Dober sovražnik
Dober sovražnik. |
|
Iz pisma nekega domobranca posnamemo nekaj podrobnosti, ki v preprosti besedi na kratko več povedo o strahoti vojske in o njenih junakih, nego debela knjiga.
Maja meseca zgodaj ob zori smo napadli sovražnikov jarek, ki je bil zasukan izven vrste proti nam in nam je bil najbolj napoti. Med napadalci sem bil v prvih vrstah. Kakih sto korakov od naših jarkov so me že zadeli streli sovražne strojne puške; v obe stegni in v ramo sem bil hudo ranjen. Padel sem in obležal na mestu v groznih mukah. Naši so morali v jarke nazaj, ker so bili sovražniki močnejši nego smo mislili, in so kar čakali pripravljeni na napad. Več nas ranjencev je ležalo sredi med našimi in sovražnimi jarki in dalje časa so še streljali od obeh strani. Ne vem, ali sem se bal, ali sem želel, da me zadene še kak strel, tako grozne so bile bolečine. Med ranjenci je bilo tudi več črncev, ki jih je sovražnik porabil za sprednje vrste, od katerih jih največ pade. Sovražnik v premoči je jel napadati in se je bližal našim jarkom; konečno se je po hudem boju vendarle našim posrečilo, da so jih odbili. Tedaj, ko se je sovražnik umikal, sem se bal, da tudi mene vzame seboj; ujetništva pa sem se najbolj bal, zato obrnem glavo z obrazom v tla in ležim kakor bi bil mrtev.
Hipoma pa se zvrne nekaj težkega čez moje noge. Zakričal sem vsled bolečin in se obrnil. Smrtno ranjen sovražnik mi je ležal čez noge. Pogledam ga, bil je korporal. Ko revež opazi, da sem še živ, odmakne se z najhujšim naporom z mojih nog in se vleže prav poleg mene na tla. Z levo roko se je pritiskal na prsi, odkoder se mu je cedila rdeča kri skozi obleko.
»Strašno sem žejen,« vzdihne sovražnik. Nekaj besed sem znal laških, tako da sem ga razumel.
»Življenje bi dal za požirek hladilne pijače.«
V svoji pitni posodi sem imel še nekaj mrzle kave. Med pokanjem topov stegnem svojo neranjeno desnico po posodi in jo po nudim sovražnemu tovarišu. Kar zagrabil je za posodo in pil ter se mi iz dna srca zahvalil. »Bog ti stotero povrni!« je dejal in me tako hvaležno pogledal, da tega pogleda nikdar ne pozabim.
Bitka je prenehala; le tuintam je še kak zapoznel sovražnik, ki se je skrival pred streli, hitro švignil mimo naju v svoje jarke. Eden črncev-vojakov je tudi prišel mimo in ker ni bilo več streljanja, je hodil počasi in gledal po ranjencih, ki so ležali po polju. Zdel se mi je nevaren človek; gledal je kakor tiger; gotovo je hotel ropati pri ranjencih.
Blizo mene je prišel; tedaj pa so se uprle njegove oči vame kakor dva bliska. Preden sem se nevarnosti prav zavedel, skočil je kakor mačka name. Zgodilo se mi je kakor ptiču, ki ga lisica, kakor pravijo, omami s svojim pogledom, zaprl sem oči in brez moči čakal, kaj se z menoj zgodi.
Moj tovariš-sovražnik je to opazil in zakričal je nad črncem. Pogledam in vidim, da je črnec odskočil korak od mene. Kazal je bele svoje zobe in režal se je kakor volk, ki je na tem, da zgrabi ovco. Tedaj pa potegne izza pasa dolg nož proti meni, jaz zamižim, začujem besedo »kanalja« in dva strela; odprem oči in vidim, da se je blizo naju zvrnil črnec mrtev na tla; ustrelil ga je moj sovražni tovariš ...
Bil sem ves trd in prestrašen; nisem si mogel misliti, da bi sovražnik mogel ustreliti svojega bojnega tovariša.
»Kanalja črna te je hotel usmrtiti in oropati,« dejal mi je v pojasnilo korporal; »opozoril sem ga, da je to po naših ukazih prepovedano, a ker ni odnehal, sem ga ustrelil. Četudi sem tvoj sovražnik, vendar take zlobe nisem mogel prenesti.«
Solze so mi zalile oči in brez besed sem stisnil v znak hvaležnosti roko svojemu plemenitemu sovražniku. Ponoči pa so prišli naši sanitejci in naju odvedli v zasilno bolnišnico. Tam sem zvedel, da je bil ta moj dobri sovražnik — laški duhoven.