Diko na potepu
| Diko na potepu Janez Vipotnik |
| |||||||||
Bili smo na dopustu v Istri. Ker smo pričakovali obisk, je Miča odšla s fičkom k mesarju, o katerem govore, da ima najboljše meso v Istri. Dika je vzela s seboj. Sedel je na zadnjem sedežu, obe okni je imel odprti in med vožnjo je gledal zdaj na eno, zdaj na drugo stran in ljudem ob cesti kazal jezik. Ko je Miča pripeljala pred mesnico, je v svoji raztresenosti spustila Dika iz avta in odšla v prodajalno. Dika so prijetne vonjave, ki so prihajale iz mesnice, naravnost upijanjale. Koj se je odpravil na raziskovanje. Krožil je okrog mesnice, prevohal tudi širšo okolico in pri tem čisto pozabil na Mičo. Ko je Miča nakupila meso in se vrnila k avtu, Dika ni bilo v njem. Nekaj časa je čakala nanj, ga klicala in mu žvižgala. Zaman. Dika ni bilo od nikoder. Ker se ji je mudilo, se je odpeljala. Kmalu zatem se je Diko vrnil pred mesnico, toda Miče in avta ni bilo nikjer. Nekaj časa je ovohaval parkirišče, nato pa je sklenil, da bo počakal na Mičo, ki se bo prav gotovo vrnila. Toda njegovi pasji možgani so mu svetovali, da mora sesti v avto. Z njim se je pripeljal, z njim se bo tudi odpeljal. Pričel je pogledovati avtomobile, dokler ni našel enega z odprtimi okni. Z zaletom se je pognal na zadnji sedež. Mirno se je usedel, odprl gobec, hitro dihal in čakal. Čez čas je gospodar avtomobila začudeno obstal, ko je na zadnjem sedežu zagledal nenavadnega gosta. Odprl je vrata in se zadrl: »Ven, mrcina pasja!« takšen pozdrav bi vsakega psa raztogotil. Zato ni čudno, da je Diko divje, hripavo zalajal. Revsknil je z globokim glasom, stegnil vrat in šavsnil po šoferju, da ga je vsega prestrašenega kar odpihnilo. »Kakšen vrag je to«, se je čudil šofer.»Odkod ga je prineslo? Mu bom že pokazal, capinu«, se je hudoval. Spet se je previdno približal avtomobilu in začel spravljivo prigovarjati Diku, naj se izvoli spraviti iz avta. Zdaj se Diko še zmenil ni zanj. Šofer je previdno stegnil roko, ga hotel zgrabiti za vrat in potegniti s sedeža. Toda Diko je šavsnil po njegovi roki, tako da jo je šofer le za las rešil pred njegovimi zobmi. »Čigav je ta pes?« se je pričel dreti. Šel je v mesnico in spraševal kupce, če poznajo črnuha v avtu. Seveda nihče ni imel pojma o njem. Stranke iz mesnice, mesar in njegova žena, sosedje, vse se je zbralo na parkirišču in ugibalo, odkod se je vzel čudni pasji gost. Dokler so bili v varni razdalji, je bilo vse v redu, ko pa so se približevali avtomobilu, jih je Diko z renčanjem spet odgnal. »Pokličite milico,« je predlagal nekdo. »Saj mi menda res ne preostane drugega,« je vzkliknil šofer. Tedaj je pridrvela Miča. Ni še dobro ustavila fička, ko se je Diko vrgel skozi okno in ves srečen zdrvel k njej. Hropel je od veselja, se vzpenjal po njej in ji skušal oblizniti lice. Miča se je opravičila šoferju, pomirila duhove in se z Dikom vrnila domov.
Dika vsako pomlad, včasih pa tudi na jesen popade čudna vznemirjenost. Hoče si ustvariti svojo družino, svoj zarod. Če ga tedaj ne spustimo od doma, tuli in zavija kakor volkovi v stepi, da se ponoči zbujajo sosedje, odpirajo okna in se jezijo, ker ne morejo spati. Zato takrat odpremo vrata in Diko se kot iz uma zapodi ven. Po takšnih pohodih se navadno vrne domov s klecajočimi nogami, krmežljav, žejen, da bi popil celo jezero, lačen, da bi pojedel čeber žgancev, potem pa drnjoha, drnjoha kot ubit. Kadar so na vrsti ti pohodi, ga ni domov po cel dan. Dogodilo se je, da ga ni bilo dva, celo tri dni. Nekoč pa se je primerilo, da ga ni bilo na spregled kar cel teden. To pa je bilo takole: v Tivoliju je srečal psičko. Všeč je Miči in sledil novi znanki vse do Viča. Tod, ker so psičkini gospodarji trdno sklenili, da je treba njihovo psico, ki je bila volčjak, najti ženina iste pasme, so jo na sprehodu nenehoma vodili na vrvici, drugače je niso spuščali od doma. Toda Diko se ni dal ugnati. Oprezal je okrog njihovega stanovanja in čakal. Tako dolgo je čakal in oprezal, da se je zasmilil sosedi. »Pridi k meni, Piškotek,« mu je rekla. Diko si ni dal dvakrat reči. Toda prišel je v čudno druščino. Soseda je imela kodra Azorja in, pomislite, pet mačk. Ko je Diko stopil skozi vrata, se je vsa druščina naježila. Diko je najprej začudeno obstal, modro pomolčal in vzvišeno posluša bevskanje kodra in pihanje mačk, ki so ježile dlako in čakale na napad. Soseda je mirila svoje živali, pregovarjala je zdaj psa, zdaj mačke, jim dopovedovala, da je Piškotek miroljuben in ljubezniv, nazadnje jih je le pomirila. Diko je počasi stopil čez prag; vsa domača živad je tedaj skočila narazen, on pa se je preudarno približal posodi, v kateri je bilo sladko mleko in ga pričel goltati. Mlaskal je z jezikom, da je škropilo na vse strani. Ko je polizal posodo, se je počasi zleknil poleg nje, se obliznil, pomolil jezik iz gobca in se pričel z enakomernim dihanjem hladiti, kakor da bi bilo vse v najlepšem redu. Druščina se je pomirila. »No, no, vidite,« je veselo ugotovila soseda, »kako se lahko dobro razumete, samo majčkeno potrpljenja je treba.« Diko je ostal pri sosedi cel teden. Krmila ga je, za priboljšek mu je dajala sladkarije in mu odpirala vrata, da je lahko oprezal za volčico. Ko se je naveličal, pa se je spet vrnil k njej. Pri tem pa so se dogajale zanimive stvari. Azor, ki ni trpel nobenega psa, je Dika spoštoval. Všeč mu je bil zaradi velikosti pa tudi zaradi svoje modrosti. Spoprijateljila sta se. Soseda je bila srečna, da je njen koder dobil tako mogočnega zaveznika. In mačke! Če so spale na preprogi je bil Diko zelo oprezen. Previdno se je prestopal po sobi, da ne bi katere pohodil. Mačke so se ga navadile. Premetavale so se po njem, plezale po njegovem debelem kožuhu, se lovile okrog njega in ga cukale za ušesa, on pa je, kadar so bile mačke le preveč vsiljive, modro umikal glavo pred njimi. Naposled se je soseda nad zadevo zamislila. Rada je imela Azorja in svoje mačke. Zavedala pa se je, da mora tudi Dikove gospodarje skrbeti, kam se je potepel pes. Objavila je oglas v časopisu: »Na Viču se je v to in to ulico, na to in to številko zatekel pes novofundlandec.« Nas je resnično skrbelo, kje je Diko. Miča je povedala, kako jo je v Tivoliju pocedil za volčico. Mislili smo, da ga tako kakor ponavadi ne bo na spregled dan ali dva. Toda cel teden? Še sreča, da je Miha odkril oglas v časopisu. Takoj je sedel na kolo in se odpeljal na Vič. Na naslovu, objavljenem v časopisu, ni našel nikogar. Soseda je bila na sprehodu. Miha je na dvorišču zažvižgal in izza vogala se je pripodil Diko. Toda ko je zagledal Miho, je stisnil rep med noge in jo pocedil med vrtove. Snubljenje še ni bilo pri kraju. Drugi dan se je Miha spet vrnil, to pot s fičkom. Ko je zažvižgal, se je Diko pripodil izza vogala in skočil v avto. Pohlevno se mu je dobrikal, zvijal svoje široko telo, kazal zobe, kihal in se sploh obnašal tako, kakor da ves njegov potep ni bil omembe vreden. Miha je šel k sosedi in se ji lepo zahvalili za njeno skrb. »Veste, novofundlandci so običajno še večji, kakor je Diko, zato pa je ta toliko pametnejši,« ga je opravičil, ko je odhajal. Drugače pa se res ne smemo pritoževati čezenj. Če se potepe, se tudi vrne. Pravimo, da je družinsko razvit. Ni takšen, kot je na primer njegov brat Čuj. Ta res nima pravega občutka za gospodarja. Zato mora biti nenehoma priklenjen. Če ga spustijo, jo pri priči ubere kdove kam in potem ga morajo iskati po celem mestu. Kakšen cirkus so imeli takrat, ko je prvič ušel. Gospodarica, ki ima dobre znanke med učiteljicami v Ljubljani, je vse zapovrstjo prosila, naj šolski otroci pomagajo iskati Čuja. Tisti, ki ga pripelje, pa bo dobil lepo nagrado. Takrat so jo cele dneve klicali iz šole v šolo, kamor so otroci privlekli najrazličnejše pasje mrcine. Čuja seveda ni bilo med njimi. Šele po nekaj oglasih v časopisu ji je nekdo sporočil iz Litije, da se je Čuj zatekel k njim. Zdaj ima Čuj okrog vratu na verižici obesek s svojim imenom in telefonsko številko gospodarja. Tako lahko najditelji hitro sporočijo, kam se je potepel.