Dogodek
Ana Gale
Izdano: Vigred 15/6 (1937), 202-205
Viri: dLib 6
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tiste dni je bilo zares hudo. Ona je legla v otroško posteljo in ni imela nikogar, ki bi ji bil rekel, naj bo pogumna. Mož se je pusto držal in taval okrog voglov. Stara mati je krotila šestero otrok, se jezila in ropotala s posodo po ognjišču.

Prišla je babica. Vsi hkrati so jo zagledali na pragu. Velika je bila, da je pokrila ves prostor v vratih. V otrokih je vstalo čustvo, kot vstane, kadar zaslišijo posebno hupo reševalnega avta, kadar zdrči mirno hiše po cesti. Svoje poglede so zapičili v podolgovati kovčeg.

Martinek je bil najstarejši otrok. Hodil je v prvi meščanski razred v bližnje mesto. Natančno se je še spominjal, kdaj je to žensko poslednjikrat videl. Takrat je zajokalo v hiši in je potem jokalo vse dni, vse dni, dokler ni najmlajše otroče shodilo. In zdaj ko je shodilo, je spet tu. Ujezilo ga je. Sunkoma se je obrnil, se zaletel v vrata spalnice in zavpil v sobo:

»Mama! Kaj išče ta ženska pri nas? Kaj bo spet otrok?«

Mati se je s postelje zazrla vanj. Ničesar ni rekla. Težko je požrla slino.

Fant pa je trmasto stal med vrati in čakal. Premlad je bil, da bi razumel, prevelik, da bi ne razumel. Zaloputnil je vrata ter mrmral v veži mimo babice:

»Dovolj nas je že. Jaz se moram učiti in ne bom pestoval, ne poslušal joka.«

»Takle je,« je potarnala stara mati.

»Martine, hej, na mleka!«

»Nočem!« se je zadri, vzel svoj nahrbtnik in izginil.

»Smrkavec!« se je razjezila babica.

Starka je pogledala za fantom. »Saj ima navsezadnje prav. Kaj ni že dovolj drobiža? Človek nima nikoli počitka.«

Babica jo je ošvrknila s sovražnim pogledom: »Zdaj vem, zakaj je fant tak. Videla sem očeta za hlevom in slišala sem vas. Zdaj vem. Uboga Kristina!« Potrkala je na vrata in je bila prva, ki je začela: »Bog daj srečo!«

Kakor grešnik je prišel opoldne sin iz šole. Ni prišel v hišo. Sedel je pred pod in se naslonil na kolena. Babica ga je zagledala skozi okno in prišla k njemu. Stala je pred njim molče — velika kakor gora. Dvignil je glavo. Oči so spraševale: Kaj je, kaj je, a ni premaknil ust.

»Martin, ti si mamo hudo razžalil.« 

Molk.

»Boš moral to popraviti.«

Globoko je povesil glavo.

»Če ti umre? In ti si se tako poslovil od nje. Ne boš imel sreče, fant, ne boš je imel. In da ti povem: Nikoli še nisem slišala sina tako govoriti z materjo. Ali te ni nič sram?«

Dvignil je glavo in videti je bilo, da se bo pognal veliki ženi za vrat in ji zaprl besedo. Pa ni skočil. Ona pa je popustila:

»Slišiš, povej mi no, zakaj si sploh hud na mamo?«

»Na mamo?«

»O, kaj te nisem morda slišala zjutraj!«

Odprl je usta, pa ni ničesar povedal.

»No?«

»Če bi bil hud nanjo, pa bi ji ne prinesel pomaranče.«

»Pomarančo si ji prinesel?«

»Prinesel, ja!« Razvezal je nahrbtnik in jo pokazal:

»Kaj ni to pomaranča? Malice si nisem kupil zato.«

Babica je umolknila. Smehljaj ji je prešinil obraz in taka se je vrnila k materi. Fant pa je hodil, hodil po vrtu in gledal v tla.

Naenkrat v hiši krik.

Planil je v vežo: »Kaj je? Kaj se je zgodilo mami!?«

Stara mati ga je zavrnila.

*

Proti večeru je velika gostija sklicala vse otroke, naj pridejo pogledat novo sestrico. Zadnji je prišel Martine. Z levico je v hlačnem žepu tiščal pomarančo, z desnico je prijel mamino roko. In ko jo je skrbelo, kako se bo družinica brez nje nocoj odpravila spat, je spregovoril fant:

»Bom jaz, mama!«