Doktor Konjorum
| Doktor Konjorum. Humoreska. Cestnikov |
| |||||||||||||
V malej kompanijskej štaciji nekdanje vojničke krajine blizu „štaba“ je bil svoje dni komandant kapetan Smolić, človek pošten, ali prekomérno pedantičen. V župnem dvoru istega mesta je živel sé ženo in hčerjo pravoslavni parok imenom Pantelija, jovijalen pop, kakor so mu rekli. Ker Smolić nij bil oženjen, je imel pridnega ordomanca, imenom Iža, kateri mu je vestno opravljal gospodarstvo, če ravno je bil pismen in uže kaprol. Ta Iža nij bil navaden človek, ampak razumel je vsega nekaj, v kuhinji, v pisarni, pri ekonomiji, v štali, povsod je bil na svojem mestu, in zato, da je kapetan Smolić na vse kriplje protežiral ter mu obetal oficirski portepé. Kakor je bila navada v takih malih štacijah, se je inteligencija rada kartala in tako najdemo nekega popoludne stotnika Smolića pri paroku Pantelji za stolom pri igri sedečega. Ravno je bil pop Pantelija pozval hčerko, da jima prinese še dva poliča, ker človek se rad poti pri kartah in to dela žejo, kar se odprejo vrata in kaprol Iža, kateri je bil ravno opral posodo v kapetanovej kuhinji, stopi v paradi in s čako na glavi v župnikov stan, salutira ter prične čitati nanovejše „regimentsbefehle“, kateri so ravnokar prispeli iz štaba. Smolić in Pantelija se nijsta dosti zmenila za te „befehle“, ampak sta še kar naprej kartala, ker take stvari ja nijso motile nikdar, nego, ko je Iža čital: „für die stelle eines feldscherers ist ein taugliches individuum auszufiden“, je Smolić takoj rekel: »E Ižo, to je nešta za te!“ — „Hvala, gospodine kapetane, neprimam!“ je odgovoril Iža, ter čital dalje. Ko je prečital nekaj o novoj monduri, je zaključil: „und die alten pfaffen sind in kisten wohlverpackt unter bedeckung anher einzuliefern.“
„Šta je to? Čitaj još jedenkrat!“ zapove kapetan.
„Und die alten pfaffen sind in kisten wohlverpackt unter bedeckung anher einzuliefern,“ — čita še enkrat kaprol Iža.
„Za Boga miloga, Pantelijo! Šta si ti uradio?!“ je vzkliknil kapitan Smolić in karte so mu pale pod stol.
„Šta sam ja uradio? Briga mene za tvoje befehle!“ mu odvrne Pantelija hladno.
„E, brate, oprosti, žao mi je, nego pomuči ti ne mogu, „befehl ist befehl“, to ti znadeš, a ja moram slušati, i to ti znadeš!“ pravi kapetan.
„Šta biesa imaš slušati? Ja te ne razumijem.“
„Nisi li čuo? Bog te dao i sveti Pantelija! Die alten pfaffen sind einzuliefren, in kisten wohlverpackt, unter bedeckung — escorte!“
„Jaz se ne pačam za vaše regimentsbefehle, pa mirna Bosna!“
„Ali se ja pačam, dragi i mili brate Pantelija, a ti se moraš pokoriti, Boga mi i učiniti sve, što zapoveda befehl“.
„Meni stalo do tvojega befehla!“ reče Pantelija, natoči čašo vina, ter jo ponudi Iži. Ali Iža nij prijel za kupico, ampak stal je kot sveča ravno in oči je imel uprte v kapetana, kateri mu je naložil, naj precej priredi voz in velik zaboj iz desek, v katerem bode mogel popo Pantelija sedeti in ležati, kako bo hotel. Voz mora biti k redu do šeste ure v jutro, in Pantelijo je povabil, naj pride v jutro še pred šesto uro k njemu.
„Zar ti zbilja luduješ in budalastiš?“ povpraša Pantelijo kapetana, potem ko je bil Iža odšel.
„Luduješ in budalastiš! Zar ti popo držiš, da ludujem in budalastim, ako točno vršim primljene befehle?“ odgovori kapetan, „a befehl kaže naročito: Die alten pfaffen sind wohlverpackt anher einzuliefren — razumiš-li to? Die alten pfaffen, to se razumeva, da se svi stari popi, katolički i pravoslavni bez razlike vieroizpovedanja imadu eskortirati v štab, i ti si stari pop, pa zato bez svakoga oklevanja ili ugovora sutra u veršlog s tobom!“
„Dobro, ma bilo, ali ti budalo pazi što radiš!“ reče Pantelija malo srdito, a kapetan se poslovi čisto prijazno ter odide.
Sledeče jutro točno ob šestej uri se postavi kaprol Ižo v pozituro, ter javi svojemu kapetanu službeno to-le:
„Melde gehorsamst, herr hauptmann, die uhr hat sechse geprügelt und das beispiel steht marschbereit vor der thür!“
„Die uhr hat nicht geprügelt, sondern geschlagen, geprügelt könntest höchstens du werden, und prilika heisst in der amtssprache gelegenheit oder wagen, nicht beispiel,“ — je kapetan korigiral Ižovo nemščino nekako zbadljivo, potem pa se je podal naravnost k Panteliji, kateri je bil uže oblečen, ter je nekako lukavo smešečim se obrazom dočakal svojega prijateljskega kapetana.
„E, dragi brate Pantelija, ajde sa mnom, da tvoje žene ne saznaju za tvoje putovanje, ja ču ih medjutim tješiti.“
„Ne boj se kapetane, ženam sam reko, da idem u štab, a tim bolje, što si mi ti priskrbio kola i kočiju.“
Potem sta odšla oba do kapetanove hiše, kjer se je Pantelija brez najmanjega prigovora postiral v pripravljeni in s perjem tapecirani zaboj. Šest vojakov z nataknenimi bajoneti pod komandom kaprola Iže je obstopilo voz in Pantelija se je vozil v štab po propisu izdanega „befehla“, katerega je kapetan Smolić vestno izvršil, kakor vidimo. Ko je v štabu polkovnik opazil pred svojim stanom eskorto, je na ves glas, še predno je Iža mogel povedati svoj ustmeni raport, vprašal: „Šta imate u tom veršlogu?“ „Melde gehorsamst, gospodine oberst, dopremili smo popa Panteliju uslied regimentsbefehla od jučer,“ je odgovoril Iža, ter je izvlekel iz svoje listnice dotični
Polkovnik vzame pismo ter čita na glas:
„Und die alten waffen sind in kisten wohlverpackt unter bedeckung anher einzuliefren.“
Iža je stal pre polkovnikom čisto dreven, in nij mogel pregovoriti besedice; samo čudil se je, kako se je moglo zgoditi, da je čital „pfaffen“ mestu „waffen“.
„Popo Pantelija, kommen sie heraus!“ je zaklical polkovnik in smijal se je iz vsega grla, ko je Iža odbil pokrovec na zaboju ter je Pantelija pomolil svojo častito vlaško brado iz veršloga. Potem je povabil polkovnik Pantelijo v svjo stan, a eskorto je poslal prazno nazaj, samo je še izročil po Iži novi befehl kapetanu Smoliću. Ko je čez nekaj dnij potem kapetan Smolić prišel iz štaba domu, se nij pokazal nikjer, tudi k Panteliji nij prišel na črno kavo, ampak kaprola Ižo je precej poslal k polkovniku s pismom.
Ko je polkovnik rečeno pismo prečital, je rekel Iži: „Dakle vi želite postati feldscherer? Dobro, dobit čete još danas uniformo i instrumente.“
„Molim pokorano, gospodine obrst, ja ne želim postati feldšer, nego ja sam pismen čovjek i nadam se, da ču skoro postati lajčman.“
„Ti beno da postaneš lajčman! marsch u stockhaus, i kad dobiš volju za feldšera, javi se!“
Tu nij hasnilo ugovarjanje, ampak Iža je lepo napravil links um pa se je prijavil profosu. Dva dni je sedel v stockhausu, potem pa, ko mu je uže dolgočasno prihajalo, je zaprosil, naj ga javijo k polkovniku. Polkovnik ga je vprašal, da-li si je premislil, in ko je Iža rekel, da si je, je precej dobil novo uniformo, kirurgične instrumente in pa medicinske knjige, ker jih je bilo uže precej starih v magazinu. Tako je postal naš Iža feldšer, kolikor so ga sploh nazivali v novej šarži. Posla nij ravno preveč bilo feldšerskega, ker so bili ljudje skoz zdravi v celem regimentu, k večjemu je puščal žilo kakšnej babi, in zato se je zdaj, ker je pri Smoliću nij nič več opraviti imel, poprijel medicinskih študij v prvej, a ekonomije v drugej vrsti. V ta namen se je seznanil sè starim Ilijo, penzijoniranim oberlajčmanom, kateri je vse bolje razumel nemški nego Iža. Ilija je precej sveta obhodil, celo po Rusiji je rogovilil z Napoleonom I., a sedaj je živel doma, star uže, ali še krepak na duhu in telu; on je tolmačil Iži medicinske knjige, in ta bi se bil precej tega naučil, ko bi mu bil Ilija umel vse enako lepo razložiti, pa kaj češ, Ilija tudi nij bil Bogvé kako učen, pa sam nij znal prav, kaj stoji zapisano v knjigah regimentsko-medicinskih.
Ko sta si tako-le več let v prijateljstvu razbijala glavo nad medicino, sta odšla nekega jesenskega dne v trnac slive stepat. Ilija je bil kmetski oblečen doma in pa bos je hodil in tudi Iža je nosil prtenjače, ko sta se podala po slive, je pokril Ilija svojo glavo z oficirsko kapico, a Iža je poveznil na svojo feldšersko glavo erarsko pikačo (Sturmhut). Stepla sta precej sliv, potem pa si jih je vsak natovoril polno brento, a razen tega je še vsak po eno košarico v roki nosil; ko sta tako krevsala preko polja in dalje po cesti, jima prijaše nasproti polkovnik z nekaterimi štabnimi oficirji.
„Was sind denn das für Scheweden?“ ju nagovori polkovnik.
„Melde gehorsamst, herr oberst, ich bin kein Schwede, sondern der pensionirte oberlieutenant Ilija.“
„Und ich melde —“
„Sie Feldscherer bekommen zwei tage hausarrest wegen vorschriftswidriger adjustirung.“
Rekši to je polkovnik odjezdil, a Ilija in Iža sta precedj dolgo stala na cesti in gledala za njim.
Zavoljo takih in enakih sitnostij bi bil Iža skoro da zgubil veselje do svojega medicinskega zvanja; da se to zares nij zgodilo, je bila kriva okolnost, ka je moral odmarširati v Italijo. Po Italjanskem je pač ponosno stopal naš Iža, ker je bilo precej opravka; tukaj je videl odprto in razgaljeno marsikatero skrivnost medicinsko, katerej on skupaj z Ilijem ne bi bil nikdar prišel na sled. Prakse, prakse mu je bilo treba doma, in ko bi bil te imel količkaj, ne bi bil hodil sliv nosit z brento in ne bi bil kaznjen z domačim zaporom. Medicinar je pa vendar postal Iža na Italijanskem in še dober, kakor je rekel kapetan Smolić, kateremu je bil Iža iz levega pleča izvlekel ter izvrtal precej tehtno pijemontezarsko kuglo. Precej časa je mej tem prešlo, vojna krajina je prestala kar je bila, Smolić in Iža sta bila uže penzijonirana oba, in sicer prvi kot major ad honores. V mesteci, kjer sta mir uživala prijatelja Smolić in Iža, je bilo samo pet penzijonercev, ali ti so pošteno skupaj držali in pa složni so bili. Major Smolić, trije kapetani in feldšer Iža so se vsak večer našli v ošteriji, in kamor so ti zahajali, tam se je točilo najboljše vino. Tajno so pač držali ti penzijonerci svojo ošterijo pred civilisti, ker so dobro vedeli, da bi sicer precej premalo postalo takega vina, ko bi civilisti zvedeli zanj, tako so ga pa sami pili, dokler ga je bilo, potem so pa šli rekognoscirat dalje.
Neki večer je javil major ad honores Smolić, da je naletel na dobrega; ob opredeljenej uri druzega dné so bili vsi na mestu in pokušali so ga, če bo kaj prida. Vsi so bili zadovoljni s kapljico, samo v Ižo je bil zlezel neki opozicijonalen duh, kateri sicer nij bilo pri njem navaden. Trije kapetani uže zarad subordinacije nijso hoteli reči, da ne velja vino, no, Iža je kar na glas rekel, da je vino, katerega je zasledil major, pravi „rampaš“. Ta besedica je majorja Smolića tako spekla, da je brez vsacega obzira na staro prijateljstvo in na dostojanstvo Ižino izrekel besede:
„A šta zna taj doktor konjorum!“
Iža je kar pobledel prvi mah, potem se je pa zmuznil iz sobe, ne rekši nikomur „z Bogom!“
Nekoliko dnij nij bilo videti Iže, samo četiri penzijonirce je bilo videti v krčmi in še ti so se nekako klavrno držali in nijso bili veseli kakor po navadi. Peti dan dobi major Smolić poziv k sodu. Grdo se se bili preplašili te pozivnice vsi štirje, major in trije kapetani, gledali so jo od vseh stranij in ugibali so, kaj bi moglo to biti in nijso je mogli uganiti te prave, ali po pravici rekoč, noben si nij upal izreči, kar je mislil sam pri sebi glede te pozivnice. Na dan sodišča, ko je prilezel major Smolić sè svojimi tremi kapetani k sodu, so vsi štirje opazili Ižo, kateri je uže govoril sè sodcem, predno so ti stigli. Prav tesno je bilo pri srci vsem, še le ko jim je sodec na pozdrav prav prijazno odzdravil vsem štirim, majoru in kapetanom, jim je odleglo malo. Sodec je najpoprej poskušal nagodbo, ali vsi so rekli, tožitelj in toženik sè svojimi tovariši, da o spravi ne more biti govora, da je nagodba stvar nemogoča. Tedaj se je pričela razprava. Ižo je povedal, kako ga je major Smolić nazval za „doktorja konjorum“ ter ga s tem razžalil na njegovej časti in poštenju.
Sodec je vprašal majorja Smolića, kaj on veli na to.
„Šta da kažem? Ja kažem i velim, da je Iža doktor konjorum i to je istina, da je Iža doktor konjorum, drugo ne velim ništa.“
Sodec: „Ne pita se, što vi sada velite, nego, jeste-li vi njemu prije toliko danah u oštariji kazali, da je doktor konjorum?“
Major: „Em šta bi bio, ako nije doktor konjorum? Ja imam svjedoke, da je Iža pravi doktor konjorum, molim, neka se poslušaju.“
Prvi kapetan: „Je istina, gospodin major pravo kaže, da je Iža doktor konjorum et kravarum.“
Drugi kapetan: „Dakako, dakako! doktor konjorum et volorum!“
Tretji kapetan: „Da, da! doktor konjorum et kobilarum!“
Sodec bi se bil najrajši smijal temu dokaznemu postopku, ali tega se je čuval, dobro znajoč, da bi s tem še on razžalil doktorja; zategadelj je počel na srce govoriti Iži in majoru, rekši, kako bi bilo grdo ter bi kratilo ugled in čast penzijonistov v mestu, ako bi se zvedelo, da so nesložni mej soboj, opomnil je Ižo na staro prijateljstvo do majora, in to je pomoglo. Podala sta si roki nekdanji kapetan Smolić in kaprol Iža, in povrh tega sta povedala sodcu, kako se je bilo zgodilo, da je Smolić eskortiral popa Pantelijo v štab, ter da je vsled tega postal Iža iz kaprola doktor. Ta cela stvar pa nij ostala tajna pri sodniji, čeravno je razprava tekla ustmeno in nij nič pametnega prišlo v registraturo, ampak še tisti dan je vedelo po celem mesteci vsako dete, da je stari Iža zares „doktor konjorum“.
Cestnikov.