Dobrosrčni Mikec in ptica Zlatoper
| Dobrosrčni Mikec in ptica Zlatoper Vera Albreht |
| |||||||||||||
Bil je reven kmet, ki je imel tri sinove. Ko mu je umrla žena, je moral najmlajši, ki so ga klicali za Mikca, ostati doma, medtem ko sta ostala dva vsako jutro hodila z očetom sekat drva. Mikec pa je moral pometati in snažiti po hiši in skuhati večerjo, da so se vsi trije najedli, ko so se pod noč vrnili z dela.
Vendar karkoli je postavil prednje na mizo, nič jim ni bilo po volji.
»To brozgo, ki si nam jo skuhal, kar sam použij,« so godrnjali in premetavali žlice po mizi, da je bil ubogi Mikec ves iz sebe od žalosti in razmišljanja, kaj naj jim vendar skuha, da bi jim teknilo. Saj je bil pri hiši en sam petelin in v hlevu ena sama kozica, denarja pa nič, da bi šel v mesto in kupil kaj živeža.
Pa je naneslo, da sta neki dan, ko je Mikec pred bajto trebil osat in koprive, priromala mimo dva popotnika.
»Usmili se naju in daj nama kaj za pod zob,« sta prosila in stegovala roke za vbogajme.
Mikec, ki ni imel ničesar zase, nikar za druge, je radevolje stopil v shrambo in jima prinesel edino latvico mleka, ki jo je imel pripravljeno za večerjo. Čeprav je vedel, da ga bodo zvečer neusmiljeno zmerjali, ko bo prednje postavil nezabeljeni močnik, vendar ni mogel pustiti, da bi tuja popotnika odšla lačna od hiše.
»Vzemita in spijta to mleko, da se malo okrepčata,« je milosrčno dejal, »saj mi bo jutri kozica spet dala novega.«
Popotnika, ki sta drug drugemu podajala latvico z mlekom, sta jo v slastnih požirkih na mah do dna izpraznila. Zahvalila sta se Mikcu, mu vrnila prazno skledo in jo mahnila naprej.
Kako silno pa se je začudil le-ta, ko se je latvica, ki jo je držal v rokah, kar ne lepem sama od sebe do roba napolnila s sladkim mlekom. Skoraj dihati si ni upal, ko jo je polno postavil nazaj na polico.
Naslednji dan sta ista popotnika ob isti uri spet prikorakala mimo.
»Speci nama petelina! Moči naju zapuščajo, a dolga pot je še pred nama,« sta tarnala in se usedla na prag pred kolibo, da bi počakala, kdaj bo jima Mikec spekel petelina.
Mikcu je sprva kar sapo zaprlo, ko je slišal, kaj popotnika zahtevata od njega.
»Edini petelin, ki nam je še ostal pri hiši. Jojmene, kdo me bo zjutraj zbudil, če ne bom več slišal njegovega petja,« je z žalostjo pomislil. Vendar sta se mu onemogla popotnika tako zasmilila v srce, da si ni dal dvakrat reči. Ujel je svojega preljubega petelina, ga oskubil in pečenega postavil prednje na prag.
Ko sta ga popotnika obrala do zadnje koščice, sta se mu lepo zahvalila in se odpravila naprej.
Da ne bi oče in brata po obranih koščicah spoznala, kaj se je bilo zgodilo s petelinom, je Mikec pobral vse raztresene koščice in jih zakopal med osat in koprive, ki je bujno poganjalo vsenaokrog. Oskubljeno perje pa je stresel v vodo, da ga odnese umazan potok, ki je žuborel za kolibo.
Kako silno pa se je začudil, ko je drugo jutro ob istem času zakikirikal na dvorišču še veliko lepši petelin, kot je bil tisti, ki ga je bil prejšnji dan spekel popotnikoma. In ko je stopil do potoka, da bi z vrčem zajel vodo, v katero je bil zagnal petelinje perje, ni bila ta več blatna in umazana, marveč kot kristal čista studenčnica je žuborela prek kamenčkov, v kateri so plavale zlate ribice.
Ko je napočil tretji dan, sta taista popotnika spet prišla mimo kolibe. Potrkala sta na vrata in ko je Mikec odprl, dejala:
»Morala bova tukaj umreti, če se naju ne usmiliš. Zakolji in speci nama kozico, ki jo imaš v hlevu. Saj sva bolj mrtva kot živa priromala do tebe.«
Ko je slišal, kaj to pot popotnika zahtevata od njega, se je Mikcu pri srcu strašno inako storilo. Vendar jima tudi sedaj ni mogel odreči. Že se je z žalostnim korakom podal proti kolibi, da vzame iz mize nož in zakolje kozico, ko sta popotnika skočila na noge in zavpila za njim:
»Stoj, stoj! Hotela sva le preizkusiti tvojo dobroto. Zdaj sva se prepričala, da si resnično usmiljen do siromakov. Poslušaj naju! Jutri se tudi ti odpravi z doma, čim bodo tvoji odšli na delo. Vendar ne pojdi po isti poti, marveč zavij naravnost v levo, dokler ne prideš do jase, kjer bo začuda tiho. Tam boš našel drevo, ki je spodaj mogočna bukev, na sredini hrast, zgoraj pa tanka breza. V njenem vrhu si je ptica Zlatoper spletla svoje gnezdo. Ta ptica ima v svoji desni peruti čudežno zlato pero. To pero ji izpuli in ko boš ž njim napisal tri želje, se ti bodo vse tri do kraja izpolnile.«
Čim sta popotnika to izrekla, sta izginila, kot bi se vdrla v zemljo.
Nemalo začuden je začel Mikec premišljati o tem kar sta mu neznana popotnika naročila.
Ker pa je bil preprostega srca in zadovoljen z vsem, kar mu je na svetu namenila usoda si ni in ni mogel domisliti treh željâ, ki naj bi jih napisal z zlatim peresom. Do večera si je belil glavo, dokler se niso njegovi vrnili iz gozda.
»Dosti mi je že tega podiranja drevja,« je rekel oče, ko je utrujen sedel za mizo.
»Dosti mi je že tega večnega otepanja močnika,« je rekel brat, ko je zajel prvo žlico.
»Dosti mi je že teh raztrganih cunj,« je rekel drugi brat, ko je zagnal v kot svoj raztrgani suknjič.
»Aha,« je pomislil Mikec, »zdaj sem zvedel za tri želje, na katere se nikakor nisem mogel domisliti.«
Vso noč ni zatisnil očesa, da ne bi pozabil, kaj so sinoči rekli njegovi, ko so sedli za mizo.
Brž ko so se zjutraj vsi trije odpravili zdoma, je tudi Mikec zaklenil kolibo in krenil v gozd. Vendar jim ni sledil, marveč je na križpotju zavil levo, kot sta mu bila naročila tuja popotnika.
Hodil je in hodil in povsod ga je spremljalo ptičje petje in trkanje žolne po lubju dreves.
Nazadnje pa je le prišel do tiste jase, kjer je bilo vse tako tiho, da si slišal svoj lastni dih. Mrtvaška tišina je vladala vsenaokrog.
Preplašen se je začel ozirati po drevju in našteval:
»To je bukev od vrha do tal,« »To je hrast od vrha do tal,«
»To je smreka od vrha do tal«, je modroval, dokler ni kot okamenel obstal pod drevesom, ki je bilo spodaj mogočna bukev, v sredini hrast, zgoraj pa tanka breza, katere vrh je bil zavit v belo meglico. In že je skozi njeno kopreno zlahka zagledal tudi gnezdo, v katerem je čepela ptica, ki je imela v svoji desni peruti zlato pero. Skoraj dihati si ni upal, ko je ves prepaden stal pod njim.
»Preplašil jo bom in zletela bo, ko bom začel plezati, da ji izpulim zlato pero,« je sprva pomislil, a kmalu se je opogumil. Zgrabil je najnižjo vejo in tako drugo za drugo, da se je najprej vzpenjal po bukvi, nato po hrastu in že je priplezal v brezo, kjer so se mu veje zlahka podajale. Tudi ptice ni preplašil. V gnezdu ga je mirno počakala in si dala brez težav izpuliti zlato pero.
Zataknil si ga je za srajco in se začel spuščati na zemljo.
¸ Brž ko je začutil trda tla pod sabo, se je spustil v dir, kar so ga nesle noge. Želel je še pred nočjo biti doma in skuhati večerjo.
Še preden pa se je lotil kuhe, je izza srajce potegnil zlato pero in z njim na košček papirja napisal vse tri želje, ki jih je bil sinoči slišal. Najprej je pomisli na očeta:
Naj samo od sebe pade drevó,
če vzame oče sekiro v rokó.
Nato se je spomnil na brata-godrnjača:
Naj se v naši shrambi šibi
vsaka polica od slastnih jedi.
Nazadnje mu je prišla na misel še bratova raztrgana suknjica:
Naj nova suknjica na steni visi
po meri urezana za vse tri.
Brž je zakuril peč in stopil v shrambo po lonec, da bo v njem skuhal močnik za večerjo. Nemalo pa je ostrmel, ko so tam od stropa visele dišeče gnjati in klobase in vse police so se šibile najboljših jedi. Zdaj res ni bil več v skrbeh, kaj naj skuha za večerjo.
Ko je videl, kako hitro se mu je izpolnila želja, ki jo je komaj napisal, se je ozrl v kot in že so tam na steni visele tri lepe nove suknjice, pripravljene za očeta in oba brata. Ta večer je z najbolj izbranimi jedmi obložil mizo še preden so se njegovi vrnili iz gozda.
Ni trajalo dolgo in že je slišal, da prihajajo. Ko pa so odprli vrata, so vsi trije od začudenja obstali na pragu.
»Za božjo voljo, kakšen dobrotnik nam je nocoj pripravil takšno pojedino?« so radostno vzklikali preden so sedli za mizo. In ko so zagledali še tri nove suknjice, ki so visele na steni, si niso mogli kaj, da ne bi brž pomeril vsak svojo in vsaka je bila kot ulita zanj.
»Odslej naprej boste v gozdu samo počivali, kajti drevesa se bodo podirala sama od sebe,« je ponosno dodal Mikec, kateremu so se oči lesketale od sreče.
»Saj to je pravi čudež,« so rekli, »samo povej nam vendar kako je prišlo do vsega tega?«
Odkrito je Mikec priznal, da sta mu tuja popotnika, ki ju je nekoč skrivaj pogostil, povedala za ptico z zlatim peresom. Natanko jim je vse razložil, nazadnje tudi to, kako je prišel do njega in kakšna moč tiči v njem.
Ko pa je stopil v kuhinjo, da ga prinese in pokaže, ni tam na mizi ležalo več zlato, marveč čisto navadno ptičje pero.
»Oho,« je vzkliknil sam pri sebi, »spremenilo se je takoj, ko sem z njim napisal tri želje. Pa nič zato, saj ničesar več ne potrebujem. Zdaj imam vsega dovolj, da bom z lahkim srcem pogostil siromaka, če bo spet kdaj potrkal na moja vrata.«
Ne vem, če sta se neznana popotnika še kdaj oglasila. Toliko pa je gotovo, da ni nihče odšel praznih rok od hiše, v kateri je živel dobrosrčni Mikec.
Opombe urednice uredi
- V tipkopsu sta dva naslova: Dobrosrčni Mikec ter tudi Ptica Zlatoper, ki sem ju povezala.
- Že v rani mladosti je Vera Kesler spoznavala bajke in povesti o Gorjancih. V svoji bajki o Dobrosrčnem Mikcu je Albrehtova obdržala bajeslovna bitja iz Trdinove povesti Ptica Zlatoper (http://lit.ijs.si/trdina.html#pt.) in sicer ptico Zlatoper in drevo - spodaj bukev, na sredini hrast, zgoraj breza. Mikec, ki je v Trdinovi povesti »včasi prav razumen fant, da malo takih, včasi pa prav neumen, da tudi malo takih«, je pri Albrehtovi preprost, naiven fant, a do skrajnosti dobrosrčen.