Dobro se je izvil
| Dobro se je izvil. Šaljiva dogodbica. Podvranski |
Izdano pod psevdonimom Podvranski
| |||||||||||||
Slabo se je pač godilo kmetom v onih časih, ko so še morali hoditi grajščakom na tlako, kjer so trpeli včasi res nečloveške krivice. Pa ne mislite morda, da vsled tega ni bilo tedaj še prebrisanih, neustrašenih mož! O ne! Le poslušajte, pa sodite.
Prav zadovoljen sam s seboj in z vsem svetom je korakal nekoč v tistem času obče znani krošnjar Jakec proti domu tja v samotno goščavo. Majhne oči mu žaré samega veselja, široka usta se mu držijo na smeh, tako da preti starikavi pipici nevarnost, da pride v neljubo dotiko s trdo zemljo. Pa kaj briga danes našega Jakca sicer tako ljubljena pipica! Krošnja je prazna, žep pa poln, torej srce krošnjarjevo, kaj hočeš več? Vrh tega si je privoščil tudi kapljico pristnega dolenjea — češ, da se ne bi zameril krčmarju — in ta mu je začel nekako privzdigovati lase. Vršele so mu raznovrstne hudomušne misli po glavi, kakor sitni cestni prah, ki se je dvigal v ogromnih oblakih izpod okornih njegovih škorenj. Kar ga zmoti v teh sladkih sanjarijah konjski peket, in v trenutku stoji pred lastnikom bližnjega gradú, znanim zaradi svoje surovosti.
„No, Jakec, semenj je bil dober, kaj?“ ga vpraša jezdec, ki je bil danes izvenredno dobre volje.
„Nisem ga okusil!“ se zareži naš krošnjar, precej nevoljen, da ga moti grajščak v sladkem premišljevanju.
„Je li bilo mnogo ljudij?“ pozveduje dalje gospod iz grada, in že se začne jezno grbančiti njegovo čelo, kajti takih odgovorov ni bil vajen od svojih podložnikov.
„Nisem jih štel!“ se odreže zbadljivo naš Jakec in jo urno zavije v najgostejšo hosto, kamor mu grajščak na konju ni mogel slediti.
„Pr ...... pes!“ sikne ta skoz zobe. „Kesal se boš!“ In razljučen zavihti bič za Jakcem ter zabode ostroge konju v bok, da oddirja skokoma proti trgu.
Ubogemu Jakcu so se pač ježili lasje pri misli, da je morda razjezil strogega grajščaka, da se bodo zdaj končali vsi krasni načrti, o katerih je sanjal, v temnici na gradu. In začel je preklinjati semenj, denar, dolenjca ter naposled samega sebe. Prišedši domov, je oštel prav pošteno ubogo svojo Jero, ki mu je ljubeznivo postregla s kavo. Ko pa ga je zraven radovedno popraševala, je li bil semenj dober, ji reče: „Spravi se mi! Idi vprašat grajščaka!“ Pa sčasoma je vendar pozabil ves dogodek, in z vinskimi duhovi so ga zapustile tudi neprijetne misli.
Toda glej, drugi dan pride grajski sluga z ukazom, naj se po južini takoj odpravi v grad. „Pa,“ pristavi še, „ne smeš priti ne peš, niti prijahati, niti pripeljati se; ne smeš priti ne bos, ne obut!“
To povelje je bilo za našega Jakca, kakor strela z jasnega neba. „Oj ti prismoda precepljena! Kaj naj storim? V grad naj grem, da bo gospod zopet nahujskal pse na me, kakor zadnjič, ko se je splašil njegov neumni konj pred mojim novim dežnikom, ki je tako lepo rdeč! — Pa peš ne smem, jahati pa itak ne morem, peljati se tudi ne. — In ne obut, ne bos! Capa kosmata, kako pojde to?“
Tako je javkal ubogi naš grešnik v kotu za mizo in klical vseh štirinajst pomočnikov na pomoč, in glej šlo je! Ni bil tako neumen naš krošnjar ne! Bil je pri svoji kupčiji že v hujših zadregah, iz katerih se je znal vselej gladko izmotati, in tudi zdaj je našla zvita njegova glavica pravo pot.
Brž po južini, katero si je dal posebno dobro zabeliti, ujame domačega zajca ter ga dene v vrečo. Nató obleče dolgo, široko suknjo — Bog ve, od katerega pradeda jo je podedoval — v katero bi lahko zlezli trije Jakci, in si obuje stare črevlje, katerim je bil odrezal podplate. Torej ni bil ne bos, ne obut. Tako opravljen privleče svojega kozlička iz hleva, mu položi jedno nogo na hrbet, dočim stopica z drugo po tleh, stisne vrečo z zajcem pod pazduho, in — hajdi proti gradu!
Od daleč ga že zagleda grajščak, ki je ravno slonel na oknu, in grozen smeh ga posili, tako da mora mahoma sesti. Ves prejšnji srd je bil pozabljen. Čudni naš jezdec pa zapodi, dospevši do vrat, kozlička proti domu nazaj, sam pa korači prav junaško po stopnicah navzgor ter potrka, seveda ne posebno lahno, na vrata gospodove sobe.
„Kdo je zunaj?“ oglasi se ta, brišoč si od smeha solzne oči.
„Tisti, ki ga notri ni!“ dobi v odgovor, in komaj potolažena jeza mu zopet vzkipi. Odpre vrata na stežaj in nahujska svoja lovska psa na zunaj stoječega Jakca. Toda ta je bil na to že pripravljen. Smuk! spusti zajca iz vreče in — viuk! viuk! — in psa stečeta v diru za njim po stopnicah doli naprej črez dvorišče noter v bližnjo hosto. To je bilo grajščaku odveč. „Dvakrat mi je izpodletelo, a v tretje mi ne bo!“ misli si sam pri sebi in, navidezno prav prijazen, reče Jakcu, naj gre doli v klet, kjer sme pokusiti od vsakega sodčka kozarec vina, zató ker je znal tako prebrisano izvršiti dano mu nalogo; sluga da pride takoj za njim. Zvitemu Jakcu pa sladke besede nočejo prav dopasti, pritisne torej uho k vratom in sliši grajščaka govoriti:
„— — — — ko pa pride do zadnjega sodčka, kjer imam najboljše, tedaj pa bij in klesti po njem, dokler — !“
Slišal je dovolj. Bliskoma pograbi metlo, ki je stala v kotu, in smukne v klet, kjer prav nedolžno čaka na slugo. Začneta pokušati vince za vincem, kajti dokaj lepa vrsta sodov je stala tukaj. Kozarec za kozarcem je stekel že po grlu krošnjarja, ki se je čutil čimdalje močnejšega, in kapljica je postajala čimdalje boljša. Tu pride osodepolni sodček. Urno priskoči Jakec, izdere pipo, zgrabi metlo ter udriha prav hitro po plečih sluge, ki je, pozabivši povelje gospodarjevo, vtaknil hipoma palec v luknjo na sodu, da bi tako rešil sladko vince. Zraven pa rjove zviti lisjak na vso moč: „Avbe, avbe! Pusti, potep ti grdi! Saj so gospod dovolili. Za Kriščevo voljo, gospod, pomagajte, sluga me hoče ubiti! U-u-u!“ ter tuli in kriči tako, da prevpije popolnoma slugovo klicanje. Gospod pa stoji vrh stopnic, se drži od smeha za okrogli trebuh in, meneč, da padajo mastni udarci res Jakcu na hrbet, vpije: „Tako je prav! Le naprej, le udrihaj!“
Naposled vendarle veli: „Dovolj!“ in še jedno osoljeno naloži Jakec slugi na pleča, sleče hipoma suknjo, seže po polovici teleta, katero je opazil med popivanjem na zidu, jo vrže črez ramo, suknjo na njo in hiti glasno kričeč po stopnicah navzgor. Ko ga vidi grajščak tako sključenega prikrevsati iz kleti, si misli, da se drži zaradi bolečin tako, ter ga vpraša škodoželjno: „No, si li dovolj odnesel?“
Ihté mu odgovori Jakec: „Oh, dovolj, dovolj, da komaj nesem!“ In povedal je resnico, kajti tele res ni bilo lahko; pa vendar še sam ni vedel, kdaj je prišel domov; tako hitro je izpodmikal pete.
Kako pa je grajščak gledal vinsko, povodenj v kleti, in kje je iskal polovico teleta, tega nam povestnica ni zabeležila. Tudi ne, ali je použil Jakec v miru telečjo pečenko ali ne.