Dobro jih je splačal

Dobro jih je splačal. Anonimno

Izdano:	Domoljub 3. november 1892 (5/20), 255
Viri:	dLib 20
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Po zimi je bilo; zunaj tak mraz, da je vse škripalo. Neki kmet se pripelje iz mesta pred gostilno v okolici. Ustavi s konjem pred hišo, a gospodinja pride mu naproti, rekoč: »Oče, prav žal mi je, da danes za vas ne bo prostora v hiši; vse polno je prišlo gospode iz mesta.« — »Ej kaj tista jara gospôda! Kmet je tudi gospod in pošteno plača in jaz sem vaš navaden gost. Malo prostora bom že dobil pri peči, da se nekoliko ogrejem.« − Konja ogrne in stopi v hišo. Vse polno. »Ali je še kaj prostora zame?« — »Za kmeta je zunaj pred hišo dobro,« oglasi se eden gostov. Kmet ga jezno pogleda, a nič ne reče. Nato se vstopi za vrata ter zavpije:

»Mati, preskrbite danes mojemu novemu konju pošteno večerjo, težek voz ima, zato jo zasluži. Napravite zanj kos svinjske pečenke in črne kave. Rekli so mi, kjer sem ga kupil, da tudi pečenko jé.« − Gospodinja ga gleda, a kmet še trje ponovi svoje povelje.

Tudi drugi gostje so obtihnili, poslušali čudno govorico in si med seboj šepetali. − Gospodinja boječ se zamere, gre in napravi, češ, ako ne bo konj pojedel, bo pa gospodar njegov. − Kmalu prinese gospodinja napravljeno večerjo v veliki posodi. − »Kaj, pravi kmet, ali mislite, da moj konj je iz take posode? Kje so pa krožniki, kje nož in vilice?«

Gostje po sobi so se kar spogledovali; radovednost jih je jela nadlegovati, kam vse to meri. Zato gredo eden za drugim v hlev, da bi videli, kaj bo počel s svinjsko pečenko. − Ko pa je zadnji gost iz sobe, skoči kmet urno za mizo ter se tam pri peči mirno vsede. Kmalu se vrne gospodinja s pečenko. »Konj je neče,« reče kmetu. »Kaj, neče je, čudno. Toda ako je on neče, dajte jo meni, konju pa sena, ker pečenke ne mara.« − Ko se potem gostje zopet prostora iskali, ni ga bilo za vse; spoznali so, da jih je zviti kmet speljal po nenavadnem potu na led z namenom, da si tako pridobi najgorkejši prostor pri peči. − Dobro jih je splačal, ako je dogodek resničen.