Devinska grofica.
Poezije
Fran Zakrajšek

Izdano:	Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Junaška pesem v 3 delih:

a) Uvod.

b) Nuna devinska.

c) Osveta.

Uvod

I.

Devin morjé ko nekdaj jadransko mije še:
In tiho pere skale in gromno buta v nje,
Plavata todi riba mirnó ko prošle dni,
Z napetimi vetrili še mimo brod hiti.

Ti grad pa, nekdaj hrupen, kak tužen v morje zdiš!
Kdaj šum je tvoj potihnil preminil tvoj je bliš!
Po noči vjer skovika, po dnevi kroka vran,
Mirišče osivelo, s spomini ven na dan!

Na bojnem polji krivde razpravlja meča ost,
S pravice trona stihi, maščujte krvno zlost
Plačilo! vpije pesem, s srcá doni globin:
Izdajici, trinogu, brezsrčnežu pogin!

Nuna devinska.

II.

Kjer na skali zreš mirišče
Grad je nekdaj bival slaven:
V njem bliščivo žil je Pemo,
Bogat grof, a maščevaven.

Kdo prešteje vse krivice
Samosilnika brez vere?
Trd ko kremen, ni se božje,
Ni ljudij se bal zamere.

A zboji se in nakloni
Duh se njemu nečloveški,
Kar izdane bližnje kraje
Sebi lev želi beneški.

Zlo vali to v črnem duhu,
Že izvršbo Pemo kani,
Rodoljubni Bogomili
Pa srcé najhujše rani.

Predenj stopi lepa žepa,
Milo se pred njim razjoče;
Naj se vmakne hudi misli,
Na kolenih tam zastoče.

Ter uči ga, kako dobrim
Domovina vsem je sveta,
Kak o tem da slaba misel
Že v sramoto zlo je šteta.

Pa pristavi: »Oh, odjenjaj,
Če te dobri duh navdaje!
Glej okrajin, ki je Soča
Staroslavna tam napaje.«

Še ozri se v tihe kraje,
Ki je vidiš tu pred nami,
Ki Timáv je že od nekdaj
Veličastnim šumom drami.

Alj ne pomniš, kako Vesna
V njih ponavlja staro slavo,
Ko cveticami, zelenjem
Jim oblači plan, dobravo?

O le dej, poslušaj v duhu
Naših ptic premile kore:
Kteri kraj njih sladke zvoke
Prekositi takrat more?

Glej na hribe, glej na griče,
Ino divnih glej gradičev,
Petje čuj teh stran pastirjev
In veselje čuj kmetičev.

Ni ga holma, ni je gore,
Kjer bi znažna cerkev bela
Kakor krona na višavi
Sred zelenja ne krasela.

Kjer pobožni narod moli
Njega, ki po svojem lici
Nas je vstvaril in časti ga
V mili slavski govorici.

V Alpe glej, ki z modre dalje
Kakor v znance zro v te kraje,
Tam ko straže, njim izbrane,
Zmirom zvesto je čuvaje.

To deželo bi, še srečno,
Ki te zove zdaj še sina,
Ti ničemurno prodajal,
Ki je nama domovina?

Ti sovražiš jo, ko imaš
Jo braniti brezi straha,
In obogatiti grešno
Po izdajstvu hočeš Vlaha?

Sjajno ti obeta kneštvo:
O doboš je, kdo bi dvomil!
Zviti Vlah bo zvest obljubi,
Ki prisege že je lomil! ...

On oblastjo bi Primorcem
Zbrisal njim lastnije prave,
Ter podrl bi in pohodil
Stare šege in postave.

Ino njim, ki so jim drage,
Kri se nebi razvnela?
Vlah tedaj spustil bi
V desno, v levo koj krdela.

Vidim klavnice krvave.
Kako naše Vlah strahuje,
In v ošabnosti nestrpni
Obrvi temné dviguje.

Čujem glase ko iz Rame,
Žen jokanje, grozno vpitje,
Vidim gnane brate naše,
In brezupno rokovitje.

O za Boga! S čim se ljudstvo
To takó je pregrešilo,
Da pogreznoti je hočeš
V to osodo sprenemilo?

O pri sladkem, milem bitji,
Ki pod srcem že je nosim,
Daj slovó hudobni misli,
Bodi mož, roté te prosim.

Scer gorjé mi, spregorjé mi,
Da bilá sem v svet rojêna,
Ino z možem, tmo ljubečim,
Kdaj bilá sem poročêna! ...

Dé, in javkom vse napolni,
Čuj, prostore tužne hiše,
Ter z lasmi solzâ potoke,
Ker zamán je, jok si briše.

Ne zmodri svarilo grofa,
Nji z udarci je povrne:
Pse naščuje srdne v ženo,
Krute hlapce v njo obrne.

Zapodi jo ven iz grada
Na samotno, temno cesto,
S kraja v kraj kolné podi jo
Kakor grešnico nezvesto.

Tamkaj noč v viharno krilo
Jokajočo je sprejela,
Luna ni, ne mila zvezda
Dol prijazno jej brlela.

Pozno v noč doide dolu
V samostan štivanski. – Kak presune.
Skor očem ne verujoče
Nje pogled pobožne nune!

Bogomila tukaj hira
Nun zastonj je prizadeva,
Ni več zdravja mile nade,
Bogomila bolj medleva;

Dokler v stiskah zlih bridkostij
Sinčka zalega povije,
In v molitvi blago dušo,
Dušo angeljsko izdije ...

Zdaj pa čuj me, dobro moje,
Ino groza te prešine
Ko spoznaš neobičajnih
Hudobij še globočine.

V grad po spolnjeni osodi,
Dete v lonu, prikoraka
Mlada nuna; bridke solze
Tam pred grofom zdaj pretaka.

Nuna dete mu ponudi,
Noče krutež ga sprejeti;
Marveč zgrabi njo in dete,
Z grada dol ju trešči kleti.

A gorjé tedaj zločincu!
Čuj, ko morska bi strašila
Rjula, zahrešči po bregu
(Se skazuje božja sila!)

In med treskom iz dvojice
Mrtve šine kip kamniti:
Nuna péstuva tam dete,
O pogled pregrozoviti!

In pošast odšlè pogosto
S piskom ljuteža proganja
Od izbane do izbane
Prenesrečnega mu stanja.

Osveta.

III.

Zvonóv štivanskih hrupno po Krasu glas doni,
Po morji se razlega in daleč tja hiti:
Sirota marsiktera se joče tamkaj vmes,
Dans masikteri udovi solzé lijó 'z očes.

Lej, v kinč gomil še svežih vseh mrtvih tužni dan
Z višav temnó oblačnih mrači večer grozán;
Še vre na sveto polje saljakov bledi kor,
Molé še v cerkvi nun se pri rakvi joče zbor.

Spolnilo skor je leto pomembni svoj obroč,
Odkar je Bogomilo zajela groba noč;
Že tma prodira pozna prek samostanskih lin,
Se nune v domu ranjki solzé se tam v spomin.

Bilá je, ah, nje duša ko jutra nježni žar,
Bilá je dobrotljiva z nebes ko svetli dar.
Pa kakor piš mrazivni mori pomladnji cvet,
Vmorila jo je tuga še v blišči zgodnjih let.

Tu zdaj lešči v Devinu se grada širni stan?
Nocoj tam grof tuguje? (Da, on – in mrtvih dan!)
V valove morske sije iz oken čuden bliš.
Od skal, stenâ se belih odbija bližjih hiš.

Čuj, kupe žvenketajo in troblje hrup ženó.
In svatje med bučanjem vojaške tam pojó.
O mili, mili Bože! Alj um hiti v prepir?
V Stivanu jok prebridek! – v devinskem gradu pir!

Za Boga! Kaj pomenja na gradu hrup nocoj?
Soseda v strašnem boji nabil je grofov roj.
Sovrag je kar uništen, posečen skor je ves,
Ostanek tužni v ječo je moral, gnan ko pes.

Rožljajo z lanci v tmini, kolnoč ženêjo krik
Tja v grad nesrečni robje, (kakbode zmage pik!)
Ko gor' bahav o stebrih lešči se vencev sij,
In hrup le še glasneje gluši jih davorij.

Potrato kdo preceni, ki bije z miz v oči?
Pené se vina draga, jedil tam vonj duhti.
Ostri jezike svatom nocoj mogočni sok,
A ciper' šne še najbolj jih mami žarni tok.

Gorjé! Uhó kaj čuje? Se zlobno meša svet?
Te vitezov, junakov zovó ponosen cvet?
Možaki po pravici, in krščenci so to?
Neverci, rokovnači, divjakov bratje so!

Dostojnost je zbežala, nič sveto ni odslêj,
Govor čuj, njih prehaja že bran spodobnih mej;
Lej, zubelj hrohotavcem nesramen sije z lic,
V obrede leta svete zdaj ost njih grdih pšic.

A čuj ti grešni tabor, čuj, grof ti krvolok!
Zdaj šum in smeh je tukaj, enkrat bo tukaj jok!
Za kazen maščevanja na vaju pride dan,
Skovikala bo sova, zakroče tukaj vran.

Še hrup se čuj, ne vleže, ko Pemo vstane spet:
»V spremembi« – zdaj zavpije – »zabav poganja cvet;
Tu žensk obličij solnce spomladnje sije v nas,
Kozarce, polne mize in pesmi dal je čas.«

»Jedi, pijače, ženske: izvrstno to je že:
Vse to nam maže grla, nam maže tud' srcé;
Možá le še, ki kaže, kod tir tja gor drži,
Duhovna, da nam moli, zato tu želel bi.«

Hrohotom otlej psovki takoj odgovoré,
Da stresnejo se stebri, dvorane se stené;
Kar, čudo, gorostasnik – lej, kinči ga talar –
Še prej ko smeh potihne, v izbano stopi kar.

Ukačem o prikazni čeljust se stegne v pas,
Naključij vsim to čudnih najviši zdi se klas.
Graščak gledi osupel, a naglo zbere se,
Ter v prišleca poglede, ne kaj dvorljive, vprè,

In dé zasmehovavno: »Mi tu smo zdravi vsi,
Zato pa tudi sodim, gospod, da ste zašli;
Tu pesmami, kozarci skrbij podimo roj;
Zato pa spovednika ni treba nam nocoj.«

Duhoven se prikloni, miran povzame, čuj:
»Pred vsem nikar zamere, ko jaz Vas vsak spoštuj!
O slavni vitez, znajte, zašèl jaz nisem, ne,
Pogled Vaš milostivo, če v mé se dans ozrè.«

Bolj pridi tukaj milost, ko bil bi žrtva zlu,
Ivi v poslih zdaj iz Rima podvižem se domú;
Gotovo v noč bez krivde zajel sem še temnó,
Čeprav sem operotil hitečo dans nogó.«

»In ker sem toplo prosil, in krije me talar,
Koj otca Krotkoslava sprejel je Vaš vratar;
Gospod, že dolgo hodim, ostavil kar sem Rim;
Zato, ah, dovolite, da tukaj prenočim.«

Spočeto grof zdaj šalo pod himbe skrije lub,
In brž na čelu zbriše oblake temnili gub:
»No, dobro došli!« – kliče – »Koristi si želim,
Prisotnosti naj Vaše nocoj se veselim.«

»Zabavam vsi živimo, in dolg' čas ja pozoj,
Ki tare nas, zato pa kazniv ni časa vboj.
Kaj mičnega povejte; a pitje prej in jed!
Čvrstó kaj kup spraznite, zajmite 'z naših skled.«

»Karkolj nam pa poveste, če molbi niste gluh,
Ko zvok svetóv pošastnih zavzetjem sprejmi duh:
V kosti in mozeg idi, pa tvarjaj, kar se dá;
Nemara, ha, predere nam skorjo še srcá. –

Smeh vtihne, že začeti, ko dvigne se orjak
In v grofa čuj, naperi besedo naglo tak:
»O vitez, zakon vezen izrekli za-me ste,
Pripovedi želite? Zgodi naj urno se.«

»A prej pri tem požirku mi vsahni tu čeljust,
Če kdo v govor bi segal – ko pride kaj mi 'z ust.
Brez nuj da smem do konca, prisegel vitez bo,
Drugač ne zinem, nujin zahtevek moj je to.«

»Izpolnim to Vam lahko« – zdaj grof odgovori –
»Ker duh se Vam tu naše nadlege le boji;
Le urno brez zapreke! Govor se prosto vlij;
Če mož beseda nisem, me z jasna strela vbij!«

Izvije vzdih se ptujcu iz grla zdaj globok,
Na moč mu zazibavši nemirnih prs oblok,
In kakor demon zviti, ki kvar raduje se,
Tja v grofa, v brojno družbo oči lisjaške vprè:

»Na Jadre bregu« – jame – »še grad sloveč stoji,
Kjer žil je vitez slaven in, žali – še živi.
Trinogov zir sijál je znad tmin njegovih lic,
Vsak čin njegov je nosil krvav pečat krivic.

Le-tam kraj modre Soče cvetèl je grad tedaj
Vinogradi opasan; a zdaj zapuščen raj;
Znad holma zelenine, v goriško zroč ravan,
Z višave nje nadzira doline bujni plan.

Tu vitez bojne slave prežil je srečne dni,
Kar jih v vojské viharji, prebil v nezgodah ni:
Sinove tu je vežbal za boj in za turnir,
Hči cvela mu je brhka, pregrenkih skušinj vir.

In kakor krasna Vila proslavi tihi log,
Takó po Bogomili zasluje grad okrog
Od bliz in daleč divne lepote njene žar
Privabi mladih snubcev ponosen kolobar.

O da v razlita prsa spomin ne hitel bi!
Kak kratko si sijalo oj, solnce rožnih dni!
Tak slul je dan le malo, ko zdajci lej, vedró
Zavije mes'c srditi v oblačno tmo nebó.

Oj, miljena devojka še žila srečno bi,
Da z Jadre vitez temni nje snubit prišel ni:
Tak mirni golobici nedolžno mrkne okó,
Ko lačen se z višave zažene jastreb v njo. –

Nihčè zmed mladih snubcev ne gane jej srcá,
Ker skrivši le Turanu ljubezni jej igrá,
Turana ona ljubi, za njo gori Turán;
Prisege pa nobeden' ni čul ko zvesti dan. –

In otec zbrane snubce pozdravi kaj lepó,
Pozdravi brez ovinkov jim reče pa nato:
Junakov mila dika, Vaš zbor si štejem v čast,
Tajil ne bom, nahaja srcé mi redka slast.

A predstva komu zvezda prisodi tu naj se,
Ko vrednosti Vas slava jednako kinči vse?
Zamera me ne mika, zato pa ne hitim;
Zato pa čujte, dragi, kaj tu vam govorim.

Da spor se tu ne scimi in jenja vsak prepir,
Ker že želite hčere, napravim v to turnir.
Kdor hoče jo objeti, naj v sulčbi skusi dlan.
Jaz, bogme, ne prekličem; moj sklep Vam zdaj je
(znan. – ...

– Govornik tukaj vtihne in vzdihe ponovi,
Pa trpen gor otožne obrne v strop oči;
Po kratkem prenehljaji, obljubi da je zvest,
Globoko še vzdihnivši povzame spet povest:

»Dan napoči in turniršče
V cvetnej smeje se osnovi,
In po odrih že v bršlinu
Zlati se vijó pasovi.

In med Ninfami pod nebom
Mila sveti se Najada,
Kakor mesec na zvezdišči
V krasnem lišpu grof'nja mlada.

Kakor val šumi o bregu,
Ko bučel nemirna gnječa,
Čuj, šumi gledalcev truma
Videti razvoj, želeča.

Zdaj zatrobi in v stremenih
Zlatih vjezdi dvajsetero
Brhkih vitezov v nakitji
Se bliščečem mnogotero.

Kaj ponosno lej, o glavi
Jim vihrajo perjanice,
Bistro zró po sokolovo,
Vneto sveti se jim lice;

Sveti se, vsaj gre za srečo
Njih in Bogomilo blago,
Ki med njimi išče njega,
Čegar ni, obličje drage.

Ali kmalu, čuj, ploskaje
Truma viteza pozdravi,
Korenjaškega Turana,
Ko prijezdi, tam se vstavi.

Kader vitez v Bogomilo
O gospôda, krene glede,
Rudečice mila zora
Koj obličje jej oprede;

Nesebičniše ljubezni,
Mogočnejše srčne spone,
Ni še zrlo svetlo solnce,
Kar vshaja in tone.

Spet zatrobi. Zdaj ponosno
Prijahavši mu naproti
Vsak orjaka se po vrsti
Kar mogočnim kopjem loti.

Toda kos mu ni nobeden,
S sedla sleharni omahne
Kakor snop pod cepcem v gumnu:
Devetnajst jih s konja pahne.

Sreča mila in junaška!
Mladcu bliža se trenotek
Zaželêni! ... Trikrat srečni!
Le en sam je še napotek ...

Bogomila more komaj
Srečo videzom odeti;
Vsaj ljubezni prva spomlad
Jej je prsa jela greti.

Tako med bodečim trnjem
V senci, lej, venó cvetice;
A ko solnce sije na nje,
Spet povzdignejo glavice ...

Hrumni plosk še ne potihne,
Ko, peneč se, prilomasti
Z Jadre vitez, zadnji borec,
Koprneč, se koj spopasti.

Šum v zvihranem prahu vstane,
In ko grof, jezeč se, skaka,
Velikan visokim ščitom
Jezdeca pripravljen čaka.

Grof v napad, orjak se zgane:
Konj se spenja bojeviti,
Vije grivo, ogenj piha,
Tla tresó se pod kopiti.

Grof divjà in zrè togotno
Kakor tiger meri leva,
Ko se srečata v puščavi,
V boj sileča, polna gujeva.

Ali kos ni spretnim suncem,
Ki zvené, da kar odmeva.
Že mu ščita turja koža
Na več krajih tužno zeva.

Še en sunec, pa bo zmagan!
Zdaj pa, ah, se sreča vmakne:
Ko se spet na moč zažene,
Konj orjaku se spotakne.

Koj nahipen sunec trešči,
Padšega zadene silo,
Z Jadre vitez, grof zaslužil –
Kdo bi mislil? – je darilo!

Da! Zaslužil, o gospôda!
Ž njim zaslužil je vse sreče,
Je zaslužil Bogomilo,
In sladkosti ž njo največe! –

Ko je vitez stal v sramoti,
Kteri upal že je smelo,
Iznenadjeno deklè je
Hišni v Ionu tam medlelo ...

Kaj so sreče vsi obeti!
V vništbe čuta vsem zasegu,
V tla gledé, molčé nesrečnež
Se odtegne v plahem begu.

Tako tužnik, naglo treščen,
V temnih se nižavah vije,
Ki ga zdajci s svitlih vrhov
Sreče vrgle so goljfije.

Koj odroma vitez s kraja
Tja, kjer sveta kri je lila,
Da na tihem, svetem mestu
Leči bol, dobi hladila.

In v samoti, kjer so blizu
Sveti udje krvaveli,
Živel tam je samotarski
Ob studenčnici in zeli.

Posvetivši tam molitvi
Na vso moč srcé in misli
Neprenehoma je molil,
Imajoč le sveto v čisli.

Trdo posti pa kroti se
Od zoré do druge zore,
Dušo vadi dolgo časa,
Pa spominov le ne zmore.

Misli vse mori na drago,
Da bilá bi pozabljena.
Pa zamán! ... Le še živejše.
Vstaja v njem podoba njena.

Ah, od dne do dne le hujše
Prejšnjih ran so bolečine;
Da-si moli še toplejše,
Bol le raste, več ne mine.

Ino predno mine leto,
Odženó ga srčne sile:
Videti on mora zopet
Drago lice Bogomile.

In neviht prestane jeze,
In bori se s tolovaji,
Tja hiti nazaj, da drago
Vidi spet v domačem kraji.

A, gospôda, več ni videl,
Nje, ki o nji mu sporočijo,
Da je vencem mučeniškim
Sla v nebeško domačijo!

Pa, gospôda; zdaj strmite
Ino čujte zlo novico:
Z Jadre mož, tirán brez duše,
To pomandral je cvetico – ...

S tem se vstavi zdaj govornik,
Strmo v grofa tja pogleda,
Ki tam škriplje, ljute jeze,
Se tresó mu lica bleda.

»To je konec, milost Vaša« –
Dé duhoven zaničljivo –
»Verno, kakor ste želeli,
Vest povedal sem ganljivo.«

Da je umrla Bogomila,
Kak Turán redil je rano,
Zrisal zvesto sem oboje;
Če Vas mika, brž na blano!«

Reče. Zdaj graščak znad stola
Šine in kliči roté se,
Da okoli vse strepeče,
Da se strop in steber trese:

»Prej, slepar, se te vsmili,
Če si zbôl ga, ris v togoti,
Ko devinski grof, ki jezik
Tvoj peklenski ga sramôti.

Vstani, rabelj, če se valjaš!
Kde ste mevže, gnjile straže?
Da vas kuga! – Psa zgrabite,
Ki nesramno tukaj laže,

Potepuha – bes ga lopi! –
Na tezavnico stegnite,
Ter natanko, česa išče,
Brž iz žrela mu izvijte!

Ti pa, čuj me, pop lažnjivi!
Ti spoveš se vpričo teze,
Prej ko rabelj te zadavi,
Kdo si ti, kaj so pretveze ...«

Mrzlo dé ogovorjênec:
»Grof potrpi, stvar bo znana!
Le potrpi mi, o Pemo:
Še nocoj boš zrl Turana,

Ki v drznoti redkej stare
Prišel je rahljat spomine,
In nad tabo maščevanja
Doprinašat dolžne čine.

Lej, povedal – pazi grofe! –
Sam Turán je tebi v lice
Tvoje, svoje je dogodbe
In nesrečne še grofice.

Da je ljubil Bogomilo
Ta Turan, je stvar dognana,
Zreti hočeš tekmovalca?
Lej ga tu, tu glej Turana!« ...

Reče, se odpnè. – Ko z boka
Meč, vsem znani, se zasveti,
Zdajci vsklikne vse: Turan je!
Vanjga zbor strmi zavzeti. –

Maščevalnosti ko gnjeven
Duh, Turán zdaj v grofa gleda,
Ki tresó se mu v spoznanji
In osupu lica bleda.

Dvomno grof strmi v prikazen,
Bos ko stopil bil bi v gada,
Se v krivice zlej zavesti
Prejšnja srčnost mu upada.

A takoj se mu povrne
Srd, teman ko val vihravi;
Še molči, okó mu strelja,
Vroča kri ga v grlu davi ...

Tako merita se leva
Stare jeze bridke rane
V hujšem srdu ponavljaje.
Vsak pripravljen, koj da plane.

In med tem, ko zbor v molčanji
V duhu stvar to suče dvomno,
Molk preti že grof zdaj prvi,
Da gluši, z besedo gromno:

»Pač imèl bi, pritepênec!
Shropsti v rabeljnôvi pesti;
Vendar naj te jaz zakoljem,
Da otideš prej k nevesti.

Vrata, hlapci, brž odprite,
Kjer v morjé se grad obrača,
Da zaklanega koj va-nje
Cabnem z grada dol bahača.« –

Koj Turán svoj meč izdere:
»Vrisk peklenski že te kliče.
Dej, odrini, neznabožnež!
Urno, urno, čuj, kak kliče!

Pazi, grešnik! Nuna pišče!
Hitro sèm, nebes nikalec,
Žensk nedolžnih ino detet
Peklu zreli ubijalec!

Ker, dokler ni Bogomili,
Ki si v zgodnji grob jo pahnil,
Spravljen duh, ti ne odjenjam
Žitja vir če bi mi vsahnil.« –

Vkup zdaj treščita ko leva
Uhoglušnim ropotanjem,
Svetla križata se meča
Kakor bliska, žvenkotanjem.

Vsak navzočih v mrgoljavi
Meč svoj zgrabi brez odmora,
Da pomorejo graščaku,
Alj ju spravijo iz bora.

V nje graščak se koj obrne:
»Prenehajte, dragi moji!
Pade zmagan, ne napaden,
Da-si pes je, naj v dvoboji.«

Pa Turan veli, kriče jim:
»Zdajci v stran iz tega boja!
To je dvobor; scer pa znajte:
Vjetim meč se ne pristoja.

Mar ste prosti, ko so spone
Dol' jetnikom se razbile?
Smrt vas čaka, ak se vprete,
Scer otidete brez sile.

Maščevati padle brate,
Njim edine zdaj so brige;
Nezaslužene, sramotne
Todi zbil sem jim verige.

Al spremembe, vam nevgodne,
Uho vaše še ne sliši?
Alj ne čujete še vriskov,
Ki doné po širnej hiši?« –

Rekši to podvoji mahe:
Grofu z rame kri že lije.
Grof zakolne. Ko bi trenil,
Zdaj Turán mu glavo zbije.

Odskočivši ta vali se,
Po pečevji strmoglavi,
Pa štrbonkom grozepolnim
Dol' v morjá valéh se vstavi.

In nad njo strašivnim pljuskom,
Čuj, zaluskajo valovi,
Zamrazi da poslušalce,
Ko šumeli bi duhovi.

Zdaj Turán za padlo vpije
Ves togoten v globočine,
In prisotnikom zbledelim
Glas pregrozni v mozeg šine.

»Zgini, v pekel prehudoba!
Ljuta kri najhujše zmije!
Kar je vode v širnem morji,
Grehov tvojih ne omije.

Večni ogenj naj ti sveti!
Večni piki te drvili
S pekla v pekel, ki si meni
Srečo kral pa Bogomili!

Kri nedolžno da bi pilo,
Žrelo tvoje več ne gine,
Tudi priče tvojim činom
Več ne bodo te zidine.

Crnem' domu, kder za brate
Rajnka je zamán prosila,
Bogme, črnej hiši tvojej
Zadnja ura je odbila!« – –

In javk nastane v gradu, in svatje vèn hité
Po skrivnih izhodiščih ko splašene ovcé;
Vahljajo že plameni, odzdolaj poje vrisk,
Grozivno vanj se meša kamnite nune pisk.

Lej, kvar prodira v hišo, razkošja dom gori,
Da bližnjih sel zidovje, clo morje zažari,
Kjer val zapljivka v svitu, ko v plam bi slastno zroč
Sosvetkoval svobôde, rešitve sjajno noč.

Kakó divjá v višavah pošastij dolzih bor!
Lej črnih spak in rdečih plamenov silni vpor!
Nadkriljajo plameni, kot sli hité v nebó,
In žarnokrili vanje svobôde vest nesó. –

Devin morjé ko nekdaj jadransko mije še,
In tiho pere skale in gromno buta v nje;
Plavuta todi riba mirnó ko prošle dni,
Z napetimi vetrili še mimo brod hiti.

Ti grad pa, nekdaj hrupen, kak tužno v morje ždiš!
Lej, šum je tvoj potihnil, preminil tvoj je bliš:
Po noči vjer skovika, po dnevi kroka vran,
Osvete, dom pregrešni, na té je prišel dan.