Dišeči dihur
| Dišeči dihur Mateja Perpar |
| |||||||||||
O DIŠEČEM DIHURJU uredi
V nekem gozdu je pod koreninami stoletne bukve prebival dihur, ki je strašno lepo dišal, kar je za dihurje skrajno nenavadno in je med drugimi gozdnimi prebivalci nemalokrat povzročilo precej začudenja. Nekega dne, ko se je dihur sprehajal po gozdu in z zanimanjem opazoval ujedo v zraku, je po nesreči trčil v veverico, ki se ga je na smrt prestrašila. »Ojoj, samo ne zasmrdite zdajle, lepo vas prosim, moja sestra se danes poroči, dvakrat sem se okopala, brez zamere, nisem vas videla, oprostite,« je drdrala in vila šapice. Dihur se je nasmehnil in se priklonil. »Nobenega smradu ne bo, draga moja, jaz se moram opravičiti vam, bil sem raztresen. Prav nič me niste prestrašili, pa tudi če bi me, ne slovim ravno po neprijetnem vonju.« »Saj ste vendar dihur,« je rekla veverica in se previdno odmikala od njega. »Res sem, vendar ne smrdim,« je pojasnil dihur. »Zelo skrbim za osebno čistočo. Nikoli si ne bi odpustil, če bi koga motil moj telesni vonj.« Veverica ga je gledala z globokim nezaupanjem. »Ne?« »Vsak dan vstanem ob zori, se okopljem v jutranji rosi in se pod pazduhami nadrgnem z vijolicami,« je razložil dihur. »Med nožne prste vtaknem listke praproti, da preprečim pretirano potenje. Nato si očistim zobe z olupljeno leskovo vejico in splaknem usta z metinim prevretkom, nazadnje pa še za pet minut sedem na borove iglice. Malce zbada, toda čistoča je pol zdravja.« Veverica je strmela vanj z odprtim gobčkom. »Kaj pa, če vas kdo prestraši? Če vas hoče kdo požreti? Lisica ...« »Lepo vas prosim,« je odmahnil dihur. »Saj vendar živimo v enaindvajsetem stoletju. Z lisico sva dobra prijatelja. Za novo leto sem ji podaril svojo najnovejšo zeliščno kremo za lepši kožuh.« »Kaj pa kanja?« »Redno uporablja moje očesne kapljice za ostrejši vid.« »Ris?« »Gospod ris je že skoraj popolnoma odpravil moteče lise z večnamenskim belilnim pripravkom, ki sem mu ga predpisal lansko poletje. Pravzaprav,« je nadaljeval dihur, »imam v torbi nekaj stvari, ki bi vas morda zanimale.« Odprl je malho, ki mu je visela čez ramo in pričel iz nje zlagati stekleničke vseh oblik in barv. Veverici se je sicer mudilo na poroko, toda bila je strašno radovedna, ali dihurjeva torba nemara ne skriva tudi česa, kar bi ji prišlo prav. Sploh pa sestri še ni utegnila kupiti poročnega darila. Poroka veverice s poljskim zajcem je prišla nekoliko nepričakovano. Dihur je z velikim mirom in samozavestjo zložil pestro ponudbo svojih izdelkov na star hrastov štor. Veverica je skrivaj izvlekla iz torbice denarnico in pokukala vanjo. Hm. Cekinov ni bilo kaj dosti. Dihur je zaprl zadrgo na torbi, da je kar zažvižgalo, in z vzneseno kretnjo odprl prvo stekleničko. »Losjon za mehko dlako.« Veverica ga je negotovo gledala. »Poskusite vendar!« je vzkliknil dihur. »Z dodatkom kalčkov in kamilic.« Veverica je povohala stekleničko. Res je dišala po kamilicah. Ali pa se ji je samo dozdevalo. »Pravzaprav bi potrebovala nekaj, kar je primerno za poročno darilo. Za sestro.« »Seveda,« je bil ustrežljiv dihur. »Kot nalašč imam tu dišavo z imenom Poročna noč.« Veverica je pojasnila, da od noči ne bo kaj dosti, ker se bosta mladoporočenca takoj podala iskat nov brlog. »Potem pa tole: Čmrljev let, toaletna vodica za telo, odišavljena z lipovim medom.« Veverica ni bila prepričana. »Smem vprašati, kako se bo gospa pisala po poročnem obredu?« »Skokec.« »Ah, kakšno naključje!« se je navdušil dihur. »Tu imam preliv za lahke noge in hiter korak. Imenuje se Žamp. To je po francosko, veste. Izjemno kakovosten.« »Koliko pa stane?« se je drznila vprašati veverica. Dihur je rahlo nagubal čelo. »Kakršno koli ceno bi vam povedal, bi bila prenizka za tako kakovosten izdelek. No, ampak ker je ravno vaša sestra in še na poročni dan ...« Nagnil se je k njej in ji zašepetal na uho. Veverici se je nasršila vsa dlaka v repu. Sklenila je, da bo sestri raje kupila družinski zavitek kikirikija, svaku pa glavo mladega zelja. Cene na gozdni tržnici so bile občutno dostopnejše. Vendar ni mogla odmakniti oči od dihurjeve ponudbe. »Kaj pa kapljice za ostrejši vid? Te bi mi mogoče prišle prav. Prejšnjo jesen, ko sem nabirala lešnike, se mi je včasih kar meglilo pred očmi.« Dihur je prijel precej veliko steklenico. »Ne, ne,« je rekla veverica. »Imate kaj manjšega? Za v torbico.« Dihur jo je pogledal izpod čela in vzel v taco stekleničko, ki je bila pol manjša. Veverica je pripravila denarnico. Dihur je povedal ceno. Veverici se je povesil čopek na desnem uhlju. Zavzdihnila je. »Veste, rada verjamem, da so vaši izdelki kakovostni, ampak jaz sem navadna veverica. Za ta denar moram nabirati lešnike dva tedna. Lepa hvala. Pa veliko sreče pri prodaji.« Dihur se je galantno priklonil. »Kakor želite, gospodična. Nemara se nekoč spet srečava. Voščite sestri obilo sreče in radosti tudi v mojem imenu.« Veverica je pokimala in se odpravila na pot. Spotoma je skočila po kikiriki in zelje, zato je malo zamudila na poroko in skorajšnji svak Skokec je že živčno tolkel z zadnjo taco ob tla. Toda vse se je dobro končalo, obred je bil čudovit, mladoporočenca srečna, mize so se šibile od slastnih jedi in vsi povabljenci so se strašno dobro imeli. Pili so lešnikov liker in mušnično vino, dokler se jim svet ni zdel tako čudovit, da so začeli plesati; plesali so vse do zore in še malo dlje. Ko je bilo zabave konec, se je veverica še vsa omotična odpravila do bližnjega potočka, da se malo osveži. Popila je nekaj požirkov in si umila obraz, nato pa se je zleknila v travo na bregu in opazovala nebo nad seboj. Oblaki, ki so jadrali po nebu, so dobivali vse bolj nenavadne oblike, spominjali so na zajce, torte in kočije, svet se je začel vrteti in veverica je potonila v sen. Sanjalo se ji je, da leži ob bregu bistrega potočka, nedaleč stran pa dišeči dihur z vodo polni svoje stekleničke in nanje lepi nalepke z zvenečimi imeni. Kdo ve, ali so bile to res samo sanje …
O VSEVEDNI VEŠČI uredi
Okrog ulične svetilke se je spreletavala vešča. Krožila je zdaj levo, zdaj desno, se spuščala in spet dvigala, približevala in oddaljevala, pri tem pa mrmrala in si popevala. Ko se je pričelo daniti, je utrujena sedla na steber svetilke, da si odpočije. Komaj je zatisnila oči, že je zaslišala, da jo nekdo kliče. »Vešča, vešča!« Vešča se je ozrla in zagledala miš. »Oh, miš, ti si. Kaj pa je?« Miški je bilo malo nerodno, prestopala se je na mestu in videti je bilo, da jo nekaj muči. Vešča je zavzdihnila. »No, povej, kako ti lahko pomagam,« je dejala prijazno. »Nujno potrebujem nasvet,« je rekla miš. »Zakaj pa meniš, da ti bom ravno jaz znala svetovati?« je zanimalo veščo. Miš je bila videti začudena. »Ti si vendar VEŠ-ča, torej gotovo ogromno veš.« Vešča je debelo pogledala. »Glej no glej, na to pa še nikoli nisem pomislila. Pa sem res VEŠ-ča. Tudi moja mama je bila VEŠ-ča, prav tako sestra, oče pa VEŠ-čec.« »Strašno pametna družina,« je rekla miš. »No, ja,« se je zamislila vešča. »Sestro je pojedel kos, ker je letala po svetu pri belem dnevu. Želela si je, da bi ji sonce posvetlilo krila. To že ni bilo najbolj pametno.« »Aha,« je rekla miš. »Oče se je bal teme in je vse življenje preždel pod isto lučjo,« se je spominjala vešča. »Mama mu je govorila, da bi bilo bolje živeti kje drugje, on pa se ponoči ni upal zapustiti svoje svetilke.« Miš se je odkašljala. »Ah, oprosti,« je rekla vešča. »Kaj te teži?« »Nekdo mi krade zrnje iz shrambe.« »Kdo pa?« je zanimalo veščo. »Ne vem,« je jedko rekla miš. »Zato pa sem tu. Mislila sem, da ti veš.« »Sanja se mi ne,« je odkrito priznala vešča. Miš je bila videti grozovito razočarana. Brčice so se ji čisto povesile. »Pa nič,« je rekla. Po premisleku je dodala: »Sem ti kaj dolžna?« »Prav nič,« je odvrnila vešča. »Nasveti so zastonj. Biti moramo prijaznejši drug do drugega. Ali pa mogoče drug z drugim?« »Ne vem,« je kislo rekla miš. »Nič zato,« je odvrnila vešča. Miš se je nekajkrat prestopila na mestu. »Mudi se mi,« je zamrmrala. »Oprosti, nisem te hotela zadrževati,« se je opravičila vešča. Miši se je nenadoma zazdelo, da je njun pogovor čisto prismuknjen. »Saj sem vendar jaz prišla k tebi,« je rekla. »Saj res,« se je spomnila vešča in si pomela oči. »Zdaj je moj čas za spanje, veš. Zelo težko razmišljam, ko sem zaspana. Veliko bolje mi gre, ko se spusti mrak. Kaj pa, če bi me obiskala takrat?« »Takrat gremo vsi od doma nabirat hrano,« je bila miš nejevoljna. »No, mogoče bi pa morala pogledati, kdo ostaja doma,« je zazehala vešča. Miš je osupnila. »Lahko noč,« ji je voščila vešča in obmirovala. Miš se je nekajkrat popraskala po glavi, še zadnjič pogledala veščo, ki je že trdno spala, potem pa stresla z glavo, kot da ne more verjeti lastnim očem in ušesom ... in oddrobila proti domu.
O GOSPODOVALNEM GALEBU uredi
Nekoč je v majhnem obmorskem mestu živel galeb, ki je bil strašno gospodovalen. Hud strah je vzbujal že z ostrim pogledom prek kljuna, ko pa je začel ukazovati in odrejati, kaj mora kdo storiti, so se tresle hlače še mesarjevemu rotvajlerju, ki je prihajal na pomol strašit turiste. »Hoj, ti pes tam,« se je zaslišalo iz zraka nad njegovo glavo, da se je rotvajler kar zdrznil. Galeb je pristal nedaleč stran in se osorno zasrepel vanj. »Kaj se spet klatiš naokrog? Ti nisem rekel, da te nočem več videti?« S temi besedami je gospodovalni ptič stopil dva koraka proti psu. »Ti si pa spet tu!« Rotvajler se je zbegano ozrl okoli sebe in sedel. »Si gluh?« je siknil galeb in stopil še dva koraka naprej. »Marš domov!« Rotvajler je pomislil na svoje neustrašne prednike, zbral ves pogum, kar ga je premogel, in grozeče zalajal. V restavraciji na pomolu je zavekal dojenček. »Ga, ga, ga, cmevk, cmevk,« je rekel galeb. »Sem se že podelal. Če se še ta hip ne pobereš, ti bo strašno žal. Čreva ti bom spustil.« Zdaj je bil že čisto blizu in rotvajler je zavohal vonj po ribah, ki je galebu vel iz kljuna. Galebove oči so žarele z nevarnim rumenim plamenom. Kdo ve, česa vsega je zmožen. Rotvajler je zavzdihnil in se pobral domov. Spet ena izgubljena bitka. Galeb je odpešačil na drugo stran pomola in zagledal deklico, ki je držala v roki krof. »Daj mi krof!« je zatulil, razširil peruti in se pognal proti njej. Deklica je izpustila slaščico in zbežala, kar so jo nesle noge. »Pridna punfka,« je zagodrnjal galeb s polnim kljunom in se najedel, da je komaj hodil. Skočil je na motocikel, ki je bil parkiran v bližini, in nanj odložil precejšen galebjek. Iz restavracije je pridirjal razjarjen, v črno usnje oblečen motorist. »Nesnaga ptičja! Pa ravno na sedež! Pisal bom županu, naj odredi, da vsem zavijejo vratove!« se je drl. Galeb je sedel čisto pri miru in zrl motoristu v oči. Motorist se je ustavil slab meter stran. Nenadoma je opazil, da je ptič pravzaprav zelo velik. Nekaj trenutkov sta se strmo gledala, potem je motorist z roko zamahnil proti galebu. »Šššcc!« »Ha, ha, ha!« se je zasmejal galeb. »Je to vse, kar zmoreš? Aaaa, ha, ha ha. Uuu, strašen jopič, strašne hlače, strašni kavbojski škornji. Kaj, če bi ti malo naluknjal čelado? Nimaš čelade? Potem pa glavo!« Motorist je stopil korak nazaj. »Aaaa,« se je čedalje glasneje drl galeb. »Luknja v glavi, luknja v roki! Luknja v očesu! Ha, ha, ha!« Ob tem je s kljunom razbil vzvratno ogledalo in odtrgal kos usnjene prevleke s sedeža. »Za spomin, ha, ha, ha!« je zavreščal in odletel. Poletel je domov. Domoval je na vrhu strme pečine, precej daleč stran od drugih galebov. Ko je pristal pred vrati, si je malce počesal perje, potem pa previdno potrkal. »Jaaaa,« se je zaslišalo iz notranjosti. Galeb je počasi vstopil in se vljudno priklonil. »Oprosti, Lebči, ker sem pozen,« je rekel ponižno. »Izgubil sem občutek za čas.« »Ti bom že dala občutek za čas!« je zakričala njegova družica in pograbila metlo. »Če rečem, da je kosilo ob dvanajstih, potem je ob dvanajstih in ne deset minut čez!« Z metlo je zamahnila proti njemu. »Saj vem, da si se spet zapletel s tistim psom. Kar pozabi na sardele! Ampak pomiješ pa lahko!« Galeb je pohlevno stopil k pomivalnemu koritu. »Pa odnesi smeti! In ne tacaj po čistih tleh s temi umazanimi plavutmi!« ni zmanjkalo ukazov njegovi izvoljenki. »Potem pa se poberi ven in nalovi rib za jutrišnji zajtrk!« Galeb je molče pomil umazano posodo in odnesel smeti. Po končanem delu si je hotel za hip oddahniti v naslanjaču. »Kje so ribe?!« se je zaslišalo iz sosednje sobe, še preden se mu je uspelo dobro namestiti. Galeb je vzdihnil, vstal in odletel proti pomolu. Vse je bilo tiho in prazno. Nalovil je nekaj rib, vendar ni imel veliko sreče. Potem je na drugem koncu pomola opazil rotvajlerja. Izpustil je ulov, dvakrat zamahnil s perutmi in se znašel pred njim. Peresa na glavi so se mu nasršila, da je bil videti resnično strašen. »Aaaa. Spet ti!« je zakričal. »Bi rad, da ti preluknjam možgane? Marš!!«