Divja jaga...
| ← Podvodni mož v šokatnici | Divja jaga Lojze Zupanc |
Vrag - tesar → |
| |||||||||||
DIVJA JAGA... uredi
Na kresno noč love divjačino po Menini planini sami vragovi, ki pa se spremene v smrdljivo meglo, da jih srne in srnjaki, medvedi in medvedke ter gamsi in divje koze sploh ne vidijo. Tudi njihovi psi gonjači so takrat nevidni, le lajež izdaja divjo jago, ki se podi za preplašeno divjadjo, kadar vragi od daleč mečejo sekire vanjo.
Neke kresne noči se je skozi hoste Menine planine vračal v dolino mlad drvar. A v gozdu je zašel in polnoč ga je našla sredi Menine planine.
Komaj je v dolini odbila polnočna ura, je v zraku stra¬hovito zapiskalo, divji pasji lajež pa je bil že takšen, da se je drvar prestrašeno stisnil k smreki in pred neznanim strahom trepetal po vsem telesu. Takrat so se mimo njega pripodili srnjaki in srne, medvedje in medvedke ter gamsi in divje koze; vsi pa so v preplahu bežali pred smrdečo meglo, ki jim je sledila.
Iznenada pa je drvarja strahovito zabolelo koleno, kakor da bi mu nekdo zasadil vanj sekiro. Šele proti jutru je prišepal domov, vse leto pa je trdo nogo vlekel za seboj.
Potožil je nekemu dedu, kaj se mu je na kresno noč primerilo na Menini planini. Dedej pa mu je svetoval:
»Ko bo spet kresna noč, pojdi na Menino planino in se ustavi prav pod tisto smreko, kjer si stal lani osorej, in čakaj tamkaj do polnoči.«
Mladi drvar je ubogal dedka in k letu na kresno noč odšel pod tisto smreko, kjer je čakal in čakal, dokler ni v dolini odbila polnočna ura.
Takrat pa je po zraku zapiskalo in po gozdu zarjovelo, da so drvarju lasje vstajali pokonci. Rad bi bil zbežal, a šepava noga mu ni dala, zato je kar obstal, kjer je bil. Mimo njega se je pripodila nepregledna čreda srn in srnjakov, medvedov in medvedk ter gamsov in divjih koza, za njimi pa se je podila smrdljiva megla, nabita z odurnim pasjim laježem.
Drvar je od strahu odrevenel, a niti z očmi ni trenil, da bi se ne izdal, kje je, ko je tik sebe zaslišal hripav glas:
»Lani sem zgrešil medveda. Namesto vanj, se je sekira zasadila v tole smreko. Letos pa jo bom izdrl in odnesel!«
Še tisti trenutek je drvarja prenehala boleti noga. Zdrav in srečen je proti jutru privriskal domov.