Diran Adebayo

← San Pietro à Cascia z Masacciem

Diran Adebayo Sinji stolp Tomaž Šalamun

Skedenj gradiva in prebirava Reader's Digest →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kreta je valvolina. Ko je poni odškrebljal.
Ležim na preprogi. Nemški ovčar je tulipan.
Diran! Roža cvete sebi sama. Ne spominjaš me

nanj, spominjaš me nase. Péruju kažeš lok za
kriket in krepiš, krepiš, vzhajaš, jaz sem tvoj
afriški lumpul. Diran! Tu je bila steptana

zemlja. Potem je prišla Beatrice. Ovce so
pomrle. Njihovi gospodarji lezejo v
sanje. Schloendorf je šel. To sem predelal,

to napo in zdaj so tu Laure, Péru in Juan
gostitelji. Péru nas kliče ven gledati
luno. Bella morena bianca, Nubijcem glavo

zamakniti. Okno in potovalec in jadro, ki pije
bleske. Poljubi svetlobe skozi liste dreves, tam se
dva ptička kljunčkata. Sviter visi mrtvo čez

verigo blizu levje glave, lažem, blizu bele rjuhe,
res je. Slišiš kako ptički prepevajo, Diran,
veš da sem te pozabil. Lovci imajo puško in

stojijo. Zima bo. Tračnice bodo zaledenele in
ti, ki se zdaj pritožujejo v sanjah – že
ovce so jih steptale – se bodo razlili z dlanjo.