel njenim prijateljem, jutri pa njenim nasprotnikom, povzdignil Jovano in njen rod v plemski stan in ves njen rojstni kraj za vselej davkov oprostil. Leta 1450. je bila sklicana nova sodnija, ki je Jovano spoznala za nedolžno. Na onem mestu, kjer je na germadi zgorela, postavili so jej lep spominek. Še bolj so jo povzdignili v novejšem času in tudi sveta Cerkev je priznala njeno nebeško poslanstvo. Nemški pesnik Šiller je po njenej zgodovini zložil lepo žaloigro, ktero je poslovenil naš Koseski. Ako nimaš pri rokah knjige „devica orleanska“, beri tu krasno pesem, s ktero Jovana slovó jemlje, na vojsko gredé:
Obvaruj Bog vas, hribje ljubeznjivi!
Dolin cveteč, prijazno tihi raj
Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi!
Slovó Jovana jemlje vekomaj.
Jovana gre, — ozir še jeden zadnji,
Zelene trate vam! Bog živi vas!
In tebe drevje, vas, studenci hladni,
In tebe jek, doline sladki glas,
Ki zvesto se z napevom pesmi snide;
Jovana gre, in nikdar več ne pride!
Zapuščam vas na vedno večne čase,
O mesta moje tihe radosti!
Razkrópite po berdih jagnjeta se,
Pastirja zdaj in varha več vam ni!
Že desna moja drugo čedo pase,
Kjer na kervavem polji boj germí;
Od zgorej dano mi je to povelje,
Ne tirajo me prazne svetne želje.
Ki Mojzu na Horebovej višavi,
V gorečem germu prikazavši se,
Stopiti jak pred Faraona pravi,
Ki Davida nekdaj, pastirja še,
Zmagljivo nad sovražnika postavi,
Ki milost zmer pastirjem skazal je,
On reče tak mi z drevnega veršiča:
„Ti moje boš na zemlji slave priča!“
„Z oklepi si boš ude okovala,
Pokrila z jeklom rahlo nedro si,
Ljubezni moškej nikdar serca vdala
Pregrešnih želj posvetne sladnosti;
Nevesta nikdar pred oltarjem stala,
Na persih se ti dete ne redí,
Obdati pak ti hočem svetlo glavo
Nad ženskami z visoko bojno slavo.“
„Ker, kedar bo junake groza zvila,
Nagnil se dan poslednji Francije,
Mogočno boš moj oriplam nosila,
Kot urna ž’nica zrelo stern podrè,
Ošabnega zmagavca v prah pobila,
Iz rok mu stergala dobičke vse;
Z navdušenjem francoski rod navdala,
In kronala v otetej Remi kralja.“
Nebesa so mi znamnje obljubile,
V spomin gotov čelada dojde mi;
Neznana moč iz nje mi teče v žile,
Pogum kerubski v persih mi budí;
Nevidne me v prepir ženejo sile,
Viharno preč me bitve slà derví,
Vojaški klic zadeva sluhe moje,
Se spenja konj in bojna tromba poje!