Dolžnost svoj jezik spoštovati

Dolžnost svoj jezik spoštovati Anton Martin Slomšek

Spisano:	Kmetijske in rokodelske novice, let. 7, št. 29 (18.7.1849), 30 (25.7.1849), 31 (1.8.1848), 32 (8.8.1849), 35 (29.8.1849)
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

¹ (Pridiga v Možburzi na Koroškim binkoštni pondeljk 1838 od sedanjiga mil. kneza in škofa Lavantinskiga g. g. Slomšeka.)

Sv. Duh je padel na vse, ki so besedo sv. Petra poslušali, ino (verni judovske postave) so se čudili slišati, de so verni veliko sort jezikov govorili. Djanje ap. 10.

Vpelanje.

Ves svét je velik tempel božji; od sončniga izhoda do zapada se njemu čast ino hvala poje, in vsaka stvar veličesti Vsigamogočniga sveto imé. Mala ptičica (slavul) v zelenim germu, ki po noči milo žvergoli; ‒ velika postojna po planinah, ki visoko pod nebam leta ino se po hribih in dolinah s svojim mogočnim krohotam glasí; ‒ mali pastirec, ki na paši na svojo stranšico piska, kakor grozoviten lev v pušavi, ki grozovitno rjoví; ‒ mili glas zvonov ino orgel sladko petje v sveti hiši božji, pa tudi strahoviti grom, pred katerim se zemla trese in nebo maja; ‒ tudi červič mali, naj ga ravno ne slišimo, kakor grilče droben po svojim jeziku Stvarnika svojga veličasti; nar lepši pa človek, katerimu je Stvarnik jezik dal ‒ de bi mu z jezikam čast ino hvalo pel. Lepo je slišati glasne zvone peti; ‒ še lepši veselo orgle žvergoleti; ‒ nar lepši je človeški glas, s katerim poje ino govori, žaluje in se veseli; ‒ beseda, katiro mu je vsigamogočni Stvarnik dal, je nar imenitnejši ino nar veči dar milosti božje. Brez besede alj govorjenja bi zemla žalostna pušava bila, ino vsaka človeška družina le tiho, dolgočasno zberališe mutastih divjakov. Nikdar ne moremo Boga dovolj zahvaliti, de nam je prelepi dar jezika dal.

V začetku je le samo en jezik (ena beseda alj govor) bil, kakor en Bog in Oče vsih; kedar so se pa ljudje pomnožili, se po svetu razširili, pa tudi pohujšali, jim je Bog per zidanju Babilonskiga turna jezik zmedel, ino jim več jezikov govoriti dal; in sv. Duh je vse te jezike posvetil, de bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala pela, de bi vsi jeziki spoznali, de je Kristus veličešni Sin svojiga nebeškiga Očeta. „Velik šum je vstal iz pod neba, ‒ ino prikazali so se razdeleni jeziki kakor ognja na apostelne, ino so bili napolneni vsi z sv. Duham ino so v mnogoterih jezikih jeli govoriti, kakor jim je sv. Duh dal izgovarjati. Tudi na druge verne se je sv. Duh razlil, de so veliko sort jezikov govorili ino visoko Boga častili.” Djanje ap. 2, 1‒4.

Kaj se vam zdi: alj bi bilo boljši, de bi vsi ljudjé le samo v enim jeziku govorili?

Kratko nikar! Žalostno bi bilo orgel petje, ako bi vse pišale enako pele; dolgočasna bi bila muzika, alj bi ne bilo več muzikalskih orodij (inštrumentov), ‒ žalosten in dolgočasen bi bil tudi svét, naj bi vsi ljudje le v enim jeziku marnvali. Ravno tak lehko bi bilo vsegamogočnimu Bogu vsim ljudem en jezik v govorjenji dati, kakor dati apostelnam v vsih jezikih govoriti; alj božja previdnost in modrost tega ni storila; za to je sv. Duh na binkoštno nedelo vse jezike posvetil, de vsak svoj jezik, v katerimu govori, po vrednosti z hvaležnim sercam štimá, in za-nj Bogu spodobno čast ino hvalo da. To smo tudi mi storiti dolžni.

1. V Evropi, v nar srečnejim delu sveta, v katerim mi živimo, so nar imenitneji trije jeziki: latinski, nemški ino slovenski. Kako jih moramo prav spoznati, vam bom v pervim delu svojiga govorjenja pokazal.

2. Med vsimi jeziki mora Slovencam njih materni jezik nar ljubši biti. Kako ga moramo k božji časti ino svojimu izveličanju prav spoštovati: bom vam drugič povedal.

Bratje ino sestre moje! Slovenc bom Slovencam nove besede iz ljubezni materne govoril, v slovenskim jeziku, kteriga je tudi sv. Duh apostelnam govoriti dal. Vselej so Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; zaupam de tudi vi!

I.

Dvanajst bornih ribčov je vsigamogočni Bog izvolil ves svet preoberniti in zveličati; in preden jih je po široki zemli poslal, jim ni dal posvetniga bogastva ino pozemelske oblasti, ampak dve narpotrebniši nebeški rečí jim je sv. Duh na binkoštno nedelo prinesel: nebeško modrost božjiga nauka, ino posebne lastnost vse jezike na svetu govoriti.

Podal se je sv. Peter proti večeru, ter je Latincam sv. evangelj oznanoval;‒ sv. Jakob po Judovskim in proti jutru, ‒ sv. Janez pa Grekam vesel glas nebeškiga kralestva prinesel. Sv. Andrej se je podal v polnočne kraje, ter je Slovencam, našim starim zarodnikam, kakor pravijo, pervi Jezusov nauk oznanoval, v našim starim slovenskim jeziku.

Ko so apostelni za sveto vero svojo kri prelili, ino so za svojim gospodam Jezusam v večno zveličanje šli, so prišli drugi apostelski možje v naše kraje sveto vero Jezusovo po teh deželah razširjat, ino med Slovence poterdit. Med njimi je bil na Koroškim sv. Modest, pervi škof gosposveški, kteri še v tej stari imenitni cerkvi počiva.

Slovenci, ki so tistikrat po celim Koroškim, Štajarskim, Krajnskim, Vogerskim ino Moravskim živeli, so tri imenitne kneze alj firšte imeli: Ratislava, Svetopolka ino Kocela, ki so sami skerbni kristjani tudi kakor dobri očetje Slovencam kakor svojim otrokam za kerš. podučenje skerbeli. Pošlejo nekoliko imenitnih mož v Carigrad (Konštantinopel) ino prosijo gerškiga cesarja Mihela III., naj jim pošle zastopnih učenikov, ki bojo njihove podložne v keršanski veri po slovensko učíli. Cesar odloči dva brata, modra ino vučena moža: svetiga Kirila ino Metuda, ki sta v slovenske dežele prišla, Slovence Boga prav spoznati, njega spodobno častiti, pa tudi pisati ino brati učila, ino sta tako Slovencov nar imenitneji učenika ino apostelna bila. Ino Slovenci so se veselili, ki so toliko božje reči v svojim slovenskim jeziku slišali. ‒ Ali se ljubi bratje ino sestre! tudi vi veselite svete božje nauke v slovenskim jeziku poslušati? ‒ Oh veliko se najde nehvaležnih trepastih Slovencov, ki rajši nemško imajo, ino se svojiga materniga jezika clo sramujejo, ino ne pomislijo, de je pregrešno se svojiga jezika sramovati, ga zatajiti, ino clo pozabiti.

1. Naš slovenji jezik je brat tistiga gerškiga jezika, v katerim so apostelni ino evangelisti sveto pismo spísali; že več tavžent let pošteni ljudje slovenje marnvajo (govorijo). Slovenski jezik je brat latinskiga jezika, v katerim se še spol sveta maša služi; ino že pred tavžent leti so naši stari Očetje svéto pismo v slovenskim jeziku brali, so po slovensko v hiši božji Bogu hvalo prepevali. ‒ Za to se še zdaj per vas sv. evangelj v treh jezikih v cerkvi bere po latinsko, nemško ino slovenje. Kdor se tedaj tak stariga imenitniga jezika sramuje, je podoben trepu, ki lepo pošteno oblačilo iz sebe izterga, ki mu ga je dober oče dal, se po ptuje obleče, in misli de bo lepši.

2. Naš imenitni slovenji jezik se ne govori samo po Koroškim; ni ga jezika na svetu, ki bi ga tak po širokim marnvali, kakor jezik slovenji. Pojdi za jugam do morja, najdel boš po Hrovaškim, Dalmatinskim ljudi, ki slovenjo govorijo, kakor ti. Prehodi Vogersko, Pemsko, Polsko ino Moravsko deželo, povsod boš najdel svojo slovensko žlahto.

Slovenji jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne pozná, ino ne vé, kakšni ljudje po sveti živijo. Podoben je tak nevednimu otroku, kteri tudi misli, de je Celovsko jezero nar veči morje na svetu, ino de unkraj Ljubela je že konec sveta.

3. Je pa morebiti slovenji jezik tako gerd ino nezaroblen, de bi nas móglo sram biti, slovenje govoriti? ‒ Lepe so pridige v nemškim jeziku, ‒ pa tudi božji nauki v slovenjim jeziku lepo tekó, se lehko človeških serc primejo, in dober sad obrodijo. Prijetne so pesmi nemške, alj prijetne tud pesmi slovenske, ki se lepo gladko zlagajo, in po nebeško naše serce razveselijo. Za tega del Slovenci po vsih krajih tako radi pojo. ‒ Kdor svoj materni jezik zaverže, ter ga pozabi in zapusti, je zmedenimu pjancu podoben, ki zlato v prah potepta, ino ne vé, koliko škodo si dela. Slovenji stariši, ki slovenje znajo, pa svojih otrok kar slovenjiga jezika ne učijo, so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokam drago domačo reč, slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedi izročili. Podobni so taki očetje ino matere slabim gospodarjam, ki svojo očetno gospodarstvo prodajo, drago pohištvo kupujejo, poslednič pa večdel beraško palico najdejo.‒ Kar je oče dobriga od svojih starih prejel, móra svojimu sinu zapustiti, ino kar se je mati od svoje matere hvale vredniga naučila, bo tudi svoji hčeri zapustila. Materni jezik je nar dražji dota, ki smo jo od svojih starih zadobili; skerbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati, ino svojim mlajšim zapustiti. Človeški jezik je talent, kateriga je nam Gospod nebés ino zemle izročil, de bi z njim barantali, ino veliko dobička storili. Kdor svoj materni slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakople; Bog ga bo enkrat terjal, ino vsi zaničovavci svojiga pošteniga jezika bojo v vunajno tèmó potisnjeni. Oj ljubi, lepi ino pošteni slovenski materni jezik! s katerim sim pervič svojo ljubeznivo mamo ino ateja klical, v katerim so me moja mati učili Boga spoznati, v katerim sim pervikrat svojiga Stvarnika častil; ‒ tebe hočem kakor nar drajži spomin svojih rajnih starišev hvaležno spoštovati ino ohraniti; za tvojo čast in lepoto po pameti kolikor premorem, skerbeti; v slovenjim jeziku do svoje posledne ure Boga nar rajši hvaliti; v slovenjim jeziku svoje ljube brate in sestre Slovence nar rajši vučiti, ino želim, kakor hvaležni sin svoje ljube matere, de kakor je moja perva beseda slovenja bila, naj tudi moja posledna beseda slovenja bo! ‒ Tudi vsak pošten Slovenc ravno to želi; mislim, de želite ravno to tudi vi. Kako se pa naj to po pameti zgodi, v 2. delu poslušajte.

II.

1. Vsmileni Bog, vsigamogočni Stvarnik je človeku dušo ino truplo dal. Truplo potrebuje pošteniga oblačila, duša pa zgovorniga jezika; kar je za truplo oblačilo, to je duhu jezik ino beseda. Vi skerbite svoje telo oblačiti; ali bote svoji duši pozabili pošteno govorjenje preskerbeti? Veliko starišev med vami novo šego ima svoje otroke le po novi šegi učiti, ino svoj stari slovenji jezik celo pozabiti. Oh, to je hudo delo ino velika zguba. Ravno v tim jeziku, ki so vas vaši ljubi stariši žebrati ino lepo marnvati učili, ste dolžni tudi vi svoje otroke učiti; alj ne, tako niste vredni dobri sini ino hčere svojih poštenih starišev biti; zakaj hudobec je, ki svojih starih ne spoštuje; ‒ tudi oni vas kdaj po vstajenji za svoje mlajše ne bodo hotli spoznati.‒ Govorjenje, ki ste ga od svojih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokam, kakor žlahte lastíno (nar dražji blago) zapustiti. Otroci, ki slovenje marnvati od svojih slovenjih starišev se ne naučijo, veliko premoženje zgubijo, ki se več poverniti ne da.² Kolikor jezikov kdor marnvati zna, tolikov človekov velja. Boljši je, de jih slovenje marnvati naučite, kakor bi jim kapital zapustili; saj ne veste, kam vaši otroci pridejo, alj si ne bojo še v slovenjim jeziki kruha služili. Tudi učeni imenitni gospodje se slovenje marnvati uče; kako nemarno bi bilo, de bi stariši vi svoj materni jezik svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje ino matere vas. ‒ Slovenci, ki svoj jezik malopridno zatajijo, ino hočejo Nemci biti, so podobni neumnimu kmetu, ki svojo kmetiško suknjo sleče, ino gosposko nositi začne, de potem ni gospod, ne kmet. Rojen Slovénc, ki svoj narod zatají, je podoben pogreti jedi, ki nobenimu zdrava ni; tak človek svojiga rodu žlahtne lastnosti pozabi, ino se nemških slabosti privadi, ino je kakor preoblečeni vran od vsih zaničevan.

2. Ne bodi vas sram, de ste Slovenci; to naj bo naša čast; in naj nas naši sosedi le zaničujejo, oni ne vedo kaj delajo. Ravno oni, ki nas zasramujejo, so tudi pred nekolkimi letmi Slovenci bili, kakor smo mi; ponemščili so se, zapravili nebeški dar slovenskiga jezika, ino zdaj ravno zatoliko manj jezikov znajo. Ravno tak bi tudi vi ino vaši otroci v kratkih letih za eniga človeka manj veljali, ako bi slovenje marnvati kar več ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh.

3. Ne zaničujte ptujih jezikov, ino se nemškiga le skerbno učite; lepši bo vam, ki znate jezika dva, kakor Nemcam, ki znajo le samo eniga. Lohkej bote si vi ino vaši otroci po svetu pomagali, ako slovenje ino nemško zastopite in govorite. Tako bote vi dobrimu zvestimu hlapcu podobni, ki je od Boga dva talenta prejel, ino je z njima dva druga pridobil. Za to ga je Gospod pohvalil in čres veliko postavil.

Alj kedar se vi nemškiga učite, alj svoje otroka učite, nikar, de bi kadaj svoje poštenje ino dobro vest zapravili. Veliko jih je, ki se hudobnigo nar prej naučijo, namreč po nemško kleti, ino pa gerdo marnvati. Od vsake take besede bo enkrat na sodbi odgovor.

Drugi slovenji stariši na gornim Koroškim dajo svoje otroke na Nemško med lutrane ino ne porajtajo, de otroci, mladi fantje ino dekleta per takih le prepogosto pravo vero zgubijo, ino zapravijo dobro vest. Veliko mladenčov se na Nemškim navadi slabo živeti, predobro piti ino jesti; veliko jih svojo nedolžnost zgubí. Oh to je slaba šola, v kateri se za nemški jezik nedolžnost, poštenost ino večkrat clo prava kerš. vera da. „Kaj pomaga človeku, naj ves svet perdobí, naj bi vse angelske jezike govoril, ako prave kerš. ljubezni nima in svojo dušo zgubí. ‒ Skerbite pošteni Slovenci svojim otrokam za nemško besedo; alj skerbite jim tudi za poštene ljudí, za pošteno kerš. hišo, v katiro jih daste.

4. Perzadevajmo si, vsaki po svojim stanu, pošteno ino pràv po keršansko živeti, kakor so naši prejniki, stari Slovenci živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobriga vsmileniga serca; radi so potrebnim pomagali ino sosedam dobro storili. Tako še tudi zdaj po nekterih krajih drugi za drugiga tako skerbijo, de med njimi nobeniga ubošca ni. Nobeden ne pogorí, de bi mu vsi ne pomogli. Slovenci so bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marlivo obdelovali ino živino lepo redili; krivico komu storiti jih je bilo strah. Rajši so sami krivico terpeli. ‒ Pokažimo tudi mi, de smo poštenih očetov pošteni sini, de naši nemški sosedi lažejo, ki nas Slovence dolžijo, de smo zaviti. ‒ Slovenci so od nekdaj radi Bogu služili, ino so bili dobri kristjani; ‒ tudi mi ne pozabimo svojga Boga, in tudi on nas ne bo zapustil. „Vsi jeziki naj spoznajo, de je Gospod Jezus Kristus v veličastvi Boga Očeta. Fil. 2, 11. Tako bomo mi dobri otroci Očeta nebeškiga; bratje ino sestre Jezusa Kristusa, tempel sv. Duha, ki bo pri nas vsakim prebival, ino nam svoje nebeške darí delil. To je vsakimu rodu nar veči hvala ino čast.

Sklepanje.

Ljubi Slovenci, bratje ino sestre moje! dve reči med nami moje serce nar več žalostite. Perva žalost moja je, de nas neki Nemci, naši sosedi dostikrat zaničujejo. Oh zaderžimo se takó, de bomo vse častí ino hvale vredni pred Bogam ino pred ljudmí; tako bomo goreče oglje na glavo svojih nasprotnikov nakladali, in ne bojo imeli kaj zoper nas slabiga govoriti naši sovražniki.

Druga žalost, ktera moje serce bolí, je slaba navada Slovencov, de se svojiga rodú ino jezika sramujejo, ino že marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternim jeziku ogovorim. O karte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik. Za čast svojiga jezika vsak pošten mož bolj skerbi, kakor pošten ženin za čast ino poštenje svoje neveste. Pred Bogam ni nobeniga razločka med Nemcam ali Slovencam; vse za ljubo ima? ki njemu zvesto služijo. ‒ Kakor se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno tako naj v vsih jezikih se Bog hvali ino častí, v lepi zlogi, zastopnosti ino kerš. ljubezni. Ino kakor je Bog sv. Duh vse narode ino jezike v svojo sveto cerkev poklical, ravno tak bo tudi enkrat vse svoje zveste služabnike v svojim učenim kralestvu združil. ‒

Tamkaj bomo, kakor sv. Janez govorí, iz vsih narodov ino jezikov, ki jih noben šteti ne more, pred tronam božjim stali, ino pred jagnetam novo pesem peli: Hvalo našimu Bogu ino jagnetu, ki je nas skoz svojo kri iz vsih narodov, jezikov ino ludstev perkupil. Skriv. raz. 7‒9. Oh, de bi tudi nas Slovencov, kakor nas je na zemli med vsimi našimi sosedi nar veči število, tudi nar več tam per Očetu nebeškimu bilo! Amen.

Slomšek.

1) Iz letašnjih »Drobtinc« po obljubi Novíc v 21. listu. Vredništvo.

2) Tako nerodno delajo Slovenci, kteri za nemško mejo prebivajo; vsakih pet red let se nekoljko hiš ponemšči. ‒ Še malopridniši ravnajo mestlani ino teržani v sredi med Slovenci; otrokam slovenskiga učiti se ne dajo, ino odrašeni otroci stariše kolnejo, kader se odrašeni morajo slovenšine z težavo učiti, ktere bi se bili otroci igraje lehko privadili. Pridg.