Ko vigred premila se zopet rodí,
in veter pomladi že sneg odpodí ,
Dolenci pojejo,
veselje ženejo:
„Le pojdimo v gorco!“ veselo doní.
Je tertica spala pozimi mirnó,
Dolen'c jo obrezal, osnažil zdaj bo;
in h kolu priveže,
tak véz ji prireže,
nektero pa vkoplje pod rahlo zemljó.
Ko biserna zarja nebó pozlatí
že rajda kopačev prot gorci hití,
veselje razseva,
in sladko prepeva
ter s slavčkom v germu Stvarnika častí.
Veselo kopaja, ker kapljica je
moč novo rodila, ož'vila serce;
ko sonce zahaja
in lunica vstaja –
vernivši prot domu pojejo si še.
Ko tertica nježne mladike rodí
Dolencu se serce veselja smejí;
nesreče varuje
Bogú jih zročuje,
naj milost nebeška na nje zdaj rosí!
Ko sončice zlato že grozdje zorí,
se novo veselje Dolencu rodí –
mu čriček naznanja:
„Prišel je čas branja!“
Tergatve, tergatve se vse veselí! –
Nabita je kad, pa pripravljen je sod,
in preša že poka po gor'cah povsod. –
Dolenci veseli,
zakaj bi ne peli?
Saj vživa veselje zdaj revni naš rod!
