Dobro zdravilo (Domoljub, 1896)

Dobro zdravilo (Resnična dogodbica)
Tone
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 8 (16. aprila) v rubriki Podobe iz življenja
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



črtova žena bi bila prav zadovoljna s svojim možem, saj ai bil tako napačen človek, a imel je na sebi napako, ki |e kalila zakonski mir in srečo. Vtepel si je bd v glavo, da je vinska kapljica najhujfia sovražnica človelkega rodu, zato jo je na vse kriplje zatiral in pokončeval. Neprestano se je bojeval ž njo, navadno je obležal popolnoma premagan v jarku. A črt se ni »tratil teb nevspehov, trdno je bil prepričan, da se bo v neprestanem boju ojačil in vspešno bil a njo. Zena bi mu bila rada dopovedala, da buta z glavo ob steno in da naj ra^ii obrne svoj srd proti drugim, hujSim sovražnikom, a žal, nista se mogla qediniti v tem, kateri sovražn k je hujši, katerega je treba bolj zatirali in preganjati. Franica je trdila svojo, Tone jo delal po svoje.

Več let je minilo, a pri Črtovih je ostalo pri starem, Črt je popival, Črtovka je zvečer navadno sama premišljevala, kako bi mogla predrugačiti moža; opominjanje, prošnje, jok, aolze in drugo ni moglo premagati in razrušiti trdnjave Tonetovega trdnega prepričanja Po dolzih letih ji je vendar pritijal žarek upanja, arečna misel ji je šinila v glavo, ko se je Tone jesenskega večera zgubil v krčmo. Tistega dnč so zakopali Pipana, pravega vinskega bratca in Tonetovega najboljšega prijatelja. Pred štirinajstimi dnevi se je revež iz krčme gredoč hudo zmotil — po noči ae vse lahko zgodi, ko dlovek ne vidi dobro — legel je na ograbek olave, meneč, da se je zakopal doma v posteljo, in Um na polju zaspal. Prebudil se je vee premočen od mrzlega delja, začel kaflljati in kmalu se je preselil v boljši svat, kjer ima človek mir pred vsemi eovratniki. ('rta je hudo sadela ta izguba; da bi se poprej vtedil, jo je tavil zopet v krčmo ia krvavo je malčeval milega druga. To priliko je vporabila pogumna Prsnica, načrt je bil takoj gotov. Opravila je večerno molitev c otroki in jih spravila k počitku. Ko se ji je zdelo že dovolj pozno, zakurila je ogenj na ognjišču in položila debela polena nanj, vzela ljubo in belo krilo in izginila v temno noč. Oprezno je stopala proti drugi vasi, kjer je Tone navadno popival, in se skrila za gosto grmovje. Ni dolgo čakala, na zvoniku je odbila polnoči, o tem času zapirajo gostilne. Kmalu zatem je pripel Tone, opotekajoč se po klancu:

Sem se oženil, se kesam,

Za ta preljubi samski stan,

Za ta preljubi samiki ilan

Se jočem noč in dani

Se jo znamo, se, mi, ki se ne bojimo nikogar! 0, kolikrat sva jo pela s Pipanom! Skoda zanj! Bom pa sam pil in pel! Čakaj, čakaj, črt, kaj se tako zapletaš? p0j raj ti, poj! Kako gre že naprej la lepa pesem? Aha, že vem:

Ce malo v oltarijco grem,

Kozarček vina popijem,

Se žena krega oiem dnij..«

Kar nenadoma se ustavi, sapa mu poide, groza mu pretrese vae koali. Križana krona! Tam aredi ograde, kjer ae je prehladi! Pipan, atoji bela prikazen in mu žuga z roko. Dub, gotovo ranjki P.pan! Ojoj, zdaj a« mu bliža! Črta mine vaa vinjenost, preplašen ae apuali v lek . . .

Franica je pritekla domov po bližnjici, vrgla nekaj drv na žerjavico, vsela se na ognjilče in ae delala, kakor bi jokala.

Tone je prisopel domov po poti ves prestrašen, zaloputnil vrata za sabo in jih zapabnil

•Ne razsajaj vendar, Tone, da ne vzbudit otrok! Kdo jih bo vtolažil? Kaj si tako bled in upal? Kje imas klobuk? Ob, da sem se ti dala preslepiti!« pravi Franica z joknjočim glasom in si otira oči s predpasnikom.

• O, Franclka moja, ne joči mi! Nikdar ne grem več pit!« tolaži jo črt, Se vedno drhteč od prebitega strahu.

• Nevsmiljeno se norčuješ z vbogo ženo, Tone!«

»Ne, Francika, obljubim ti, prisežem ti, da nikoli več!«

»Toliko ni treba, ljubi Tonček! Zadovoljna sem, če mi obljubil, da ne pojdes nikdar brez mojega dovoljenja «

•Obljubim, obljubim!«

»Samo da bo res?«

• Kakor je Bog v nebesih !•

Pri Črtovih se je začelo drugo življenje. Tone ie je res držal doma, pridno je delal in varčeval, krčme se je vselej izognil kakor vrog križa. Ljudje so atrmeli, krčmarji in vinski bratci ao ae jezili, Franica pa se je na tihem smejala. Vprašala je aicer vočkrat moža, od kod U nepričakovana izprememba, a Tone je molčal o strahu kakor zid.

Od Ukrat je preteklo dvajeet let. Črt, najpremožnejši kmet v vasi, je otnožil avojo hčerko. Veselo je bilo na ženitovaaju, samo to je avate jezilo, da sure- Sina Črt ni botel vina niti pokuaiti.

• Daj, daj, atari, vsemi ga v roko in izprazni ga na Minkino in ieninovo zdravje!« aili ga žena, zraven mu pa še zašepeče: »Danes ti dovolim, pij ga Tone!«

»Ne, pa ne«, brani se črt.

»Pojdi, pojdi! Zakaj ga ne bi danea?«

»Imam svoje vzroke, da ga ne bom «

.Čakati, jaz vam povom njegovo vzroke., pravi Franica smejč ae. In povedala jim je, kako je moža ostralila, evatje pa ao ae amejali, da je bilo kaj! Črta je bilo malo aram, a ko je žena končala, vzdignil j« kupico in dejal: »E, aaj pravim, pametna žena je rea dar Božji. Bog daj, da bi bila tudi hči laka I Bog jo živil. Trčili ao, in Črt je izprazni) kupico do dna.