Divji lovec (Jovan Vesel Koseski)
| Divji lovec Jovan Vesel Koseski |
Priskrbel Kozma Ahačič
| |||||||||||
Divji lovec
uredi(Po nemškim B. A. Bürgerja.)
Narenski grof zatrobi v rog:
"Haló na gonjo! jež in peš!"
On spred na žrebcu urnih nog.
Za njim derhal, ko megla veš,
In psi — klif klaf! — verige prosti,
Skoz tern in zern, po resju, hosti.
Nedelne zore pervi trak
Zlatí visoke cerkve krov,
K veliki maši jasno jak
Sosesko kliče žvenk zvonov.
Vse krog razlega petje živo
Pobožnih duš se ljubeznivo.
In lov derví razpotja vprek
Vsa truma husasa, huj! huj!
In glej, iz desne jezdic nek
Pridirja v skok, iz leve druj,
Konj desniga je srebroraven,
Konj levega ko plam žerjaven.
Kdo konjka dva bi bila mar?
Sej zdi se mi, pa prav ne znam:
Lep desen je ko sonca žar,
Obraz njegov ljubezni hram;
Strašán, venlív, rumenoličen
V očesu suče blisk levičen.
"O pravim času prideta
Na žlahten lov, pozdravim vaj!
Ga ni veselja lepšiga, —
Kaj druga slast, nebesa kaj?"
To reče grof, na stegno bije,
Klobuk visoko v zraku vije.
"Tvoj rog ostudno se glasi
K zvonenju, k petju svetih maš —
Oa desni rahlo posvari —
V nesrečo dans zadeti znaš;
Besede angel varha pazi,
De hudi duh te ne pogazi."
"Moj žlahtni knez, naprej pogled!" -
Zakruli jezdic levi v glas —
"Kaj žvenk zvonov, kaj maš klepet?
Veselje lovsko je za vas!
Bedaka desniga strahujte,
Kaj knežko je, od mene čujte."
""Ha! pravo rečeš, levi mož!
Ti korenjak po moje sí.
Kdor ni za rabo v krogu goš,
Nej klepetanja se derží
Pobožni trap, če to te žali,
Mi dalej radosti ne kali!""
In hura, hura, vrejo v dir
Iz hriba v hrib, iz gaja v gaj,
Na desni levi konjka zmir
Štric njega sledita tekaj.
Zdaj plane jelen bel iz hoste,
Na čelu nosi roge goste.
In hujši grof zatrobi v rog
Derhala speh še hujši vžgé;
In čuj, od zad od spred je stok,
Mnog'ter telebi mertev tjé.
""Nej pade, nej se v pekel zverne,
To knežke vade ne oberne.""
Potuhne v stern se jelen plah,
Zavetje upa varno let
In glej, pred grofa prostre v prah
Se na kolena vbožen kmet:
"O milost, grof visokovredni!
Pustite up mi moj posledni".
Pridirja jezdic desni v speh,
In rahlo grofa posvarí;
Pa levi mož ga šunta v greh,
Zločinstvu v mrežo ga slepí
In grof svarenje zaničuje,
Storí, kar levi mu svetuje.
""Preč, pasji duh! se grof zadrè
Na kmeta vbogiga strašnó;
Na stran! al sam korbačim te,
Tovarši v njega, nuj, haló!
V spomin, de grof resnico reče,
Nej jermen ga za ušesa speče.""
Velí, storí. In pervi koj
Čez mejo plane grof ko blisk,
Za njim derhala divji roj,
Možov in psov in konj pritisk;
In mož in pes, in kónj kopito,
De vse kadi se, tlači žito.
Od hrupa bližniga splašèn,
Iz loga v log, iz gaja v gaj,
Pretiran, gnan ne dotečèn,
Prispe zverjak na pašnik zdaj,
Prekanjen, de jim slede zvije,
Se med domače čede skrije.
Pa semtertje, in dol in gor,
Skoz gojzd in log, od zad od spred
Dervijo psi, sledivši skor
Obvohajo beguna sled.
Pastir, skerbé za svojo čedo.
Pred grofa pade s to besedo:
„Gospod prežlahtni, vsmilenje!
Krotite svoje družbe hrup.
Se pase tu, pomislite,
Mnog'tere vdove zadni up
Jedino vse ji ohranite,
Gospod moj dragi, zanesite!"
Pridirja jezdic desni v speh,
In rahlo grofa posvarí,
Pa levi mož ga šunta v greh,
Zločinstvu v mrežo ga slepí!
In grof svarenje zaničuje
Stori, kar levi mu svetuje.
""Nesramni pes, me boš mudil?
Ha, de bi vampu tvojih krav
Sam krog in krog prirasen bil,
In s tabo babe vsih težav!
Vse skup vas huskati v nebesa,
Bi se smejal lepoti plesa.
Naprej tovarši! psi halo!
Šuj, šuj! diho! šuj husasa!""
In psi popadejo strašnó,
Kar ravno je nar bližniga;
Kervav pastir, za glavo glava,
Se čede zverne tje kervava.
Iz klanja tega se pobit
Otme begun, slabečih nog.
Openen ves, s kervjo oblit,
Doteče gojzda temni krog,
K pušavniku pod streho puhne,
V pobožno bajto se potuhne.
Pa z bičotreskam divji roj,
In s horido — huj — husasam,
Trobivši v rog, ga sledi koj
Z lajanjem pasjim tudi tam.
Pušavnik s prošnjo zdaj pohlevno
Prispé nasprot pred bajto revno.
"Ne sledi dalej, grof! Nikar!
Poštuj zavetje božje, prah!
V nebo zdihuje plašna stvar,
Budí nebeške jeze strah.
Poslušaj zadnikrat svarenje.
Če ne, te treši pogubljenje."
Pridirja skerbno desni v speh,
In rahlo grofa posvarí;
Pa levi mož ga šunta v greh,
Pogubi v mrežo ga slepí.
Gorje! svarenje zaničuje,
Stori, kar levi mu vkazuje.
""Poguba sèm, poguba tje!
Zarjove grof, m'je majhen strah!
Če'v tretji raj zamaknen je,
To štejem kot za nohtam prah.
Se znata ti in Bog zavzeti,
Veselje svoje čem imeti!""
Zasuče bič, zatrobi vred:
""Haló tovarši, v skok napad!""
Huj, zgine mož in bajta spred,
In zgine konj in mož od zad;
Ropòt in vrisk in lovsko gnanje,
Premeni se v mertvaško spanje.
Ostrašen grof se zaj ozrè,
Zatrobi v rog — ne poje več,
Kričí na moč — ne sliši se,
Zasuče bič — ves glas je preč.
Ostroge konju v rebra vtakne,
Pa konj stojí, se ne premakne.
Potem se krog in krog temní,
Če dalej bolj, kot grôba noč,
Pod zemljo tuli, zrak verší,
Kot morja hrup, kot ploha toč,
Iz gromonosniga oblaka
Glasí se strašna viža taka:
"Nevredni sin, kervav trinóg,
Bogú, ljudém, zverini stud!
Stvarí britkost, ubožtva jok,
Dozor pregrčh, nemár zamud,
Te kličejo pred sodbo mojo,
V trepetu čuj osodo svojo.
Pobegni zlom! od pekla gnan,
Suvan do dneva sodniga,
Pretuli sveta vsako stran,
V opombo hudodelnika,
Ki za Bogá in stvar ne vpraša,
De grešnim željem se obnaša."
Besede konc je grom in blisk,
Žvepljeno morje gojzd se zdí,
Po udih grofa strašen stisk,
In strah in žar in mraz letí.
Nasprot mu brije piš ostuden,
Od zad ropót naraša čuden.
In zemlje njedro se odprè,
Neznana černa pest iz dna,
Orjaška pest, pokaže se,
Raztegne dlan, in stisne ga;
Huj! se na téme grofa zverne,
Obraz na herbet mu oberne.
Vse miga, šviga krog in krog,
Požar zelen, rudeč in siv,
Zakrije drevje, gojzd in log,
Merčesa vsake sorte živ.
Zdaj grom peklenske pse zaščuje,
Na jezere jih brezdno bluje.
Grof dvigne se, iz lesa v les,
Večaje ah in joj, beží;
Po celim svetu divji ples
Peklenskih trum za njim derví.
Čez dan po tminah jam globocih,
Čez noč po zraku sap visocih.
In dalej, dalej vedno v dir,
In vedno zrè obraz nazaj,
Pošasti divje gleda zmir,
Ko gladnc na-nj dervi ščuvaj,
Odperte žrela gleda plašno,
Ko trop za njim steguje strašno.
To je divjaške trume lov,
Ki krog do sodne ure vre,
In večkrat sreča strah njegov
Po noči vasovavca še.
Planinski lovci, ko bi smeli,
Bi več od tega razodeli.