Dnevnik pajka Francija
| Dnevnik pajka Francija Magda Lojk |
| |||||||||||
Sobota, 6. marca
Na živce mi gre, da Joži vsako soboto straši s tisto zeleno pošastjo. Sploh nisem svoboden. Namesto, da bi v miru počival, se moram skrivati za Picassojevo sliko. V bistvu je to zelo pusta ženska. Spet je brisala prah s škatle, v kateri se ob nedeljah ogledujem, v pragozd pod mano je tudi danes zlivala ogromne količine vode, popoldne je v ocean trosila rjav prah in velike ribe so spet popolnoma ponorele. Želel bi preučiti ta pojav. V sebi skriva nekakšno magijo. Danes sem izvedel tudi, kaj je tista ogromna viseča stvar na sredini stropa. Joži ji pravi luster, vendar te besede v Slovarju pajkovega knjižnega jezika zaenkrat še nisem našel.
Nedelja, 7. marca
Joži je premaknila škatlo, zato sem moral splezati na dimnik, da sem se lahko videl v njej. Pri tem mi je nerodno spodrsnilo in komaj sem se ujel. Šele zdaj, ko dogodke podoživljam, je strah prišel za mano. Če bi padel, bi padel naravnost v pragozd!! Živ ne bi prišel ven. Še vedno se ves tresem.
Ponedeljek, 8. marca
Ko sem se vrnil iz knjižnice, sem presenečen ugotovil, da na stropu poleg lustra (besedo še vedno iščem v SPKJ) nisem sam. Oddivjal sem na podstrešje, da bi poiskal daljnogled in si pri tem nesrečno zlomil levo sprednjo nogo. Daljnogled sem sicer našel, a sem moral v bolnico po mavec. Zdravnik pravi, da je grd zlom, vendar bo čez en teden menda že dobro. Noga me zelo boli.
Torek, 9. marca
Noga me zelo boli. Bolečine si lajšam z opazovanjem Nove osebe, ki stanuje v nasprotnem kotu. Pri tem mi je v napoto luster (beseda se še išče). Zdi se mi, da se je Nova oseba pravkar vselila, ker je ves dan pospravljala. Noga me zelo boli.
Sreda, 10. marca
Noga me zelo boli. Zaradi bolečin nisem nič spal. Mislim, da je Nova oseba pajkica, ker je pri umivanju oken zelo natančna, pri čiščenju dimnika pa ima precej težav.
Četrtek, 11. marca
Pajkica je. Danes je ves dan okoli mreže sadila rože in s hranilno tekočino vlažila liste. Najbolj so ji všeč mačehe in astre. Noga me skoraj nič več ne boli.
Petek, 12. marca
Janja (tako jo imenujem) rada riše. Sede na stol pred mrežo, se zazre v ocean in riše. Imel sem občutek, da riše tudi mene, zato sem poškodovano nogo skril pod babičino odejo. Nočem, da bi se mučila z belim mavcem na belem papirju. Počutim se veliko bolje. V ponedeljek grem v bolnico, da mi snamejo mavec. Komaj čakam.
Sobota, 13. marca
Zelo sem žalosten. Skoraj sem se pozabil skriti za Picassojevo sliko. Ko sem s težavo zaradi poškodovane leve sprednje noge prilezel do svoje mreže, mi je v nerodnosti padel daljnogled v pragozd. Zelo sem nesrečen, ker ne morem opazovati Janje. Mislim, da se me prijemlje nahod.
Nedelja, 14. marca
Ker nimam daljnogleda, sem ves dan v Slovarju pajkovega knjižnega jezika iskal besedo luster. Od črk se mi že meša, a besede še vedno nisem našel. Jutri grem v bolnico, da mi odstranijo mavec. Spotoma bom kupil še daljnogled. Ne počutim se dobro.
Ponedeljek, 15. marca
Počutim se mnogo bolje. Kupil sem si daljnogled in zdaj lahko spet opazujem Janjo. Popoldne se je sončila. Upam, da je ni opeklo.
Torek, 16. marca
Včeraj sem pozabil napisati, da nimam več mavca. Noga je kot nova. Danes ob pol enih je odnesla smeti. Ura je ena zjutraj in v njeni sobi še vedno gori luč. Pri sebi opažam spremembe. Velike spremembe.
Sreda, 17. marca
Danes sem ugotavljal, kaj se dogaja z mano. Prebral sem knjigo Kako si pomagamo sami in vse kaže na to, da sem zaljubljen. Nič ne jem, stalno mislim na Janjo, shujšal sem za 5 mikrogramov, kar naprej se ogledujem v Jožini škatli, zelo sem neroden. Kaj, če bom umrl? Pravkar mi je v pragozd padel čevelj z desne zadnje noge.
Četrtek, 18. marca
Da, zaljubljen sem. Edino, kar mi v življenju kaj pomeni, je Janja. No, pa daljnogled. Najraje bi jo šel obiskat.
Petek, 19. marca
Janji sem napisal pesem:
Janja, Janja, Janja, o tebi se mi sanja. Janja, Janja, Janja, pajek Franci se ti klanja.
Janja, Janja, Janja, tvoja podoba me omamlja. Janja, Janja, Janja, misel nate me ohranja.
Janja, Janja, Janja, da te ljubim, mi srce oznanja. Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja.
Mislim, da se omamlja ne rima najbolje na Janja.
Sobota, 20. marca
Zdi se mi, da je gospa Joži že precej slabovidna. Pozabil sem se skriti za Picassojevo sliko, pa me s svojo pošastjo le ni odkrila. Hvala Bogu, tudi Janje ni odkrila. Šel bi jo obiskat.
Nedelja, 21. marca
Kako sem jezen nase! Rad bi šel k Janji, pa me je strah. In sram. Počutim se obupno.
Ponedeljek, 22. marca
Stokrat sem se vprašal: "Si pajk, al nis pajk?! Si pajk, al nis?!!" Stokrat sem si odgovoril: "Sem, sem! Pajk sem!" Nič ni pomagalo. Še vedno me je sram.
Torek, 23. marca
Danes je bil grozen dan. Prisilil sem se, da me ni bilo strah in sram. Odšel sem k Janji. Po petnajstih centimetrih sem se vrnil, ker sem bil prepričan, da sem pustil prižgan likalnik. Ko sem prišel domov, je bil likalnik seveda izključen. Jaz nisem pajk, jaz sem zajc.
Sreda, 24. marca
Skrbi me. Ves dan je ni bilo ven. Menda se ji ni kaj zgodilo. Zelo sem zaskrbljen.
Četrtek, 25. marca
Obupan sem. Tudi danes je ni bilo nič na spregled. V SPKJ sem spet iskal besedo luster, da bi pozabil nanjo. Nič ni pomagalo. Tudi en angleški stavek sem se naučil, pa se ga ne spomnim več. Janja, kje si? Počutim se bedno.
Petek, 26. marca
Moje srce je prazno, moja duša umira, moje telo hira. Konec je z mano. Če jutri ne pride ven, grem k njej. Kljub temu, da me je sram. Janja, vrni se! Ko te ni, sem bolan. Ne morem živeti brez tebe. Uničen sem.
Sobota, 27. marca
Janja je prišla ven. Srečen sem. Tako me je zaslepila, da sploh nisem opazil, da je Joži spet strašila z zeleno pošastjo. Ženska res že slabo vidi. Srečen sem.
Nedelja, 28. marca
Danes sem pospravljal mrežo. Na steno v sobi sem obesil sliko Janje. Sam sem jo narisal. Slovar pajkovega knjižnega jezika mi je padel v pragozd. Še malo, pa ne bom imel ničesar več pri mreži.
Ponedeljek, 29. marca
Janja je ves dan dograjevala mrežo. Kako je ta punca elegantna! Kupil sem si novo kravato. Iz knjižnice sem vzel knjgo Kako premagati strah.
Torek, 30. marca
Razmišljam, kako se časi spreminjajo. Ni še dolgo tega, ko mi je Slovar pajkovega knjižnega jezika pomenil vse na svetu. Iskanje besed mi je pomenilo način življenja. Pred dnevi mi je padel v pragozd, pa sem komaj opazil. Da bi mi, recimo (bognedaj!!), Janja padla v pragozd... Ubil bi se.
Sreda, 31. marca
Čez dva dni odpotujem. Odločil sem se. Napisal sem seznam, kaj vse moram vzeti na pot: daljnogled, zobno ščetko, vodico po britju, rezervne nogavice, šotor in 2 konzervi fižola. Janja, ljubezen moja, prihajam!
Četrtek, 1. aprila
Seznam mi je padel v pragozd. Upam, da ne bom česa pozabil. Zjutraj je bila Janja pri frizerju. Z novo pričesko je še bolj zapeljiva. Jutri navsezgodaj odpotujem. Komaj čakam, da jo vidim.
Nedelja, 4. aprila
Padel sem v pragozd. Tam sem verjetno prebil dan in noč. Zavedel sem se šele, ko me je oblilo nekaj mrzlega. Bila je gospa Joži. Zlivala je vodo na pragozd. Pograbil sem daljnogled in se hitro odpravil domov. Nisem se zmenil za boleč križ. Prispel sem pozno ponoči. Danes zjutraj sem nesrečen ugotovil, da je kot, kjer je stanovala Janja, popolnoma prazen. Tudi njene mreže ni več. Gotovo jo je našla gospa Joži, gotovo. Jaz sem kriv. Jaz sem kriv njene smrti. Če se ne bi tako prekleto bal, bi jo obiskal in ji povedal, da se mora vsako soboto skriti. Jaz sem kriv. Srce in duša mi umirata. Janja, kje si?
Ponedeljek, 5. aprila
Morilec sem. Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja, Janja Kje si, Janja?
Torek, 6. aprila
Janja, kje si? Moje srce si te želi. Janja, kje si?!!
Sreda, 7. aprila
Skočil bom v ocean. Janja, jaz sem kriv tvoje smrti. Ne zaslužim si drugega kot smrt.
Četrtek, 8. aprila
Ne bom skočil v ocean, ker me je strah, da ne bom mogel priti ven. Janja, odpusti mi.
Petek, 9. aprila
Ti si v nebesih, jaz sem v peklu. Skočil bom v pragozd.
Sobota, 10. aprila
Zjutraj sem se nastavljal gospe Joži in njeni zeleni pošasti z dolgim tankim repom. Ni me videla. Zakaj je ta baba tako slepa?!!
Nedelja, 11. aprila
Splezal sem na dimnik, da bi se pogledal v Jožino škatlo. Ko sem videl, kakšen sem, neobrit in nepočesan, sem se ustrašil in padel z dimnika. Komaj sem se ujel. Spoznal sem, da je življenje vrednota, zato ga je treba živeti tako, kot se ponuja. Življenje je splet različnih okoliščin, ki jih plete usoda. Ne smem dovoliti, da me kaj uniči in vrže s tira. To sem nekoč, še preden sem spoznal ubogo Janjo, prebral v knjigi Življenje je moje.
Ponedeljek, 12. aprila
Še vedno iščem nekaj, za kar bi se mi zdelo vredno biti tu, na svetu. Počutim se sicer že mnogo bolje, vendar Janje kar ne morem izbrisati iz misli. Do zdaj je bila ona tista, ki je življenju dajala smisel.
Torek, 13. aprila
Danes sem se odločil, da bom vsakič, ko bom pomislil na Janjo, za kazen dvakrat tekel okrog mreže. Do sebe moram biti strog. Manjka mi samodiscipline. Se pozna, da nisem bil v vojski. Če ne bi imel platfusa, bi šel k vojakom in tako bi bil bolj možat in bolj odločen. Zato me je pa bilo strah iti k Janji. Vojska je kriva. Vedel sem, da nisem jaz kriv, da je uboga Janja mrtva. Janjo sem... Tako, vrnil sem se. Spet sem moral dvakrat teči okrog mreže.
Sreda, 14. aprila
Tako ne bo šlo več naprej. Skoraj ves dan sem tekel okrog mreže, tako da sem čisto izmučen. Odločil sem se, da bom vsak dan mislil na Janjo in počel vse, kar se mi bo zahotelo. V mislih bom živel z njo.
Četrtek, 15. aprila
Zaželel sem si iskanja besed v Slovarju pajkovega knjižnega jezika. Jutri navsezgodaj bom odšel v pragozd in poiskal svoje stvari. Sobota, 17. aprila
Popoldne sem se izmučen vrnil iz pragozda. Res si nisem mislil, da je tam toliko mojih stvari. 2 daljnogleda, SPKJ, trinožni stolček, stenska ura s kukavico, Poezije, 8 svinčnikov, 6 različnih čevljev, klobuk,... Našel sem tudi spisek stvari, ki sem ga napisal, ko sem se odpravljal k Janji. Čudno, nisem začel jokati. Postal sem močen.
Nedelja, 18. aprila
Za zajtrk sem si pripravil Čokolino. Usedel sem se na fotelj, gledal TV in jedel. Nor sem na Čokolino in nočem, da me ob tem kdo moti. Mislil sem, da je to vsem popolnoma jasno. Pa sem se zmotil. Kar naprej je nekaj švigalo mimo okna in nadvse nadležno brenčalo. Do sedaj sem to letečo stvar iskal v vseh priročnikih, kar jih premore moja knjižna polica, pa še ne vem natančno, kaj bi to bilo.
Ponedeljek, 19. aprila
Šel sem v knjižnico in si izposodil knjigo Prebivalci naše dobe. Ugotovil sem, kaj je ta leteči stvor: Hišna muha (Musca domestica). Šele dva dni jo poznam, pa jo že lahko opišem z eno samo besedo: tečnoba.
Torek, 20. aprila
Jaz sem zelo toleranten pajek. Že mama me je učila, naj bom miroljuben, potrpežljiv in do vsakogar prijazen. Vem, da se trudim po vseh svojih močeh in da nobenemu živemu bitju ne želim nič žalega. Verjamem v ljubezen in prijateljstvo in vem, da je dobrota steber današnje družbe. Sem proti nasilju, ampak tole muho bi z užitkom uničil. Najprej psihično, potem pa še počasi fizično. Enostavno je ne prenesem.
Sreda, 21. aprila
Jaz bom znorel. Zbudil sem se z ogromnimi podočnjaki. Vso noč nisem nič spal, ker je ga. Musca domestica vadila neko arijo. Znorel bom.
Četrtek, 22. aprila
Saj nimam nič proti, če ženska poje. Naj poje! Ampak naj kdaj zapoje kaj drugega.
Petek, 23. aprila
Tudi, ko je popolna tišina, mi v glavi brenči tista znana arija.
Bzzzzzzzzzzzzzz, bzz, bzz, bzzzzzzzzzzzzzz, bzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzzz, bzzz, bzz, bzzz, bzz, bzzz, bzz, bzzz, bzz bzzzzz, bzzzzz, bzzzz, bzzzz, bz, bz.
To se potem še milijonkrat ponovi in ko se konča, vse še enkrat od začetka. Ta zvok že vpliva na moje živčevje. Postajam razdražljiv. Če bi imel Janjo, bi se vsaj lahko kam zatekel, tako pa bom postal živčna razvalina.
Sobota, 24. aprila
Danes je bil čudovit dan. Užival sem v brezmejni tišini. Ko sem zjutraj skrit čakal za Picassojevo sliko, sem prav z užitkom opazoval, kako Jožina zelena žival z dolgim tankim repom lovi go. Hišno muho. Prav s slastjo jo je na koncu pogoltnila. Nekaj mi pa vseeno ne gre in ne gre v glavo. Še, ko jo je lovila, je ona pela. Šlo je za njeno glavo, a ona je pela!? Saj pravim, pajki smo še edina pametna rasa na svetu.
Nedelja, 25. aprila
Vse je spet po starem. Za zajtrk brenčanje, za kosilo arija, za večerjo spet arija… Muha se je vrnila. Ne vem kako, na kakšen način, a vrnila se je. Ali pa je prišla njena sestrična.
Ponedeljek, 26. aprila
V knjižnici sem si izposodil pet knjig: Kako ostanemo mirni, Največji operni skladatelji in njihova dela, Običaji in navade primitivnih ljudstev, Srednjeveška mučenja in Splošni priročnik lovljenja. Muha naj kar poje. Bo že videla.
Torek, 27. aprila
Popolnoma miren sem. Naredil sem načrt, kako bom uničil Muho, ki sploh ne poje, ampak se samo pretvarja in me spravlja ob živce. Najprej jo bom ujel, potem pa jo bom hladokrvno umoril. Ujeti je ne bo težko, saj dobro vem, kako razmišlja in kaj v določenih trenutkih namerava. Sem kot kak pripadnik specialne vojaške enote.
Sreda, 28. aprila
Hočem, da pred smrtjo trpi. Razčetveril jo bom. Ujel jo bom v past, ki sem jo našel na podstrešju. Najprej sem jo sicer hotel ujeti na tradicionalen način, v mrežo, ampak s tem bi preveč tvegal. Obilna kot je, bi mi lahko strgala mrežo, pa še mene bi lahko poškodovala.
Četrtek, 29. aprila
Ne bom je razčetveril, ker ima šest nog in ne štiri, kot sem sprva predvideval. Se bom že potem česa spomnil, ko jo bom ujel. Bliža se ti konec, pevka!
Petek, 30. aprila
Odstranitev tujka, kot se temu reče v vojaškem žargonu, bo nekaj posebnega, praznik. Zato sem se odločil, da bom obred opravil v nedeljo. Zdaj se moram obnašati naravno, da ne bo česa posumila.
Sobota, 1. maja
Zakaj se mi to dogaja? Kaj neki sem zagrešil, da se mi vse to dogaja? Skrit sem bil za Picassojevo sliko, ko je prišla Joži. V rokah je imela nekaj, kar je spuščalo neznosen smrad. Hitro sem stekel v mrežo in v sobi z vojaškimi pripomočki našel plinsko masko. Nadel sem si jo, zapahnil vsa vrata in okna in prestrašeno gledal ven. Nemočen sem gledal, kako Muhi postaja slabo. Začela je omahovati in na koncu je nezavestna obležala na okenski polici. Tako je trpela polovico dneva. Umrla je počasi in boleče, jaz pa nisem mogel storiti ničesar! Zakaj se mi to dogaja? Prekleta Joži!
Nedelja, 2. maja
Vedno, kadar zaprem oči, vidim prizor, ko je umirala Muha. Nobenemu pajku ne privoščim, da bi doživel kaj takega, kot sem jaz. Postavil ji bom spomenik. Zasluži si ga.
Ponedeljek, 3. maja
Muhi sem postavil spomenik. Sam sem ga spletel. Imel sem odličen govor, a v grlu me je tako stiskalo, da sem komaj govoril. Škoda, da ni bil prisoten še kdo. "Operni pevki Muhi: Zapustila nas je enkratna oseba, prijateljica, soseda, odlična pilotka in vdana državljanka, primadona Musca domestica. Živela je za glasbo in umrla je zanjo. Marsikdo njenega petja ni razumel in jo je zato zaničeval. Ponosna, kot je bila, se na to ni ozirala. Vsi, ki smo jo poznali, se je bomo spominjali z nasmehom na ustih, s solzami v očeh in trpkostjo v prsih. Imeli smo jo radi, ona nas je imela rada. Ohranimo jo v spominu kot živahno sosedo." Ob vsem tem vedno začnem jokati. Ne morem pomagati, ko pa sem tako čustven. Muha bi bila ponosna name. Pa Janja tudi.
Torek, 4. maja
Vse osebe, ki so mi v življenju kaj pomenile, so me tragično zapustile. Očeta so izgnali, mati je umrla od žalosti, sestra Amalija je bila zaprta, ker je pojedla nekega pajka. Nadlegoval jo je, pa ga je požrla. Sodišče ni imelo usmiljenja. V zaporu se ni počutila dobro, pa je pobegnila. Ujeli so jo in... Dobro, da imam ta zvezek. Ko se razpišem, mi je pri duši veliko lažje. Koliko moram jaz v življenju prestati.
Sreda, 5. maja
Jaz sem tako osamljen.
Četrtek, 6. maja
Pogrešam Janjo in Muho.
Petek, 7. maja
Ne vem, zakaj, ampak občutek imam, da Janja ni mrtva.
Sobota, 8. maja
Ponoči me je tlačila mora. Bil sem v parku, na sprehodu. Obut sem bil v bele teniske. Na koncu drevoreda sem zagledal Janjo. Smehljala se mi je in me vabila. Stekel sem k njej, okrog mene pa so letale ogromne muhe. Ko sem prišel do Janje, me je začela napadati z vilicami in se smejati kot čarovnica. Obrnil sem se, da bi zbežal, na tleh pa so ležale muhe, se krohotale in se držale za trebuhe. Zakričal sem in se zbudil na nočni svetilki. Bojim se, da ne bi bilo to noč enako, zato bom zdaj še malo iskal besede v SPKJ, da se pomirim.
Nedelja, 9. maja
Šel sem na sprehod. Sonce je sijalo in enkraten dan je zaživel v čudovitem vonju majskih cvetic. Sprehod je bil skoraj popoln. Manjkala je Janja. Vse sem si lepo zamislil. Imela bi piknik na mehki, voljni travi. Do sončnega zahoda bi molče sedela na karirasti odeji in čutila bi toplo in neskončno ljubezen, ki se je v teh spokojnih dneh v tople, nežne niti stkala med nama. Prvič v življenju zares čutim toplino v srcu. Zares čutim polnost… popolnost lastnega duha. Čutim, kot bi se na široko razprostrl po svetu in postal eno z naravo. Postal bi eno s tabo, Janja, ker ti si zame vsa pokrajina, vsa narava. Ker jaz brez tebe nisem več, moja duša se sesuje, ko pomislim, da te ni. Ko moje telo zaspi, mi duh nemirno blodi in hrepeni: Daj, tu bodi. Prosim, Janja, bodi tu.
Ponedeljek, 10. maja
V mestu je bila razprodaja. Kupil sem prevleke za posteljo, tepih, nov radio, kar 16 parov čevljev in še nekaj drobnarij za gospodinjstvo. Bilo je 40% znižanje, pa se mi je zdelo pametno kupiti nekoliko več, čeprav ničesar ne potrebujem. Kdo ve, kdaj bo spet taka priložnost. Janji sem kupil vrtnico. Zazdela se mi je nekako bolj vesela, ko sem ji jo zataknil za okvir slike. Z novo krpico sem zloščil Muhin spomenik.
Torek, 11. maja
Ko sem danes opazoval sonce, sem ugotovil, da je ljubezen, ki jo čutim do Janje, prav taka kot sonce. Čutim sonca toplino, a ne vidim ga še. Ko se dviga nad dolino, mi ogreje srce.
Ko svetlo in vroče tik nad mano se poti, srce mi ropoče, ker vem, da ob meni si ti.
Najlepše mi je zdaj! Pogled v nebo je pravi raj, Zemljo objema rahel piš, a ti nekje, stran od mene, spiš.
Sreda, 12. maja
Postal sem cmerava reva. Rabim hobi.
Četrtek, 13. maja
Nove teniske se krasno nosijo. Začel sem se ukvarjati s športom. Danes sem dvigoval uteži in mišice vidno rastejo. Jutri bom šel na fitness. Pretekel sem tudi 15 decimetrov čez ovire, tako da se krasno počutim.
Petek, 14. maja
Komaj držim svinčnik v roki, kaj šele, da bi šel na fitness. V hrbtu me vse boli, svojih okončin ne morem premikati, od pasu navzdol ne čutim ničesar. Nositi moram opornico za vrat. Jem samo Čokolino, ker nimam moči, da bi karkoli grizel. Bojim se, da jutri ne bom mogel priti do Picassojeve slike.
Sobota, 15. maja
S težavo sem se odvlekel do Picassojeve slike. Še vedno sem zelo šibak. Mislim, da sem se tudi malo prehladil. Šport je zelo nevarna stvar. Vsaj atletika. Mogoče bi poskusil s čim drugim.
Nedelja, 16. maja
Zaradi preventive sem kar ves dan preležal v postelji in srebal lipov čaj. Po mojem sumo borba sploh ni slaba. Bral sem članek v reviji Ogledalo družbe.
Ponedeljek, 17. maja
S težavo sem šel v knjižnico. Prebral sem knjigo Športni čas in spoznal, da je sumo borba naravnost enkraten šport. Poanta vsega je, da si čim težji, se pravi, da čim več ješ. To bom pa že zmogel.
Torek, 18. maja
Ves dan sem jedel.
Sreda, 19. maja
Jem.
Četrtek, 20. maja
Odšel sem v trgovino po hrano. Težko sem si zapel kavbojke. Drugi so zgroženi gledali za mano. Ne vem, kako so lahko nekateri tako zaostali, da ne spoštujejo športnikov. Pajki se sploh ne zavedajo, koliko truda mora športnik vložiti, koliko odrekanja je vsak dan. Namesto, da bi ti dvigovali samozavest, te samo potolčejo. Ampak jaz sem vztrajen.
Petek, 21. maja
Še več bom jedel. Rad bi prišel v najdebelejšo kategorijo.
Sobota, 22. maja
Komaj sem zlezel za Picassojevo sliko. Tu sem imel prej veliko prostora, danes pa sem se počutil precej neudobno. To je dober znak.
Nedelja, 23. maja
Ko bom dovolj težek, bom odšel na olimpijske igre in vsi pajki bodo vedeli, kdo je pajek Franci. Mogoče se bom celo preimenoval.
Ponedeljek, 24. maja
Pogledal sem se v Jožino škatlo. Zdaj sem vse dneve kar v spalni srajci, druge stvari so mi že premajhne. Šel bi na dvoboj.
Torek, 25. maja
Danes sem hotel imeti tekmo, na kateri bi se lahko dokazal, pa nimam nasprotnika! Država zelo slabo skrbi za športnike! Nekoč bom kandidiral za ministra. Nekdo mora kaj storiti.
Sreda, 26. maja
Trebuh me boli. To je sigurno znak lakote, zdaj ko se mi je želodec raztegnil. Ves dan že jem, mene pa vseeno zvija. Nekaj ne bo v redu.
Četrtek, 27.maja
Jaz ne morem več jesti. Sobota, 29. maja
Zanimalo me je, koliko sem težek. Ko sem se nazadnje tehtal, sem imel 13 mikrogramov, ampak takrat sem imel ljubezenske težave. Ko sem stopil na tehtnico, se je kazalec, ki kaže telesno težo, odlomil, odletel je stran. Tehtnica kaže maksimalno 2 grama, se pravi, da imam že krepko čez. Nisem več tako navdušen nad tem športom.
Nedelja, 30. maja
Danes sem se šel pogledat v Jožino škatlo. Videl sem le glavo. Škatla je premajhna. Ali pa sem jaz prevelik.
Ponedeljek, 31. maja
Postal sem en velik masten cmok. Nehal bom jesti.
Torek, 1. junija
Kesam se. Danes sem hotel brati pesmi, pa je morala biti knjiga zaradi trebuha tako daleč, da sem bil prisiljen brati z daljnogledom.
Sreda, 2. junija
Zavedel sem se. Prepozno…
Četrtek, 3. junija
Odšel sem v knjižnico. Požvižgal sem se na vse, ki so me zasmehovali. Saj vem, smejali so se moji obilnosti in moji spalni srajci. Pajki so tako neizkušeni. Nekateri še vedno niso dojeli, da se na napakah učimo. Ene napake so pač malo večje. Kaj morem za to. Izposodil sem si tri knjige: Zdrava prehrana, Hujšajmo z luno in Tibetanska metoda hujšanja.
Petek, 4. junija
Zdaj jem samo še zelenjavo. Veliko se gibam. Teh nekaj odvečnih mikrogramov se bom hitro znebil. Nikoli več ne bom nasedel manipulativnim naslovom časopisja. Preveč sem firbčen, to je ves problem.
Sobota, 5. junija
Zjutraj sem vstal, si umil zobe in šel na jutranjo telovadbo. Nisem pretiraval kot prvič. Trikrat sem si rekel, da mi bo uspelo, da mi je do zdaj vedno uspelo in da smo pajki močna, trdna in vztrajna rasa.
Nedelja, 6. junija
Za trenutek sem pomislil, da bi bilo hujšanje mogoče bolj učinkovito, če sploh ne bi nič jedel. Potem sem se spomnil, da mi je mama nekoč rekla, naj ne grem iz ene skrajnosti v drugo. Spomnim se, da sem včasih vsak dan od jutra do večera bral. Ko mi je mama rekla, da si bom zaradi branja uničil oči, sem se zbal in se en mesec nisem dotaknil knjige. Zaradi tega sem hudo zbolel. Ko sem štirinajst dni z visoko temperaturo ležal v postelji, je šla mama v knjigarno in mi kupila Slovar pajkovega knjižnega jezika. Rekla mi je, naj ga berem, a naj ne grem spet iz ene skrajnosti v drugo. Naslednji dan sem bil že zdrav. Še danes imam ta slovar, in veliko mi pomeni. Ko sem bil mlad, sem bil res trmast. Ne vem, če bi mi danes še uspelo zdržati en mesec brez knjige. No, verjetno tudi to, da bi se popolnoma odrekel hrani, ne bi uspelo.
Ponedeljek, 7. junija
Ravnokar opazujem zavese. Oprati bi jih bilo treba. Pravzaprav je vsa mreža potrebna temeljitega čiščenja.
Torek, 8. junija
Danes je bilo zelo vroče. Tako sem se potil, da sem še zdaj ves moker. Pometal sem pred mrežo, medtem pa sem se moral trikrat odpočiti. Res sem daleč prišel. Včasih se mi kaj takega enostavno ni dogajalo.
Sreda, 9. junija
Kavbojke spravim le do kolen. Nisem še shujšal.
Četrtek, 10. junija
Nekaj mi ni jasno.V slabih štirinajstih dneh sem se zredil za dober gram. Hujšam že en teden, pa nisem izgubil niti mikrograma. Če je kje pravica, je na tem svetu sigurno ni. Vsaj za pajke ne.
Petek, 11. junija
Razmišljam, da bi
Ponedeljek, 14. junija
Komaj sem prilezel nazaj. V petek zvečer sem pisal dnevnik, ko je nenadoma nekaj zaškrtalo. Tla pod mano so se udrla in padel sem v pragozd. Nezavesten sem ležal med goščavo, ko me je oblilo nekaj mrzlega. To pa ni bila le voda. Vodi je Joži dodala še nekaj zelenega, lepljivega in grozno smrdečega. Ves dan sem se umival, pa še zdaj smrdim. Popraviti bom moral mrežo. Ni mi sicer jasno, kako bom zlezel na vrh strehe, ampak bo že. K sreči mi ni nič padlo v pragozd.
Torek, 15. junija
Ni čudno, da se je zgodilo to, kar se je. Streha je 90% uničena, fasade praktično ni več, del stanovanja se je zrušil v klet. Nameraval sem sicer mrežo predelati v baročen stil, vendar bi s tem preveč zbujal pozornost, tega pa nočem. Mrežo bom skušal vrniti v prejšnje stanje.
Sreda, 16. junija
Popravljam hišo. Kupil sem 3 močne vrvi, kredo, gorske čevlje in klobuk.
Četrtek, 17. junija
Zelo sem utrujen. Danes sem v grobem opravil z notranjostjo. Jutri me čakata še streha in fasada.
Petek, 18. junija
Čisto sem zbit. Dimnik sem pustil za jutri.
Sobota, 19. junija
Spal sem kot ubit. Do pol enih!!! Sploh nisem slišal, da bi Joži strašila z zeleno pošastjo. Čisto sem izmučen. S težavo sem spletel še dimnik.
Nedelja, 20. junija
Danes sem oblekel kavbojke. Z nekoliko truda, ampak oblekel sem jih. Shujšal sem! Enkratno se počutim. Nikoli več se ne bom spustil v kaj podobnega. Nikoli več! Zjutraj sem si pripravil obilen zajtrk, potem pa sem se posvetil dekoriranju stanovanja. Vse nerabne stvari sem zanesel na podstrešje. Tudi Janjino sliko sem odnesel gor. Kaže, da sem jo prebolel. Hvala Bogu. Postal sem močen. Mreža je lepo urejena. Zadovoljen sem s svojim delom.
Ponedeljek, 21. junija
Ko sem šel tretjič mimo stene, kjer je visela Janjina slika, sem odšel na podstrešje in jo obesil nazaj. Stena je bila brez slike preveč prazna.
Torek, 22. junija
V moji mreži so črvi. Sedel sem na terasi in iskal besede v Slovarju pajkovega knjižnega jezika. V senci sem maksimalno užival, ob tem pa sem srebal malinovec z ledom. Že od daleč sem slišal glasove in razveselil sem se, ker sem se nadejal prijetnega popoldanskega obiska. Bil pa je obisk iz pekla - družina Vičko. Ata Tone, mama Betka in otroka Tjaša in Andraž. Tone je še najbolj normalen, čeprav je tako pameten, da mu kar škoduje. Prosili so me, če lahko prenočijo pri meni. Nisem mogel reči ne. Ura je tričetrt na polnoč, pa še zdaj ni miru. Upam, da bodo kmalu odšli.
Sreda, 23. junija
Sem žrtev štirih neumnih, razvajenih in primitivnih črvov. Zjutraj sem moral vsem pripraviti zajtrk. Kako ti črvi svinjajo! Pol ure sem rabil, da sem pospravil za njimi. Oba otroka sta ves dan skakala po stanovanju, a nobeden od staršev jima ni nič! rekel. Jaz si pa tudi nisem upal komandirati tujih otrok. Če bi bil jaz njun oče, bi se drugače pogovarjali. Tone in Betka sta me ves dan mučila s pripovedovanjem prijetnih doživetij. Vse vem. Kako je Tone služil vojsko, kako je nekoga rešil iz gorečega jabolka, kako bi vsi kmalu postali jabolčni sok, a je vsemogočni Tone to preprečil… Betka ga je pa vzpodbujala. "Povej mu, Tone, kako je bilo, ko si poučeval padalstvo." Da ne pozabim omeniti, da Betka izvrstno kuha, plete, kvačka, šiva, poje in še marsikaj. Sem na robu živčnega zloma.
Četrtek, 24. junija
Ti bedaki mislijo, da so v hotelu A kategorije in da imajo polni penzion. Kreteni so mi požrli že 3 zabojčke jabolk. Ne upam si jim reči, naj grejo.
Petek, 25. junija
Danes sem bil pri psihiatru dr. Milošu Sajkoviču. Predlagal mi je, naj se konstruktivno spoprimem s problemom. To bom tudi storil, samo v SPKJ poiščem, kaj to pomeni.
Sobota, 26. junija
Joži nič ne vidi. Zgodaj zjutraj, ko so Vičkovi še spali (spijo do enajstih!!), sem se odplazil za Picassojevo sliko. Upal sem, da jih ne bo več, ko se vrnem. Še vedno so spali. Prekleta Joži, lahko bi mi malo pomagala! Odločil sem se, da se ne bom več skrival za sliko. Ima to sploh še kakšen smisel?
Nedelja, 27. junija
Danes sem znorel. Vse je preraslo svoje meje. Vičkovi so si zaželeli bogato nedeljsko kosilo - nisem hotel skuhati. Trapci res mislijo, da sem služabnik. Sploh se nisem zmenil zanje. Na soncu sem prebiral SPKJ. Kar naenkrat sem zaslišal ropot in glas:"Daj, pometi pod tepih!" Betka in Tone sta v moji!! spalnici počivala. Stopil sem v mrežo in zaprepaden obstal. Začutil sem, kako mi srce hitreje bije, v grlu mi je nastal cmok, adrenalin se mi je nenormalno zvišal. Tista razvajena šmrkavca sta uničila sliko moje Janje!!! Komaj sem se zadržal, da ju nisem pošteno pretolkel. Zavpil sem: "Kaj pa počneta?!", onadva pa v jok. Kar se je zgodilo potem, je neverjetno, bolno. O tem bom jutri diskutiral z doktorjem. Betka prileti iz spalnice in me začne histerično nadirati. Sredi te histerije se pojavi še Tone, mi zagrozi, da me bo tožil in družini ukaže, naj spakira, da bodo odšli. Trikrat je menda rekel, da take nesramnosti ne bo več prenašal in da nimam nikakršne pravice oštevati NJEGOVIH otrok. Šele zdaj prihajam k sebi in tudi živec pri očesu mi še vedno utripa.
Ponedeljek, 28. junija
Lepo je biti sam. Čeprav sem ves dan pospravljal za malomarnimi črvi, sem se počutil bajno. Žal mi je le Janjine slike.
Torek, 29. junija
Čisto sem uničen. V mojem življenju se vse dogaja na tako čuden način. Zgodi se nek "BUM" in vse se postavi na glavo. Potem, kot bi odrezal, je spet vse po starem. V knjigi, ki sem jo vzel iz knjižnice, Stres danes, piše, da lahko kaj takega pripelje do stresnih situacij. Malo me je strah.
Sreda, 30. junija
Nekaj mi manjka. Odkar sem izgubil Janjo, mi v življenju nekaj manjka. Preden sem jo spoznal, česa takega sploh nisem občutil. Bral sem Slovar pajkovega knjižnega jezika in bil sem srečen. Zdaj pa se mi zdi to nesmiselno. Nič nima nikakršnega smisla več.
Četrtek, 1. julija
Odšel sem v toplice. Pošteno sem bil že potreben oddiha.
Petek, 2. julija
Spet sem šel v toplice. Dobil sem tudi malo barve.
Sobota, 3. julija
Kdo bi si mislil, da sonce pajka tako izmuči. Pripravil sem si obilen zajtrk. Do dvanajstih sem prebiral sobotno prilogo, potem pa sem odšel na sprehod v upanju, da bom koga srečal. Do sedaj se namreč nisem še z nikomer pogovarjal, razen z Janjo, pa še z njo le v mislih. A klepetati z njo je bilo prijetno. V knjižnici in trgovini pozdravim in rečem nasvidenje, vendar mi nihče nikoli ne odzdravi, zato tega ne štejem k pogovoru. Razen knjižničarka Milena. Ta je zelo prijazna in vedno odzdravi. Tisto s črvi pa je bilo tako eno samo trpljenje pri poslušanju. Do besede pa tudi nisem nikoli prišel. Ugotovil sem, da ni pol metra okrog mene žive duše. Pred devetimi meseci, ko sem se priselil, ker sem hotel za sabo pustiti boleče spomine na družino, sem iskal samoten kraj. Zelo dobro mi je uspelo. Mislim, da bo že čas, da začnem navezovati stike s pajki. Čas je, da pustim trpke izkušnje za sabo in začnem novo življenje.
Nedelja, 4. julija
Danes sem se odpravil raziskovat okolico s kolesom. Do mesta imam dobre tri metre. Tja se odpravim vsaj enkrat na teden in mislil sem, da imam že kar nekaj kondicije, zato sem se odpravil. Šel sem ravno v nasprotno smer, kot je mesto. Prevozil sem več kot 10 metrov in na koncu izčrpan prispel do ogromnega velemesta. Mesto, kamor sem do sedaj hodil v knjižnico in trgovino, je v primerjavi s tem neznatno. Tu so ogromne mreže, vile, stolpnice, imajo vrtce, šole, tovarne, gostilne in kaj vem, kaj še vse. Danes sem vse opazoval samo od daleč, iz varnostne razdalje. Obljubim, da bom to mesto bolje spoznal, zdi se mi zelo zanimivo. Počutim se kot kak velik raziskovalec. Morda bom napisal študijo o tamkajšnjih prebivalcih. Na smrt sem utrujen.
Ponedeljek, 5. julija
Navsezgodaj sem se odpravil v velemesto, za katerega sem kasneje ugotovil, da se imenuje Zuljevo. Če grem izpred mreže naravnost, prevozim dobrih 5 metrov in sem tam. Sploh ni tako daleč. Danes sem si uspel ogledati le južni del mesta. Tu sem nesrečno zašel in se znašel v četrti suhih južin. Zelo me je bilo strah, saj me je mama vedno učila, da so strašno nevarni. Na srečo nisem imel večjih problemov z njimi, samo neka teta mi je z dvignjeno pestjo nekaj dopovedovala. Kolikor sem jo lahko razumel, sem ji s svojim prepevanjem, s katerim sem preganjal strah, zbudil otroke. Kasneje sem si v nekem muzeju ogledal zelo zanimivo razstavo miniaturnih mrež. Zdaj grem spat, ker sem čisto fuč.
Torek, 6. julija
Če sem iskren, mi Zuljevo sploh ni všeč. Pajek tam ne najde nobenega miru. Šel sem v gledališče, a sem sredi predstave zaspal. Zbudila me je neka senilna starka, ko me je z dežnikom mlatila po glavi, češ da smrčim. Tega ne verjamem. Še nihče mi ni nikoli rekel, da smrčim. Še pet minut moram imeti led na glavi, potem pa grem spat.
Sreda, 7. julija
Zjutraj sem imel glavo težko kot svet. Ni se mi dalo spet v mesto. Bom šel jutri.
Četrtek, 8. julija
Nekje sem nekoč prebral, da so raziskovalci zelo potrpežljivi in vztrajni ljudje - vsaj morali bi biti taki. Bolj zaradi občutka odgovornosti kot pa iz lastnih interesov, sem se odpravil raziskat še SZ del mesta. Iz arhitekture je razvidno, da je ta del nastal nekoliko kasneje. Tudi prebivalci so nekoliko mlajši in ekstremno čudni. Sami dolgolasci v čudnih cunjah. Nobene prave vzgoje nimajo. Če bi jaz imel otroke, že ne bi bili taki. Po ulicah se sprehajajo zafnane pajkice z minimalno 3 dekagrami ličila. Ne vem… Ko sem se nekoliko razočaran vračal domov, sem na oglasni deski zagledal čuden plakat, ki je vabil na neko "noro zabavo" v petek zvečer. Sicer nisem privrženec "norih zabav", ampak zaradi splošne razgledanosti mora pajek kdaj pa kdaj videti tudi kaj takega.
Petek, 9. julija
Jaz budalo sem narobe prebral, kdaj bo zabava. Kot največji kreten sem v najboljši obleki in s fotoaparatom stal pred vhodom v dvorano. Čakal sem debele 3 (tri) ure in sem bil bedak že pomislil, da je pri njih pač taka navada, da se čaka. Naenkrat me iz megle cigaretnega dima raskavi glas opomni, da, če čakam na predstavo, danes ne bo nič, ampak šele v soboto - kot vedno. Ko sem šel ves zmeden mimo plakata, sem, butelj!, videl, da piše v soboto in ne v petek. Kako sem mogel narobe prebrati, da sem se osmešil kakor sem dolg in širok! To se mi živi dan še ni zgodilo. Res, da sem zadnje čase nekoliko manj bral, ampak vseeno.
Sobota, 10. julija
Trudim se biti miren. Šel sem v Zuljevo na "noro zabavo". Ko sem prišel v dvorano, osvetljeno z rdečimi in modrimi lučmi, sem se usedel za mizo številka ena. Mislil sem si: imajo pač moderno gledališče - za mizo. Kmalu se je začelo. Čudna glasba, ki se je ne želim spomniti, je na oder privabila v nekakšno perje odeto pajkico. Ta je plesala, če temu sploh lahko rečem ples, in se nadvse prisrčno smehljala. Ni bilo dolgo tega, ko je tisto pernato odelo odvrgla in na odru tik nad mano je stala pajkica oblečena samo v ... da ne rečem kaj. Zgrabil sem fotoaparat ter se zgrožen, osramočen in ponižan zapodil proti izhodu. Če pomislim, da se to dogaja vsako soboto... Jutri grem k spovedi, v ponedeljek pa sem se naročil pri dr. Sajkoviču.
Ponedeljek, 12. julija
Šel sem v knjižnico in si izposodil knjigo Sodobna družba in njene napake. Tu vse piše na tako hladen način. To je golo podajanje dejstev, s čimer je knjiga čustveno zelo osiromašena. Da bi ta pisatelj videl kaj takega, kot sem v soboto videl jaz, ne bi nikoli napisal takih traparij. "Družba se nenehno razvija in ta razvoj ima tudi negativne posledice na okolje." Tisto v soboto ni bil nikakršen znak razvoja, temveč globokega padca! Je pa res, da ima negativne posledice na okolje. Ubogi pajki.
Torek, 13. julija
Nič nisem spal. Domnevam, da zaradi "nore zabave". Ampak mislim, da sem dojel, v čem je poanta. Po mojem je tisto ena navadna nacionalistična raja, ki želi na prefinjen način uničiti vse, kar tujega leze in gre. Vse, kar ni iz njihovega mesta. Kajti domnevam, da se meščani zla, ki preti v tisti mučilnici zelo zavedajo. Na take finte z "noro zabavo" lovijo samo skromne raziskovalce ter naivne in obsedene turiste. Vse nas bodo uničili! Svet bo propadel! Za to se čutim odgovornega.
Sreda, 14. julija
Odločil sem se, da bom svet rešil pred prihajajočo katastrofo. Šel sem v knjižnico in si po predlogu knjižničarke izposodil knjigo Kako so napadli svet. Brez zveze! Samo neka znanstvena fantastika, nič o resničnih napadih. Ne želim, da bi svet propadel zaradi predajanja zavajajoči fikciji, zato moram pogruntati nekaj drugega. Rahlo sem obupan.
Četrtek, 15. julija
V videoteki sem si izposodil 5 akcijskih filmov: Izganjalec, Izganjalec II, Izganjalec III, Hodi po črnem in Ne dotikaj se mojih figur. Iz njih bom črpal.
Petek, 16. julija
Skoval sem dober in natančen načrt. Jutri bom šel še enkrat tja, da popolnoma preučim prostor in obnašanje. Se bom pač žrtvoval. Nekdo se mora. No, šel bom tja, sabo bom vzel kovček vsega potrebnega. Naredil sem spisek: žvečilni gumi, modra galica, žepni nožek, lasna sponka (to moram še kupiti), vezalke, vstopnice za bejzbol in slamica. Naprej bom pa improviziral. Pred spanjem bom še enkrat prebral knjigo Kako premagati strah. Uspelo mi bo! Mora mi uspeti!
Nedelja, 18. julija
Včeraj sem se vrnil zelo pozno ponoči. Sedel sem za mizo, ki je bila najbližje odru. Zavesa se je odgrnila in pred mano je v vsej svoji veličini, čarobnosti in milini stala v svileno pernato obleko zavita Janja. Doživel sem tak šok, da sem sedel tam z odprtimi usti in zijal na oder, dokler me ni nek gospod polil z viskijem. Ko sem se zavedel, sem iz strahu, da me Janja ne bi spoznala, zdirjal ven. Komaj sem se nadihal svežega zraka. Danes ponoči sem sanjal o njej. Spet sem srečen. Jutri grem v Zuljevo, da jo poiščem. Tokrat bom bolj odločen. Ne smem je spet izgubiti.
Ponedeljek, 19. julija
Ogromno energije imam. Danes sem po dolgem času spet temeljito pospravil stanovanje. Okrog mreže sem posadil rumene petelinčke. Sicer sem hotel iti že danes po Janjo, pa sem premislil in ugotovil, da jo moram pripeljati v urejen dom.
Torek, 20. julija
V velemestu so vsi zelo prijazni. Ko sem prišel v Peresno ulico, tja kjer imajo vsako soboto plesno prireditev, sem nekega gospoda vprašal, če pozna Janjo, ta pa mi je prijazno odgovoril, da je žal ne pozna. Še nakaj časa sem tako brez uspeha poizvedoval, nakar sem se spomnil, da Janji mogoče sploh ni tako ime. Ko sem nekoga vprašal, če pozna tisto plesalko, ki je plesala v soboto zvečer, jo je takoj spoznal. Rekel je, da ji je ime Moni in živi na Peresni ulici 14. Jutri jo bom šel obiskat. Zdaj berem knjigo Ulovimo samozavest.
Sreda, 21. julija
Danes sem šel k Janji. Njeno umetniško ime je Moni. Tako verjetno ohrani zasebnost. Takoj ko sem prispel, sem vedel, da sem prišel prav. Kako lepo urejen vrt ima. Pa kako prisrčno mrežo. Vse polno palčkov jo obdaja. Ta drobna bitja jo čuvajo... Kot bi bila Sneguljčica. Ko se pajek sprehaja mimo fontan in sladkodišečega cvetja, ga obide čarobno blažen občutek. Prevzame te neizmerna mirnost in lahkost bivanja. Srce in duša bi se dvignila nad oblake in vsemu svetu zakričala: Srečen sem! A mehka trava, ki me je žgečkala po podplatih, me je obdržala na realnih tleh, tako da sem - medtem ko sem užival v belem vonju košatega grma - opazil precej obilno pajkovko na drugi strani vrta. Potem sem zbežal. Verjetno je bila njena mama.
Zdaj ves blažen tu sedim, z nemirom v srcu še bedim in mislim nate, draga Janja.
Ti si moja travna bilka, kadar v valu čustev se utapljam. Ti si sonce moje, luč si zlata, ko mi v temni noči moč poide. In si cvet, ki v mojem srcu rase in ga obdržal bom le zase.
Jutri bom kupil šopek sončnic in šel k njej. Že vidim, da danes ne bom nič spal.
Četrtek, 22. julija
Bil sem pri Janji. Se vidi, da živi težko življenje. Pa sem mislil, da je meni hudo. Komaj sem pajkovko, za katero sem mislil, da je njena mama, a je služkinja, prepričal, da me je spustila k njej. Prišel sem v njen salon. Ležala je na zofi. Na obrazu sem razbral skrbi in osamljenost. Planil sem k njej in ji rekel, da bom poskrbel zanjo, da na svetu ni sama in da jo imam neskončno rad. Bila je prepričana, da sem samo še eden od mnogih tečnih oboževalcev in me je hotela na hitro odpraviti s sliko in avtogramom. Ko sem ji razložil, da sva nekoč živela v nasprotnih kotih Jožine sobe, mi je rekla, da sem nor. Prišla sta dva bodypajka in me vrgla ven na vrtnice. Briga me roža! Ves sem opraskan. Kako naj se tak prikažem pred Janjo? Saj vem. Dobro vem, kaj prestaja. Boleha za kronično osamljenostjo. Jaz vem, kako je to. In zato ne pusti nikogar blizu. Žalostno.
Petek, 23. julija
Razmesarjena duša in kot kamen težko srce, ki nosi v sebi kot britev ostro bolečino, mi gineta od žalosti in razočaranja. Janji sem z zanosom zrecitiral vse pesmi, ki sem ji jih kdajkoli namenil. S hladnim pogledom je vame vrgla strupene besede, ki so kakor klofuta treščile obme. Rekla je, da zanič recitiram in da tudi pesmi niso kdovekakšne. Rotil sem jo, naj vendar ne bo takšna s pajkom, ki jo ljubi, ona pa je mignila z roko in spet sem bil vržen ven. Ne bom odnehal. Jaz sem bil prvi zaljubljen vanjo in jo bom tudi dobil. Z vsem svojim bitjem se bom boril zanjo.
Petek, 24. julija
Zdaj me ne spustijo več v mrežo. Že dobro. Bom pa kampiral med rožami na njenem vrtu.
Sobota, 25. julija
Skrivam se na Janjinem vrtu. Prepričan sem, da me ima rada. Le priznati jo je strah. Njen odklonilen in sovražen odnos do mene je zadosten znak. Globoko v sebi me ljubi. Vem.
Nedelja, 26. julija
Danes že četrtič skušam prodreti do njenega srca. Dobil jo bom!
Ponedeljek, 27. julija
Močno sem razžaljen. Z Janjo sva se odkrito pogovarjala. Pristopila je k meni in me z mehkim, žametnim glasom vprašala, kaj hočem od nje. Kot iz topa sem odgovoril: Ljubezen. Prepričevala me je, da sem jo zamenjal s katero drugo, da ni nikoli živela nasproti mene in da me ne pozna. Tako! To sem si zaslužil, ker sem cele dneve trepetal zanjo, ko je izginila! Ker sem jo iskal in ker sem jo neskončno oboževal in spoštoval! Sedaj hočem plačilo. Ne bom se odstranil, dokler ne dobim, kar mi pripada - njeno srce.
Torek, 28. julija
Danes zjutraj so me odpeljali z velikim belim kombijem. Upiral sem se na vse pretege, praskal, grizel, a ker jih je bilo več, so me vseeno premagali. Janjo sem rotil, naj mi pomaga, pa me ni slišala. Najbrž so tudi njo uničili. Stlačili so me v sobo z zamreženimi okni. Mislijo, da sem nor. Nisem nor! Odvrnili bi me radi od Janje. Sigurno so ji preprečlili, da bi me ljubila. Mene ne bodo! Rešil se bom. Potem pa bom rešil še njo.
Sreda, 29. julija
Zelo sem zaspan.
Četrtek, 6. avgusta
Danes sem se pogovarjal z doktorjem Sajkovičem. Takoj sem ga spoznal, ker sem nekoč že bil pri njem. Zelo je bil prijazen. Verjetno zato, ker sem mu takrat prinesel jabolčni štrudelj. Mama je imela prav. Pajki si take reči zapomnijo. Spraševal me je po počutju, potem pa sva se šla kviz. Vedno sem ga premagal. Bedak! Jaz sem pameten, načitan pajek in nisem od včeraj.
Petek, 7. avgusta
Pogovarjala sva se o Janji. Povedal sem mu, kdaj sem jo prvič videl, kakšna so moja čustva do nje in tako naprej. Zdaj sem se spomnil, da sem bil odtrgan od nje.
Sobota, 8. avgusta
Doktorju sem povedal, kaj se mi je zgodilo na vrtu pri Janji. Prosil sem ga za pomoč. Rad bi prišel ven, da bi jo obiskal. Sigurno me zelo pogreša, tako kot jaz njo. Rekel je, da bom šel lahko kmalu domov, če bom priden.
Nedelja, 9. avgusta
Pometel sem sobo in uredil posteljo. Smel sem na sprehod. Zaželel sem si iskanja besed v Slovarju pajkovega knjižnega jezika. Jutri bom šel morda lahko domov. Čas bo že, da operem zavese.
Ponedeljek, 10. avgusta
Tole pišem s solznimi očmi. Jokam. Nobenemu pajku ne zaupam tako kot doktorju Sajkoviču. Vem, da mi ne bi lagal. Danes mi je povedal, da me Janja sploh ne mara. Rekel je, da mu je to ona povedala.
Torek, 11. avgusta
Zakaj me Janja ne mara????????????
Sreda, 12. avgusta
Doktor je rekel, da smo na svetu različni pajki in tako kot nekateri nekatere obožujemo, pa si ne moremo nič pomagati, tako si drugi ne morejo pomagati, če nekoga ne marajo. To lahko razumem. Moj ata je oboževal rdečo peso, jaz pa je nisem nikoli maral, ker se mi je gnusila. Zaradi tega sem bil nemalokrat kaznovan. Mama mi je stala ob strani in me zagovarjala. Hvala ti, mama, da si me toliko naučila. Zdaj lahko razumem Janjina čustva do mene. Čustva, ki jih ni.
Četrtek, 13. avgusta
Odločil sem se, da bom do konca življenja živel sam in tega se nameravam tudi držati. Nikoli ne bom prelomil obljube. Po tem razočaranju to ne bo težko.
Petek, 14. avgusta
Danes me je doktor spraševal zelo neumne stvari. "Ali sem kdaj imel namišljenega prijatelja?" Seveda sem ga kot otrok imel. To je normalno. Vsi otroci imajo namišljene prijatelje. "Ali sem že bil kdaj zaljubljen?"! Res ne vem, kdo bi moral koga zdraviti. On mene ali jaz njega? Pajek lahko resnično ljubi le eno osebo in samo enkrat v življenju. Res, da sem se sprijaznil s tem, da me Janja ne mara, nikoli pa je ne bom pozabil in vedno bom imel rad le njo.
Sobota, 15. avgusta
Naredil sem načrt za preostanek svojega življenja. Dvakrat tedensko bom šel v knjižnico in vsak dan bom prebral dve strani Slovarja pajkovega knjižnega jezika. Predvsem pa bom užival ob misli, da sem razumen in zmožen samostojnega življenja.
Nedelja, 16. avgusta
Jutri grem domov. Sem že spakiral. No, s sabo sem imel samo dnevnik in svinčnik, kar sem nujno rabil na Janjinem vrtu. Malo me je sram, ker sem se tako osmešil. Nekoliko sem pozabil na svoj ponos. Kot otrok sem bil zelo cmerav. Mama me je vedno učila, naj bom pokončen, kajti najhuje je, če pajek izgubi ponos. In jaz sem se šel tako ponižat! Nikoli več! Zavoljo česa takega že ne. Jutri grem domov. Srečen sem in oči mi polnijo solze. Že voham domačo posteljo in čutim svežino hladnega malinovca.
Ponedeljek, 17. avgusta
Lepo je biti doma. Le kaj mi je bilo treba vsga tega! Bolje bi bilo, ko bi ostal doma v senci in bral SPKJ. A kaj, ko si ne moreš pomagati, kadar te obvladujejo čustva.
Torek, 18. avgusta
Danes sem dobil pismo od ministrstva za finance. Piše, da po 5. odstavku 13. člena Zakona o denarnih prejemkih nisem več upravičen do materine pokojnine. Kako pa naj zdaj živim? Najprej mi ob mamini smrti dodelijo 83,6% njene pokojnine, zdaj pa mi jo kar tako, meni nič, tebi nič, vzamejo. Ne, tega ne bom požrl! Jutri so uradne ure. Šel bom tja in jih pošteno nadrl. Kaj se pa to pravi! Bil sem tako besen, da sem vse zavese opral v borih treh urah. Še dobro, da imam pomirjevala dr. Sajkoviča.
Sreda, 19. avgusta
Naša država ni vredna piškavega lešnika! Finančni sistem je totalno na psu. Tista trčena tajnica, ki verjetno sodeluje z mafijo, se je znašala nad mano in potem sem jo kar nadrl. Težila mi je, naj se neham usajat in grem delat kot vsi drugi normalni državljani. Malo je manjkalo, pa bi ji rekel, da nisem normalen. Ves nasajen sem nato odvihral ven. O, ne, temu bom prišel do konca, pa četudi bom moral tožiti državo. Jutri imam spet kontrolo. Doktorja bom prosil za nasvet. Četrtek, 20. avgusta
Dr. Sajkovič mi je vse lepo razložil. Rekel je, da je normalno, da zdravi pajki moje starosti z delom služijo denar in naj grem na Zavod za zaposlovanje, kjer si bom našel primerno službo. Verjetno sem res preveč vzkipljiv. Ampak, kako pa naj jaz to vem, če mi ni nihče nikoli nič povedal! Res nisem vedel. Moja vzgoja se je končala z materino smrtjo. Pa sem jaz kriv? Kaj hočem, življenje se kruto poigrava z mano. Torej grem jutri na Zavod, kaj mi pa preostane.
Petek, 21. avgusta
Bil sem na Zavodu za zaposlovanje. Ni tako hudo, kot sem mislil. Na oglasni deski je seznam poklicev, po katerih povprašujejo, potem pa si izbereš tistega, ki ti je všeč. Izbral sem si poklic univerzitetnega profesorja lingvistike. Vzel sem formular. Čez vikend ga bom izpolnil, v ponedeljek pa ga moram nesti nazaj. Računam, da bom s prvim septembrom že lahko začel. Čutim, da se bo vse še dobro izšlo.
Nedelja, 23. avgusta
Odločil sem se pospešiti predelovanje SPKJ-ja. Namesto dveh strani na dan, bom odslej predelal pet listov. Že vidim, da je poklic učitelja lep, a tudi zahteven. Nič ne de, vedno sem se rad trudil.
Ponedeljek, 24. avgusta
Na zavodu so mi rekli, da za izbrani poklic nimam ustreznih kvalifikacij in da sem lahko s svojo osnovnošolsko izobrazbo kvečjemu smetar ali skladiščnik. Me pa res zanima, kdo je prebral že 293 strani SPKJ-ja. Pa tudi življenjskih izkušenj imam kar nekaj. Nihče mi ne bo govoril, da sem neprimerno usposobljen! In nihče mi ne bo podtikal službe, katere noče nihče opravljati. Saj vem, kaj govorijo za hrbtom: “Franci je trčen, zanj je dobra vsaka služba.” O, ne, nisem tako neumen.
Torek, 25. avgusta
Odločil sem se protestirati. Ne bom hodil v službo. Vztrajal bom, pa četudi umrem od lakote. Bomo videli, kdo bo prej odnehal.
Sreda, 26. avgusta
Zaradi službe se sploh ne sekiram. Slab mesec lahko še živim od prihrankov. Bom že kako. Ne bodo me vsi okrog prinašali.
Četrtek, 27. avgusta
Danes sem se pošteno prepotil. Pospravljal sem klet, da bom imel kam spravljati ozimnico. Živim čisto normalno. Kdo bi si mislil.
Petek, 28. avgusta
Danes mi je doktor Sajkovič povedal nekaj skrajno bedastega. Rekel mi je, da mi bo to povedal, ker sem pameten in dojemljiv pajek. Previdno se je s svojim prevelikim trebuhom nagnil čez mizo in rekel, da sem si v hudi osamljenosti Janjo preprosto izmislil. Rekel je, da je Janja obstajala samo v moji glavi in nikjer drugje. Kaj takega lahko reče samo on, ker me ne pozna dobro. Saj nisem nor, da bi si izmišljeval osebe, ki ne obstajajo. Ampak tega mu nisem povedal. Saj nisem neumen. Dobro vem, kaj bi radi. Prevzgojili bi me. O, ne! Nisem tako trapast, da tega ne vem. V svojem življenju sem že veliko skusil, večinoma hudega. Jaz vem, kaj je življenje. Še predobro vem.
Sobota, 29. avgusta
Razmišljam, če si nisem Janje res izmislil. Čisto možno, ko pa sem bil tako osamljen. In naiven! Večkrat počnem take traparije, da kar res ni. Imam pa tudi bujno domišljijo, tako da je čisto možno. To zadevo bom temeljito preučil. Šel bom v knjižnico in si izposodil vse psihološke knjige, da vidim, kaj je res in kaj ne. Vesel sem, da se lahko tega lotim popolnoma objektivno. Janjo sem že čisto pozabil.
Nedelja, 30. avgusta
Ves dan sem si izpraševal vest. Hotel sem dognati, kaj je res in kaj ne. Ne morem verjeti doktorju in ne morem si dokazati, da nima prav. Ko mi je umrla sestra Amalija, sem nekaj časa živel na robu živčnega zloma. Dedku in njegovi študiji se imam zahvaliti, da sem zbral pogum in se odselil. Tu, v samoti, sem se v celoti posvetil SPKJ-ju in nekako pozabil na družinsko tragedijo. Potem sem kmalu začel opazovati Janjo, kar je korenito spremenilo moje življenje. Izguba družine me je verjetno preveč spremenila in zaznamovala, da bi to lahko kdajkoli pozabil. Najbrž sem vse to potlačil vase, kajti osamljenost sem še vedno čutil, dokler nisem spoznal Janje. Tu pa se postavi vprašanje, ali je Janja v resnici sploh obstajala. Jaz mislim, da je. Kaže, da lažje zaupam papirju kot pa doktorju. In kadar veliko napišem, se počutim mnogo bolje. Najraje bi nehal hoditi v ambulanto. Mislim, da je ne potrebujem. Vedno sem znal poskrbeti zase, pa bom tudi zdaj. Mama me je veliko naučila. Zdi se mi, da res nikogar ne potrebujem. Živim lahko sam, v svojem svetu, kjer se najbolje počutim in kjer se mi ni treba prilagajati.
Ponedeljek, 31. avgusta
Izposodil sem si kar nekaj psiholoških knjig in upam, da mi bodo v pomoč. Pri izboru mi je precej pomagala knjižničarka Milena, ki je mislila, da sem začel študirati psihologijo. Rekel sem, da delam samo neko raziskavo. Očitno jo psihologija precej zanima, saj je rekla, da bi zelo rada izvedela rezultate raziskave. Na, pa sem spet v godlji. Ne morem ji kar reči:"Ja, ugotovil sem, da sem normalen in si nisem izmislil Janje." Ali še huje:" Raziskave so potrdile domnevo dr. Sajkoviča. Sem psihotik." Si bom že česa izmislil. Torek, 1. septembra
Nič pametnega nisem ugotovil. Čeprav sem izvedel ogromno novih stvari, o katerih se mi niti sanjalo ni. Duša je blazno čudo.
Sreda, 2. septembra
Precej ugotovitev kaže na to, da je bila Janja res izmišljena zaradi potrebe po zapolnitvi notranje praznine. Po mojem sem naredil napako, ko sem se odselil. Moral bi ostati med pajki, v družbi. Dobil sem pismo od socialne službe. Bogsigavedi, kaj spet hočejo od mene. V petek moram tja.
Četrtek, 3. septembra
Ni lepšega življenja od mojega. Sem prijeten mladec (ha!), ki si izmišljuje pajke okrog sebe. Na smrt se zaljubi v pajkico, ki je v bistvu sploh ni. Najboljši del svojega življenja posveti pajkici, ki dejansko ne obstaja. 3 (tri) tedne zapravi v umobolnici, ker napade pajkico, za katero misli, da je tista, ki v resnici sploh ni živela, ampak je on prepričan, da je živela, zato zaradi taiste neobstoječe pajkice, za katero on ne verjame, da ne obstaja, preštudira vse psihologe zato, da bi se prepričal, ali tista pajkica živi le v njegovi glavi ali je resnična oseba. Ko si dokaže, da pajkica zares ni nikoli obstajala, si ne verjame. Kako lepo bi bilo, ko bi mi še jutri na socialni povedali, da jim je žal, ampak njihov sklep je pač tak, da, ker sem sebi in drugim nevaren, žal nisem več sposoben živeti sam in bi me pri enajstih mesecih cvetočega življenja vtaknili v dom za ostarele in duševno prizadete pajke. Moje življenje bi bilo zares popolno.
Petek, 4. septembra
Danes se mi je zgodil eden lepših dni mojega življenja. Finančno sem preskrbljen do konca svojih dni. Ponudili so mi, da v svoj dom vzamem enega brezdomca, za kar bi tedensko dobival kar čedno vsoto. Najbolj ponosen sem bil nase, ko sem jim odgovoril. "Ne!" sem rekel. "Moj dom je dovolj velik, da lahko nudi zatočišče dvema brezdomcema." Bili so navdušeni nad mano in mi zvišali podporo za 2%. Seveda bi bil jaz bolj vesel, če bi še naprej lahko živel sam, ampak 500000 na teden pa tudi ni kar tako. Bom že potrpel. Menda bom dobil metulja in mravljinca. Na podstrešju bo dovolj prostora za oba.
Sobota, 5. septembra
Zelo sem utrujen, ker sem ves dan sesal, ribal, čistil, poliral in zračil. Do ponedeljka, ko prideta sostanovalca, moram vse lepo pospraviti in urediti. Klet in pritličje sem očedil danes, jutri me čaka pa še podstrešje.
Nedelja, 6. septembra
Mreža je lepo pospravljena. Vse je tako, kot mora biti. Ta čut za čistočo mi je ostal še od otroštva. Mama me je učila, da mora biti vse v najlepšem redu, kadar kdo pride. “Kaj bodo pa rekli, če bo vse razmetano.” Tako sem moral jaz kot najmlajši pospraviti nered, ki ga je največkrat ustvaril oče, kadar je nekoliko več popil. Pri meni ni sicer nikoli tako razmetano, ampak imam vseeno rad čisto, če kdo pride. Temu jaz pravim namensko čiščenje.
Ponedeljek, 7. septembra
To je to! Danes sta prišla metulj Samo z enim m (ne vem zakaj to poudarja, ko pa se Samo vedno piše z enim m) in mravljinec Ciril. Izgledata kar v redu. Ciril je zelo poskočen in frkoten. Vse v mreži sem mu moral razkazati. Je rekel, da bi se rad karseda hitro znašel. Samo pa je bolj plahe narave in nekoliko zadržan. Zdel se mi je precej zaspan. Ob osmih zjutraj sta prišla, pa je takoj vprašal, kje bo on spal. Ko sem mu pokazal spalnico, se je zgrudil na posteljo in zaspal kot ubit. Ura je deset zvečer, pa se še ni zbudil. Revež je do zdaj verjetno bolj slabo spal kje pod kakšno krivo vejo. Kar naj se naspi. Jutri jima moram povedati, da ne smeta v mojo ropotarnico. Sicer je na vratih jasen napis Nezaposlenim vstop prepovedan, ampak da bo sigurno, jima bom to še povedal. Če česa ne maram, potem ne maram, da kdo brska po mojih stvareh. Jutri nesem nazaj psihološke bukve. Še ne vem, kaj naj rečem Mileni o rezultatih. Resnice pravgotovo ne. Prvič, zelo bi se osmešil in drugič, sigurno bi prasnil v jok, tako kot zdaj.
Torek, 8. septembra
Čuden, a uspešen dan je za mano. Ob pol osmih zjutraj me je na mizi čakal obilen zajtrk. Pripravl ga je Ciril, ki odlično kuha, v kar sem se prepričal pri kosilu, ko so bili na jedilniku beluši v sojini omaki. Potem sem se odpravil v knjižnico. Ko sem že mislil, da bo po meni, se je vse lepo izšlo. Milena me je takoj, ko sem prišel, povprašala po rezultatih. Jaz sem diplomatsko odgovoril, da so se vse moje hipoteze potrdile in da je, kot sem predvideval, možno, da si določeni pajki zaradi različnih travm (najpogosteje iz otroštva) izmišljujejo osebe, ker v sebi preprosto čutijo nekakšen primanjkljaj. Bila je navdušena. Še malo sva kramljala o vsakdanjih in manj vsakdanjih stvareh, potem pa sem zadovoljen z lastnimi odgovori odšel domov, kjer so me čakali že omenjeni beluši. Zaskrbelo me je, ker metulja Samota ni bilo nič na spregled. Še veno spi. To je nek čudak. Ali pa je hudo zaspan. Prepričan sem, da bo prišel čas, ko se bo zbudil. Čudno se mi zdi, da mi Ciril kar sam od sebe pripravlja hrano. Pa konec koncev tudi to, da je Milena kar naenkrat tako prijazna z mano, ko pa me je do zdaj vedno le pozdravila. Svet se spreminja. Lahko rečem, da na bolje.
Sreda, 9. septembra
Tudi danes me je Ciril presenetil s svojimi kuharskimi akrobacijami. Sicer ne vem, kaj dela v kuhinji, vem le, da je rezultat v krožniku enkraten. Hotel sem ga prepričati, naj me nikar ne vika, saj je vendar starejši od mene, pa še prijatelja sva. Izgleda, da je bil zelo strogo vzgojen (zdaj sem ekspert za vpliv primarne socializacije na odraslo dobo). Vztrajal je pri vikanju. Druga zgodba je Samo. Imam ga na sumu, da je nočni metulj. Vse dneve prespi, ponoči pa se mi zdi, da slišim, kako nekdo robanti po stanovanju. Če si seveda ne domišljam, kar ne bi bilo nič novega.
Četrtek, 10. septembra
Ob nos sem. Sploh ne morem normalno dihati. V knjižnico sem šel po Veliko knjigo o metuljih. Natančno hočem preučiti njihove navade. Niti očesa nisem zatisnil, kar je opazila tudi knjižničarka Milena, ki je zadnje čase zelo nerodna. Podrla je polno polico slovarjev, kar ni prijetna zadeva, če je knjižnica polna pajkov. Okrog polnoči se je Samo primigal iz sobe in odšel v kuhinjo. Kaj je počel, ne vem. Okrog treh zjutraj je po DVEH URAH! prišel iz kopalnice in izginil v noč. Potem je bil do šestih mir. Ko je odšel, sem šel na stranišče in skoraj sem doživel lažji infarkt, nosno sluznico in vohalni sistem pa bom moral najbrž operativno zdraviti. Zdaj voham blag kamilični čaj, če bo kaj pomagalo. Ne vem, kakšne dišave in žavbe uporablja, verjetno pa bi bilo vse to v zmernih količinah čisto v redu. Ob šestih je z motorjem priropotal domov in odšel spat. Ni se še zbudil. Upam, da bo današnja noč mirnejša. Tako sem zaspan, da niti SPKJ-ja ne bom bral pred spanjem.
Petek, 11. septembra
Da, moj sum je bil upravičen. Samo z enim m je nočni metulj. Seveda! Zmeraj JAZ dobim najslabše. S čim neki sem si zaslužil, da si po neprespani noči (Samo) ne morem sam skuhati bele kave in si pripraviti spodobnega mlečnega obroka (Ciril). Cirilu bom kar povedal, naj neha s temi jedmi. Vedno mi je bilo užitek kuhati, sedaj pa mi je tudi to odvzeto. Glede Samota pa bom šel nazaj na socialno službo in jim rekel, naj ga vtaknejo kamor hočejo, ker jaz zaradi njega ne bom spreminjal svojega bioritma. Kdo je že kje videl pajka, ki podnevi spi, ponoči pa dela? To bi bilo zanikanje lastne identitete. Povedal jim bom tudi, da ga upravičeno, žal nedokazano, sumim kraje lahkega piva in feferonov iz hladilnika. Včasih mi je bila vsaj Janja v uteho, pa mi je tisti Sajkovič tudi to odvzel. Vrag naj vzame vse skupaj!
Sobota, 12. septembra
Včasih pomislim, da je vse to zrežirano, da sem igralec v filmu. Sem tragičen lik psihološke drame, katere režiser je zelo hudoben pajek, ki me izpostavlja nesramnim, tečnim, brezobzirnim in kaj jaz vem kakšnim bitjim še. To ni več normalno. Vsaka noč je hujša, za njo pa pride še bolj nemogoč dan. Danes ponoči je imel Samo žurko. Vsa mreža je bila polna metuljev, ki so frfotali sem in tja. Še dobro, da vedno spim zaklenjen. Se nič ne vpraša za dovoljenje!? Kolikor jaz vem je to še vedno moje stanovanje. Jutri bom pa Cirilu čisto zares povedal, naj mi neha streči. Če bi hotel, da mi kdo streže, bi šel v hotel. Neverjeten je. V naslonjaču sem razmišljal in ravno ko sem hotel vstati, da bi si pripravil svež malinovec, da si zbistrim misli, je pred mano že stal Ciril s kozarcem pijače v roki. Ne vem, mi bere misli ali kaj? Ne bom zdržal. Jutri mu bom povedal.
Nedelja, 13. septembra
Če ne bi bil tako trdnega značaja in če ne bi bil prepričan, da smrt ni edina rešitev, bi šel ven pred mrežo, se polil z bencinom in zažgal. Morda bi me vsaj slavili kot mučenca in heroja. Ves dan sem se pripravljal, kako naj Cirilu povem, da naj me že enkrat pusti pri miru. Po večerji, ko ponavadi malo posedim, Ciril pridrvi k meni in mi ves užaljen in zabuhel v glavo pove, da me spoštuje, ker mu nudim zatočišče v hudih dneh, vendar pa ne morem od njega pričakovati, da bo moj služabnik. Rekel je, da si bom moral od zdaj naprej sam kuhati, žal. Mislil sem, da me bo kap. Ne vem, kdo ga je kdaj prosil, naj mi kuha!! In jaz sem seveda reagiral čisto po svoje. Namesto, da bi ga nadrl kot največjega kriminalca, sem zaradi ljubega miru odgovoril: "Prav, Ciril, prav imaš." In sem šel. Saj ni čudno, da vsi tako ravnajo z mano, ko pa sem tak kreten. Iz vsega sem seveda jaz izpadel kot največji izkoriščevalec. Rekel je tudi, da me ni dolžen vikati, ker sem mlajši od njega. Bognedaj, da bi me kdo na začetku poslušal. Ne, kje pa!
Ponedeljek, 14. septembra
Pišem zjutraj. Ravno sem se vrnil iz knjižnice. Za mano je čudovita noč! Lepo je vso noč z oteklimi očmi opazovati oblačno nebo, ni kaj. Samo vso noč rogovili. Saj bi mu šel reč, naj se umiva malo tišje in da mu res ni treba ves čas prepevati, pa me je strah, da bi me premikastil. Kaj pa naj naredim, ko pa mu sežem samo so pasu. On samo kihne, pa me ni. No, vsaj dan je samo moj, kot nekoč. Zjutraj sem šel v knjižnico, da se vsaj malo pomenim z normalnimi pajki. Pravzaprav samo z Mileno. Potem mi je mnogo lažje. Zdaj si bom pripravil zajtrk.
Torek, 15. septembra
Da, obetajo se mi boljši časi ali vsaj boljša noč. Danes me je v kuhinji na pultu čakal listek. Samo je odšel na rock koncert in ga dva dni ne bo doma. To pomeni, da me danes čaka sanjska noč. Pa še luna je zelo lepa. Tudi Ciril je kar v redu pobič, odkar on skrbi za svoj želodec, jaz pa za svojega.
Sreda, 16. septembra
V kratkem bom spet stopil k dr. Milošu Sajkoviču, kajti ne verjamem, da je to vse res, kar se dogaja. Rad bi samo izvedel, kaj je narobe. Ali sem jaz nor in nerazsoden ali pa so vsi okrog mene trčeni oziroma me načrtno psihično in fizično uničujejo. Ne vem, sem kdaj grešil ali kaj? Sem bil kdaj do koga nesramen, pa se mi vse to maščuje? Moja pričakovanja mirne noči so se v celoti izjalovila. Ponoči je bila polna luna. Ciril je mesečnik. To pove vse. Zbudil se je ob devetih, ko sem jaz že dobrih sedem ur razmišljal o bistvu in smislu življenja. S Cirilom sva prijatelja in se razumeva, a kaj, ko ga nisem smel zbuditi. Baje se mesečnikov ne sme buditi, ker se jim lahko zmeša. V ničemer več ne vidim smisla.
Četrtek, 17. septembra
Spal sem kot ubit. Do enajstih. Enkrat po dolgem času sem si spet privoščil miren počitek v mirni noči. Samota ni bilo doma. Danes sem razmišljal, kako se sklanja Samo. Samo Samota ali Samo Sama? Treba bo stopiti v knjižnico po kakšno slovnico. Počutim se strašno dobro. Celo na Janjo sem pomislil samo nekajkrat.
Petek, 18. septembra
Natrpan dan je za mano, tako da ne vem, kje naj začnem. Samo je rekel, da se mu zdi, da jaz zaradi njega ponoči težko spim. Aleluja! Tip je pogruntal. Priporočil mi je baldrijanov čaj in obljubil, da bo odslej tišji. Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz tega. Bil sem v knjižnici. Šel sem pogledat, kako se sklanja Samo. Zakopan sem bil med slovnicami in iskal (nisem našel), ko se je iznenada s kupom knjig v naročju pojavila knjižničarka Milena in me kot strela z jasnega vprašala, če bi hotel iti jutri z njo v kino. Jasno, da sem rekel, da grem. Če te nekdo povabi, se spodobi iti. Vsaj mama me je tako učila. Malo me je sicer sram, ampak v kinu pa res še nisem bil. Mileni tega seveda nisem povedal. Povedal sem Cirilu. Ta me je čudno pogledal in v očeh sem videl, da mu gre na smeh. Kaj pa naj! Sem jaz kriv, da še nisem bil v kinu? Nikoli me ni nihče peljal v kino, sam se pa tudi nisem spomnil, da bi šel. Cirila sem zato prosil, če bi danes lahko šla gledat kak film, da malo vidim, kako to izgleda, da se bom jutri znal obnašati in da ne bom izpadel preveč neumen. Zdaj s Cirilom greva.
ob 23.00 Ne vem, kaj naj rečem. Spet sem v situaciji mešanih občutkov. Film je bil fantastičen (kolikor sem ga uspel videti). Vendar me dvorana s svojimi neudobnimi stoli ni očarala in prav tako nisem bil navdušen nad neotesanimi gledalci. Ne vem, kako se morejo pajki tako neprimerno obnašati. Prideš v kino, da bi gledal spodoben film, pa vse tiste čudovite zvočne efekte uničijo šumeči papirčki. Film se je že vrtel, pa so še kar jedli. Bonbončke, čips in podobne traparije, zavite v nadležno šumeč papir. To ni normalno! Za mano sta sedela dva ekstremno pametna pajka, ki sta ves čas modrovala, katerega igralca sta že videla v tisti reklami za vložen paradižnik in družinski likalnik. Ugotovila sta tudi, da se je nekdo od prejšnjega filma strašno zredil. Mislil sem, da bom znorel. Imelo me je, da bi ju pošteno nazijal. Ciril mi je rekel, naj se rajši osredotočim na film, pa teh napak sploh ne bom opazil. Vedno se moram JAZ prilagajati!
Sobota, 19. septembra
Zdaj greva z Mileno v kino. Ne vem zakaj, ampak malo sem živčen.
Okrog enajstih zvečer Tako lepega filma v svojem življenju še nisem videl. Naslova se sicer ne spomnim več, a po dobrih dvajsetih minutah je iz mojih oči privrela prva solza in do zaključnih napisov sem imel oči čisto steklene. Film me je spomnil na Janjo, na mojo prvo ljubezen. Oba z Mileno sva se strinjala, da je bila to najlepša zgodba najinih življenj. Zatopljena vsak v svoje misli in rahlo zmedena, ker je težko iz čudovitega sveta domišljije preklopiti na realen svet, sva se poslovila in si obljubila, da bova še šla v kino. To je neverjeten občutek. Še zdaj sem ves mehak. Zdaj bom zaspal z grenkosladko mislijo na Janjo. Če prav pomislim, mi je svet domišljije še bolj všeč od realnosti.
Nedelja, 20. septembra
Nisem zdržal. Moral sem spet v kino. Prosil sem Cirila, če gre z mano, ampak ni bilo tako lepo kot včeraj. Jutri grem v knjižnico, da se z Mileno spet zmenim za nov film. Ponoči zdaj odlično spim, odkar pred spanjem pijem baldrijanov čaj. Pa tudi Samo je zdaj mnogo tišji. Lahko bi rekel, da sem spet srečen. Kot bi šele zdaj začel zares živeti.
Ponedeljek, 21. septembra
Hotel sem iti v kino, pa Milena nima časa. Obema je bilo zelo žal. Bova šla pa jutri. Iz knjižnice sem zato vzel knjigo Rada ima svilo, ki sem jo pravkar prebral. Sicer nerad kritiziram, ampak po mojem je vse to preveč za lase privlečeno. Ne vem. Spekel sem jabolčno pito. Jutri je bom malo nesel Mileni, da pove, kakšna se ji zdi.
Torek, 22. septembra
Počutim se enkratno. Pravkar sem se vrnil s čudovitega sprehoda. Z Mileno sva hotela v kino, pa je zmanjkalo kart. Vsa nesrečna sva se odločila za krajši sprehod, ki je bil zelo dolg. Ogromno sva se pogovarjala. Imela sva se fino. Pohvalila je mojo pito. Počutim se super.
Sreda, 23. septembra
Evo! Pa sem spet tam! Spet sem zaljubljen. V to sem siguren, ker sem preveril simptome, pa tudi Ciril je na meni opazil spremembe. Z Mileno sva bila zmenjena ob sedmih zvečer, pa sem bil že ob dveh popoldne popolnoma paničen, ker nisem mogel najti sivih nogavic. Ob petih sem moral popiti dva aspirina, ker nisem imel nobene moči v nogah. Izposodil sem si Samovo (Samo Sama je prav) vodico po britju. Milena je rekla, da lepo dišim. Spet sva šla na sprehod. Kadar je stala čisto blizu mene, sem imel po celem telesu tak občutek kot takrat, kadar mi frizer po vratu brije dlake s tistim apratom. Še zdaj se nisem znebil tega občutka. In se ga tudi nočem. Tako sem vesel, da bi vpil.
Četrtek, 24. septembra
Nimam časa, da bi dolgo pisal, ker sva z Mileno zmenjena v gledališču.
Petek, 25. septembra
Sobota, 26. septembra