Dobrovoljen svet, kako se je v županijskih zborih obnašati in govoriti

Dobrovoljen svet, kako se je v županijskih zborih obnašati in govoriti
Mihael Ambrož
Podpisano z Ambrož.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 1 (1.1.1851)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Spisal Ambrož.1

Županije po ustavni napravi so dogotovljene in tudi župani so izvoljeni, kterih posebna dolžnost je, zbore svetovavcov tako voditi, de se v lepim redu in brez prepíra potrebni sklepi storé, posebno tam, kjer je več odbornikov.

Svobodna županija se more sama sebe vižati, to je, po izvoljenih možéh vse županijske opravila opravljati. Zaupni možje, ki v ta namen vkup pridejo, se morajo pa tudi tako vêsti, de pokažejo, de imajo potrebno previdnost in tako obnašanje, kakoršno se sme od razumniga možá pričakovati.

Kjer koli več ljudí skup pride, se večidelj veliko govorí, – pa ne tam, kjer se veliko govorí, se tudi vselej modro sklepa, ampak le tam, kjer se po pameti govorí. De se pa polagama in v lepim redu govorí, ne smejo vsi pričijoči na enkrat gobezdati, zakaj iz take čubodre izvira zmešnjava, na zadnje clo kreg in prepír – ali pa še kaj hujšiga! De se kaj taciga ne pergodí, ampak de se v zborih, kjer več odbornikov skupej pride, lepo in vse poredama godí, je treba, de vsak vé, kako se je v tacih zborih obnašati.

V vsih zborih je vpeljan nekakšni red, po kterim se pomenki ravnajo. De se bojo vedili tudi naši slovenski župani in odborniki v zborih lepo vêsti, naj beró sledeče podučenje in se po njem ravnajo. Težko ni.

Kader se svetovavci ali odborniki s županam v zbor snidejo, naj začne župan s pervo besedo zbor, in naj oznani vse opravila, ktere so za tisti zbor ali sejo odločene.

Po tem naj posamesne opravila po versti v pomen in pretresovanje vzame, in naj razodene, kaj de je njegova misel v ti zadevi. Kader on govorí, naj vsi drugi svetovavci molčé in naj dobro pazijo na njegove besede. Kader neha župan govoriti, naj popraša okolj: kdo de izmed svetovavcov v ti zadevi hoče besedo povzeti, in ako se jih več oglasí, naj jih po versti zapiše, kakor so se oglasili, in ravno v ti versti naj tudi vsi k besedi pridejo.

Dokler kak svetovavec ali odbornik govorí, se nikakor ne sme ne župan ne kak drug svetovavec v besedo vtikovati, ne besede pregrizniti, ga ne motiti ali dražiti. Če pa govornik le predolgo govorí, če brez premíslika čenča, kakor de bi otróbe vézal, če odskakva od zapopadka govorjenja, če razžaljivo, sirovo, neotesano ali zabavljivo govorí, naj ga župan spodobniga govorjenja opomni; in ako ponovljeniga opominvanja ne porajta, naj mu besedo ustavi, to je, dalje govoriti prepové. Drugač je spodobno eno ali drugo reč grajati, drugač pa sirovo zabavljanje; – pervo je vsakimu pripušeno, ako to, kar graja, tudi dokazati vé, – drugo pa se ne spodobi v poštenim zboru.

Če govornik kak poseben predlog ali nasvèt storí, naj ga župan od besede do besede zapiše, ali naj ga od govornika spisaniga tirja. To je zato potrebno, de se pri poznejim glasovanji na tanjko vé: kaj de ta ali uni svetovavec želí.

Kader en govornik neha govoriti, naj poprime besedo tisti, ki je za njim na versti. Za to mora župan dobro paziti, de le v tem redu govorniki k besedi pridejo, kakor so se za njo oglasili.

Kader je govorjenje v eni reči dokončano, to je, kader nobeden več kaj povedati nima, naj župan glasovanje napové. Glasovanje je tisto opravilo, po kterim se zvé, za kteri predlog (ali manengo) je več glasov (ali štim).

Župan napové versto, po kteri se predlogi v glasovanje vzamejo. On mora presoditi, kteri predlog (ali ktera maninga) je poprej, in ktera poznej v glasovanje vzeti, in potem v kratkih besedah predlog oznani in popraša: kdo de pristopi k temu predlogu? Glas (ali štima) se med večim številam odbornikov nar boljši tako razodene, de tisti, ki predlog poterdijo, eno roko kviško vzdignejo. Če jih je več, ko polovíca zbornikov roke kviško vzdignilo, je predlog poterjen in velja za sklep, po kterim se mora po tem ravnati, in vsi drugi predlogi, kteri so temu poterjenimu nasproti, odpadejo in ne veljajo nič.

Kader je tako sklep v eni reči storjen, poprime župan spet besedo, in drugo opravilo v pretresovanje prinese, in se spet tako obnaša, kakor je bilo do zdaj povedano.

Kader so tako vse rečí dokončane, neha posvetovanje, ako noben odbornik morebiti še kaj druziga v posvetovanje ne predloží.

Prav dobro bi bílo, ko bi se vse govorjenje v zapisnik ali protokol zapisalo, zato de ostane k vednimu spominu in za spričevanje, ko bi se primerilo, de čez županijske sklepe kako pričkanje postane. Ako pa vsiga govorjenja ni mogoče v protokol2 zapisati, se morajo vonder predlogi in sklepi na tanjko, kakor so bili storjeni, zapisati, in de je vse tako gotovo, naj župan po dokončanim zboru protokol vsim pričijočim predbere. Potem naj župan in en ud zbora protokol podpišeta. Protokol se shrani v županijski pisarnici.

Ker so zbori očitni, namreč de sme vsak odrašeni poslušat priti, kaj se v njih sklepa in kako se ta ali uni mož obnaša, se mora pa še opomniti, de poslužavci se morajo mirno zaderžati in se v nobeno reč vtikati, ako se zato razločno ne vprašajo. V tacih zborih nima nihče pravíce govoriti, kakor izvoljeni županijski možje.


1) Z velikim veseljem smo sprejeli od g. Ambroža pričujoče podučenje, ki se nam prav potrebno zdi, de se bojo vedile tudi naše županije po Slovenskim v zborih moško in v lepim redu obnašati. De bi pa to vsi naši župani in odborniki po deželi sami po sebi vedili, nihče terjati ne more, ker je to popolnama nova reč. Nihče pa ni bolj v stanu, to podučenje bolj na tanjko in prav po domače razložiti, kakor ravno gosp. Ambrož, ki je tudi za Ljubljansko mestno županijo osnovo opravilniga reda sostavil, in kterimu, kakor naši bravci sami dobro vedó, domača beseda tako gladko teče, de jo je veselje brati. Obljubil nam je, v téh zadevah več za »Novíce« pisati. Vred.

2) Ljubo bi nam bilo, ko bi nam g. Ambrož prihodnjič en izgled taciga protokola dal. Vred.