Dokler te noč ne zastekli
| ← Metki | Dokler te noč ne zastekli Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Domenicos! → |
| |||||||
Smrten, temen ton raja ni in je podoben
morskemu dnu. Prihaja bolj porozno, bolj
neslišno, bolj hreščeče. Iz noči lahko padeš.
Iz črnega kota raja ne moreš nikamor pasti.
Stre te, kot bi ti pljuča strlo. Predela
te, preden sploh lahko vidiš. Ker védenje je
v posesti. V gozdu zablojeni so zbiti v suho
listje (ali v vlažno ali v kamne) z vrečami
peska, ki padajo sistematično kot noga Boga ali
boksarske rokavice, in ne šprica, udarci so
topi, koža poči, ampak ne šprica. Hrapave
so omare. Ledeniki imajo pa vase zavite
kremplje, da lahko sprejmejo kuščarja kot
pri posebnih svetlobnih efektih, ki se opre,
dá svojo glavo na sladoled. Tračnice si
morda rešil, kretnica je morda le malo
pomagala, da si zadržal za trenutek težo
prevelikega tovora, ki se centrifugalno drsa
po ogromnem vlažnem trebuhu od znotraj, in
ko se izrabi, zastonj je, kot krogla boš
švignil iz trebuha vsega, kar nam je znano.