Doktor Lenko in duplika

Ogoljufani hudič. Doktor Lenko in duplika
Poezije
Fran Zakrajšek
Vodja Pivar
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Odvetnik Lenko na Polici
Popoldne zdelan tam sedi,
Mahalce vlada mu v desnici,
Preganja muhe in meži.

Kakó sladak je vendar spanec,
Ne plati ga noben denar.
Kaj proti njemu je piščanec,
Gubánica alj vinca dar!

A le, se ve, ko mir je v hiši,
Ti Lenkovič takó zaspi,
Da v trdem spanji ti presliši,
Na njem če drva cepel bi.

Pa denes muhe in vročina.
(Mahalce dela, kar se dá)
Komarjev tolpa pa končina
In, ah, njegova duplika:

To njemu kar miru ne dava,
Zaspati, šmentaj, kar mu ni,
Kakó se Lenko premetava:
Jecljaje zdaja, škrpenti.

Napósled spanja bog se vsmili,
In Lenko, čuj, žahrka že,
Da v gostili rojih muhe v sili
Oplašene takoj zbežé.

In zdaj odvetniku se sanja,
Da z odra društvu govori,
Kakó na delo je naganja!
Kakó za narod vès gori!

Beseda vbrana mu je, lepa,
Povdarja delo le povsod,
Pa svoj govor tako-le sklepa:
»Na vstrajno delo, mili rod!« 

»Nemarnosti se koj izvijte,
Posnemati bo mene clo,
Iz spanja brž se probudite,
Ne spanja, dela časi so.« –

A, čuj, kedó na vrata trka,
»Gospod odvetnik, duplika!« –
Kaj še! Odvetnik le še hrka ...
»Gospod odvetnik, duplika!« 

»V četrtek bo že obravnava,
Podpisati le treba je!« 
Zaman! Odvetnik mirno spava,
Za narod – v spanju trudi se.

Klijent pa rovšta, močno kljuka,
Ter s čevlji drsa, tolče v tla,
In pazi nanj in pridno kuka:
»Gospod odvetnik, duplika!«

Pisar priteče: kaj hudirja
Nepokoj grdi delate? –
Takó nalašč kriči in zmirja,
Zastonj tud' ta mu vhvatka je.

»Gorjé vam, pravda ko bi pala,
Po časnikih objavim to!« 
A Lenko zajecljá: »O hva...a...ala
Občinstvo, za zaupnico!« 

»Lej ga, jezi se mož mrmraje« –
»Tu sanje ti redi in spi,
In še zaupnico si daje,
Zapal ko je zaušnici!« 

»Naj môra Vas!« – klijent zavpije –
»Gospod odvetnik, duplika!« –
Pa kaj? Alj doktor norce brije.« 
Lej kar poskoči: kaj je? – Ha!

Štrlé mu, lej lasjè sé silo,
Okó jezi se, škriplje zob:
»Prokleta bolha! ... Vražje šilo!
Drži se kože mi ko klop!« 

Mrčes beži. – Spet Lenko vmira:
»Gospod odvetnik, ne bo dal!« 
Klijent na glas zaprotestira –
»Prej delo, potle boste spal.« 

Però in tintnik prinesite!« 
Podčrka Lenko s trudom se.
Ter zabebljá zaspan: »Pustite,
Zatraceni, na miru me!«