Divji graben

Divji graben. Črtica iz gorâ. Vladimir Levstik

Izdano:	Slovenec, 32/286–287, 1904
Viri:	dLib 286 287
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kakor hitro je zaigral prvi odsev plahe zarje za Karavankami, je odhitel lovec Ivan na planino; z naslade so se bočile njegove široke prsi, ko so dihale sveži jutranji zrak; lica so mu rdela od moči in prijetnega napora in vsa njegova korenjaška postava v kratkih nogavicah, irhastih hlačah in raševinastem suknjiču, glava pokrita z lovskim klobukom, na katerem se je mogočno ponašalo zakrivljeno pero divjega petelina, je izražala ljubezen in občudovanje te krasne planinske narave, tisto tiho, neizrekljivo ljubezen, ki jo goje zanjo njeni otroci.

Včasih je obstal in si otrl pot raz čelo. Bil je na potu v Strmi laz, da prinese seboj tistega velikega srnjaka, ki biva tam gori in, ponosen na svoje šesterozobe roglje, neizprosno čuva svoje domačinstvo proti vsakemu pritepencu. Srnjak je bil namenjen za mizo graščaka, ki je povabil za nedeljo — svoj imendan, številno družbo v goste in naročil Ivanu naj mu preskrbi dobre pečenke. Ivan je sicer dobro vedel, da se bode baron pohvalil, s kolikim trudom je zalezel on sam srnjaka gori v lazu, in dostavil še cel kup različnih podrobnosti, ki imajo skupno le to, da so vse do zadnje izmišljene; toda kot graščinski lovec je bil gospode že navajen in misel na baronovo samohvalo proti gostom ga ni niti najmanj motila v veselju, katero je občutil že sedaj, ko si je med hojo v duhu slikal srnjaka, kako leži ustreljen pri njegovih nogah, on pa se sklanja nad njim ter si izreka priznanje za to, da ga je tako mojstrsko zadel ...

S krvavim zlatom je oblivala zora skalne grebene; lahka, komaj vidna meglica je drhtela tuintam v prvih solnčnih žarkih, nebo se je prepenjalo z vedno čistejšo modrino in tuintam so poizkušali ptiči svoje jutranjice.

Že je bil blizu in oprezno je stopal skozi smrečje proti prehodu, koder je prihajal srnjak. Kar mu je bilo, kakor da se je razgrnil sveži pomladnji zrak od silnega zvoka ... Bum! se je razleglo v čisti vzduh in se neslo v stoterem odmevu, od stene do stene. Za trenotek je obstal lovec, kakor pribit: tat ga je nedvomno prehitel in, če je s svojim strelom zadel, mu je podrl najlepšega srnjaka v celem lovu.

Naprej, dokler je čas! Kakor mačka se je zaletel Ivan proti lazu, odkoder je bil pretrgal strel svečano jutranjo tišino. Oprezno se skrivaje za debli in prežeč, kakor sivi sokol pod oblaki, je kmalu dospel na rob trate, ki se je širila v pisanem krasu rosnih cvetov in trav. Izza gostega grmovja se mu je odprl vnebovpijoč prizor: z iztegnjenimi nogami je ležal srnjak na biserni travi, poleg njega pa je klečal tisti preklicani — fant, ki ga je Ivan dobro poznal, in ga odpiral z nožem, tako da se je kadilo v hladni zrak od svežega, toplega drobovja in krvi. Čez ramo pa mu je visela puška in Ivanu se je zdelo, kakor bi še vstajala modrikasta meglica iz njene cevi.

Oprezno je stopil lovec naprej, da bi prišel zločincu za hrbet; v tem hipu pa se je zlomila pod njegovo nogo trhla vejica in tat se je bliskoma ozrl ter zagledal sovražnika.

»Stoj, Tone!« je zavpil Ivan in skočil k njemu, da bi ga zagrabil.

Ta pa ni bil tako neumen, da bi ga čakal; v trenotku je skočil po konci in predno ga je dosegla lovčeva roka, je šinil kakor burja po bregu navzdol, skakaje čez podrta debla, kamenje in jarke s predrznimi skoki, kakor divja koza, ne meneč se za nevarnost. A tudi Ivan je znal takšne stvari in tisti hip se je začela ljuta gonja; kakor tiger jo je udri razjarjeni lovec za begunom in naglo, čimdalje bolj se je krčila razdalja med obema. Tat je bil to pač začutil, zakaj naenkrat je izginil za skalo, preko katere se je bil pognal z neverjetno predrznostjo, in tisti hip se je prikazala izza nje cev namerjene puške, Tonetova glava in rama.

Bliskoma je skočil Ivan v stran in dvignil kopito svoje puške k licu; dva strela obenem sta zagrmela v jutranji molk. Za lovčevim hrbtom je otožno jeknilo drevo in trske so odletele v stran, ko je zažvižgala smrtonosna kroglja mimo, toda Ivan ni bil zadet. On je pač bolje meril, nego njegov nasprotnik, ki je tisti trenotek skočil pokonci, vrgel puško od sebe in tekel naprej; toda desnica mu je mahala mrtva od telesa. Ivan, ki jo je zopet udri za njim, je kmalu opazil krvavo sled na travi in kamenju ...

Tedaj pa sta dospela do roba skalne razpoke, ki ji pravijo Divji graben. Globoka je pač nad sto metrov in tako široka, da je živa duša ne preskoči, a njene stene padajo strmo nizdoli. Ko je divji lovec videl, da ne uide, je obstal par korakov pred brezdnom, obrnil se proti nasprotniku in v njegovi visokodvignjeni roki se je zasvetil lovski nož, še krvav od dela pri srnjaku. Lovec je vedel, da mu ga je pripravljen vsak hip zasaditi med rebra. Zato se je naglo vrgel nanj in po kratki, kruti borbi je odletel nož daleč proč, a Ivan je z ljuto silo pahnil zločinca od sebe ...

Pretresljiv krik je jeknil po zraku: tat je padel čez rob brezdna in obvisel na suhem, slabotnem grmiču, ki se je takoj začel izdirati iz svoje razpokline. Kamenček za kamenčkom in grudica za grudico je pa dala v teku par sekund v črno globino; a obupno hropenje je bilo vse, kar je mogel spraviti nesrečnik iz grla ...

Ivan ni premišljal in ni vedel, kaj se godi ž njim; z enim skokom je bil pri fantu in ga potegnil s krepko roko na trdna tla. Nekaj trenotkov sta molčala oba: strah jima je bil odvzel besede. Nikdo ni več mislil na boj, dasiravno sta ležala Tonetov nož in Ivanova puška v neposredni bližini. Prvi je izpregovoril lovec:

»Kam sem te ustrelil?« 

Smrtnobled in tresoč se na celem telesu je pokazal ta z levico na desno ramo in zaječal od bolečine, ko mu je lovec v naglici za silo obvezal rano, ki sicer ni bila nevarna.

Nato je velel Ivan odločno:

»Tako, zdaj pa vstani in hodi z mano!« 

»Saj grem«, je dejal Tone, ki je še vedno trepetal in pokazal z roko na grmič, ki se je v istem hipu odtrgal in prasketaje padel ob skali v globino. »Bog ti povrni!« je dostavil in se z grozo obrnil proč od Divjega grabna, iz katerega solnce še ni bilo pregnalo mrakov.

Nato sta odšla v dolino.

Ko je bil Tone izročen sodniji, so ga obsodili na več mesecev težke ječe zaradi lovske tatvine in poizkušanega uboja.

II.

Odtistihdob je preteklo nad dvajset let. Zasebne love v tistem kraju je pokupil neki milijonar, ki si je bil pri velikih podjetjih naredil denarja in pridržal je s starim osobjem vred tudi Ivana. Tako je postal ta gozdar z dvema pomočnikoma, srečen mož in oče in občespoštovan v celi okolici.

Tudi Tone se je bil oženil, ko je podedoval za materjo majhno posestvice, kjer je živel kot pošten gospodar; za puško ni prijel več, odkar je prišel iz ječe. Oba sta bila že pozabila, kako sta si stala z morilnim orožjem v roki nasproti, in vsi neljubi spomini so odplavali že davno v pozabljivost.

Nekoč pa — bilo je v pozni jeseni, ko je bruhalo nebo na planine sneg in zagrinjalo v deviškobele odejo vse strme čeri, vse črne prepade, vse šumeče gozde in vso prelest dišečih trat, — so gozdarjevi zaman pričakovali očeta. Moral bi se vrniti že dopoldne, toda ni ga bilo; zvonilo je poldne in njegov prostor za mizo je ostal prazen; popoldan je mineval in še vedno ga ni bilo odnikoder. Gozdarica je vila roke in njeni rdečelični otroci so plakali vsak v svojem kotu, dočim sta se napravIjala pomočnika z drugimi možmi vred, da bi šli gozdarja iskat. A kako in kam? Saj je padel dopoldne nov sneg in izbrisal vsako sled ...

Vsi so še stali gotovi in napravljeni, a vendar kakor brez pameti, ko je v velikih skokih pridirjal Bukovčev Matija, znan kot šaljivec in podjeten predrznež, ter začel sopihaje pripovedovati, da leži gozdar gori v Divjem grabnu, pa ne čisto na dnu, marveč na tisti skalni plošči, ki moli iz stene kakšnih trideset metrov od vrha. Gotovo da je prišel v plaz in padel ž njim v globočino; a videti ni, da bi se bil nevarno pobil.

Kakor bi jim gorela snežna tla pod nogami so hiteli rešitelji k Divjemu grabnu. Bilo je že sredi popoldneva in ako jih prehiti noč pri njihovem delu, potem je pač vsaka nada zaman! Ko so stopili vsi zasopljeni in spehani k robu prepada, so res zagledali človeka, ki je ležal doli na skali, mrtev ali v nezavesti. Bil je gozdar ...

Rešitev je bila težavna stvar. Mnogo kamenov, snega in ledu se je nad gozdarjevo glavo le rahlo držalo stene in pretila je nevarnost da jih tisti, ki bi ga spustili na vrvi dali, sproži in tako zakrivi ponesrečencu smrt, ako sploh še živi. Privlekli so torej okleščeno mlado bukev, ki je ležala v bližini, obtolkli ji veje še bolj in ji pustili le kratke rogovile na vrhu, ki so ga porinili čez rob prepada in vrgli čezenj rešilno vrv, drugi konec pa so pritrdili na tleh z močnimi klini, ki so jih zabili v zemljo.

Zdaj je bilo treba še človeka, ki bi se lotil tega smrtnonevarnega podjetja. Z resnim obrazom si je hotel gozdarjev prvi pomočnik prepasati vrv, ko je stopil izmed navzočih širokopleč kmet z gosto brado, ter mu nekako odurno iztrgal vrv iz rok in si jo privezal okrog života. Bil je Tone ...

Nikdo se ni ganil, nobena besedica, da, niti slišen dih ni motil smrtne tišine na sneženi planini, ko se je spuščal pogumni rešitelj po vrvi navzdol. Le ko so videli, da je srečno dospel na skalo, so si oddahnili, glasno in kakor iz enih prs.

Gozdar ni bil nevarno pobit. Imel je sicer lahko rano na glavi in izpahnjeno roko, toda Tone je videl takoj, da ni nobene nevarnosti za njegovo življenje, ako prideta srečno zopet navzgor. Strahom je pogledal čez skalo, ki je bila komaj meter široka, v globino; da je padel mimo in tja doli, bi ležal sedaj gozdar razmesarjen na ostrih pečinah. Nezavest, ki je bila gotovo posledica bolečin in mraza, je ponesrečenca kmalu minila, ko mu je drgnil čelo, senca in žile z žganjem, katero je prinesel v steklenici seboj, in že v kratkem času si je gozdar toliko opomogel, da je sam pomagal Tonetu, ki ga je privezal za drugo vrv in dal nato znamenje, naj potegnejo.

Vrv se je napela; počasi, vedno višje in višje sta se dvigala in z velikim trudom je naravnaval Tone gozdarjevo vrv in držal tega in sebe proč od robov štrleče stene ki je kar ni hotelo biti konec, upiraje se vanjo z okovano gorsko palico. Končno, po dolgem, težkem čakanju, so se zmešali na vrhu veseli, vzradoščeni glasovi, svinčena peza se je zvalila raz srca vseh, krepke dlani so prijele rešenca in rešitelja in ga potegnile na varna tla.

Čez par tednov je gozdar ozdravel in prva njegova pot je bila k Tonetu, ki je stal ravno s pipo v ustih pred svojo okajeno kočo in pozorno ogledoval snežene vrhove tisočletnih velikanov naokrog. Ko pa mu je stisnil roko in se mu ganjen zahvalil za njegovo požrtvovalnost, tedaj je iztegnil nekdanji divji lovec obe roki proti njemu, raztegnil svoje lice v širok, dobrodušen nasmeh in dejal:

»Za to ni treba zahvale ... saj je bilo le povračilo za moj stari dolg ...« 

In tedaj je objel oba korenjaka spomin iz davnih dni in kakor bi bila vzrastla v tem hipu nevidna in silna vez med njima.

Še dolgo časa sta sedela tisti večer in si pripovedovala o Divjem grabnu in njegovi zgodovini.