Dnevnik mojega izgnanstva

Dnevnik mojega izgnanstva
Francka Gortnar
Prepisal in uredil Peter Gortnar, v Kranju novembra 2021.
Izdano: Rokopis v lasti Petra Gortnarja.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Iz dnevnika mojega izgnanstva«. Tako sem naslovila začetek pisanja dnevnika od dneva našega izgnanstva, 25. januarja 1943 dalje. Potrudila se bom snov prepisati iz skromnega porumenelega zveščiča, ki sem ga dobila ne vem kje. Največ sem pisala o prvem dnevu, ki je morda zanimiv za ostale izseljene Gortnarje. Interesantno bi bilo primerjati moje spomine s spomini Jelke in Petra, ki sta bila takrat otroka, stara 12 in pol in pet in pol leta.

Ničesar ne bom popravljala in ničesar dodajala, samo prepisala bom tako, kot sem napisala to takrat, ko sta bila spomin in doživljanje še živa, neodmaknjena. Zavedam se, da so faktografski podatki točni, vem pa tudi, da so člani družine to čustveno in subjektivno drugače doživljali. To pisanje je samo objektivni pogled na tisti 25. januar 1943. Verjetno sem zapisala samo tisto, kar se mi je takrat zdelo pomembno. Omejevala me je tudi majhnost zvežčiča.

25. januar: Prvi dan našega izgnanstvaUredi

Prejšnji večer smo po ovinkih izvedeli, da nas mislijo seliti. Nihče ni mogel verjeti, čeprav smo to vsi slutili. Zvečer sva bila z Viktorjem[1] pri Škovincu na Škovinah, kjer sta bila Škovincov Jošk[2] in Grogorjov Tone[3] z Zalega loga – oba partizanska kurirja.

Povedala sta, kje so njuni tovariši, ker so naši fantje (Kristan in Fajgelnov Janko)[4] iskali »vezo«, da bi partizani uničili mostova na Praprotnem in v Dolenji vasi, in s tem preprečili nameravano selitev.

Partizani so bili na Križni gori, kamor so se premaknili zavoljo izdajalske vrnitve iz partizanov – Žagarjevega sina iz Potoka. Kako priti do gošarjev.

Sklene se, da gresta Fajgelnov Tone[5] in Cilka,[6] pelje ju Lenartov Janez,[7] k partizanom povedat sovražnikovo namero. Med tem so hodili fantje (ne vem kateri) skupaj in ugibali, kaj bi.

Ob pol osmih sta oba kurirja odšla s pozivom, naj se jim pridružimo v slučaju selitve tudi me dekleta: Škovincovi Minka in Anica.[8] Navdušeno smo jim obljubile.

Grem domov. Doma tiho, notranje razburjenje. Vsi smo vedeli, kaj bo z nami, pa si nihče ni upal na glas spregovoriti. Nikomur se ni dalo pripravljati stvari, ki naj bi jih vzeli s seboj. Nismo mogli verjeti, da bomo drugo jutro zapustili domove. Spominjam se točno, kako je bilo doma, bili smo v pekariji in gledali drug drugega jaz sem pripravljala nahrbtnik za k partizanom, ker sva z Viktorjem sklenila, da greva k njim. Med tem sem še pospravljala po naši sobi svojo obleko. Čudno, kako zamolklo mi je bilo pri srcu. Nisem jokala, samo kot gosta megla mi je obdajala dušo.

Ata je šel leč s sklepom, da bo zjutraj ob štirih vstal in spravljal stvari skupaj.

Midva z Viktorjem sva se ob enajstih poslovila in odšla k Škovincu, da gremo potem z Minko in Anico k partizanom. Prišla sva z Viktorjem eden za drugim k Škovincu. S čudno grozo sem zapustila hišo pri zadnjih vratih. Luna je sijala, šla sem mimo Fajfarja[9] k Škovincu. Nisem jokala in razmišljala, kaj bo.

Bili smo pri Škovincu in čakali. Pa se Luka[10] ni mogel odločiti. Sedeli smo, govorili in čakali. Viktor je hodil po hiši gor in dol in sem ter tja kakšno krepko povedal.

Svetovali so nam (kdo?), da počakamo do jutra, češ, da oni slišijo dobro vsak avto, in bi še vedno lahko ušli, čim bi ga zaslišali.

Jaz sem šla z Minko in Anico spat v njuno sobo. Ležali sva skupaj z Minko pred tem smo pili domač kuminov liker. Zaspala sem do pol petih zjutraj, ker so takrat vsi vstali in šli živino verdevat.

Viktor je silil, naj greva, jaz pa kar nisem mogla. Živci so se mi utrudili in mi spanec ni dal moči. Kar nisem mogla iz hiše.

Ob pol šestih sva z Viktorjem vseeno šla v Snegovnik in čakala, skrita za drevjem, kaj bo. Ob pol sedmih naju pride klicat Škovincov Vinko,[11] naj greva domov, ker so mostova požgali. Odšla sva z zavestjo, da so za danes varni. Nahrbtnika sva pustila kar v listniku na Škovinah.

Doma so bili zaklenjeni. Odprli so mama, ata in mama sta bila že pokonci. Vesela, da bo vse v redu sem nekaj pojedla. Takrat so začeli voziti kamioni eden za drugim. Vsak od njih se je ustavil pred našo hišo. Iz kamionov so izstopale zelene uniforme, ki so se takoj prekrile z belimi palerinami. Kaj zdaj? Ali niso požgali mostov? Ali bodo selili? Ali gredo nad partizane?

Šla sem k Fajgelnu vprašat Toneta, kako sta opravila s Cilko. Dajal je, da so mu gošarji obljubili (požgati mostova), kaj pa je sedaj, pa ne ve. Letala sem ter tja in spraševala, kaj mislijo. Ljudje so jokali in gledali preplašeni. Zelo sem že pozabila, kje vse sem bila tisto jutro. Doma, vem, da malo.

Ata je odprl trgovino. Viktor je odšel proti Češnjici brez besede slovesa, oblečen v montersko uniformo. Jaz sem hotel ravno po meso (kam?), ko prideta v trgovino dva žandarje in zahtevata ata, Petra in Viktorja. Mama je jokala in vpila, ker se ji je trgalo srce, ko so z atom vzeli celo malega Peterčka. Ata ga je nesel v naročju. Kaj bo z njimi, nismo vedeli. Zavedali smo se le, da se dogaja nekaj strašnega, da nas hočejo ločiti! Tolažila sem, kolikor sem mogla, prosila, naj vzamejo mene namesto malega Peterčka, (čeprav me je bilo strah neznane usode), nič ni pomagalo. Vzeli so ju. Mislila sem, da se bo mami zmešalo. Tako grozno je vpila in celo preklinjala. Ni čudno, kaj je takrat čutila, ve gotovo le ona – mati. (pobrati samo moške je takrat pomenilo streljanje)

Prišli sta Kurovcova Angela in Anika,[12] nas tolažili, pa ni nič pomagalo. Jaz sem pripravila nahrbtnik, da bi nesla za atom in Petrom hrano in nekaj obleke. S potjo sem kupila Petru pri Bajželjnu še nove čevlje in nesla vse skupaj na žandarmerijo. Tam so sedeli tudi ostali Železnikarji. Obula sem Petru čevlje se poslovila in hotela oditi. Pa me ustavi žandar, da moram ostati in da sem gotovo partizanska kuharica. Drugi je dejal, naj grem domov. Odšla sem. Med vrati je stal žandar Hrastnik z revolverjem v roki. Grozil je, da čakajo odločitev z Bleda, kaj bo z nami, ali bodo moške celo postrelili.

Doma se komaj preobujem, že me pride iskat nek drug žandar, da se moram obleči in oditi z njim. Tedaj je mama naravnost podivjala. Če danes pomislim, ko je že vse pokrila skorja pozabe, mi je hudo, tako hudo, da prestajam še enkrat vso bridko ločitev. Tolažila sem mamo in nisem jokala. Prišla sem za atom in Petrom v Prosvetni dom, kjer so bili že ostali Železnikarji in čakali, kaj bo. Ker sem se upirala ostati tam, me je tretji žandar spustil domov. Hvala Bogu! Smo vsaj spravili še nekaj stvari. Med tem sem večkrat šla v Dom k atu in Petru, pa ni bilo nič več hudo. Otrpnila sem in tolažila druge. Bog ve, zakaj mi je dal to moč. Jaz sem morala misliti na vse.

K nam so hodili drugi ljudje in tolažili mamo. Mi smo ugibali, kaj bo z nami, ali nas bodo selili ali kaj drugega. Atu in Petru sem skuhala kosilo. Mi doma nismo skoraj nič jedli. Petru sem naredila jajčni hlebček, ki ga je tako zelo rad jedel. Ob 4h so prišli žandarji (Hrastnik) in gestapovec Lenart po nas. Prebrali so Hausliste in ugotovili, da Viktor manjka. Vpili so nad atom, kje je? Iskali so ga na Centrali in da ga tam ni. Oddahnilo smo se. »Schon wieder ein Bandit!« je kričal gestapovec.

Lenart nas je pozval v kuhinjo in nas preštel in zavpil, naj se v desetih minutah pripravimo. Zaklenili smo sobe (od shrambe ključ sem dala prej Kurovcu) šli smo še v trgovino, (kaj smo tam iskali, ne vem več) in se na koncu zbrali v veži. Prišel je še gestapovec Kinkilin iz Škofje Loke. Vpil je nad nami. Spodil nas je iz hiše. Jaz sem morala prinesti še ključ glavnih vrat. Sama sem zaklenila. Poslednjič je zarožljal ključ, okrog nas so zajokale ženske in mi smo naredili prve stopinje čez prag v naše izgnanstvo. Kdo vse mi je dal roko, se ne spominjam. Spomnim se Kraljeve Francke.[13] Od Fajgelna se je odtrgal kup deklet, da bi mi dale roko. Surov gestapovec jih je nagnal kot pse. Mama je šla zadaj. Nanjo sem kar pozabila. Počakala sem jo, ji dala roko pod pazduho, ker je, reva, čeprav je komaj hodila, saj je v snegu drselo, odrinila gestapovca, ki jo je nekako hotel podpreti, češ, jaz lahko sama grem!. Prišli smo v Dom kot zadnja izseljena družina. Kmalu so prispeli gestaparji, nas prešteli, vsako družino posebej, in nas ekspedirali na avtobus. Čakali smo še, sedela sem popolnoma brez želja, brez strahu, kaj bo z nami in domom.

Okrog avtobusa so hodili ljudje, jokali in mahali v pozdrav. Avto je zabrnel in kmalu smo bili v Goričanah. Bil je že mrak. Vida in Jelka sta v avtobusu bljuvali. Jaz sem sedela pri mami in pestovala Petra. Po tihem smo še upali, da so partizani vendarle uspeli podreti oba mostova in nas ne bodo mogli seliti. Razočarani smo zagledali nepoškodovan most.

Prišli smo v Goričane (Škofijski dvorec). Zložili smo prtljago in čakali, kam bomo šli. Odkazali so nam skupno eno sobo, tla okrašena z intarzijami in posuta z listjem, oz. slamo, ki je bila naša postelja. Kako smo ležali, se ne morem spomniti. Tega, mislim, mi ni treba pisati, ker – upam, ne bom nikdar pozabila.(pa se res ne morem veliko spomniti, spomnim se samo večkratnega štetja, grizenja bolh, Petrovega čudenja in joka, kje smo, in da bi rad šel domov. Kljub stiski smo se posmehovali stražniku, ki nas nikakor ni mogel prešteti, čeprav je to večkrat poizkušal.)

V Goričanah smo bili do 30. januarja. Ob pol osmih zvečer smo se s transportnim vlakom odpeljali iz Medvod. Vozili smo se do drugega dne do 14. ure. Med sprevodom od postaje v Feilnbachu do lagerja so nas domačini skrivaj začudeno opazovali, saj so pričakovali prave »bandite« in ne nas. Pred lagerjem nas je hinavsko sprejel g. Lagerführer Recum. (Verwaltungsfürer se je pisal Hayrich). Najteže sem prebavila to. Odkazali so nam sobo št. 23 v prvem nadstropju. V tej sobi smo bili skupaj s Škovincovo družino.

Tole sem napisala 5. marca, 40 dni po nesrečnem dnevu.

 
Gortnarjevi 1943 v taborišču: Vida, ata, mama, Francka Poljanec iz Škofje Loke, Peter, Francka, Jelka, deček (?). V ozadju je stavba lagerja.

22. aprila:Uredi

Ne štejem več dni našega izgnanstva. Na Veliko nedeljo bo že tri meseca. Od 10. aprila smo v lagerju Eksberg, Kreis Müldorf.

Jaz sem od včeraj 24/AV v službi pri višjem uradniku, nekakšen funkcionar v rjavi uniformi – Gustawu Heimischu, Schwanhalerstrasse 93/2 v Münchnu. Dekleta smo morala nekam na delo. Za München sem se javila prostovoljna, ne vem pa, zakaj. (Morda zato, ker je KZ Lager Dachau blizu.) Izrabila sem priliko in prosila za Toneta. Lagerfürer je obljubil. Zopet upam. Da bi vsaj bil rešen.

Da bom jokala ob slovesu, nisem mislila. Sicer pa sem razmeroma precej brezčutna, vendar me včasih le premagajo čustva. Kot, da sem nekako ujeta, se mi zdi.

Mesto kje veliko in te popolnoma zbega, povsod se bojiš, da se boš osmešil in tako še bolj čutiš svojo nemoč. Kot otrok sem. Od časa do časa me prevzame samo zavest, drugič me vsak še tako malomaren pogled, zbega. Če bi hotela premišljevati, bi mi bilo preveč hudo. Da bi morala vse življenje biti takole?! Vsa tvoja moč in upanje in moja sreča v nesreči je, da gledam in živim v prihodnosti in sem za sedanjost imuna. Vedno pa ni tako. Včeraj in danes sem tako težko živela. Sedaj mi je mogoče premišljevati. Tako sem utrujena. Ura je 11 zvečer. Lahko noč, Bog mi daj svojo pomoč.

Na Veliko noč, 25. aprila.Uredi

Danes sem pospravila že do devetih zvečer, pa se mi kljub temu ne da pisati, tako sem utrujena. Bila sem v Dachau. Šla sem zato, da bi videla Toneta (* z lokalno železnico),[14] čeprav sem bila prepričana, da obiski niso dovoljeni. Tako mi je bilo hudo, da niti vpričo policistov v vlaku nisem mogla zadržati solz. Že kar glava me boli. Ko bi popoldan takoj lahko pisala, bi napisala marsikaj. Sedaj pa ne morem.

Zvečer mi je naš gospod od SA obljubila, da mi bo priskrbel dovoljenje, da bom lahko obiskala Toneta. Neprijetno mi je zato, ker se bom počutil bolj vezano in bom morala biti vsaj na videz prijazna do teh ljudi. Za Toneta pa naj bo, saj ne bo za zmeraj. (* Če bom imela še čas, bom opisala mojo pot v Dachau, ki se je le še megleno spominjam.)

27. aprilaUredi

sem se že vrnila iz Münchna. Verjetni vzrok za moje »slovo«. V družini tega funkcionarja so imeli dva majhna otroka, gospod in žena sta bila še kar prijazna, stara mati, tašča, pa je videla v meni neko coprnico, banditko, ki ogroža otroka. Stalno me je opazovala. Verjetno zato, ker sem jim kar naravnost povedala, kaj se dogaja na Oberkrainu in zakaj so nas pregnali. Pa sem morala iti nazaj v Feilnbach.

Zadnji april 1943:Uredi

Spet sem v Münchnu, kjer prenočujem v družbi deklet, da gremo jutri dalje v službe. Urškina sestra Zofka[15] iz Podlonka bi morala iti nekam sama, pa sem se jaz prostovoljno javila, ker ji je bilo tako hudo brez sestre. Pa je bilo hudo tudi meni, ko sem se poslovila od ostalih deklet. Sedaj sem že precej brezčutna. Hvala Bogu!

Včeraj zvečer smo imeli obiske. Špelina[16] Mici in Jurkova Francka.[17] Povedali sta nam žalostno novico. Kristan[18] je padel, Miro[19] je ujet in ranjen, Kukovcovi[20] so ušli. Da bi menda vsaj Mirota rešili iz Golnika, kje leži težko ranjen. Hude stvari se gode menda pri nas. Kdaj bo že vendar konec?

9. maja 1943Uredi

v Prienu v KLV lager (KinderLandVerschikung) (* Lager je nekdanji letoviški sanatorij, v privatni lasti brata in sestre. V njem sedaj bivajo otroci z vseh strani Reicha, nekako skupinsko letovanje otrok iz bombardiranih mest. Otrok sicer nisem nikoli videla, ker sem pač delala samo v kuhinji.)

Obema šefoma sem odkrito povedala, kaj se dogaja na okupiranem ozemlju. Ni jima bilo čisto vseeno, vendar sta bila »NEMCA«. Sedaj sem tukaj že od 1. maja v službi kot dekla, za težja dela, predvsem v kuhinji. Šefica kuhinje je sama lastnica, fina starejša gospa, brat solastnik pa je nekak ekonom oz. upravnik, zdi se mi kot škrat. Nista ne dobra, ne slaba. Da mi bo tako težko, zlasti prve dni, si nisem mislila. Tako sem trpela za moje brate in sestro Marico.[21] Prebrala sem Tonetovo pismo. Pisal ga je na Veliko noč, takrat, ko sem bila jaz v Dachau. Obiska nisem uspela izprositi. Sicer sem zelo malo upala, toda upala sem. Med tem, ko sem hodila okoli obzidja (* pomeni, da nisem bila pri vhodu z napisom Arbeit macht frei, ampak nekje drugje), takrat si morda pisal Ti to pismo, dragi Tone! Kako z ljubeznijo misliš na Ančko. Da le nebi bilo Dragota! Ančko bi mu res privoščila, dobro dekle je, zato se ne more odločiti in storiti nekomu hudo.

Tone piše tudi tako, kot bi ne upal več, da se bomo še vsi videli zdravi doma. (* Po vojni je povedal, zakaj je bil tako obupan.) Ali misli, da bo on žrtev? Ali morda misli na brata? Strašno mi je ob misli da bi koga od naših izgubila. Saj je edina moja tolažba v vsem tem trpljenju to, da ne bo vedno tako in kolika bo naša sreča, ko se snidemo. Uboga Meri,[22] ko nima več brata. Ustrelili so ga kot talca 23. marca v Moravčah. Pa še tako mlad je bil!

Nino Škrjanc (* V stari Jugoslaviji je po bazoviški aferi pobegnil iz Primorske in je bil politično sumljiv Italijanom, prebegnil pred njimi na Gorenjsko, kjer so ga preganjali Nemci in ga celo poslali v KZ Mauthausen; vrnil se je živ.) mi je pisal, da je šla Marica skozi Padovo. Kam? Pa tako sama in slabotna je. Mami ne smem povedati. Kako velik križ ji je naložen! Ona trpi dvojno od nas.

Na Veliki petek je padel pri Marenkovcu[23] Kristan. Menda ga je ustrelil Miro sam, ker je bil položaj brezupen in ni pustil, da bo ranjen prišel Nemcem v živ roke. Miro je bil ranjen, ujet in sedaj leži na Golniku. Morda ga bodo partizani rešili. Bog daj!

Dragi Jože, kolikokrat si prišel med nas, k nam domov. Tole ti posvečam v spomin:

»Zopet padlo je seme svobode za našo zemljo,
ki že stoletja pije kri njenih najboljših sinov,
a iz njega požene ponosno drevo,
ki tudi najmanjšim bo nudilo krov«.

KRISTAN Jože je prva žrtev izmed mojih najbližjih prijateljev. Kdo bo sedaj na vrsti? Saj ne more biti res. Šele štiri mesece bo, kar smo se zadnjič videli. Naj mu Bog da večni mir! Padel je kot žrtev okupatorja. Tisti večer, pred našo selitvijo mi je prinesel gojzerice, (v trgovini Bajželj jih je rekviriral), ker sem nameravala v goščo.

Dovolj za danes žalostnih spominov. Naj grem spat!

10. maja:Uredi

danes sem napisala Aniki odgovor na njeno pismo, ki sem ga danes prejela. Zopet skrbi za Franceljna. Da le nebi padel! Viktor je še vedno na Dolenjskem. Ali je še živ? Tako sam je. Kukovcov Stanko je bil s še osmimi partizani ustreljen. Tako mlad je še bil. Kar groza me je. Kemperlov Joža[24] je umrl, obstreljen od nasprotnika. Sam mlada življenja! Naj uživajo gori mladost, ki je tukaj niso mogli! Bog jim bodi plačnik!

12. maja 1943 v Prienu am Chiemsee:Uredi

vsak dam premaknem v mislih številko na koledarju, tako da vedno vem, kakšen datum je. Tega prej v lagerju največkrat nisem vedela. Tukaj imam vse možnosti, da pišem in oddajam pošto za Oberkrain.

Ves dan sem imela veliko dela. Prejela sem pošto od Špelne Mici in Duhovnikove Tončke (bila je sošolka na Učiteljišču). Odposlala sem pismo za Mici in župnika.[25] Težko čakam na Ančkino pošto.

17. majaUredi

sem bila v lagerju. Srebrna poroka od naših staršev. Danes napisala pismo-dopisnico za Ninota, Poljanec Francko in Angelo,[26] sošolko Razpotnik Vido, Mici, Aniko in Poljanec Franceta.

18. majaUredi

dobila pošto od Line[27] in Vere. Pisala Lini, Mici, Šturmovi, Veselovi, Pogačarju in Sovretovi Špeli. Zelo sem že trudna. Tudi za ata sem oddala karto-čestitko za srebrno poroko. Nič novic. Danes mi ni preveč težko.

27. maja:Uredi

napisala bom pismo Ančki in morda župniku, dobila sem pošto od Dragota. (* Bil je zaljubljen v Ančko. Da je bil takrat že domobranec, ki je leta 1945 emigriral, sem izvedela šele po vojni). Ančka je nihala med obema: Tonetom in Dragotom. Zmagala je njena versko fanatična mama, ki se je tako bala prihoda partizanov, da sta skupaj l. 1945 pobegnili.)

31. avgust 1943:Uredi

po dolgem času spet pišem dnevnik. Zdi se mi, da bi bilo lepo, če bi imela vse, kar sem doživela v tem izgnanstvu, napisano v dnevniku. Da nisem toliko časa nič napisala je vzrok v tem, ker pač v lagerju za to ni bilo pogojev in prilike, da bi lahko svoje misli posvetila sebi.

Skušala bim v kratkem zabeležiti najvažnejše dogodke tega časa. Mejnik je 29. junij 43, ko sem skrivaj šla domov na obisk.

V ponedeljek zvečer sem prišla v lager odločena, da grem drugo jutro s prvim vlakom na Gorenjsko. Zvečer smo vezovali ata. (* Imel je god na Sv. Petra in Pavla, 29, junija; takrat je bil star 56 let.) Da bom šla domov sem povedala samo atu, ki mi je vendarle dovolil oziroma zahteval je od mene, da mu obljubim, da se bom vrnila, ker je v tistem času iz lagerja ušlo kar nekaj »nevezanih« mladih ljudi. Lagerführer je zagrozil, da sledi kot represalija za še kakšen pobeg obešenje enega od njegovih najbližjih. Naša družina je bila že tako dovolj prizadeta, saj od 10 članov nihče ni bil doma in svoboden, razen partizana Francelj in Viktor, da sem čutila veliko odgovornost za svoje drage, in zato sem atu obljubila, da se vrnem in besedo tudi držala.

Zjutraj sem odšla iz Feilnbacha. Bila sem popolnoma mirna. V Rosenheimu je bilo treba presesti. Jaz sem se namerno usedla v kupe, kjer je bilo več SS-ovcev. Med njimi sem se počutila varno pred višjo kontrolo. Prišla sem do Jesenic. Tu sem srečala Žnidarjevo Mici[28] in Tončko. Vračali sta z obiska bratu Jožu v Stuttgartu. (* Jože je šel namesto v partizane v nemško vojsko, zato družine niso selili. Najbrž je lahko prišel na dopust samo do Stuttgarta, ker fantov Nemci takrat niso več spuščali na Oberkrain, da ne bi zbežali v partizane, kar se je vedno pogosteje dogajalo. Spomnim se Jožetovega pisma s fronte v Rusiji, v katerem je napisal, da je bilo za Božič 1943 tako hudo, da da bi še kamni jokali.)

Peljale smo se skupaj do K. tu me je čakal Nino Škrjanec, moj znanec in prijatelj Poljančeve Francke še iz Ljubljane. Takrat je bil zaposlen na Ernährungs-Amtu, uradu za prehrano. Prinesel mi je veliko Reichmarkic, ki jih je gotovo tam sunil. Objela sva se kot brat in sestra. Spremil me je do Škofje Loke. Tu so me čakali: Leeb,[29] teta Polona, Kajženkova Marica s sinčkom, Jurkova Francka, hčerka mamine sestrične. Težko sem se odločila, kam naj grem spat. Odločila sem se za Kajženkove, ker je hiša najbliže kolodvoru, čeprav mi je bilo težko, da nisem šla k teti Poloni.

Cel večer smo klepetali, mnogo so se čudili, da sem upala priti. pa saj ni bilo tako težko.

Zjutraj je deževalo. France je najel kočijo in sem se tako okrog 11. ure pirpeljala v Železnike. Kočijaž se je vrnil v Loko. Ustavila sem se pri Kurovcu. Popoldne pa sem šla k Franceljnu. Pri Sivarju[30] sem dobila Fajgelnoveha Jankota in Thalarjevega[31] hlapca. Hlapec me je spremil naprej v Megušnico. Kmalu so prišli Francelj, Nejko[32] in Kosec Tone.[33] Francelj me je bil neizmerno vesel. Škoda, da sva se lahko tako malo sama pogovorila. Obema je bilo nerodno začeti pogovor. Zvečer sva se poslovila.

S Podborškom sva šla k njemu domov, tam sem večerjala. Že okrog 10-tih zvečer me je predstavil poštarju Troštu on nemškemu komisarju (županu?). z Aniko sva govorili do dveh zvečer. (* Izgleda, da sem tudi spala pri njih.)[34]

 
Francelj Gortnar - Črt partizan v partizanih, ko ga je Francka obiskala.

Drugo jutro sem spet šla k Franceljnu. Žal nam je tako hitro minilo dopoldne. Med drugim sem ga tudi vprašala, če je koga že ubil. Zdelo se mi je grozno, da bi to storil naš Francelj. Odgovoril mi je: »Saj mi ni bilo treba, je dovolj takih, ki to radi delajo«. Poslovila sva se brez solza. Danes, ko pomislim na to, bo lahko jokala. Odhajal je z Nejkotom nazaj v hrib, jaz pa po hribu navzdol. Imel je puško. Tega prizora ne bom nikoli pozabila! Bog ve, ali se bova še kdaj videla?!

Hitro je minilo popoldne. Šla sem v domačo hišo, kjer sem bila sama, čisto sama. Vse prazno. Poiskala sem nekaj obleke in perila v skrivališču pod podom, kamor smo zadnji hip pospravili nekaj obleke, perila in drugih stvari, in nam je tako nekaj od vsega le ostalo. Zopet sem zaklenila hišo in odšla pri zadnjih vratih. Ključ smo hranili pri Kurovcovih. Kdaj bom spet odklenila hišo?

Ker je preveč deževalo, me je drugo jutro peljal komisar (Bürgermeister) s svojim avtom v Škofjo Loko. Šla sem k Špeli in Francetu. Ziherlov[35] hlapec me je potem odpeljal z vozom v Kranj. Zopet je prisopihal vlak in me odpeljal k svojim dragim v izgnanstvo. Žal da nisem videla tudi Viktorja. Francelj je vedel zelo malo o njem. Še isti dan zvečer, bilo je na petek, sem bila spet v Prienu am Chimsee v KLV. (* Moja delodajalca sta vedela, da grem domov, in mi obljubila, da me ne bosta prijavila.)

19. julija:Uredi

me kliče Lagerführer, kdaj pridem spet v Lager. Namen sem imela še isti dan popoldne. Povedala sem mu, kdaj pridem z vlakom. Pričakal me je na kolodvoru in zahteval, da se odpeljem z njim na motorju v lager. Tam sta me čakali Vida in Jelka in bi lahko kaj več povedali, kako sem se odpeljala z Amarellerjem,[36] ki je bil oblečen v uradno SA uniformo. Bilo je verjetno žalostno in smešno. Jelki in Vidi sem na hitro oddala nekaj stvari, ki sem jih imela s seboj: pred vsem pisma od prijateljev in znancev. V njegovi pisarni mi je povedal da ve, da sem bila v Oberkrein (le kako je izvedel?). potem so me slekli (nuna, lisica, »ta rdeča« smo ji rekli.) Vzeli so mi vso prtljago in me preiskali. Potem so me zaprli v klet (Lagerführer osebno). Tam sem bila pet noči in štiri dni. Ob mojem prihodu so izpustili Trdinetovo Minko[37] s pripombo: »Diese Schwein hat gastolen.«. Sam je prihajal vsak dan s prenosno svetilko, mi prinesel hrano, jaz pa sem morala izprazniti lončeno posodo – kahlo, moj WC.

Ležala sem na leseni deri za shranjevanje pridelkov, sadja. Po štirih dneh so me odpeljali v neko sobo v pritličju, kje sta bila dva dni prej zaprta tudi ata in mama. (* Oče je bil baje kar vesel, da se je lahko malo odpočil, ker je imel zelo naporno delo. To je tudi odkrito povedal Lagerführerju.)

Ob aretaciji so mi vzeli tudi nekaj pošte, pa Prešernove poezije, ki sem jih vedno nosila s seboj. Rekli so mi, da bodo vse poslali v cenzuro v München. Zaman sem skušala prepričati L. F.-ja, da Prešernove poezije niso nikakršne Bandittenlieder, pač pa da je bil Prešeren svetovno znani pesnik romantike. Zaman boš »bognarju« govoril o poezije!!!

 
Gortnarjevi 1943 v taborišču: Peter in mama v Eksbergu. V ozadju je nadstropno ležišče. Edina slika iz Eksberga. Lager je bil v delu samostana ob reki Inn.
 
Gortnarjevi v lagerskem parku poleti 1943: mama, ata, Francka, spredaj: Jelka, Peter, Vida.

Že teden po tistem, ko sem prišla iz kleti, me je prišel v lager zaslišat, sodeč po uniformi, pravi nemški žandar, bil pa je prisilno mobiliziran Luxenburžan, tako se mi je vsaj predstavil. Zasliševal me je zaradi neke karte-dopisnice, ki sem jo pisala neki Ivanki Snoj (pozabila sem, kdo je bila ta oseba), in na njej izrazila upanje, da se bomo še videli. Takoj sem razumela, da je možakar na moji strani, saj mi je pomagal sestaviti zagovor, zakaj sem napisala na kartico, »upam, da se bomo kmalu videli«. Lagerführer naju je pustil sama, pred vrati po hodniku pa je gor in dol stražila tista sestra – rdeča »lisica« in prisluškovala. Moj žandar pa je takrat, ko je slišal korake, name vpil, ko pa jih ni bilo slišati, se je pa normalno pogovarjal. Posledic tistega zaslišanja ni bilo. (kasneje mi je Lagerührer vrnil tudi Prešernove poezije. Baje so na cenzuri ugotovili, da to niso »Bandittenlieder«.

28.julija:Uredi

sem nastopila službo v trgovini z zelenjavo, pri Edler, Brüchen strasse 9 v Mühldorfu. Delala sem od osmih do šestih zvečer. Vozila sem se celo s kolesom in pa furala voz z oslom. Ljudje so bil z menoj dobri. Podarili so mi dve obleki in nalivno pero.

 
Logoraši, ki so delali v tovarni Priller. Desno diagonalno navzgor je Francka četrta, nad njo je Marica Kavčič (Strojevcova) iz Železnikov, nad njo je Anica Markelj (Škovincova) s Škovin. V prvi vrsti z leve: Tone Trdina (Bohincov) iz Martinj vrha; Jože Krašovec – Pepe (Cesarjev) s Hriba nad Ribčami, nepoznan, ata Gortnar; Ciril Krašovec (Cesarjev); Frelih, Zapotokar iz Martinj vrha. Tu so še Štumovi (oče, trije sinovi in hči iz Farjega potoka).

Že 16. avgusta sem šla iz te službe, ker je bil za 19. do 20. predviden transport nazaj v Feilnbach. Bilo nas je 200 Slovencev, oz. 96 (trije Osolniki so ostali zaprti v Münchnu, Urankarjev oče je umrl v Mühldorfu v bolnišnici. Izmed stare partije so manjkali: Šmid Urška, Fajgel Ana,[38] Bertoncelj Lina, Trdina Justina,[39] Trdina Jože, Javoršek Anton in Poljanec Ivan in dva Osolnikova. Vsi ti do iz lagerja ušli.

Me dekleta smo še nekaj dni pospravljale lager in kasneje odšle v Feilnbach.

Na Silvestrov večer leta 1943.Uredi

Tako sem napisala naslov, a je do danes, 26. aprila 1944, ostalo le pri naslovu. Čudim se, da je tako hitro potekel ta čas, čeprav sem v tem času marsikaj doživela.

16. februarja 1944:Uredi

so me dopoldne aretirali na delovnem mestu v tovarni Priller.[40] (* V tej tovarni so izdelovali omarice, špinde imenovane za vojsko. Delali sva skupaj z atom pri isti Hobelmaschine. Stroj je lepil ožje deske v večjo ploskev in jih istočasno tudi »oblal«. Na eno strani stroja sem stroju stregla jaz, na drugi strani pa Bohinčeva Minka iz Martinj vrha. Bilo je zoprno delo. Deske, ki so prišle iz sušilnice, so bile kot ježeva koža, polna bodic, ki so se ob sušenju postavile pokonci. Težko je bilo take deske, ki so se ob sušenju tudi malo upognile, naravnati tako, da so šle lepo v v obdelavo naprej. Naš ata je bil pri tem delu po avstrijsko – vojaško temeljit: pod čast mu je bilo, da bi delo opravilo nestrokovno, zato se je večkrat jezil na naju z Minko, ki sva se na ta račun zabavali. Še sedaj slišim Minko, kako je večkrat v smehu rekla: »ti, preklet Gortnar!«)

Ob aretaciji sem ugibala, zakaj. Sam lastnik tovarne me verjetno ni, saj je bil sam dovolj prizadet, ker mu je na fronti padel sin, kar mi je ob neki priliki tudi z prizadetostjo povedal in pokazal na njegovo sliko na steni. Ali me je morda prijavil tast lastnika tovarne, ki je bil zagrizen Hitlerjanec, in tudi član stranke, nosil je tudi značko stranke. Pa se sem nekoč pošalila na njegov račun: s prstom sem obkrožila njegovo značko na reverju in istočasno nakazala, kako se prereže vrat.

Aretiral me je vljuden star žandar, gospod z velikimi, belimi brki in prav tako belimi lasmi. Peljal me je v lagersko pisarno. Rosman[41] je vprašal, zakaj me je aretiral. Nikoli na bom pozabila njegovega odgovora: »Das ghet Ihnen gar nichts an!« s tem je izrazil zaničevanje, ki so ga nekateri Nemci čutili posebno do hitlerjancev – Volksdeutscherjev.

Zaprta v sobi žandarmerije sem počakala na vlak. V vlaku v kupeju sva sedela drug drugemu nasproti sama z žandarjem. Z očmi in besedami sem ga spraševala, zakaj! Pa mi je molče diskretno pomolil nek dopis, na katerem sem sam lahko prebrala Nino Škerjanc. Zaradi pisanja Ninotu sem torej aretirana.

Do sobote sem bila v zaporu v Rosenheimu, kjer sem delala v tovarni Wachter. S tekočega traku, po katerem so prihajali razni manjši usnjeni odpadki, sem odbirala, oziroma sortirala različne ostanke po barvah. Delo je bilo zelo hitro in sem težko dohajala material, ki ga je prinašal trak. Niti trenutek nisem mogla pogledati vstran.

Nosila sem uniformo arestanta. Ne spomin se več, kakšna je bila. Najbolj mi je ostala v spominu razmeroma velika soba – celica, v kateri je bila postelja in dva stola. Postelja je bila pritrjena na steno, spustiti se je smela le zvečer za spanje. Noge stolov in mize so bile pritrjene v tla. Kako je bilo z umivanjem in WC-jem in prehranjevanjem, se ne spomnim.

Od tam so me odpeljali z vlakom v posebnem vagonu. (Bil je takoj za poštnim vagonom in razdeljen na majhne oddelke, v katere smo se lahko stlačili 4 osebe tako, da sta dva sedela, dva pa stala med njunima nogama.) Zame je bilo najbolj ponižujoče to, da sem morala pri odprtem stranišču opraviti svojo potrebo vpričo stražnika. Še dolgo potem sem imela težave z uriniranjem, če sem čutila navzočnost drugega v sosednjem prostoru.

V soboto zvečer sem prišla v München, v sodne zapore na Ehtstrasse. Na kolodvoru so nas naložili v kombi in nas potem na postaji spuščali skozi zadnja vrata. Obdajal nas je kordon stražnikov tako, da nisi nikamor videl, razen jetnika pred seboj. Po stopnicah sem prišla v IV. nadstropje. Na teh stopnicah sem srečala tudi jetnika v progasti uniformi.

Kakšna je celica, sem videla šele zjutraj, ko se je zdanilo, svetloba je prihajala skozi modro obarvano steklo nekje visoko pod stropom. Ob vstopu v celico, ki je bila popolnoma temna, sem skušala stopiti naprej, pa sem takoj zadela ob neko telo, zaslišala jezen glas, naj ne hodim po njem. Tako sem obstala na mestu in čakala do jutra. Zjutraj sem videla, da je celica ne samo polna, ampak natrpana z jetnicami različnih narodnosti. Sicer je bil v celici nekakšen podij, ki je bil namenjen za ležišče, pa je bil ob taki gneči s svojimi robovi kvečjemu v napoto. V enem izmed kotov je bila WC školjka, bila je z nizkim zidom ločena od pogledov s strani. Z druge strani je bila stena, spredaj pa je bilo odprto naravnost v sobo. (* Ko sem brala Tonetove spomine na Dachau, sem nekako dojela, da sem bila zaprta v istih zaporih kot on, ko je bil na poti v Dachau.) Tu sem prvič slišala, kako so neke Poljakinje, morda Židovke, zibaje se z zgornjim delo trupa neprekinjeno enakomerno pele nekake naricalke. To »tugovanje« mi je šlo strahotno na živce. Spomnim se prelepe, nežne Italijanke, ki se mi je skušala prijateljsko približati. (* Tu smo bile vse jetnice še v civilu.) V spomin mi je podarila nekakšno rutico ali robček, ki me je potem spremljal vse do izhoda iz zapora. To je bil moj najintimnejši del garderobe. Pazila sem nanj, in sem vedno preden sem se ulegla, pogrnila ta »robček«, in položila naj svoje lice. Tako sem se počutila, da sem čista, ne glede na okolico in tudi ločena od nje. (* V spomin na zaslišanje v tem zaporu imam brazgotino v kolenu kot posledico operacije, ki so mi jo opravili v Rosenheimu, ker sem ob grobosti gestapovca s kolenom udarila v nek predmet. Kasneje se mi je vnela pokostnica v kolenu tako, da so me operirali. Operiral je nek lep Iranec. Še danes slišim njegovo pripombo pri dajanju narkoze: »Nicht zum umbringen!«, ker sem predolgo štela preden sem zaspala. V bolnici v Rosenheimu so lepo delali z menoj in se nisem čutila Ausländerin.)

V tem zaporu sem bila skoraj 10 dni, v petek, 25. februarja sem bila premeščena v AEL (Arbeitserzieungslager) BERG am Laim, München 8 Truderingstrasse 46 (po slovensko bi se reklo delovno-vzgojni lager). Dobila sem 12 tednov kazni. Lager je bila baraka z nadstropnimi pogradi. V baraki je bil majhen gašperček, ki naj bi ogreval barako. (*Tista zima 43/44 je bila zelo huda. Pogosto so bombardirali Augsburga in München. Tone se gotovo spomni, saj je bil Dachau blizu teh mest.)

Ob napadu smo se morale zatiči v »šplitergraben« na dvorišču. Kako nas je zeblo, ko smo ščemele v odprtem jarku, ob bombardiranju pa je v zemlji nekaj hrumelo in bobnelo! Pa še nekaj; ker je bil moj pograd ob zadnji steni, sem jih ob bežanju v šplitergraben vedno fasala s pendrekom po hrbtu, ker se je paznici vedno tako mudilo na varno, da je samo tolkla in vpila los, los, los … Kako človek lahko zasovraži sočloveka, sem občutila takrat, ko smo v lagerju zvedela, da je naša najbolj surova paznica ob bombardiranju Münchna izgubila obe nogi. Kako sem ji privoščila!!!!

Umivalnica je bila zunaj, s koriti in pipami z mrzlo vodo. Ležala sem na spodnjem ležišču skupaj z neko drobno Ukrajinko, ki je imela drobcene, nekako ošiljene zobke in me je spominjala na veverico. Zapomnila sem se je tudi po krzneni jakni ali plašču iz tigrove kože. Ležali sva skupaj dve tujki, mene je ščitil pred dotikom in umazanijo moj čudežni robček. (* Pri nas doma smo imeli vedno vsak svojo posteljo. Jaz sem imela velik odpor do ležanja z drugim v isti postelji. Zato sem bila zelo nejevoljna, ko sem morala nekajkrat ob obisku tete Mete ležati z eno od njih v skupni postelji.) Ta robček sem čutila pod licem kot dom in tolažbo in zavetje.

Nad nama je na zgornjem pogradu spala neka Čehinja, ki je nikoli nisem videla vstati. Namigovali so, da ima neko spolno bolezen in da je vsa v gnoju.

Jaz sem prvi teden imela težko angino in me tako niso mogli poslati na delo, ki so mi ga določili. Po tednu dni so me v spremstvu paznika poslali delat v München na Ostregierbahnhof, kjer sem čistila javna stranišča. Ta kolodvor je bil vedno poln vojnih transportov. Spomnim se sami pisoarjev, ki so bili rumeno-zeleni od nalag soli in urina. Ni se mi niti preveč gnusilo. Sem jih pač čistila z nekako metlo in polivala z mrzlo vodo. Težje je bilo s plunki. To delo sem opravljala v uniformi, ki so jo sestavljale hlače in bluza, grobe sivozelene barve, »generalske« oznake: vzdolžna rdeča črta na zunanji strani hlačnice.

Kasneje so me prestavili na boljše delo v kantino Berthold na istem kolodvoru, kjer sem delala 8 tednov v kuhinji. Tu nisem nosila uniforme, bila sem v civilu. Na delo me je spremljal nek star stražnik. Moje delo so bila težja dela v kuhinji: pomivanje ogromnih loncev, ribanje tal, lupljenje krompirja in čiščenje zelenjave. Tu pa res nisem bila lačna in ni me zeblo, čeprav je bilo okolje zelo hladno, nisem pa mogla ugotoviti, ali so neprijazni z menoj zato, ker pač morajo biti, ali pa so taki pač bili, in sem bila zanje samo »Drekige Auslënderin«. Nisem pa bila lačna in delala sem na toplem, to pa je bilo takrat razkošje in posebna sreča. (* Status tega KZ lagerja mi je priznala tudi mednarodna komisija in mi izplačala odškodnino v višini 15.000 DM kot odškodnino, tako kot vsem kacetnikom.)

Spet sem v lagerju Feilnbach. Mirno čakam, kam me bodo poslali na delo. Rosman se nekam čudno vede do mene. Ali je začel razmišljati, kakšen bo zanj konec? Težko je. Ne vem, ali naj to vzamem za dobro, ali pa za hinavščino. Dal mi je knjigo Deutsche Literatur Kunde. (* Imam jo še danes.) Pa mi je vseeno! Ne vem, če je že pozabil, kakšen odgovor je fasal ob mojem odhodu v arest od krajevnega Gendarmarie-meistra.

Zopet govorijo, da se kmalu vrnemo domov in da bo konec vojne. Daj Bog! Res sem čudna, kot da spim. Ni jasnih misli.

12. junija 1944Uredi

je padel moj brat Francelj – Črt. Danes je že avgust, pa še ne morem verjeti, da je to res. Jokala bi rada, pa ne morem, ker se v resnici ne morem vživeti.

In tu je konec pisanja mojega dnevnika. Ne vem, zakaj sem prenehala. Zmanjkalo mi je strani v ubogem zveščiču. Pa bi imela še veliko napisati, pa to ne bi bil več dnevnik, pač pa samo še spomini, ki postajajo vsak dan bolj jasni in podrobni. Zdaj šele vem, kako malo sem napisala v dnevnik, bili so zgolj fakti. In paziti sem morala, da se sedaj ne bi preveč izgubljala v spominih, in da sem v glavnem le prepisovala dnevnik. Za boljše razumevanje sem morala napisati nekaj pojasnil. To sem označila s *.

 
V taborišču: Špelna Mici iz Škofje Loke; Meri Govekar iz Žirov; Micin mož Leeb; Francka; Marica Kavčič (Strojcova) iz Železnikov.

Dodatek po spominuUredi

Ko sem se vrnila iz AEL lagerja sem nekaj časa hodila delat spet v nek AEL v Feilnbachu v smeri proti Wendelsteinu. Šef je bila Frau Guss, zgrizena hitlerjanka. Tam sem bila za perico. Kako težko je bilo prati kariraste prevleke za odeje! V lager sem se vračala zelo utrujena in sem se mami zelo smilila. Po drugi strani pa sem imela privilegij, saj so bile v kuhinji kuharice zelo prijazne, jedla sem isto hrano, kot otroci. Posebej pa me je prizadel naslednji dogodek: h Gaussovi so prihajali na obisk gestapovci in jih je gospa vedno pogostila v svoji pisarni. Kako me je ponižala, ko sem morala gestapovcu ritenski povleči škornje z nog!

Ne vem, koliko časa sem hodila prat v KLV h Gussovki. Vem, da se je počasi sigurno bližal konec vojne in tudi našega zdomstva. Na koncu sem delala v pisarni, neprestano sem tipkala neke sezname »Umsiedlerliste« (liste preseljenjcev). Kaj so nameravali z nami, nismo vedeli, čeprav pa se je večkrat šušljalo, da nas bodo naselili v Besarabijo. Pa ni bilo časa za to. Rosman je že čutil, da prihaja čas vračila, bil je zelo prijazen, začel je ljudi spuščati domov po skupinah: najprej stare, potem otroke s starši, mladi so še čakali. Jaz sem jim natipkala Entlassungscheine s priimki in imeni. Taka dovolilnica, je pomenila, da lahko odpotujejo v Oberkrain. Baje je Lagerführer nekako ponujal Ludviku (priimka ne vem), da bi skupaj z njim odpotoval. No, meni se ni nič ponujal, jaz se spomnim samo tega, da sem ostala zadnja v lagerju, da sem lahko »pošiljala« domov druge kar na svojo roko, Rosman me ni nič omejeval. Tako sem odšla nekaj dni za našimi, domov pa prišla nekaj dni pred našimi. Potovati sam je hitreje, kot so to mogli moji starši s tremi otroki.

 
Tole je Francka našla, ko je obiskala Železnike aprila 1945. Levo spodaj Benedikova hiša (še stoji), župnišče, Gortnarjeva hiša, šola, cerkev, predaj prosvetni dom. Med cerkvijo in Prosvetnim domom je bila mežnarija.
 
Železniki 1945: župnišče, Gortnarjeva hiša, del šole. Spredaj nemški žandar. Ti dve sliki je preiskovalec našel pri enem od ujetih Nemcev, ko jih je preiskoval na Loškem gradu in jih dal Francki. Posneti sta bili po koncu nemške hajke (tretje?) zgodaj pomladi 1945.
 
Železniki: Obnovljena Gortnarjeva hiša.

Pot domov mi je ostala v spominu: nekaj z vlakom, nekaj celo z limuzino s katero je bežal bavarski minister za kmetijstvo, Rekel je, da je Panzerspitze že v Münchnu), nekaj v vojaškem kamionu, nekaj peš, malo pred Salzburgom je bilo vlaka konec, mesto je bilo zbombardirano in je še gorelo od napada, nekje sem spet ujela vlak, prtljago sem nekje na poti zavalila po nekem bregu navzdol, ker nisem mogla več tako obtežena pešačiti dalje. Spominjam se zmešnjave potnikov na postaji na Jesenicah, kako sem prišla do Loke, ne vem. Šla sem naravnost h Kajžekovim.

 
Gortnarjevi po vojni pred svojo hišo. Uspeli so se zbrati šele leta 1949, parole po zidu so še vedno vidne. Sedijo: Francka, mama, ata, Marica; stojijo: Tone, Jelka, Peter, Vida, Viktor.

V Loki še ni bilo konec vojne. V njej so bili domobranci, jaz sem pa hotela v Železnike. Kajženkov France mi je posodil kolo in odpeljala sem se proti domu. Malo ven iz Stare Loke se je iz trave na levi strani ceste oglasi v pristni dolenjščini nek domobranec: »Stoj, če ne bom streljal!« jaz pa nazaj kot bi ustrelila: »Ti kar streljaj!« Bil je nekam zbegan in me je svaril, da ne bom prišla daleč naprej, ker so partizani že zasedli dolino. Jaz se nisem hotela prerekati z njim. Sedla sem na kolo in se odpeljala češ, dokler bo šlo, bo šlo, samo domov hočem.

Pripeljala sem se do mostu na Praprotnem. Tam je na desni strani Sore stal betonski bunker. V njem je bilo nekaj Nemcev, jaz sem videla samo tri. Radovedni so spraševali, od kod grem in kam. Niso še vedeli, da je zanje vojne konec. Jaz sem jim lepo razložila, da je bil Panzerspitze že pred dnevi v Münchnu (to mi je omenil kmetijski minister, ko me je vzel, na stop v svoj avto) in da vse beži proti jugu. S tako novico sem jih zapustila in spet sedla na kolo. Opozorili so me še, da je blizu meja za Banditengebiet. Res sem malo od Selc naprej opazila tablo z velikim napisom BANDITENGEBIET.

Do Peskarja[42] v Železnikih nisem srečala več nikogar. Tam me je ustavila partizanska straža. Niso me spustili naprej, ker me niso poznali (bila je menda Bohinjska četa partizanov). Ko so tako cincali in poslušali mojo zgodbo, se je od nekod vzel Kurovcov Tone v partizanski uniformi. Ta jim je pojasnil, kdo sem in od kod prihajam. Smela sem naprej proti domu, ki je bil, na žalost, poškodovan toliko, da v njem nisem mogla bivati. Vrnila sem se proti Loki in spet h Kajženkovemu Francetu, kamor se je v nekaj dneh vrnil tudi Škrjančev Nino iz Mauthausna. S tem se je zame vojna končala, vse drugo pa je name šele čakalo.

Opombe izpod peresa Petra GortnarjaUredi

  1. Njen brat; partizansko ime Piko.
  2. Markelj; partizansko ime Marko.
  3. Žbontar; partizansko ime Slavc.
  4. Lotrič. Osebe so imenovane hišnimi imeni. Kolikor mi dovoli spomin, jim bom skušal dodati priimke in partizanska imena.
  5. Lotrič; Jankotov starejši brat.
  6. Lotrič; Jankotova sestra.
  7. Klopčič; starejši brat Miro je bil ustreljen kot talec.
  8. Markelj; Jožkovi sestri.
  9. Kalan; Škovincov sosed.
  10. Markelj; gospodar.
  11. Markelj; Joškov mlajši brat.
  12. Pfajfar; mati in hči.
  13. Njen oče je imel sedlarstvo v Gorenj koncu, brat Janko je bil tudi v partizanih.
  14. Z zvezdico so označena poznejša Franckina pojasnila. Za Tonetovo dachavsko izkušnjo glej Skozi nemške zapore in taborišče: (ob 60. letnici osvoboditve). Loški razgledi 52/1 (2005)].
  15. Šmid; po domače Potokarjevi.
  16. Šubic, trgovka v Šk. Loki. Pri njej ja stanovala, ko je hodila v šolo.
  17. Prijateljica iz šolskih dni.
  18. Bila sta dva brata, Francelj in Jože, oba sta padla.
  19. Lenartov; Klopčič.
  20. Družina Oblak.
  21. Najstarejša sestra, internirana v Italiji.
  22. Govekar iz Žirov. Bila je z nami v lagerju.
  23. V Davči.
  24. Doma na Češnjici.
  25. Bertoncelj Valentin; župnik v Železnikih, preseljen 1941 leta v Srbijo v Valjevo .
  26. Prijateljici iz Škofje Loke, njun brat je France.
  27. Bertoncelj; po domače Pavlonovcova iz Železnikov.
  28. Bertoncelj; naši sosedi iz Železnikov.
  29. Mož od Špelne Mici.
  30. Domačija v Megušnici.
  31. Sosedje v Železnikih. Thaler Marjan je imel pred vojno hranilnico in posojilnico. Oče je najel pri njem posojilo, ko je kupoval našo hišo.
  32. Dermota iz Železnikov.
  33. Po domače Batov in železnikov.
  34. Po vojni se je govorilo, da je bil Podboršek gestapovski agent-dvojnik, in so ga partizani likvidirali. Jaz nisem nikoli ugotovila, kdo je povedal našemu L. F.(Lagerführerju), da sem bila doma. Je bil on, ne nemški komisar ali pa morda kdo od soizseljencev, ker sem Reichmarkice, ki mi jih je dal Nino, razdelila tudi med nje, in se je s tem pač pohvalil. Ne vem.
  35. Veletrgovec iz Škofje loke.
  36. Tako se je pisal trenutni Lagerführer.
  37. Po domače Bohincova iz Martinj vrha.
  38. Po domače Poverbna iz Železnikov.
  39. Po domače Bohincov iz Martinj vrha.
  40. Tovarna je bila poleg Železniške postaje v Feilnbachu.
  41. Takratni Lagerfürer, ki je »zdržal« do konca. Bil je Volksdeutscher iz Vojvodine.
  42. Vis a vis tovarne Domel.