Doktor Cmokavzarjev hymnus
| ← Savlov srd pred Gibejo. | Doktor Cmokavzarjev hymnus. Poezije Fran Zakrajšek |
Ogoljufani hudič. → |
| |||||||||||||
Pred vsem mi zdravniški bil stan je po všeči,
Sem lečil, sem videl, da srečo imám;
Ozdravel je vsak – ponosno smem reči –
In bil je otet, če – ozdravel je sam.
Prosila je majka, kažoč na bolnika:
»Za Boga! Otmite ga: Sin je, moj sin!«
Jaz brzo pritisnem in, čuj, že z zvonika
Zaklenka: Otet je bil vbogi trpin.
Izročal mi ženin je mlado nevesto,
»Oh, vsmiljenje, doktor, če ne, je vse preč.«
Jaz v mirniši stan koj odprl sem ji cesto:
On jokal je, njo pa bolelo ni več ...
Nekoga v Ameriko gnalo je hudo,
Ki, kakor verjél je, kaj dober je svet,
A lej, oboli. Jaz pritisnem in čudo:
Takoj preselim še v boljši ga svet.
Število njih ve se, ki pali so v boji
Pod Savlom in Davidom Tisoči so!
A živa jih duša nikdar ne prebroji,
Ki šli izpred mene na jame so dno.
Z gomilami kinčal mrtvaške sem loke,
Sem trgal vezi in sem stiskal solzé,
Da ne samó čebrov, ampák vodotoke
In jezera ž njimi napolnil bi že.
Da več ne morim, marsikaj sem poskusil,
Grozivne sem smrti zdaj cesti se vprl:
Zamenjal sem leke, razum sem si brusil –
Bolnik pa – o groza! – med tem je umrl.
A toljka je dnešnja svetá že prevara,
In toljko načinov je zreti stvari,
Da ni me nikoli preganjala kvara;
Marveč še povsod sem dosegel časti.
Če spravil sem v grob prebogatega kreza
Zameril se nisem, še slavo sem žel;
Sledila je hvala, nikakor ne jeza,
Dedičev me trop je objemal vesel.
Lekarne, zvonovi imeli so delo
ln mirodvor nov se sezidal je koj,
Najetih pogrebcev je kar mrgolelo,
Imel sem krog sebe hvaležnikov roj.
In da-si sem dno danaldnega soda
Le polnil in s kraja pustošil sem svet;
Bila »non plus ultra« jo moja metoda,
In moje imè kar doseglo je cvet.
Lekarnarji peli v sonetni so rimi,
Zidarji, pogrebci glušili so me;
Upili so pompefunebrovci ž njimi,
S spominkarjev ust pa grmelo kar je.