Devinske elegije

Prva elegija

Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? a recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno se znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.
   Zato se pač potajim in pogoltnem vabljenje
temnega joka. Ah, kdo nam pač more biti
zavetje? Angeli ne, ne ljudje,
in bistre živali že opažajo,
da nismo zelo zanesljivo doma
v pojasnjenem svetu. Ostane nam morebiti
kakšno drevo na pobočju, da bi ga dan za dnem
srečevali; ostane nam včerajšnja cesta
in neka razvajena zvesta navada,
ki ji ugaja pri nas in je zato ostala in ni odšla.
   O, in noč, noč, ko veter, vesolja poln,
nam grebe obraz –, le komú, zaželena, ne bi ostala
z rahlimi razočaranji, in tesnobno postavljena
pred samotno srce. Je zaljubljencem lažja?
Ah, le zakrivajo si drug z drugim svojo usodo.
   Kaj še ne veš? Vrzi praznino iz rok
k prostorom, katere dihamo; mordà bodo ptice
skoz razširjeni zrak létale z večjo prisrčnostjo.
Da, bil si potreben pomladim. Mnoge zvezde
so ti prisojale, da si jih čutil. Vzpel
se je val iz preteklosti, ali pa,
ko si šel mimo odprtega okna,
so se ti gosli predale. Vse to je bilo naročilo.
Pa si ga zmogel? Nisi še zmeraj
raztreseno čakal, da ljubica
vse ti oznani? (Kje jo boš shranil,
ko pa pri tebi vélike tuje misli
hodijo sem in tja in ostajajo večkrat čez noč.)
Če pa te mika, poj o zaljubljencih; še zdaleč
ni zadosti nesmrtno njihovo slavno čustvo.
O zapuščenih, o tistih, ki jim skoraj zavidaš
in ki ljubijo bolj kot uslišanci. Znova in znova
začenjaj nedosegljivo čaščenje;
glej: junak se ohrani, še pogin mu je bil
le pretveza za bivanje: zadnje junaško rojstvo.
A zaljubljence vzame trudna narava
spet vase, kot da ji manjka moči
za ponovitev. Si se zadosti spominjal
Gaspare Stampe, da bo dekle,
ki jo je ljubi zapustil, ob močnejšem primeru
davne ljubimke čutilo: da bi bila kakor ona?
Kaj ni že čas, da nam te stare muke
sad obrodijo? Kaj ni že čas, da se ljubeče
ljubljenemu odrečemo in ga v drgetu premagamo:
kot puščica tetivo, da bi zgoščena v odskoku
več bila, kakor je. Ker nikjer ni obstanka.
Glasovi, glasovi. Poslušaj, srce, kot so sicer
le svetniki poslúšali: da jih je silni klic
vzdignil od tal; oni pa, nemogoči,
so klečali naprej, ne meneč se za to:
tako so bili čuječi. Ne, da bi moral zdaj ti
vzdržati glas božji, se zdaleč ne. A prisluhni pihljanju,
sporočanju, ki ga nenehno poraja tihota.
K tebi šumi zdaj od tistih mladih mrličev.
Kjerkoli si vstopil, v cerkvah Neaplja
in Rima, mar te ni nagovarjala njihova usoda?
Ali plemenito pozdravil napis,
kakor nedavno plošča v Santa Maria Formosa.
Kaj bi radi od mene? tiho naj snamem
videz krivičnosti, ki včasih malo ovira
čisto premikanje njihovih svetlih duhov.

Seveda je čudno, da ne živiš več na zemlji,
da opuščaš komaj privzete navade,
da rožam in drugim obetajočim stvarem
ne prisojaš pomena človeške prihodnosti;
da nisi več, kar si bil v neskončno
plahih rokàh, in da še svoje ime
odvržeš kot strto igračo.
Čudno, da želje naprej ne želiš. Čudno,
da vse, kar si gledal v odnosih, prosto
plava v prostoru. In mrlištvo je mučen
uk zamujenega, da bi počasi začutil
nekaj od večnosti. – Vendar živeči
grešijo, ker preveč razlikujejo.
Angeli (pravijo) često ne vejo, ali med
živimi ali med mrtvimi hodijo. Večni tok
gre skoz obe kraljestvi in nosi s seboj
vse starosti in jih v obeh preglasi.

Mi navsezadnje njim, zgodaj umrlim, več nismo potrebni,
narahlo odvadiš se zemlje, kot nežno te mati
od prsi odstavi. A mi, ki potrebujemo
tako velike skrivnosti, ki nam pogosto iz žalosti
blažen napredek brsti –: bi mogli biti brez njih?

Je zaman pripovedka, da je presunila glasba
ob žalovanju za Linosom prvikrat suho otrplost;
šele prestrašeni prostor, ki ga je skoraj božanski
mladenič za zmeraj zapustil, je sprožil praznino
v nihaj, ki nas zanaša in nas tolaži in nam pomaga.

(Rainer Maria Rilke. Prevedel Kajetan Kovič. Mladinska knjiga, 1988.)