Dogodek (Matija Malešič)

Dogodek.
Matija Malešič
Izdano: Ilustrirani glasnik 3/48 (1917)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Čudovit je bil tisti dogodek. Ko danes mislim nanj, se mi zdi, ko da bi ga sanjal ali preživel v mrzlični nezavesti ali samo slutil v vročinski nestrpnosti. Ko danes mislim nanj, se vprašujem, kako je bilo mogoče? Na misel mi prihaja pripovedovanje rajnkega očeta, ki sem ga čul v mladosti. Enkrat se ni vrnil vso noč domov, mati so ga pričakovali, vzdihovali, jokali, otroci smo jokali z njimi, trepetali z njimi, molili z njimi; vso noč ni bilo miru pri nas; očetu se je moralo nekaj pripetiti, ker bi moral biti že zvečer doma. Mrzlo nas je objemalo okoli srca, grla nam je stiskalo, govoriti se nismo upali, ker bi morali izreči sumnjo. Šele drugi dan opoldne se je vrnil bled, izmučen, raztrgan, z razmršenimi lasmi in brez klobuka. Stisnili smo se k njemu in ga izpraševali, kje je bil, zakaj nas je pripravil v tak strah. Le počasi in obotavljaje nam je povedal, V gozdu, ki ga drugače pozna, je zašel s pota; ko je spoznal zmoto, se je obrnil in hotel nazaj na pot; hodil je in hodil, ali na pot ni prišel; medtem se je stemnilo; pospešil je korake — vse zastonj; na pot ni prišel; začel je teči — zastonj; obstal je, da se prepriča po drevju, kam se naj obrne — zastonj; tekel je na desno, pa isto pot nazaj in še enako pot na levo — zastonj; ves razburjen je sedel, da se odpočije in pomiri, potem je vstal pomirjen in odločen in začel hoditi v določeno smer, samo da pride iz gozda; hodil je, hodil vso dolgo noč, pa ni prišel na pot, pa ni prišel iz gozda. Ko se je zjutraj zdanilo, je videl, da je hodil vso noč okoli ene in iste drage ... Pritiskali smo se k njemu in strahoma zrli proti gozdu, kjer kraljuje hudobni gozdni mož ...

Na to pripovedovanje očetovo mislim, ko mislim na tisti čudoviti dogodek, ki se je dogodil nam.

V snegu smo trikrat naskočili utrjen gozdni vrh. Vseh trikrat smo bili krvavo odbiti, tretjič tako krvavo in uničevalno, da se je polastil peščice neranjenih divji strah in smo jo udrli v neredu, vsi zmešani in po klicih ranjencev in smrti, ki smo jo gledali, razdraženi do toposti po hribu navzdol, »Proč, proč, čimprej in hitreje proč!« je bila edina misel, ki smo jo imeli. Sovražne krogle so sikale med nami in iskale novih žrtev. V zmešnjavi se ni nihče brigal zanje, vsi smo hoteli samo nazaj, nazaj in proč od tega griča smrti, še tisti, ki so imeli že krogle v svojem životu, so hoteli samo proč, proč. Ko so jim moči pešale in so se tega zavedli, so zagnali tak krik na pomoč, da so se nam ježili lasje. Drli smo še hitreje in besneje proč, da uidemo vsem grozotam; drli eden čez drugega, suvali, kar nam je bilo na poti, vsak je poznal le sebe in svojo rešitev.

Že v vznožju hriba, kamor ni več tako silno sikalo od sovražne strani, sem zapazil bežečega stotnika, okoli njega in za njim peščico ljudi, V divjih, brezobzirnih skokih sem se jim pridružil in drl z njimi in za njimi. Veje so nas bile po obrazu in ga praskale do krvi, z vej se je sul sneg za vratove in po obrazu in nam jemal vid, na snegu nam je drselo, da smo padali, se valjali, podivjali, če je kdo stopil na nas.

Drli smo za stotnikom, kam, nam je bilo vseeno, samo proč, proč ...

Drli smo toliko časa, da smo začeli pešati, da nas niso hotele noge več nositi, da se nam je temnilo pred očmi. Prvi je omahnil stotnik in se zgrudil na kolena. Ustavili smo se, nekateri so se sklonili, da pogledajo, če je ranjen; oddaljenejši so hoteli kar mimo njega naprej, naprej, proč, proč. Dva sta pomagala stotniku na noge, ga podprla in mu pomagala naprej in proč, Vlekla sta ga s seboj naprej in proč. Morda je pozornost na stotnika, ko se je zgrudil, za hip zamorila misel naprej in proč, da smo obstali, sedaj se je pa že začelo buditi kesanje za zamujene hipe. Zbrali smo zadnje moči in drli naprej, hitreje kot prej, preden se je stotnik zgrudil.

Naprej, naprej!

Ali gremo v pravo smer?

Kaj nas briga! Naprej, proč!

Iz katere smeri smo prišli ? Ali iz te, v katero sedaj hitimo?

Kaj nas briga! Naprej, proč!

U, kako teži tornistra, kako nabija srce, kako tolče v sencu. Krvave potne kaplje se cedijo po razpraskanem licu, noge odpovedujejo, nočejo več nositi ...

Naprej ... naprej! Proč ... proč!

Glej tam ostanek stotnije, ki je naskočila desno od naše! Glej stotnika na konju, glej, kako drvijo nazaj, proč, proč!

Strnemo se, stotnik trinajste razjaše konja in ga prepusti našemu.

O, sedaj gre hitreje! Saj naš stotnik ni mogel več premikati nog, vleči sta ga morala dva! Sedaj jezdi, sedaj gre hitreje! Proč, proč, čim hitreje!

Ne razbijaj, srce, miruj, sence, ne odpovedujte, za božjo voljo ne odpovedujte, noge ... !

Zaostajaš ! ...

Misel, ostati v tem zasneženem gozdu sam, sam, s spominom na grič v ozadju, vdihne zadnje sile! Zaletim se naprej s stisnjenimi zobmi, napol zaprtimi očmi. Glej, po tem malem rebrcu navzgor so šli in izginili za hribčkom na levo! Hitim, hitim ... Po rebrcu navzgor ... ovinek ... pred mano globoka, podolgovata draga ... tu, na levo po pobočju grička, navzdolžna pot ... sledovi v snegu ... Jih že vidim ... tam zavijajo zopet navzgor ... dohitim jih ... ker navkreber ne morejo dirjati ...

Dohitim jih. Težko dihanje, v obrazih čudna rdečica, pomešana z zelenimi črtami, v očeh edina volja: naprej, proč.

Navkreber, potem zopet navzdol.

Krogle ne sikajo več med nami. Hvala Bogu, da vsaj več ne dirjajo. Če bi imel človek železno srce in mesto pljuč kovaški meh, bi ne vzdržal dalj časa tega dirjanja.

Hitimo, hitimo! Noge omahujejo, vseeno je človeku lažje, ko je med drugimi. Zdaj vas ne izpustim več iz oči!

Glej, mal griček! Stotnik že zavija za ovinek.

Naprej, naprej!

Po rebrcu navzgor ... ovinek ... pred nami globoka, podolgovata draga ... krenemo na levo po pobočju grička po navzdolžni poti ... Stotnika vidim na konju, ki tam spredaj že zopet zavija navzgor. Da bi šli vsaj po ravnem, ali vedno navzdol, še bi šlo! Navzgor hoditi, to nas tako izmuči ...

Vztrajajte, noge, za božjo voljo mi sedaj ne odpovedujte! ... Samo trenutke še, par časov še! V brezdalje se ne more raztezati ta gozd ... Čakaj, koliko časa smo hodili včeraj iz vasi do gozda in po gozdu? ... Saj se mora, kmalu se mora začeti redčiti gozd in nam oznaniti rešitev! Le pomisli, koliko časa smo dirjali nazaj, dirjali kot za stavo, da smo izpuhali skoro vso sapo in postavili srce na najhujšo poskušnjo v življenju. In sedaj tudi ne lezemo po polževo! Hitimo, kolikor nam pač dopuščajo izčrpane sile!

Ne zaostati, samo sedaj ne zaostati! Vsak hip se mora začeti redčiti gozd! In potem — naj bo v božjem imenu! Potem se bo že našla pot ven! Od tu bi je pa ne našel, če bi imel karto v razmerju ena proti milijardi ... Kaj pomaga stotniku karta v tem zasneženem gozdu, kjer ni solnca, ni znaka, na katerega bi uprl svoje orientiranje po karti?

To je križ, da moramo neprestano lesti navzgor, pa se zopet spuščati navzdol! In ti grički, in te podolgovate, globoke drage! Kako se vrste ena za drugo in ena je podobna drugi! Kak labirint! Pa bi človek našel pot ven? ...

Ne zaostati, ne zaostati! Samo sedaj še ne, samo trenutke še! Zdaj, zdaj, tam za tistim ovinkom, kamor je sedaj zavil stotnik, se gotovo začenja redčiti gozd.

Opotečem se in padem, z rokami udarim na droben led in ga prebijem. Vse polno se je naredilo takih malih mlak po gozdu in so zamrznile! Videl sem jih že par zaporedoma.

Naprej, ne zaostati! Za tistim ovinkom se mora začeti gozd redčiti! Glej, megla je začela ovijati gozd, za drevesi že čepi mrak in se plazi za meglo. Samo sedaj ne zaostati!

Za ovinkom podolgovata, globoka draga. Ah, prav gotovo redčiti! Le glej, kako naglo je izginil navzdol. Gotovo že vidi, da se bliža cilju!

Potečem, omahujem, prijemam se za veje in si pomagam naprej, opiram se na puško in jo uporabljam za palico, pred očmi mi miglja sneg in drevje in ljudje in stotnik na konju.

Niti sedaj se še ni začel gozd redčiti! Moj Bog! Ne, saj bo, saj bo! Prav gotovo, tam, za tistim drevjem ... Tudi ne?! Moj Bog ... ne morem več ...

Naprej, naprej! Mrači se ...

Hipoma me stisne pri srcu, da za bip preneha biti; odprem usta in hočem ziniti strašno in obupapolno besedico, pa me nekaj zatišči v grlu ... V kosteh in mozgu začutim oledenelost ...

Glej zamrzlo mlako, glej, na dveh mestih predrt led, kamor si butnil z rorokami, ko si padel, glej v razmočenem snegu sledove svojih kolen ...

Ostanem ... ganiti se ne morem ...

Ne, ne, saj ni mogoče!

Kdo drugi je padel! Koliko zamrzlih mlak si že videl!

Ali ta griček! Ali nisi padel ravno pod enim čisto podobnim gričkom?

Glej, mrači se! Vsi so še izginili po ovinku za gričkom. Tako hitro so izginili, prav gotovo so videli, da se je začel gozd redčiti ...

Naprej, naprej!

Zaženem se naprej, v srcu vstaja trdno in neovrgljivo pričakovanje, da na bližnjem ovinku moram zagledati zredčen gozd ...

Na ovinku sem pa zagledal pred seboj globoko, podolgovato drago ...

Ne vem, ali sem tako nerodno stopil, ali se mi je zvrtelo v glavi, da sem omahnil, padel in se strkljal po strmem pobočju navzdol. Ujel sem se, oziroma ujela me je mlada smreka, ki se je v povračilo otresla svojega sneženega nakita in me vsega pokrila. Še po sledu, kamor so odšli drugi; posegel sem z obema rokama v sneg in se nekoliko dvignil.

Hipoma sem pa prenehal z naporom, da bi se dvignil, onemel in izbulil oči.

Na ovinku, odkoder sem se strkljal do sem doli, se je prikazal stotnik na konju in za njim vojaki ...

Že sem odpiral usta, da zavpijem v trpkem spoznanju, ali preden sem iztisnil besedico iz grla, je počila od čisto blizu puška, potem dve, pet, deset.

»Zasledujejo nas ...« je zavpil nekdo z grozo izražajočim glasom.

Ko da je počila puška med jato vrat v zasneženi planjavi smo se razbegnili na vse strani, vsak na svojo roko, vsak na svojo srečo ...