Dohtar (Prešernove poezije)

Dohtar.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

»Dohtar, ti jezični dohtar!
Kaj postopaš ti za mano?
Ne prepiram se z nobenim,
da bi peljal mojo pravdo;
ni umrla teta moja,
teta moja, dèkle staro,
da bi, dohtar, mi opravljal
po nji dedino bogato;
sem premlada, da bi pismo
ženitvanjsko se pisalo.
Dohtar, ti jezični dohtar!
Kaj postopaš ti za mano?« —

„»Ne zameri, ne zameri,
cvet lepote, dekle drago!
Naj teko ti mirni dnevi,
Bog ti živi teto staro!
Je v šestnajstem, mislim, letu
se možiti še prekmalo;
da te ljubit’ ni prezgodaj,
tvoji mi pogledi prav’jo.
V pravdah ne želi pero ti,
al srce le zate vžgano
ti želi v ljubezni služit’;
brez pokoja to za tabo
vodi mi poglede, misli
in nogé z močjo neznano,
koder hodiš, cvet lepote,
žlahtna roža, dèkle drago!«“