Dohtar
← Učenec | Dóhtar. (Poezije) 1847 France Prešeren |
Turjaška Rozamunda → |
Tale prepis se od natisa v Poezijah 1847 razlikuje po malih začetnicah verzov in nepopolnem upoštevanju akcentov, od redakcije v ZD pa se razlikuje po besedah umerla, sim, ženitvansko, šestnajstim, serce, za-te, vejici na koncu 7. verza in vejico za koder hodiš v predzadnjem verzu. Glej tudi varianto Romanca od dohtarja (Krajnska čbelica 4, 1833), za vse variante pa Dohtar.
|
»Dóhtar, ti jezíčni dóhtar!
Káj postópaš tí za máno?
Ne prepíram se z nobenim,
de bi peljal mojo pravdo;
ní umerla teta moja,
teta moja, dekle staro,
de bi, dohtar! mi opravljal,
po nji dédino bogato;
sem premlada, de bi písmo
ženitvansko se pisalo,
dóhtar, tí jezíčni dóhtar!
Kaj postópaš tí za mano?« —
»Ne zameri, ne zameri,
cvet lepote, dekle drago!
Naj tekó ti mirni dnevi,
Bóg ti žívi teto staro.
Je v šestnajstem, mislim, léti
se možiti še prekmalo;
de te ljúbit' ni prezgódej,
tvoji mi pogledi právjo.
V pravdah ne želi peró ti,
al srce, le zá-te vžgano,
ti želi v ljubezni slúžit';
brez pokója to za tabo
vódi mi pogléde, misli
in nogé z močjó neznano,
kóder hódiš cvet lepote,
žlahtna róža, dekle drago!« —